EKO PATRULJA–ZAJČJA DOBRAVA


V Alpe Adria Green smo v zadnjem času prejeli več prijav od prebivalcev Zadobrove, ki se soočajo s smradom in hrupom. EKO PATRULJA AAG  si je 24.04.2017 ogledala to območje in ugotovila, da smrad in hrup v naselje in okolje širita iz proizvodnih obratov predelave plastike ter recikliranja odpadne plastike podjetij Stratum Mesojedec in Piskar d.o.o.

Pri predelavi plastike se sproščajo zdravju škodljive snovi, ki pri ljudeh in živalih delujejo kot hormonski motilci in alergeni, omenjena proizvodna obrata že vsa leta izdatno onesnažujeta življenjsko okolje tamkaj živečih prebivalcev z emisijami in emisijami iz svojih proizvodni obratov.

zajčja dobrava zemljevid

Prebivalci so že večkrat brezuspešno opozarjali na Mestno upravo Mestne občine Ljubljana o tem problemu, vendar brez ustreznih rezultatov in se do danes ni nič spremenilo. Smrad je agresiven, zelo sladkoben, neprijeten in zadušljiv, predvsem v jutranjem in večernem času. Hrup, predvsem nočni zaradi nočnega obratovanja je predvsem hrup delovnih strojev, hrup signalne sirene, delovanje viličarja in drugo. Mlin za mletje stare plastike, ki običajno obratuje 6-14 h, izpušča neposredno v okolje dim, prah, delce plastike ipd.

Predvsem poleti, v vročih dneh in ob brezvetrju je smrad še intenzivnejši in ga je še težje prenašati. V tem času je povsem nemogoče zračiti bivalne prostore, ponoči imeti odprta okna, sušiti perilo, bivati zunaj hiš ali opravljati kakršno koli delo v bližini teh obratov.

V  neposredni bližini, komaj 100 m od predmetnih onesnaževalcev, je tudi krajinski park Zajčja dobrava, ki je prav tako pod negativnim vplivom omenjenih motečih emisij, zato tja ne morejo hoditi na rekreacijo, voditi svojih otrok kot tudi ne sprehajati svojih psov.

zajčja-dobrava

V Zadobrovi se vrh tega še prideluje veliko hrane za prodajo – zelenjava, mleko, goji se živina. Pridelovalci so v velikih dvomih ali je tako onesnažena zelenjava sploh za prehrano, ali je zdravo, da se ljudje gibljejo v takšnem okolju, kjer je vse črno in ali je sploh zdravo, da kupujejo od kmetov meso oziroma, da ga ti prodajajo v gostinske obrate, šole in vrtce po Ljubljani, če vemo, da je ta prah (predvidevamo, da gre za PM delce) izredno nevaren.

V AAG bomo v skladu z svojimi zmožnostmi ukrepali in o nepravilnostih obvestili ustrezne službe.

Objavljeno v Organizacije

Vojaška dejavnost z varovanjem kakovostne pitne vode ni združljiva


Iva Žitko

Dr. Gregor Kovačič: Z ustrezno določenimi vodovarstvenimi conami in varstvenimi režimi je zavarovanih le okoli 40 odstotkov zajetih kraških virov pitne vode – Država zavlačuje tudi pri zavarovanju zaledja Malenščice

Kraški viri pitne vode so v Sloveniji izjemnega pomena za oskrbo s pitno vodo in izredno občutljivi za različne oblike onesnaževanje, poudarja hidrogeograf dr. Gregor Kovačič iz Ilirske Bistrice, predstojnik oddelka za geografijo Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. Na svetovni dan voda, 22. marec, je o ranljivosti in varovanju kraških vodnih virov predaval v Ekomuzeju Pivških presihajočih jezer. O različnih vidikih te za našo sedanjost in prihodnost zelo pomembne teme je spregovoril tudi za Notranjsko-primorske novice. Poudarja, da bi moralo gospodarjenje s kraškimi viri temeljiti na preventivi in načelu previdnosti. »To pomeni, da se v zaledje kraških izvirov ne vnaša dejavnosti, ki lahko pomenijo potencialno nevarnost za kraške vire pitne vode. Že obstoječa bremena pa je treba sanirati oziroma dejavnosti, ki niso združljive z načelom varovanja pitne vode, iz zaledja izvirov premestiti na primernejše lokacije.« 

Palsko_jezero

Precej se govori o pomenu kraških vodnih virov za oskrbo s pitno vodo in njihovi ranljivosti. Kakšno je dejansko stanje teh virov, kako onesnaženi so? In kaj nam to pove o človekovem zavedanju pomembnosti varovanja teh virov in gospodarjenju z njimi?
Zelo prav je, da je ta tematika postala zanimiva tudi za širšo javnost oziroma za uporabnike, ki se oskrbujejo z vodo, zajeto iz kraških vodnih virov. Kraški viri pitne vode so za Slovenijo, tako kot tudi za številne druge države v sosedstvu in svetu, izjemnega pomena. Ocenjujemo, da se približno 50 odstotkov prebivalcev Slovenije oskrbuje s pitno vodo s krasa, kar kraški vodi daje izjemno vrednost. Po drugi strani je ta zaradi nizke samočistilne sposobnosti izredno občutljiva za različne oblike onesnaževanja.

V Sloveniji se večina vodozbirnih zaledij za vodooskrbo zajetih kraških izvirov nahaja na višjih kraških planotah, ki so v večini porastle z gozdom, redko poseljene in v pretežni meri brez potencialno nevarnih človekovih dejavnosti, kar je z vidika varovanja tega naravnega vira dobro. Posledično je dobra tudi kakovost vode v kraških izvirih. Prisotna je sicer naravna onesnaženost z mikroorganizmi, ki pa z vidika vodooskrbe ni problematična.

Menim, da se posamezniki in s tem vsa družba vedno bolj zavedajo pomena čiste pitne vode, ki jo je v Sloveniji v splošnem dovolj, čeprav se posamezna območja že srečujejo s problemom onesnažene vode (Dravska ravan) ali pomanjkanjem zadostnih količin pitne vode (na primer slovenska Istra poleti). Zelo nazoren primer neprimernega gospodarjenja v zaledju kraškega izvira je primer belokranjske Krupe, ki je s polikloriranimi bifenili (PCB) najbolj onesnažena reka na svetu. Ni nepomembno poudariti, da je bil kraški izvir v osemdesetih letih prejšnjega stoletja načrtovan za vodooskrbo Bele Krajine, vendar bo ostal neuporaben še mnoga desetletja.

V Sloveniji se nam še vedno zdi samo po sebi umevno, da pijemo vodo izpod pipe.  Ali kot družba dovolj naredimo, da bo tako tudi ostalo?
Bojim se, da ne. Ocenjujemo, da je z ustrezno določenimi vodovarstvenimi conami in varstvenimi režimi zavarovanih le okoli 40 odstotkov zajetih kraških virov pitne vode. Težava je v tem, da je stanje na terenu v veliki meri odraz preteklega upravljanja z vodnimi viri, ko so za varovanje vodnih virov skrbele lokalne skupnosti. S spremembo zakona o vodah v začetku novega tisočletja je pristojnost za zavarovanje virov prešla na raven države, ki pa je pri vzpostavljanju vodovarstvenih con virov pitne vode zelo počasna. Dober primer je zavarovanje kraškega izvira Rižana, slaba primera sta nezavarovana Bistrica in Malenščica.

Zakaj so kraški viri tako zelo ranljivi?
Na kraškem terenu običajno ni debelejšega sloja prsti ali sedimentov nad zakraselo podlago, ki bi lahko služila kot filter za morebitno onesnaženje. Ponekod prsti sploh ni. To pomeni, da ni nobene možnosti zadrževanja onesnaženja na površju. To brez čiščenja odteče v podzemlje, od koder ga ni mogoče odstraniti. Pretakanje vode v podzemlju, kjer ni fotosinteze in so temperature vode nižje, vpliva na slabšo razgradnjo organskih spojin. Vode se po sistemu razpok in kanalov v krasu pretakajo relativno hitro, kar pomeni, da mikroorganizmi, ki vstopijo v sistem, do izvira ne odmrejo. Neposredne povezave med ponori rek ponikalnic in kraškimi izviri vplivajo na hiter prenos onesnaženja neposredno v kraške izvire.

K ranljivosti kraških vodnih virov prispeva tudi velikost vodozbirnih zaledij, kar pomeni, da je treba zagotoviti ustrezno varovanje na zelo obsežnih območjih (več 100 kvadratnih kilometrov). Problematična sta lahko tudi podzemeljsko raztekanje z istih območij v več izvirov hkrati in nepredvidljivost podzemeljskih vodnih povezav, zaradi česar je treba pri gospodarjenju s kraško vodo slediti načelu previdnosti. Edino učinkovito čiščenje onesnažene vode v krasu je pravzaprav redčenje, nimamo pa zelo zanesljivih podatkov o tem, kako se v krasu obnašajo oziroma čistijo posamezne vrste onesnaženja.

Kdo oziroma kaj so največji onesnaževalci?
Težko posplošujemo. Onesnaževalci so lahko odpadne vode iz stanovanjskih in drugih objektov ter proizvodnih in obrtnih dejavnosti, cestni in železniški promet, izcedne vode iz divjih odlagališč – tudi onesnaženih jam –, intenzivno kmetovanje – na primer uporaba zaščitnih sredstev v vinogradništvu –, industrija in določeni objekti, med drugimi neprimerno upravljane komunalne čistilne naprave. Razlikovati moramo tudi med potencialnimi in dejanskimi obremenjevalci, ki so lahko točkovni, črtni ali razpršeni  oziroma poligonski. Za vsak zajeti kraški vodni vir bi morali narediti ustrezen popis obremenjevalcev v zaledju ter oceno tveganja, določiti ustrezne sanacijske in preventivne ukrepe.

Na kaj je treba biti zato posebej pozoren pri njihovem upravljanju? Na čem bi moralo temeljiti gospodarjenje?
Zelo preprosto. Na preventivi, pri čemer je treba slediti že omenjenemu načelu previdnosti. To pomeni, da se v zaledje kraških izvirov ne vnaša dejavnosti, ki lahko pomenijo potencialno nevarnost za kraške vire pitne vode. Že obstoječa bremena pa je treba sanirati oziroma dejavnosti, ki niso združljive z načelom varovanja pitne vode, iz zaledja izvirov premestiti na primernejše lokacije.

Kaj lahko storimo kot ozaveščeni posamezniki?
Posameznikova moč je v znanju. Vsakdo, ki razume način pretakanja voda v krasu, ki razume, zakaj je kraška voda ranljiva in kakšen je njen pomen, bo gotovo skušal lastno obremenjevanje kraške vode zmanjšati na minimum. Še večja pa je moč civilne družbe, ki mora bdeti nad delom pristojnih služb in različnih ravni odločanja, od lokalnega do državnega, ter jih vedno znova opominjati na primerno zavarovanje kraških virov pitne vode, sanacijo starih bremen, ustrezno kaznovanje onesnaževalcev ter na zagotavljanje trajnostne oskrbe s kakovostno pitno vodo tudi za prihodnje generacije.

Kakšna je odgovornost industrije oziroma drugih večjih potencialnih onesnaževalcev, na primer kmetijstva – primeri nenadzorovanega gnojenja kmetijskih površin, kakršnim smo bili že večkrat priča na Postojnskem, pa tudi občin in države, ki, na primer, že zelo dolgo sprejema uredbo o vodovarstvenem območju za vodna telesa vodonosnikov območja Postojne in Cerknice?
V primerih nekontroliranega gnojenja kmetijskih površin bi svoje delo morale bolje opraviti inšpekcijske službe in kršitelje ustrezno kaznovati. Če ugotavljajo, da je zakonodaja na tem področju pomanjkljiva, naj predlagajo ustrezne popravke in poskrbijo za njihovo sprejetje.

Ker je pristojnost za varovanje virov pitne vode v rokah države, bi morale lokalne skupnosti zaradi zavarovanja lastnih interesov, torej zdravja občanov, pri ustreznih državnih ustanovah doseči sprejetje vodovarstvenih območij in režimov varovanja. Na primeru občin Postojne in Cerknice to ni več strokovno vprašanje, vodovarstvena območja bi morali sprejeti že zdavnaj. Javnost se ne more znebiti neprijetnega občutka, da gre tukaj za zakulisne igrice, kjer sta trčila različna interesa: na eni strani varovanje kakovostne pitne vode in na drugi strani vojaška dejavnost na Počku, ki s prvim interesom, po mojem mnenju, ni združljiva.

Prebivalci zelo malo vemo o vplivih vojaških aktivnosti na Počku na vodo, ki jo pijemo. Kako resno potencialno nevarnost za vodo predstavlja vojaško vadišče?
Nisem strokovnjak za to področje, toda dejstvo je, da kar vstopi v kras, enkrat tudi priteče ven v kraškem izviru. Sledenje je nedvoumno dokazalo podzemeljsko vodno povezavo iz vrtače na Počku z izvirom Malenščica pa tudi izvirom reke Vipave, ki je ravno tako zajet za vodooskrbo. In vojaška dejavnost je vse prej kot primerna za tako občutljivo območje. Ob izdelavi državnega prostorskega načrta za osrednje vojaško vadišče so bile ugotovljene koncentracije določenih nevarnih snovi v prsti.

Težava je tudi ta, da gre za razpršeno onesnaženje (eksplozije), ki ga ni moč nadzorovati oziroma omejevati. Morda se onesnaženje na izvirih ne bo poznalo jutri, vendar je velika verjetnost, da se nekoč bo. Katere nevarne snovi in spojine ter v kakšnih koncentracijah, pa lahko samo ugibamo. In zaradi tega je treba slediti načelu previdnosti, tudi na primeru še vedno aktualnih primerov slabe prakse (na primer že omenjeni izvir Krupa) in vojaško dejavnost prestaviti ven iz vodozbirnega zaledja ter, kjer je to mogoče, sanirati onesnaženo zemljino.

Na občinah in v javnih podjetjih, ki so upravljavci, se večkrat pohvalijo, da naj bi se stanje bistveno izboljšalo z novimi čistilnimi napravami, ki so bile zgrajene s pomočjo znatnih evropskih sredstev. Lahko dejansko pričakujemo izboljšanje oziroma pod kakšnimi pogoji?
Izgradnja kanalizacijskih sistemov in komunalnih čistilnih naprav je dobra naložba za zagotavljanje ustrezne kakovosti pitne vode iz krasa v prihodnosti. Seveda v primerih, da delujejo pravilno, kar pomeni, da se jih ne sme preobremeniti, in da postopki čiščenja delujejo pravilno in brez motenj. V Sloveniji smo že bili priča onesnaženju kraškega podzemlja iz čistilne naprave, kar je svojevrsten absurd.

Pri tako razpršeni poselitvi bo treba poskrbeti tudi za namestitev ustreznih malih čistilnih naprav pri objektih, ki nimajo možnosti priključka na kanalizacijo. Predvsem bo tu pomemben ustrezen nadzor, da ne bo prihajalo do nenadzorovanega praznjenja.

V postojnski in pivški občini se prebivalci skoraj v celoti oskrbujejo iz vodnega vira Malni, ki je sicer izdaten, a zaradi velikega zaledja tudi občutljiv, kar se je že izkazalo. Trenutno iščejo rezervni vodni vir. Kje bi ga lahko našli?
To je bolj vprašanje za kolege, ki sodelujejo pri omenjenem projektu. Tega sicer pozdravljam, kajti v primeru onesnaženja je dobro imeti dovolj izdaten rezervi vir pitne vode. Bojim pa se, da bi novi vodni vir dovolj velike zmogljivosti, katerega zaledje ne bi sodilo tudi na območje Počka, pomenil, da se država na dolgi rok odpoveduje vodnemu zajetju Malni. Zaradi izjemne izdatnosti tudi v sušni polovici leta in dobre kakovosti pa izvir Malenščica gotovo sodi med strateške vire pitne vode v državi, ki se jim ne gre kar tako odpovedati. Predstavljajte si, kaj bi dali prebivalci Bližnjega vzhoda za tako izdaten vir pitne vode.

Kako resna grožnja za kraške vire so odpadki v jamah in kakšno je stanje na tem področju?
V Sloveniji pa tudi v vodozbirnem zaledju izvira Malenščica so še številne onesnažene jame, ki predstavljajo zelo resno grožnjo za onesnaženje kraške vode. Razpolagamo zgolj z ocenami količin odpadkov v jamah, tudi sestava odpadkov ni povsem poznana, kar predstavlja dodaten problem.

Jamarji znajo povedati, da so nekatere jame oziroma brezna tako onesnaženi, da jih ni mogoče očistiti s preprostimi tehnikami, potrebovali bi posebno zaščitno opremo. Če predpostavimo, da se je z odlaganjem odpadkov v jamah prenehalo –  o čemer nisem povsem prepričan –, bi bilo treba izdelati akcijski načrt sanacije jam, ki bi temeljil na opravljenih analizah sestave odpadkov in oceni tveganja, ki ga za onesnaženje kraške vode predstavlja posamezna jama. Pomen čiščenja bi morali ustrezno prepoznati vsi deležniki, ki so tako ali drugače povezani z oskrbo s pitno vodo na območju. Morebitne kršitelje bi bilo treba kaznovati s tako visokimi globami, da bi potencialne kršitelje gotovo odvrnile od podobnih dejanj.

Objavljeno v Organizacije

PETICIJA – Rešimo reko Muro – STOP HE Hrastje-Mota


P10501721.JPG

Reka Mura je še zadnja slovenska velika nižinska reka, ki ni pregrajena s hidroenergetskimi jezovi. Zaradi izjemne biotske raznovrstnosti, katere ohranjanje je nacionalnega in mednarodnega pomena, je razglašena za območje Nature 2000 ter je del predlaganega Unescovega petdržavnega biosfernega območja Mura–Drava–Donava, poznanega tudi kot evropska Amazonka. Nominacijo slovenskega dela Mure za biosferno območje je lani (19. 10. 2016) podprla tudi vlada. Kljub temu pa ji grozi uničenje s hidroenergetskimi jezovi, kar bi pomenilo nepopravljivo uničenje narave in okolja, posledice pa bi najbolj čutili lokalni prebivalci.

Trenutno poteka postopek za odobritev gradnje HE Hrastje-Mota, čemur nasprotujemo, saj bi odobritev tega projekta lahko pomenila »odprtje vrat« gradnji verigi dodatnih hidroelektrarn na reki Muri, porečje Mure pa bi bilo za vedno uničeno. Z namenom ohranitve reke Mure je nastala tudi kampanja rešimo Muro pod sloganom Naj Mura teče brez ovir – stop HE Hrastje-Mota!

Poziv Vladi Republike Slovenije

Vlada Republike Slovenije naj ustavi postopke za umestitev HE Hrastje-Mota in tudi drugih predvidenih hidroelektrarn na reki Muri, ter naj razglasi slovenski del reke Mure za izključitveno območje (»no-go« area), kjer ne bi bilo več možno graditi hidroenergetskih jezov.

Podpiši peticijo

Podporniki:

SpojeniLogo.png

Podpiši peticijo

POSTANITE ČLAN AAG ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK

NAMENITE 0,5 % DOHODNINE ALPE ADRIA GREEN, KI DELUJE KOT NEPRIDOBITNA ORGANIZACIJA BREZ REDNO ZAPOSLENIH. VES ZBRANI DENAR NAMENIMO ZA ZDRAVO PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

Objavljeno v Organizacije

FOTOREPORTAŽA–EKO PATRULJA AAG–KOLESARSKA POT V KRANJSKI GORI


AAG je zaradi številnih pritožb 17. 04.2017 od 21 – 23 ure opravil EKO – PATRULJO osvetljenosti na pešpoti odnosno kolesarski poti med Kranjsko Goro in Podkorenom. Pot je dolga 1,3 km na njej pa je nameščenih 36 luči.

IMG_4791 Kranjska Gora pešpot 1 LR

 

Pešpot je bolj močno osvetljena kot glavna cesta (trg) v središču Kranjske Gore.

IMG_0120

Meritev pod svetilko je pokazala 46,9 luksov.

IMG_0122

Meritev pred Mercatorjem v Kranjski Gori pa je pokazala 1,00 luks.

IMG_0123

Glede na to, da gre v tem primeru za svetlobno onesnaževanje, bomo v AAG ustrezno ukrepali .

Objavljeno v Organizacije

Javni poziv Vladi Republike Slovenije in Državnemu Zboru RS


Vojko6

Vojko Bernard – Predsednik Alpe Adria Green

Alpe Adria Green – mednarodno društvo za zaščito okolja in narave  je 17.04.2017 poslal predsedniku Vlade, vladi, ministrom,  poslanskim skupinam DZ ter Državnemu svetu

Javni poziv Vladi Republike Slovenije in Državnemu Zboru RS

 

Alpe Adria Green, ki naravoslovno deluje » ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK« je že v preteklosti dal pripombe na tako imenovani 5.koridor, ki pa nikoli ni postal resničnost, zaradi odstopa Italijanske strani od tega projekta.

Sedanja razprava v javnosti in državnih organih o projektu »2.tir«, nas spominja na igro »KDO BO KOGA«. AAG se je že pred časom odločil, da podpre projekt, ki ga je predlagala skupina zbrana okoli dr. Duhovnika in v kateri sodelujeta tudi dva člana AAG. Ta projekt je po naši oceni najbolj naravovarstveno usmerjen, energetsko varčen ter ima načrtovana dva tira. S tem obstaja možnost, da se stari železniški tir odseku Čertnotiče- Rižana preneha uporabljati. Vladni predlog, še vedno zagovarja enotirno novo železniško progo s tem, da bi se v prihodnosti zgradila še dodatna proga. Do takrat pa naj bi se ohranila stara proga!. Po našem mnenju to niti ni racionalno in bo ta dograditev zopet odvisna od trenutnega razpoloženja vlade, ki bo na oblasti. S sedanjim predlogom trase bi bila uničena še Osapska dolina z izjemno tehnično dediščino, poseže v enega od sedmin najbolj varovanih rezervatov v EU, zaradi česar že uveljavljajo pravice zahodni sosedje, če zanemarimo vpliv na kraški vodonosnik. Posegi v Kraško podzemlje, kot jih predlaga skupina, ki jo vodi dr. Duhovnik, pa bi bili pri izgradnji 4 km tunelov bistveno manjši in lažje nadzorovani, kot pri izgradnji 20 km, kot jih predlaga vlada.

Kako se zgradi dvotirna proga Koper – Divača, oglejte si film zgoraj.

Vladni predlog, da bi po stari progi vlaki vozili v smeri Kopra je zastrašujoč, saj kot nam je poznano, vlaki po strmini zavirajo. Pri zaviranju se iskrijo zavore s tem pa obstaja nenehna možnost požarov. Gasilci na območju Kraškega roba so samo preteklo leto pogasili 15 požarov in nekaj sto v zadnjih letih, ki so jih povzročile vlakovne kompozicije. Če je požarov manj, se v naslednjih letih pojavijo z veliko večjo intenziteto in povzročijo nepredstavljivo škodo. Eden takih je bil požar v začetku avgusta 2016, ko so to območje gasile vse razpoložljive primorske in tudi nekatere druge gasilske enote.

požar črni kal

Z dvotirno progo, ki jo predlaga strokovna skupina bi preprečili vsakoletne požare, ki se dogajajo zaradi vlakov na Kraškem robu, obvarovali bi vodni vir, ki z vodo oskrbuje celotno območje. Ob železnici bi bila med drugim postavljena tudi protihrupna zaščita, kar bi za krajane pomenilo boljše pogoje za življenje, zaščitene živali pa ne bi bile več v nevarnosti.

Znano je, da je območje Kraškega roba pod varstvom Nature 2000. Naravni habitat, ki ga požari ogrožajo, je dom številnih zaščitenih živalskih in edinstvenih rastlinskih vrst. Požari na tem območju imajo izjemno negativen na zimzelene hrastove gozdove in na zaščitene živalske vrste, kot je sova uharica, ki ima gnezdišča prav v skalnih stenah, kjer je besnel avgustovski požar. Veliko požarov letno, povzročena škoda na kmetijskih zemljiščih, nasadih, vinogradih. Na tej trasi z nobenimi ukrepi ni mogoče povsem odpraviti nevarnosti in vzpostaviti večje požarne varnosti. Z ukrepi se možnosti zanje le zmanjšajo.

Železniška proga ne povzroča preglavic le s požarnega vidika, problem so tudi številne povožene zaščitene živali. Tako je na primer v preteklosti odmevala zgodba povožene medvedje družine pri Zanigradu. Po poročanju Zavoda RS za varstvo narave obstoječa proga predstavlja nevarno oviro za migracije živali. (srnjad, medved, volk).

Kot protipožarni ukrep se s totalnimi herbicidi (glifosat!?) tretira širši pas ob železniški progi, ki uničuje vso vegetacijo, ruši prehranske splete občutljivega kraškega ekosistema in kontaminira vodne vire na tem občutljivem območju. Pri projektni rešitvi, ki jo predlaga skupina dr. Duhovnika ta ukrep ni potreben.

Poleg zgoraj navedenega na sedanji trasi med Černotiči in Rižano vlaki, ogrožajo oziroma povzročajo:

– na Kraškem robu so se ohranile redke rastline in živali, med njimi je kar nekaj vrst metuljev, ki pa so zaradi negativnih posledic železniškega prometa ogroženi, čeprav so uvrščeni na seznam najbolj ogroženih vrst v Evropi in so pod varstvom Nature 2000;

– degradirana zemljišča ob progi;

– vlakovne kompozicije povzročajo zaradi kraškega terena in velikih tresljajev podore kamenja nad vasicama Podpeč in Bezovica. Nad Bezovico se je odtrgana od Kraškega roba velikanska skala, ki preti vasi;

– vrednost nepremičnin je nizka zaradi hrupa vlakov, smradu in onemogočenega nočnega miru;

– proga je zgrajena na območju prvega zaščitnega vodnega vira Rižana;

– proga poteka čez zavarovano vodovarstveno območje, kar predstavlja veliko nevarnost zaradi možnosti izlitja nevarnih snovi. Vodni vir bi s tem uničili za nekaj desetletij saj bi izlitje doseglo zajetje v manj kot dveh urah;

– odtoki s proge so speljani znotraj vodovarstvenega območja;

– proga je dotrajana in prekomerno obremenjena in samo vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do katastrofe;

– železnica z vsemi njenimi slabostmi zmanjšuje trajnostni razvoj zelenega turizma, ki bi bil brez tega tujka na tem območju, izredno privlačen zaradi naravne in kulturne dediščine.

drugi-tir-5

V medijih zasledimo samo podatke o višini stroškov, katere bi morali davkoplačevalci plačati, za katero od predlaganih variant, nikjer pa nismo zasledili, koliko bomo davkoplačevalci plačali v prihodnjih letih za gašenje, eventualno za sanacijo onesnaženih vod, sanacijo podorov,……v letih ko bomo čakali, da se katera bodoča vlada odloči, da bo zgradila še manjkajočo dodatno progo Koper – Divača. Ravno tako ne najdemo podatka, koliko prostovoljnih ur letno opravijo gasilci za gašenje in koliko jih je bilo pri opravljanju tako nevarnega dela poškodovanih, ko izbruhne požar zaradi »iskrice«, pri zaviranju vlakovne kompozicije. Vse te stroške, bi bilo potrebno prišteti k vladnemu projektu, ker bi le tako lahko prišli do prave višine primerjalnih sredstev, ki bi jih bomo morali davkoplačevalci plačali za posamezni predlagani projekt.

požar črni kal 2.dan

Gasilci to delo več ali manj upravljajo prostovoljno, čeprav bi moralo biti prostovoljstvo tudi nekaj plačano in bi ta strošek morali pokriti pri Slovenskih Železnicah v kolikor je bil požar povzročen po njihovi krivdi. V AAG smo jim izredno hvaležni, za njihovo delo, čeprav so stalno življenjsko ogroženi in utrujeni nikoli ne »jamrajo« temveč iščejo rešitve, kako bi čim prej pogasili požare ob progi, ki ogrožajo tako prebivalstvo živeče na tem področju, kot tudi domače in divje živali ter naravo.

Zaradi vsega zgoraj navedenega pozivamo Vlado RS, da odstopi od projekta »2. Tir«, ki ga je predlagala Državnemu Zboru, ter da sprejme odločitev, da podpira ekološki in energetsko varčen projekt, ki ga predlaga strokovna skupina, ki jo vodi dr.Duhovnik.

V kolikor Vlada RS nebi odstopila od predlaganega spornega projekta »2. Tir«, pričakujemo od poslancev Državnega Zbora, da zavrnejo predlagan projekt s strani Vlade RS. V kolikor se boste odločali po stroških izgradnje, glede na posamezni projekt, vas prosimo, da pri vladnem predlogu dodate še posredne stroške, ki smo jih navedli zgoraj.

Predsednik Alpe Adria Green:

Vojko Bernard

Objavljeno v Organizacije

Župan nadzornika TNP odrinil proti prepadu


Blaž Račič – DELO

Janez Hrovat za urejanje poti ni imel dovoljenj. Nadzornik si je ob padcu poškodoval zapestje in ramo.

 

 

Župan nadzornika TNP odrinil proti prepadu

»Nadzornika nisem porinil, nisem niti videl njegovega padca. Videl sem ga le, ko je že bil pod potjo,« je povedal Janez Hrovat. Foto: Blaž Račič/Delo

Kranjska Gora – Na zelo nevarnem mestu na ozki poti, ki vodi v dolino Male Pišnice, je župan Kranjske Gore Janez Hrovat med srečanjem z nadzornikom Triglavskega narodnega parka (TNP) tega odrinil z bokom svojega telesa. Nadzornik je padel vznak po zelo strmem pobočju v ruševje in se poškodoval, je povedal Sašo Hrovat, vodja naravovarstvene službe TNP. Župan je navedeno zanikal.

»Nadzornika nisem porinil, nisem niti videl njegovega padca. Videl sem ga le, ko je že bil pod potjo,« je povedal Janez Hrovat. V jeseniški bolnišnici so ugotovili, da ima nadzornik poškodovano zapestje in ramo.

Neljubi dogodek se je zgodil, ko je na pobudo Janeza Hrovata v sredo približno 40 prostovoljcev iz Kranjske Gore hotelo urejati zaprto pot v dolino Male Pišnice. Namero so jim hoteli preprečiti naravovarstveni nadzorniki TNP, saj za dela župan ni pridobil soglasij. Zdaj občini in županu grozi globa, ki jo predvideva zakon o TNP, in sicer do 70.000 evrov za občino in do 4000 evrov za župana. Župan pravi, da je kazen pripravljen plačati.

Nadzorniki morali na pomoč klicati policiste
Več kot 20 let je pot v dolino Male Pišnice zaprta, Janez Hrovat pa je dejal, da opozorilne table, ki obiskovalcem prepoveduje obisk oziroma jih opozarja, da je pot na nekaterih mestih smrtno nevarna in zato zaprta, »ne bom gledal«. Prepričan je, da le urejajo obstoječo pot in ne gradijo nove.

Nadzorniki naravovarstvene službe TNP z vodjem Sašem Hrovatom na čelu so se v sredo na terenu hoteli prepričati, ali ima župan dovoljenje za naddelavo poti. Od prostovoljcev so zahtevali, da se identificirajo. Ker se niso hoteli izkazati z dokumenti, so nadzorniki na pomoč poklicali policiste, je dejal Sašo Hrovat. Kot je povedal Bojan Kos, tiskovni predstavnik kranjske policijske uprave, policisti »prijavo še preverjajo in vodijo postopek«.

Območje Male Pišnice je ožje zavarovano območje znotraj TNP in je pod posebnim varstvom. Po zakonu o varstvu narave in zakonu o TNP bi morala za poseg izdati soglasje Arso in zavod za varstvo kulturne dediščine, v postopku pa sodeluje tudi TNP. Kot je pojasnila direktorica občinske uprave Kranjska Gora Vesna Okršlar, odgovora na vlogo za izdajo soglasja, ki so jo oddali pred dnevi, še niso prejeli.

»Kako naj turistom povem, da je pot zaprta že 20 let?«
Nekaj odsekov na dva kilometra dolgi poti je treba popraviti in zamenjati dotrajane brvi, da bo spet prehodna in jo bodo lahko ponudili kot dodatno možnost za obisk turistov, je dejal župan, ki ima za tovrstne akcije v Kranjski Gori precej podpore, a tudi nasprotnike, ki se ne strinjajo z njegovo samovoljo. V podobni prostovoljni akciji so med drugim lani uredili pohodniško pot do Martuljških slapov in kolesarsko pot na pobočjih Karavank nad Kranjsko Goro, tudi za ta dela pa niso pridobili nobenih soglasij.

Prostovoljka Klavdija Gomboc, sicer predsednica TD Kranjska Gora, je poudarila, da so v viziji razvoja TD Kranjska Gora določili, da želijo kraju vrniti tisto, kar je v njem že bilo. Med drugim so uredili kopališče v Jasni, uredili dostop do Martuljških slapov, čaka jih še urejanje vrha Vitranca, podpirajo tudi urejanje poti v dolino Male Pišnice. »Kako naj turistom razložim, da je pot zaprta že 20 let?« se je vprašala Gombočeva.

Blaž Veber, direktor Turizma Kranjska Gora, je dejal, da če so poti urejene, turiste laže usmerjajo in je hkrati varneje. Dodal je, da gorski reševalci v poletni sezoni pogosto posredujejo prav na neurejenih, neoznačenih poteh. Pot v dolino Male Pišnice je bila nekoč lovska pot, uporabljali so jo tudi turisti, zaprta pa je slepo črevo, čeprav bi lahko omogočila dostop do enega najlepših kotičkov v naših krajih, je dejal Veber. Sašo Hrovat pa je na drugi strani opozoril, da »si prizadevamo, da bi bil razvoj v rezervatu prepuščen naravnim procesom s čim manjšim vplivom človeka«.

Med prostovoljkami sta bili tudi Nina Valant in Martina Culiberg, ki sta dejali, da je to vrhunska akcija, s katero »bomo naredili nekaj dobrega«. Akcija povezuje ljudi, saj so vsi pozitivno naravnani, sta prepričani.

Objavljeno v Organizacije

Pripombe AAG na »OSNUTEK ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU«


AAG je 10.04.2017 v zahtevanem roku s strani MOP, oddal pripombe na »OSNUTEK ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU«

 

TNP3

Sklicujoč se na pomembno odgovornost države Slovenije, da v skladu z Ustavo Republike Slovenije ( 5 in 8.člen ustave RS) “skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije” in zagotovi, da so “zakoni in drugi predpisi tudi na tem področju v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo RS”; 

sklicujoč se na Zakon o ohranjanju narave, ki je temeljni varstveni predpis na področju ohranjanja naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst na območju Slovenije in po katerem je Triglavski narodni park širše zavarovano območje, ki se ustanavlja tudi za uresničevanje mednarodno priznanih oblik varstva območij narave (Guidelines for Protected Area Management Categories, IUCN, 1994); 

sklicujoč se UNESCO, ki je Julija 2003 razglasil Julijske Alpe za biosferni rezervat svetovnega pomena – Biosferni rezervat Julijske Alpe,

sklicujoč se določila iz NATURE 2000

ter sklicujoč se sedanji zakon o TNP,

ALPE ADRIA GREEN, mednarodno društvo za varovanje okolja in narave nasprotuje zaradi nestrokovnih podlag v »Osnutku Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Triglavskem narodnem parku« in ga v celoti zavrača, predvsem pa nasprotujemo:

2.členu: Za petim odstavkom 22. člena se doda novi šesti odstavek, ki se glasi:

» (6) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se ministrstvo, pristojno za prostor, in parkovna lokalna skupnost lahko dogovorita, da parkovna lokalna skupnost lahko načrtuje tudi manjše prostorske ureditve, če je glede na povezanost prostorske ureditve državnega pomena s prostorsko ureditvijo lokalnega pomena to primerneje. Ministrstvo, v čigar delovno področje spada prostorska ureditev, ministrstvo, pristojno za prostor in ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave ter parkovna lokalna skupnost pred začetkom priprave takega prostorskega akta, sklenejo dogovor, v katerem se določijo obveznosti glede priprave in sprejemanja prostorskega akta in druge medsebojne obveznosti, pomembne za pripravo takega prostorskega akta.«.

3. členu: Za četrtim odstavkom se doda nov peti odstavek, ki se glasi:

»(5) Ne glede na prepoved iz 28. točke 13. člena lahko investitor v narodnem parku v tretjem varstvenem območju za obstoječi vodni zbiralnik pridobi gradbeno dovoljenje pod pogoji določenimi v presoji sprejemljivosti in občinskem prostorskem načrtu za potrebe zasneževanja tekaških prog v rekreacijskem središču Rudno polje in gradijo vodne zbiralnike za potrebe zasneževanja smučišč, določenih s sklepom iz 2. odstavka 73. člena na območju rekreacijskih središčih, ki so določena v prvem odstavku 74. člena in sicer v velikosti, ki je prilagojena tako izvajanju zimskih dejavnosti kot doseganju varstvenih ciljev.«.

Za novim petim odstavkom se doda nov šesti odstavek, ki se glasi:

» (6) Prostorske ureditve iz četrtega in petega odstavka 74. člena lahko pod pogoji določenimi v šestem odstavku 22. člena načrtuje tudi parkovna lokalna skupnost.«.

OBRAZLOŽITEV

triglav

Splošno:

Območje Triglavskega narodnega parka je izjemno zaradi ohranjene neokrnjene narave, zaradi kulturne krajine in številnih kulturnih spomenikov in ima za Slovence globok simbolni pomen. V Triglavskem narodnem parku so naravna, kulturna in duhovna dediščina neločljivo prepletene in povezane med seboj – predstavljajo pa izjemno vrednoto, ki se kaže tudi v bogati duhovni, kulturni, simbolni, nacionalni dimenziji, v tesni sklenjenosti naravnega in duhovnega, fizičnega in metafizičnega, predmetnega in simbolnega v dojemanju in pojmovanju tega prostora. Zato obstaja v ozadju nacionalnega, to je narodno državnega varovanja TNP še mnogo več, kot le varovanje enkratnega naravnega imetja, ki so “nam ga v upravljanje in gospodarjenje zaupali naši vnuki”. Ne nazadnje, v teku desetletij se je v zvezi s Triglavom in njegovim “kraljestvom” napajalo tudi slovensko pojmovanje svobode, samostojnosti in na koncu državnosti. (Dr. Matjaž Kmecl, Znanstveni in strokovni posvet SAZU – Triglavski narodni park?, 2003) 

Triglavski narodni park je edino, zadosti obsežno območje v Sloveniji, čeprav lahko trdimo, da je danes samo še na eni tretini parka, še potekajo ekološki procesi na način, ki zagotavlja nemoteno delovanje ekosistemov in razmere za razvoj naravnih habitatov in obstoj vrst. Na tej tretini Triglavskega narodnega parka je tudi prostor, kjer se sodobni človek še lahko sreča z neukročenimi silami narave, divjino, naravnim zvočnim okoljem, temo, zvezdnim nebom, samoto in tudi tveganjem. To je tudi edino večje območje v Sloveniji, kjer se še ohranjajo območja t.i. »divjine«, kjer se neposredno ne poznajo vplivi človeka. Divjina pa ima danes v svetu poleg posebne ekološke in naravovarstvene vloge tudi pomen za človeka, njegovo duhovno sprostitev in dojemanje narave in naravnih procesov. Triglavski narodni park je torej mnogo več, kot le vsota številnih posamičnih naravnih in kulturnih spomenikov, ki jih varuje ustava RS in drugi zakoni – prav sklenjenost in relativna prostranost zavarovanega območja mu daje posebno, še pomembnejšo vrednost, ki ni pomembna le za slovenski narod, ampak tudi za Evropo in širše. Na drugih dveh tretinah parka, pa očitno več ne podlegata sedanjemu zakonu o TNP in drugim zakonom.

Zavedanje, da gre v Julijskih Alpah za izjemne naravne vrednote, je staro – naš edini narodni park ima častitljivo predzgodovino in zgodovino. Od pobud Albina Belarja (1908), preko Spomenice Muzejskega društva iz leta 1920, ustanovitve prvega zavarovanega območja v dolini Triglavskih jezer (1924) in naposled ustanovitve narodnega parka (1961) in kakršnega poznamo danes (2017), ko izgublja, zaradi posegov ljudi, čedalje več vrednoti. 

2.člen:

(6) Ta sprememba omogoča politične odločitve posameznih gradenj v TNP z izključitvijo strokovne javnosti, druge javnosti in NVO. V AAG to razumemo, da bomo imeli, v kolikor se ta sprememba zakona sprejme, toliko infrastrukturnih in naravovarstvenih politik v TNP, kolikor je vanj vključenih občin. Navsezadnje sprejetje tega člena zakona pomeni razpad edinega NARODNEGA PARKA in USTANOVITEV OBČINSKIH PARKOV v kolikor bodo še dosegali kriterije zaščitenih parkov.

rudno-polje-akumolacija-2_thumb

3. člen:

(5) Kljub temu, da je v zadnjih sto letih prostor Julijskih Alp mnogo izgubil, pa je vendar v primerjavi z nekaterimi drugimi predeli v Alpah, ostala naravna in je bila do osamosvojitve Slovenije kulturna dediščina naših Alp sorazmerno dobro ohranjena. Da je šlo za izjemno dediščino, ki ni bila pomembna le za nas, ampak je imala velik pomen tudi v mednarodnem merilu, so nam priznavali številni tuji strokovnjaki: Julijske Alpe so zaenkrat še  kot biosferni rezervat vpisane v UNESCOV program, območje Triglavskega narodnega parka pa je za sedaj še zelo pomembno območje NATURA 2000, po vpisu pa se je začel boj kdo bo pograbil večji kos pogače v TNP, ki mu bo prinesla čez leta dobiček predvsem kot športna in turistična destinacija. Tak nadzoren primer nenadzorovane gradnje, si je zaradi pričakovane slave in dobička privoščila Smučarska zveza Slovenije, ki je gradila na Rudnem Polju, z pomanjkljivimi strokovnimi podlagami, z EU sredstvi smučarski tekaški center, ki ga želi sedaj MOP »sanirati«. V tem sklopu centra je zavestno zgradila tudi večji VODNI ZBIRALNIK od dovoljenega. Investitor (SZS) je za gradnjo vodnega zbiralnika pridobil gradbeno dovoljenje, št. 351-375/2008-15 z dne 22.09.2008, za vodno površino 850 m2, globino do 2,40 m in prostornino 1.400 m3. V letu 2009 zgrajen vodni zbiralnik z vodno površino 2.284 m2, globino cca. 2,90 m in prostornino 5.478 m3 je v nasprotju s PGD projektom in izdanim gradbenim dovoljenjem.

V času gradnje tega vodnega zbiralnika je bila prisotna tako inšpekcija, razna ministrstva in uprava TNP, pa začuda nihče ni opazil, da se » namesto hiše gradi stolpnica«, kako so ta strošek izgradnje večjega vodnega zbiralnika opravičili v finančnem poročilu, za porabo namenskih sredstev iz EU pa je drugo vprašanje.

Vodni zbiralnik investitor uporablja nezakonito že nekaj let za zbiranje vode za zasneževanje tekaških prog. To umetno zasneževanje pa predstavlja veliko grožnjo naravi v TNP.

Gostota umetnega snega je od 300 do 500 kg/m3 in se tako razlikuje od gostote naravnih vrst snega, ki je od 30 do 600 kg/m3. V tujini so izdelali določene raziskave vplivov umetnega snega na vegetacijo, vendar pa iz teh raziskav ne moremo potegniti splošnih zaključkov, ker veljajo za vsako smučišče drugačni pogoji. V splošnem velja, da se število rastlinskih vrst zmanjša.

Po trditev podkrepimo z diplomsko nalogo:

Aleksandra VALENČAK LIKAR

AKTIVNOST IN RAZVOJ RASTLIN NA OBMOČJU UMETNO ZASNEŽENEGA SMUČIŠČA MAGISTRSKO DELO

2.3. VPLIVI NA RASTLINE –

Iz raziskav na rastlinstvu smučišč je razvidno, da z naraščanjem nadmorske višine prevladujejo s hranili revnejša, hladnejša in svetlejša ratišča ter boljša prezračenost tal. Rastlinska produkcija z naraščanjem nadmorske višine pada, medtem ko vegetacija kaže tendenco k večji vrstni raznolikosti (Stöckli in sod. 2002). Wipf in sodelavci (2002, 2005) so potrdili, da uporaba pobočij v namene smučanja spreminja rastlinsko sestavo. Ugotovitve na smučiščih z umetnim in naravnim snegom kažejo, da so vplivi na rastline odvisni od lastnostni snega. Na dodatno zasneženih progah so pogostejše rastlinske vrste s kratko vegetacijsko periodo (t.i. snowbed species, Körner 2003), ki rastejo na rastiščih z debelo snežno odejo in kratko periodo brez snega, medtem ko so na progah z naravnim snegom pogostejše rastlinske vrste (t.i. wind edge species, Körner 2003), ki rastejo na rastiščih z malo snega, ki obleži kratek čas, in izjemno nizkimi temperaturami (Wipf in sod. 2002, 2005, Stöckli in sod. 2002). Spremembe v vrstni sestavi so tem večje, čim daljše obdobje se je smučišče zasneževalo.

Kazni za odtrgano (uničeno) eno zaščiteno rastlino s strani posameznika, po zakonu o ohranjanju narave se gibljejo med 100 in 300 evri, po zakonu o TNP, kjer veljajo še dodatne omejitve glede nabiranja (uničevanja) rastlin, pa med 1000 in 4000 evri( kar v AAG zagovarjamo in to navajamo le za podkrepitev dejstev). Po mednarodnih konvencijah, ki urejajo nezakonito trgovino in uničevanje ogroženih vrst, obstaja možnost uvedbe kazenskega postopka.

V primeru tekaške proge, pa ni znano, koliko rastlin ali celih rastlinskih vrst je bilo na območju tekaških prog v preteklih letih umetnega zasneževanja namensko uničenih, saj na MOP niti pri Zavod RS za varstvo narave ni interesa, da bi vsaj napravili primerjalno študijo, koliko in kakšne vrste rastlin uspevajo na področjih umetnega zasneževanja in kakšne, ki rastejo na območjih brez vpliva umetnega zasneževanja. Koliko kazni ali koliko ljudi bi bilo zaradi tega kazensko odgovornih, za eventuelnem številčnem zmanjšanju rastlinskih vrst ali celo izumrtju celotne rastlinske vrste na območju umetnega zasneževanja (Kazenski zakonik KZ-UPB1 – Poškodovanje tuje stvari 224. člen ), zaradi zgoraj navedenega ni znano, čeprav se Rudno Polje nahaja v edinem narodnem parku v Sloveniji.

AAG je sodeloval dvakrat kot stranski udeleženec v postopku pridobivanja OVS, za vodni zbiralnik na Rudnem Polju. Prvič smo postopek za pridobivanje OVS uspeli zaustaviti na Upravnem sodišču, drugič pa smo uspeli zaustaviti postopek že na ARSO. V tem drugem primeru se je SZS pritožila na MKO, ki pa je pritožbo zavrnilo. Zaradi sodelovanja v postopkih nam je dobro poznana ta problematika na tem področju.

Ta sprememba zakona ne bo vplivala samo na legalno zbiranje vode za zasneževanje in posledično na uničevanje rastlin, temveč se bo povečal tudi motorni promet v TNP in število obiskovalcev, kar bo imelo velik vpliv škodljiv vpliv na vso biodiverziteto na tem območju narodnega parka.

3. členu:

(6) Ta prenaša pomembne posege, kot so vodni zbiralniki in dodatne žičnice izven obstoječih središč, kot je omemba žičnice ali ceste iz Tolminske strani na Vogel, kar na lokalno skupnost. Opozarjamo, da vodni zbiralniki zahtevajo dodatno vodo, ker je iz deževnice in snega ni dovolj. To pa pomeni dodaten poseg, ki ni opredeljen. Od kod voda, na primer na Vogel in Zatrnik?

In zakaj dodatna in kakšna povezava iz Tolminske strani na Vogel, če pa ima

Tolminska stran vlak v Bohinjsko Bistrico, do gondule pa se lahko uvede električni avtobus, če seveda obstaja interes.

AAG še posebej opozarja tudi na klimatske spremembe v Sloveniji, kjer uradni podatki beležijo rast povprečnih in tudi zimskih temperatur v omenjenih središčih. Zakon o TNP je bil sprejet pred sedmimi leti in od takrat so se zimske temperature dvignile pa tudi snežne padavine zmanjšale. Trend pa gre še v tej smeri naprej. Zato je neracionalno in gospodarsko škodljivo vlagati v drago in naravi škodljivo izdelavo umetnega snega in novogradnje povezav, saj bodo stroški pristali na državi, lokalna skupnost jih ne bo sposobna pokrivati in bodo smučišča stalno v izgubi. Tudi stanje narave na Voglu na progah je katastrofalno, kar lahko vsak vidi poleti. Narava se več ne more razviti na velikih površinah, ki so ji bile odvzete.

Žal so naše Alpe precej nižje in je gospodarsko škodljivo riniti z glavo skozi zid in z novimi investicijami povzročati nove izgube!

Pojasnilo zakaj smo proti umetnemu zasneževanju pa smo podrobno opisali zgoraj.

Ostale spremembe zakona:

Te so le lepotnega značaja in bi se jih lahko rešilo drugače.

Zaključek

V AAG smo zato presenečeni in ogorčeni, da je sedanje ministrstvo MOP spisalo Osnutek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Triglavskem narodnem parku, ki je napisan za ciljno javnost že v sklopu predvolilnega boja.

V AAG poudarjamo, da nikoli nismo bili proti športu in rekreaciji državljanov, smo pa proti nelegalnim gradnjam in uničevanju narave še posebno na zaščitenih področjih. Za primer »DOBRE PRAKSE« na tem področju, si lahko vzamete izgradnjo Nordijskega centra Planica, kjer so zgradili sodoben center izven meja TNP, tudi z vodnim zbiralnikom. Center je zgrajen z ustreznimi gradbenimi dovoljenji. Vodni zbiralnik pa ne predstavlja past za dvoživke in divje živali.

ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK!

Predsednik Alpe Adria Green:

Vojko Bernard

Povezave:

AAG in DOPPS–preprečila izdajo naravovarstvenega soglasja za akumulacijski bazen Rudno Polje–biatlon–Pokljuka

ARSO NI IZDAL OKLJEVARSTVENEGA DOVOLJENJA ZA ČRNO GRADNJO AKUMULACIJSKEGA BAZENA NA RUDNEM POLJU

PRITOŽBO SMUČARSKE ZVEZE–POVEČANJE AKUMOLACIJSKEGA JEZU RUDNO POLJE, JE mko ZAVRNIL

NEZAKONITA GRADNJA IN POSLEDIČNO DEGRADACIJA OKOLJA NA ZAVAROVANEM OBMOČJU V TNP – RUDNO POLJE

Bazen ne bo postal napajalnik za živino

Objavljeno v Organizacije