Bomo razprodali tudi osnovne pravice?


Septembra bo minilo 12 let, odkar se civilna družba v Stražišču bori proti cinizmu lokalnih in državnih organov brez primere, predvsem pa proti brezvestnosti in lahkotnem igranju uradnih organov z odgovornostjo. Tisti, ki bi se morali zbujati z mislijo po ohranitvi narave, pa mirno mižijo celo ob ogroženem prebivalstvu. Vse, kar se dogaja na pogoriščih ekoloških bomb v zadnjih mesecih, je bilo moč predvideti in preprečiti tudi z ustrezno obravnavo našega primera »industrijske cone« Laze, ki ne zasluži takega imena. Najprej zato, ker je nastala v najlepšem delu Kranja, v zaščitenem območju Nature 2000, na področju opustele opekarne, na degradiranem in stalno naseljenem območju. Po že videnem vzorcu, brez minimalnih pogojev za umazano industrijo (neprimerna vaška cesta z omejitvijo hitrosti 30 km/h, celo brez kanalizacije) in z zasvinjanimi iztoki v vodovarstvenem območju, ki napajajo škofjeloško področje. Zakaj? Ker si je kranjska enotna politična elita tod omislila nelegalno pokopališče nekdanje močne industrije in priročen evropski odpad apokaliptičnih razsežnosti. Drugače pač ne moremo označiti trpljenja domačinov in delavcev iz Laz, ki izgubljajo bitko za pravico do zdravega okolja, ki jim gre po slovenski ustavi (72. člen). V vročih dneh je sredi gozdnatih planjav prebivalcem in zaposlenim težko priti do zraka, iz iztokov neprestano zaudarja, ljudem pokajo fasade in se lomijo nadstreški, cene nepremičnin strmoglavo padajo, nepregledni konvoji kamionov z odpadki pa jih delajo izobčence na lastni zemlji …

Tipična zgodba brez srečnega konca, kot jo spremljamo v Zalogu pri Novem mestu, na Vrhniki, v Ljutomeru in še kje. Vsi argumenti in svarila kvalificiranih oseb, kot je poročilo gasilske enote (priloga), se izkažejo za zaletavanja v birokratski zid brez haska, kar je neodgovorno in skregano z vsemi mednarodnimi konvencijami. Namesto spoštovanja Aarhuške konvencije pri ARSU spoštujejo zgolj kapital. Naj spomnimo, kaj pomeni ta kratica: Agencija Republike Slovenije za okolje! Torej vrhovni slovenski čuvar okolja. Žal se tam postopki spreminjajo v pravniški copy-
-paste sistem izločanja javnosti. Le po zaslugi mednarodne okoljevarstvene organizacije Alpe Adria Green smo kot njeni člani lahko skušali preprečiti sistemsko farso, ki naj bi bila namenjena zaščiti življenjskega okolja, pa je vse drugo kot to. Poročila o vplivu na okolje (ki ga plača financer in zato ne morejo biti nepristranska), sistemsko zgrešena umestitev objektov, ki lahko (in tudi res) povzročijo onesnaženja večjega obsega, neenake pravne možnosti za stranske udeležence v postopku, umestitev objektov in naprav v okolje, kjer jih nikdar ne bi smelo biti, nespoštovanje evropskih direktiv, nedelovanje okoljske inšpekcije (ki po šestih letih ob vseh podanih prijavah ni sprožila niti enega postopka), financerjem v vsem podrejena vloga državnih regulatorjev (kot je ARSO) – vse to je botrovalo izdaji okoljevarstvenega dovoljenja (OVD), ki ga je pravnomočno pridobil Ekorel. Dovoljenju za odstranjevanje 48,7 t/dan nevarnih odpadkov in predelavo 25,02 t/dan nenevarnih ter nevarnih odpadkov dnevno (kar je le šestina kapacitete IED-naprave)! Glede na dovoljeno dnevno kapaciteto to pomeni kar (med postopkom povečan) 93-odstotni delež nevarnih odpadkov! Dovoljenje pa velja kar za 300 vrst odpadkov!

V postopku pridobivanja OVD je AAG opozoril na vsa realna šokantna dejstva:
– porazna geostrateška lega objekta na vrhu vzpetine (kar je ob katastrofičnem scenariju požarov, ki jih spremljamo, klic k zdravi pameti presojevalcev);

– naselje v neposredni bližini;

– premalo prostora za take vrste dejavnosti;

– pretekli izlivi nevarnih snovi v potok in najmanj dva resna požara;

– stalna požarna grožnja brez rešitev (priloga), ki lahko mahoma ogrozi 500–1000 prebivalcev Laz in širše okolice (tudi in predvsem sosednje KS Bitnje zaradi narave vetrov);

– gradbeno dovoljenje iz leta 2002 za druge vrste dejavnosti (sortiranje odpadkov) od dejavnosti, ki tam resnično poteka (predelava odpadkov);

– neskladnost z evropsko zakonodajo (previdnostno načelo, trajnostna presoja vplivov na okolje), ki velja za naprave, ki lahko povzročijo onesnaženje večjega obsega (t. i. IED-naprave);

– alarmantna soseščina livarne aluminija in pekovskega podjetja (oba tudi že v postopkih zaradi kršitve okoljske zakonodaje);

– nedelujoče inšpekcijske službe, ki tudi po pravnomočnem OVD opravljajo zgolj stransko vlogo namesto resnega (tudi nenapovedanega) nadzora;

– po mnenju nekdanje uprave MO Kranj možna tvorba izjemno nevarnih cianidov itd.

Organi v sestavi Ministrstva za okolje in prostor so vse pomisleke zavrnili kot pavšalne in argumente kot takšne, »ki niso predmet postopka«. Med postopkom in po pustošenju ekoloških katastrof pa smo zgroženi spoznali, da za birokrate tudi mi, ki smo prisiljeni živeti z neodgovornimi in nepremišljenimi odločitvami, nismo predmet nobenega postopka. Lahko le upamo, da se nam ne zgodi še kaj mnogo hujšega, kot se je zgodilo Stražanom, Vrhničanom …

Vodenje upravnih postopkov pristojnih organov v konfliktu z interesi ljudi je vsaj neodgovorno, pomeni pa tudi kapitulacijo, klečeplazenje in inferiornost državnih organov pred lastniki kapitala in zaslužkarji. Če v tej državi res ne znamo prodajati česa drugega kot zdravje državljanov, potem smo brez prihodnosti.

Ker skupaj z AAG nočemo deliti usode avtohtonih živalskih vrst, ki so bile iz Laz iztrebljene, nam ne preostane drugega, kot da sodno prisilimo organe MOP v začetek postopka ugotavljanja okoljske škode v Lazah. Šele upravno sodišče je zaradi okoljske škode tudi po poročilu Zavoda za varstvo narave te organe prisililo v aktivnosti, ki bi jih morali opravljati sami od sebe. A po 13 mesecih od sodbe ARSO še vedno ni začel ustreznih postopkov za sanacijo okolja (vode in tal). Povsem jasno je torej, da državni organi gledajo na zdravo življenje kot na administrativno oviro za podjetnike, zato se lahko zanj (za lastno zdravje) Strašani – predvsem po zadnjih požarih v podobnih objektih –, upravičeno bojimo. AAG je tako že vložil pritožbo na postopek pridobivanja OVD na Evropsko komisijo. Vlada RS pa je šele 20. 7. letos po opominu Evropske komisije sprejela uredbo, ki precej bolje določa postopek sprejemanja presoje vplivov na okolje. A bojimo se, da bo vse to premalo in prepozno. Ekološka bomba v Lazah zaradi neodgovornosti in nestrokovnosti organov vse glasneje tiktaka. Namesto ukrepov vozijo odpadke s pogorišča na Vrhniki in iz številnih držav Evrope v – Stražišče!

Ekol, ki domuje na istem naslovu in ima iste lastnike kot Ekorel, pa celo pripravlja nove elaborate za pridobitev dovoljenja za naprave tudi za predelavo plastike. Po izkušnji v Zalogu in po navedbah dr. Gorazda Pretnarja pa vemo, kaj za življenje pomenijo emisije, ki ob nesreči v takem objektu lahko nastanejo. Državljanska (za)vest nam je zato v civilni iniciativi narekovala sprožitev še treh postopkov (pri požarni in gradbeni inšpekciji ter predlog spremembe občinskega prostorskega načrta – v prilogah). Se nam obeta nova farsa, ali nas bo končno srečala pamet?

zaradi ind. cone Laze onesnažen potok Sorška reka (Stražišče pri Kranju) - 2017-07-21 18-45-11

Zato zahtevamo:

1. Konkretno (tudi kazensko) odgovornost za nepravilno izdana okoljevarstvena dovoljenja in neodvisno revizijo (nemudoma za vse IED-
-naprave)
. Slednje v medresorskih skupinah, ki jih panično napoveduje vlada, ne morejo nastati. Strinjamo pa se s predlogi AAG, ki predlaga neodvisne (četudi tuje) strokovnjake. Do konca revizije je potrebno v teh obratih zaustaviti proizvodnjo.

2. Temeljito prevetritev strokovnih služb na ARSU in v okoljski inšpekciji ter njihovo strokovno okrepitev, saj bo le tako lahko parirala investicijskemu lobiju.
3. Konkretno odgovornost tudi za izgubljene tožbe RS v Bruslju zaradi odlokov, ki z dejanskim stanjem nimajo nič skupnega.

4. Neodvisne presoje in – tako kot AAG – varne nenaseljene objekte za predelave odpadkov z vso zahtevano infrastrukturo zlasti pri sortiranju in predelavi nevarnih odpadkov. Za to ni potrebna sprememba zakonodaje, pač pa le odločitev pristojnih oblasti, ki se lahko po 148. členu ZOV odločijo, da so nevarni odpadki domena države in ne več privatnih lovcev na profit.

Vse to zahtevamo, ker naših ognjišč nočemo spreminjati v požigališča. Nič več in nič manj od odgovornega in občutljivega ravnanja do slehernega življenja ne pričakujemo od tistih, ki zastopajo okoljske interese. Za doseganje tega bomo uporabili vsa sredstva, tudi vse oblike državljanske nepokorščine. Če nam sistem ne more zagotoviti zaščite varnega in zdravega okolja, bomo to izsilili s protesti, z jezikom ulice in vključitvijo mednarodnih institucij. Res pa je, da nam v tej nekoč ruski, danes pa očitno slovenski ruleti, v katero nas peha hlapčevstvo, kot kažejo zadnji dogodki – zmanjkuje časa. Na posmehljivo vprašanje izkoriščevalcev narave, kako bomo živeli le od čistega zraka in vode, bi moral biti odgovor vsakogar vedno enak: »Kako pa bomo živeli brez enega ali drugega?«

Civilna iniciativa za zeleno Stražišče

Zanjo: Marko Špolad

Povezava:

EKO-PATRILJI AAG–POTOKA IZPOD INDUSTRIJSKE CONE LAZE

Objavljeno v Organizacije

Anton Komat, ekološki ombudsman


anton-komat

Anton Komat

Mož, ki je postal sinonim za sobivanje z naravo. Agens movens vseh
velikih naravovarstvenih akcij zadnjih 20 let, pisec različnih knjig o
ekologiji, ki kot predavatelj, kolumnist in avtor televizijskih oddaj
vodi svoj osebni projekt ekološkega opismenjevanja.. Medtem ko sta
politika in gospodarstvo ob svetovni krizi obupana, jo on jemlje kot
priložnost za pohod simbiotskega človeka, ki bo za svojega zaveznika
na zemlji spet vzel naravo.

Zakaj kmetijstva ni mogoče ustrojiti po hiperprodukciji industrije, ki
lahko vsako leto proizvede več izdelkov?
> Njiva ni fabrika. Kmetijstvo zavezuje človeka k spoštovanju naravnih
zakonov, ti pa so močnejši od zakonov industrije. Pšenica danes potrebuje
natanko toliko dni, da dozori, kot jih je v času faraonov. A mi smo
kmetijstvo s sonca preusmerili na nafto. Dokler je bila nafta poceni, je
delovalo. Leta 1940 je pri pridelovanju hrane človek vložil 1 kilo kalorijo
fosilnih goriv in dobil 3,4 kcal hrane. Danes moramo vložiti 10 kcal
energije, da dobimo 1 kcal hrane, torej imamo izjemno požrešen energetski
sistem. Če vzamemo prehranski sistem kot celoto: požremo 20 odstotkov
nafte, hkrati pa ta sistem izloči 40 odstotkov toplogrednih plinov. V
energetski krizi se vsaka sprememba takoj reflektira v hrani. V zadnjih
nekaj mesecih se je obseg ladijskega prevoza hrane med celinami zmanjšal za
40 odstotkov. Mislim, da je že 44 držav prepovedalo izvoz vsake hrane.
Razpada globalni prehranski sistem. To je alarm. Energetsko bazo
civilizacije moramo premakniti nazaj na sonce.

Kaj to praktično pomeni?
> Pri pridelavi na njivi porabimo 20 odstotkov naftne energije, ki jo
vsebujejo kemična gnojila, pesticidi, traktorski pogon, vse drugo požrejo
transport, tehnološka priprava, skladiščenje, pakiranje. To nam govori o
nujnosti prehoda na lokalni trg in lokalno pridelavo hrane.

Pri konceptu lokalnega trga pa je nujna revolucija v miselnosti
potrošnika, ki se bo naenkrat veselil starih jabolčnih sort z
Dolenjske bolj kot izbire med mangom, papajo in ananasom.
> To je problem potrošniške družbe, ki proizvaja nekakovostno in bolj ali
manj nepotrebno kramo. John Stewart Mill je že leta 1848 pisal, da bo na
neki točki razvoja ekonomija prišla do ničte rasti. Ne bomo več povečevali
inputa naravnih virov, sledili visoki rasti kapitalskih donosov, ampak bomo
šli v recikliranje, v proizvodnjo kakovostnejših izdelkov in v
servisiranje, tako da bomo proizvedli samo toliko, kolikor narava lahko
obnovi. Na planetu ima filozofijo neomejene rasti samo rakavo tkivo, za
katero pa vemo, da gresta na koncu k vragu in rak in njegov gostitelj. Bom
povedal osebno izkušnjo. V naši družini je bila pradedova sekira, na njej
je bila še letnica 1885. Eno samo sekiro smo imeli praded, ded, oče in jaz,
bila je iz vrhunskega jekla. Meni so jo žal ukradli, tako da sem kupil
novo, a mi je v dveh urah počila na navadni grči. Kupil sem še eno, pa mi
spet ni služila.
Zdaj proizvajamo kramo, ne pa kakovostne izdelke.

Pri sekiri lahko človek praktično presodi njeno kakovost. Kako pa naj
meščan presodi kakovost zelenjave in mesa, ko ne pozna razlike med
okusi hrane iz industrijske in domače pridelave?
> Kakovost hrane lahko primerjamo, če imamo dober monitoring. Pri nas so
institucije, ki se ukvarjajo z monitoringom, popolnoma neučinkovite, saj so
razdrobljene, delujejo po različnih parametrih in med seboj tako rekoč
sploh ne sodelujejo. Potrebovali bi enotno agencijo za kemično in biološko
varnost. Brez novih zaposlitev, samo združila bi vse, ki so zdaj
nesistematično razmetani po desetih koncih. In bi sodila pod nadzor
parlamenta, ne pa pod politično opcijo, ki je trenutno na oblasti. Po
metodi agencije EPA (Environmental Protection Agency), izjemno učinkovitega
neodvisnega organa, ki ga poznajo v severni Evropi in Ameriki.

Kaj je cena industrijske pridelave hrane?
> Zdravje ljudi. Fiziologi pravijo, da bi bilo danes tako rekoč nemogoče
napisati učbenik fiziologije človeka. Izredno težko bi našli človeka, ki bi
bil absolutno zdrav. Ne rečem, da ljudje akutno obolevajo, imamo te
subklinične primere, ko nismo ne zdravi ne bolni. Tu je dobesedno zločinska
naveza v ekonomiji, kjer je cilj kapitala, da ljudje neprestano obolevajo,
da potem posegajo po zdravilih in farmakologiji. V zahodnem svetu je delež
zdravstvenih storitev med bruto stroški države okoli 15 odstotkov, to je
trikratni porast v zadnjih 30 letih.

Ko prebiramo o razlogih za obolevanje, so glavni vzroki tobak,
holesterol, stres in premalo gibanja.
> To se ponavlja že 50 let.. Zdravstveni sistem bi moral bdeti nad biološko
in kemično varnostjo hrane, saj ta danes najbolj ogroža človeka. Tu je
zanimiv podatek, da je v istem deležu, kot narašča cena zdravstvene oskrbe,
padla cena hrane. Povezava med hrano in zdravjem je merljiva.. Kmetijstvo je
naredilo napako, ko je šlo v industrijsko proizvodnjo tovarniških hal. To
je vsiljeno, navsezadnje: pšenica danes potrebuje natanko toliko dni, da
dozori, kot v dobi faraonov. Narave ne moreš oblikovati po kalupu
povečevanja industrijske proizvodnje.

Kakšna je voda v Sloveniji?
> Četrtina je prek mere kontaminirana, četrtina je kontaminirana, polovica
pa je na meji. Zdaj se je pojavil še hujši problem zaradi velikih gradbenih
posegov v okolje, ki povzročajo hude motnje v hidrorežimu pokrajin. Ogromne
parkirne površine megamarketnih in industrijskih con, avtoceste in druge
asfaltirane površine so narejene tako, da voda hitro odteka v kanale in ne
pronica več v zemljo, torej je ne namaka več. Imamo v bistvu relativno
sušo, čeprav padavin ni premalo. Od leta 1984 hidrologi v Sloveniji
ugotavljajo negativno vodno bilanco, ki se pospešeno povečuje. V državi, ki
da kaj nase, ne smejo dopustiti, da ekonomisti in sami politiki odločajo o
temeljnih razvojnih ukrepih brez sodelovanja ljudi, ki kaj vedo o
posledicah teh odločitev. Potem namreč posledice padejo kot breme na
ljudstvo.

Katera voda je boljša, iz pipe ali iz plastenke?
> Država naravnost podpira ustekleničenje vode, ker ji to prinaša zaslužek
od koncesije in DDV od prodaje. Toda za liter vode v plastenki se zlije
mimo pet litrov, porabi četrt litra nafte, nato pa še plastenka konča na
deponiji. Zraven se iz plastenke emitirajo v vodo še nevarne kemikalije, ki
so hormonski motilci. Zato sem bolj naklonjen vodi iz pipe, če upoštevamo
sedanji evropski standard 0,1 mikrograma kemičnih substanc na liter. Če bi
se propagirala voda iz pipe, če bi država dala trdnejša jamstva, da je
nadzor res dober, da bi javljala, kdaj se pojavljajo kontaminacije, da bi
ljudje dobili nazaj zaupanje v vodo iz pipe, bi prek tega varovali primarne
vodne vire. Vsak pomik v smeri ustekleničene vode pomeni, da smo se odrekli
vodnim virom. Vprašanje vodne varnosti je vprašanje nacionalne varnosti.
Nacionalna varnost niso samo vojska, policija, tanki in patrie, ampak
predvsem pitna voda, rodnost prsti in genski viri.

Vaš naravni zaveznik bi moralo biti torej prav ministrstvo za obrambo?
> Pred leti smo poskušali najti stik z njimi, ko smo razmišljali o
monitoringu pitne vode. Rekli smo, da bi naredili karto naravnih izvirov,
ki še niso vključeni v vodovodne sisteme, da bi pri sto takih izvirih redno
opravljali biološko testiranje. To ni interes samo vojske, ki bi imela
rezerve, če bi izbruhnila vojna, ampak tudi, če bi zaradi kontaminacije
upadla oskrba z vodo delujočih vodovodov in bi brez vode ostala cela
naselja. Vojski smo predlagali, da bi naredili kataster teh vodnih virov.
Najprej so rekli, da jih zanima, potem pa nič več.

Zakaj se nikoli ne pojavi minister, ki bi rekel: v mojem mandatu bo
voda tako čista, da bodo ljudje lahko plavali v njej in jo pili?
> Točno takšen stavek je izrekla švedska sekretarka za okolje. Pri nas je
bizarno, da ministrstvo za zdravje propagira zdravo življenje, tiska
plakate, kako naj jemo več sadja, hkrati pa vemo, da je 70 odstotkov sadja
in zelenjave kontaminiranih s strupi in tega ne bi smeli jesti. Namesto da
bi delovali preventivno in rekli, da bomo vsaj v šolah in vrtcih zagotovili
biotsko hrano, saj imamo nekaj tisoč sonaravnih kmetij, je kmetijsko
ministrstvo naredilo vse, da bi jih ne bilo več. To je tragedija. Če bi z
delom subvencij podpirali ekološko pridelano hrano! Zadnji ukrep Tonyja
Blaira, preden je odstopil, je bila vpeljava sonaravno pridelane hrane v
vrtcih. Zakaj pri nas ni podobnega? Mislim, da je naša oblast dovolj dobra
preslikava razpoloženja med ljudstvom. Pri nas je jasna bipolarizacija na
skupino ljudi, ki narašča in ki stavi na kakovost življenja, in večino, ki
se gre potrošništvo ter roma v megamarkete in na razprodaje.

Kaj lahko stori manjšina, denimo na Celjskem, kjer je izmerjena visoka
kontaminacija zemlje?
> Mislim, da je na evropskem sodišču vloženih že 140 tožb zoper državo,
kajti nihče ne zavaruje teh ljudi. Brez uspehov so pisali inšpekcijskim
službam, se obrnili na župana. Teh primerov je v Sloveniji veliko. Blizu Dobrne, v kraju Socka, so domačini množično umirali za rakom, ker so škropili hmelj pod
njihovimi okni. V dolini so pridelovalci hmelja po 18-krat na leto škropili
s pesticidi in vsaka hiša je imela po enega mrtvega ali enega s karcinomom.
Potem sta mi pisala lokalni župnik in zdravnik, ki sta bila nemočna. Za
župnika še razumem, da je nemočen, samo da lokalnemu dohtarju ni uspelo
prepričati nikogar nad seboj? Z aktivisti smo dosegli, da so morali
plantaže hmelja umakniti stran od hiš, toda tamkajšnja zemlja je še vedno
kontaminirana.

Kakšno je torej pivo, ki ga pridelujejo iz tega hmelja?
> To je problem. Pred desetletjem sva v Mladini z Jako Elikanom naredila
članek o tem, da smo v Sloveniji prvič testirali, koliko ostankov
pesticidov je v vinih. Našli smo krepke številke in smo jih objavili.
Vinarji so vložili tožbo zoper časopis. Z Botterijem smo se takrat
dogovarjali, kaj narediti. Spravili smo kontra vzorce za neodvisno tretjo
preiskavo. Hrvatje so takrat odpovedali veliko pošiljko vin, česar naj bi
bili krivi mi. Iz vsega ni bilo nič, zakaj vsaka neodvisna preiskava bi
pokazala točno toliko strupa, kot smo ga bili našli mi. Vprašanje vina je v
Sloveniji problem, saj je trta toliko škropljena, da večina mošta sploh ne
povre. Dodajati morajo umetne kvasovke, ker s fungicidi pomorijo naravne
kvasovke.
Problem je tudi z medom. Koruzno seme se nataplja v klotianidinu in
potem, ko koruza kali, je vsa rastlina strupena, v cvetu pa je strup
petkratno koncentriran. Priletijo čebele in klotianidin konča v medu,
z njim pa v človeku, ki ta med je.

Zakaj torej na etiketah za pivo, vino in med ni podatkov o količini
vsebovanih pesticidov?
> Rešitev je postavljena na glavo. Ko bo osveščenost v družbi večja, bo to
postala tržna niša za kmetovalce, ki pesticidov ne uporabljajo. Potem si
bodo oni dali ponosno napisati, da v njihovih izdelkih niso našli nič
strupenega.

Vprašanje potrošnika: katere ribe so bolj neoporečne, morske ali
rečne?
> Načelno so reke veliko bolj kontaminirane kot morje. Reka, ki je
kontaminirana, je zelo kontaminirana. Bi pa opozoril na nekaj, kar ljudje
navadno ne vedo. Grem v ribarnico in imam na izbiro sardelo, osliča in
tuna. V prehranski verigi oslič je sardelo, tun pa osliča. Če je v sardeli
enota toksina, jih je v osliču desetkrat več, v tunu pa stokrat. Kadarkoli
izbiramo hrano, moramo biti pozorni, na kateri stopnji prehranske verige
je. Vedeti moramo, da je tun najmanj stokrat bolj kontaminiran od sardele,
najmanj toliko, ker ima sardela kratko življenjsko dobo, tun pa živi od 20
do 30 let.

Če izbiram manjše zlo, je torej bolje, da se hranim s pesticidno
koruzo kot z mesom prašiča, ki so ga krmili s to koruzo?
> Še bolj banalen primer, če damo v verigo še človeka. Imamo njivo koruze,
kravo in žensko, ki doji. Če se ženska hrani z mesom kontaminirane krave,
bo v njenem mleku desetkrat večji odmerek, kot je v kravjem mleku. Tu se
postavi vprašljivost koristnosti dojenja, vendar teh raziskav pri nas ne
delajo.

Nekatera velika mesta na čelu z Ljubljano imajo težave s čezmerno
onesnaženostjo zraka s trdnimi delci. Kakšni so koncepti reševanja teh
težav?
> V Ljubljani poznamo sistematičen izgon vrtičkarjev. V svetu so močne
težnje, da se mesta, tudi velemesta, spreminjajo v eco-cities. To so tudi
mesta, kot so London, Montreal in Chicago, ki se ne ukvarjajo samo s
samooskrbo s hrano, ampak tudi z izgonom avtomobilov. V Ljubljani se dogaja
prav nasprotno. Namesto da bi postavili garažne hiše na štirih vpadnicah,
ki jih preči obvoznica, in napeljali tramvaj v središče, rinemo z avti v
mesto, kjer v središču postavljamo garažne hiše. Promet je eden glavnih
emitorjev trdnih delcev v zrak. Sedanji koncept mesta je gradbeno profitno
navdahnjen za nekatere sloje, ne bomo pa govorili o problemih, ki jih bomo
umaknili pred javnostjo. O tem ni zaželeno govoriti. Čedalje pogosteje se
dogaja, da politika sama odloča, kaj je problem, kdo ga bo reševal in kako
ga bo reševal. Zato uporablja ekspertokracijo, tisti del znanosti in
stroke, ki je malce skorumpiran in svoj doktorat proda za dobro šumenje na
računu in napiše ekspertizo, kakršnokoli naročnik želi. V Sloveniji sploh
nimamo neodvisnih okoljskih institucij, niti nihče ne razmišlja, da bi jih
finančno podprli.

Ko je minister Pogačnik spet dovolil uporabo prej prepovedanih
pesticidov, ni bilo opaziti nobenih strokovnih protestov.
> Sprožili bomo upravni spor, s katerim mislim, da nam bo uspelo spodbiti
ministrovo odločbo. Zraven pa bomo vložili še kakšno kazensko ovadbo.
Zbiramo podatke o nevrotoksinih, o katerih že obstajajo študije, ki
govorijo o rakotvornosti teh snovi pri človeku. Pri nas ministrstvo straši
kmete, da ne bodo mogli več sejati koruze, če jim ne ponudijo teh spornih
pesticidov. Kaj pa Kanadčani, Francozi in Nemci, ki so prepovedali te
strupe in imajo ogromno hektarov koruze? Če lahko oni nemoteno sejejo
koruzo, zakaj bi je naši kmetje ne mogli?

Polja in njive se zdijo kot ideja sicer večni, toda kakšna je zdaj
rodnost zemlje?
> Če vzameva biozofski pogled na prst. V njej imamo tri elemente:
producente, konzumente in razgrajevalce. Producenti so kulturne rastline in
tiste, ki so ob nepravem času na nepravem mestu, to je plevel. Plevel
moramo eliminirati in udarimo s herbicidi. Herbicid uniči vse producente
razen ciljnega pridelka, uniči pa na ravni prsti vse mikroorganizme. Zdaj
gledamo drugi člen, to so konzumenti, torej vsa živalska bitja. Če ta
udarimo z insekticidi, bomo potolkli vse živali, ki razgrajujejo ostanke v
prsti. Če pa udarimo še s fungicidi, uničimo še vse gljive v prsti.
Deževniki so izjemno občutljivi za fungicide. Kmet, ki bo zaradi večjega
pridelka uporabljal herbicide, insekticide in fungicide, si bo zagotovo
pokončal rodnost prsti. Nazadnje bo dobil prst, ki je samo še mineralna
struktura, mehanična opora brez življenja.

Potem si na nizozemskem sistemu paradižnikov in rož, ki jih gojiš v
vodi, v katero samo dodajaš minerale in umetna gnojila.
> Oni so šli v to, ker imajo prst tako uničeno, da je tako rekoč
nerodovitna.

Ali obstaja postopek oživljanja mrtve prsti?
> Pokojni slovenski biolog dr. Nastis Mršić, eden glavnih avtorjev temeljne
knjige o slovenski biološki pestrosti, je razvil zamisel, da bi izvažali
živo prst. Da bi v polja mrtve prsti injicirali kubuse žive prsti, iz
katere bi se širilo življenje. Enkrat je šel v Bochum, kjer so imeli
popolnoma uničeno prst, tam injiciral živo prst in čez mesece so ga
klicali, da je začela prst oživljati. Lahko bi imeli čudovit posel z
oživljanjem neplodnega sveta v severni Evropi. Pred več kot desetimi leti
sem parlamentu predlagal, naj bi Slovenijo razglasili za biotski park
Evrope. V ograjo bi dali tehnosfero človeka, ne pa parke. Rekli bi: tule
bomo imeli obrtne cone, tam mesto Ljubljano, tod avtoceste, drugo pa je
narava. Nekaj mesecev pred smrtjo je pokojni predsednik iskal stik z menoj,
kako bi to zamisel obnovili. Toda takrat, ko je bil predsednik vlade, tega
ni razumel, je imel pa vso moč, da bi kaj naredili iz tega.
Značilnost Slovenije niso samo množica skritih morišč, ki jih zadnja
leta odkrivajo, ampak tudi množične deponije nevarnih odpadkov, ki so
skrite pod travniki.

Kakšna je usoda teh podzemskih odlagališč?
> Za Mladino sem na Dravskem polju nekoč igral raziskovalnega novinarja in
odkrili smo odlagališča nevarnih odpadkov v gramoznicah. Pričakovali smo,
da jih bo država sanirala, saj smo podpisniki stock-holmske konvencije, ki
predpisuje izkopavanje starih grehov. Do danes se ni zgodilo nič. Celoten
akvatorij Dravskega polja je za nekaj stoletij kontaminiran, če strupi iz
starih sodov pronicajo v podtalnico. Ne morem dojeti, da ministri ne nekoč
ne danes nič ne ukrenejo.

Zgled pasivnega okoljskega kriminala?
> To je opustitev preprečitve kriminalnega dejanja. Lani je začel veljati
nov kazenski zakonik. V javnosti ga poznamo bolj po polemiki o dosmrtni
ječi, prinaša pa tudi umestitev uničevanja okolja med kazniva dejanja.
Začeli ga bomo uporabljati, predvideva namreč tudi zaporne kazni.
Danes je brezupno. Name se obrača na stotine ljudi iz vse Slovenije,
kaj narediti. So v popolnem brezpravju.

Zakaj se ljudje obračajo na vas in ne na ministrstvo za okolje, ki po
funkciji varuje naravo? Ste nekakšen okoljski ombudsman?
> Ja, ha ha. Rad pomagam, ampak včasih sem tako zasut, da ne zmorem. Ljudje
potrebujejo predvsem pravne nasvete. Pri nas ni odvetnikov, ki bi bili
specializirani za okoljsko pravo, čeprav bi bilo tudi to donosno. Ko sem
hodil po Pomurju zaradi onesnažene vode, sem se pogovarjal z župani, ki so
mi kazali, da analize vzorcev ne kažejo nič alarmantnega. Vzorec je bil
seveda ničen, ko pa analiza ni merila najpomembnejšega – vsebnosti atrazina
in nitratov! Bili so presenečeni in so mi rekli, da tega niso vedeli. To je
vprašanje ekološke pismenosti. Velika večina politikov je ekološko
popolnoma nepismena, da o zdravstvu ne govorim. To je nacionalna
katastrofa, saj se zdravniki sploh ne zavedajo, da je zlo v okolju, ne samo
v bakterijah. Tudi splošna ekološka pismenost prebivalstva je obupna.

Kakšni so učinki vašega opismenjevanja?
> Ko predavam po Sloveniji, mi daje dober občutek to, da je odziv ljudi
vedno večji. Čedalje več ljudi prihaja na predavanja. Vsak poslušalec, ki
pride, potem vsaj še dva zastrupi z ekoidejami. Mislim, da že 12 do 15
odstotkov Slovencev krepko razmišlja o kakovosti življenja. Ko jih bo več
kot 20 odstotkov, bodo dobili vpliv na javnomnenjske voditelje in začelo se
bo spreminjati tudi javno mnenje.

V njem danes vlada mit čistoče, kuhinje in kopalnice so polne plastenk
s čistili.
> Američani so naredili eksperiment in so več kot 200 stanovanj 14 dni
pustili brez čiščenja. Potem so vzeli mikrobiološke vzorce. In kje so našli
največ bakterij? Na tipkovnicah računalnika jih je bilo 200-krat več kot v
straniščni školjki, ki so jo medtem splakovali samo z vodo. V istem razredu
sta še mobitel in daljinec. Vse zlivanje čistil in razkužil je posledica
reklamne obsesije s sterilnostjo stanovanj. V stranišče bo ekolog od časa
do časa vsul nekaj sode, da očisti vodni kamen, in sol. Absurd potrošništva
je, da danes prodajajo zelo nevarna čistila z učinkom sode, ki so petkrat
dražja od iste količine sode.

Ali ni ta potrošniški absurd možen zato, ker človek nima več primarnih
znanj in ni več sposoben sam karkoli izdelati. Za vsem, kar potrebuje,
teka po trgovinah?

> Stara znanja, ki so jih imele še naše babice, izginjajo. Moja mama je
celo stanovanje očistila s soljo, sodo, kisom, limono in vodo.. In je sijalo
in dišalo.

Večina ljudi danes sploh ne zna gojiti zelenjave. Brez dvoma prihaja
prehranska kriza. V Sloveniji uvažamo dve tretjini hrane, Kitajska ima
strahovito erozijo prsti, reke so spremenili v greznice in kanale. In
ker razmišljajo strateško, vdirajo v Afriko, tam kupujejo cele
pokrajine plodne zemlje. Tomo Križnar mi je pravil, kako postajajo
lastniki zemljišč po Sudanu. Ne le ekonomska kriza, prihaja tudi
sprememba podnebja. Leta 2005 je bil sončni minimum. Zadnja velika
suša je bila leta 2003. Obdobje suš se je končalo, začela so se
neurja. Vstopamo v čas ohladitve za približno 2 stopinji. Začeli se
bomo prilagajati mrazu.

Kako se kot ekolog prilagajate delovanju v državi?
> S prijatelji Pretnarjem, Kodermacem in Firbasom smo v jedru povezani v
elektronski mreži. Zraven obstaja še mreža aktivistov; reševali smo plinske
terminale, ustavili gradnjo pomurskih elektrarn, omejujemo delovanje
Lafargea, ustavili smo neumne načrte na Savi Dolinki. Nimamo nobenega
sedeža, nobene formalne organizacije, nismo društvo, nič nas ni, toda ko je
problem, gremo vsi tja pomagat; to se je izkazalo za izjemno uspešno.
Hkrati to mobilizira ljudi. Poglejte, zdaj me kličejo ljudje izpod Potoške
gore. Neki avstrijski baron je dobil z denacionalizacijo nazaj gozd in v
njem so opravili golosek, nekaj tudi pod pretvezo boja proti lubadarju. S
tem se je razsul hidrorežim in teren se je začel premikati, tako da jim
hiše pokajo. Najprej stare, letos že nove. Inšpekcija se ne odzove, občine
se to ne tiče, zdaj kličejo mene. Drugi primer so Železniki. Ko je bila
ujma, so vsi drveli snemat, jaz pa sem šel s prijateljem in posnela sva
stanje na vrhu, pri izviru Selške Sore. Našla sva dizaster, serijo napak,
ki vsaka zase ne bi povzročila te tragedije. Iz tega delam dokumentarec.
Tam je potencialna bomba. Naslednjič, ko udari ujma, lahko pride še v
Škofjo Loko. Reka ni nič kriva, zadaj so človeške napake.

Pri načrtu gradnje pomurskih elektrarn nam je avstrijski Greenpeace
sporočil, da je zadaj nemški jedrski lobi, ki ima by-pass podjetje v
Avstriji, da bi prikril denar; kupuje namreč energetske inštalacije.
Ti Avstrijci so naredili tretjo firmo z Dravskimi elektrarnami, ki naj
bi postavila šest elektrarn na Muri. Vsa elektrika iz njih bi šla v
Nemčijo.

V Kidričevem so hoteli delati ogromno plinsko elektrarno. Najprej so
hoteli speljati ogromne daljnovode prek Kozjaka. Ljudje so se
postavili, ker so jim hoteli posekati najlepše gozdove, ki so zadnji
habitat za planinskega zajca in jerebico, zadnje ostanke alpske favne.
Da bi naredili največje daljnovode v Evropi. Skupaj smo gruntali,
zakaj nameravajo delati te daljnovode. Seveda, ideja je bila zgraditi
plinsko elektrarno, ki bi zadovoljevala potrebe po elektriki v
Avstriji. Kmetje niso hoteli prodati gozda, v enem tednu so zbrali
15.000 podpisov in zadeva je ustavljena.

V Trzinu je hotela imeti gospoda elitno sosesko, da ne bo živela med
rajo. Postaviti so jo hoteli v zadnji ostanek gozda, ki ga imajo
domačini za sprehode. Rob so hoteli posekati in postaviti elitne vile,
ljudstvo pa je bilo proti. Legalno ni šlo, potem so se spomnili trika,
da bi sredi gozda naredili lepo pokopališče za naše pokojnike. Do
pokopališča mora jasno peljati cesta, druga bi peljala ven. Ob
zgrajeni cesti bi nato naklestili vile. Dobil sem se z domačini in jim
predlagal referendum za pokopališče ali proti njemu ter jim svetoval,
naj poprej povedo ljudem, za kaj sploh gre. Rezultat je bil, da 85
odstotkov ljudi ni hotelo pokopališča!

Pobuda vedno pride od ljudi, mi pa imamo mrežo. Z državo sem imel hude
težave. Ko smo pred leti vložili kazenske ovadbe proti ministru Kebru,
smo vsi trije akterji dobili na glavo davkarijo. To je zdaj namesto
Udbe. Zato od tedaj ne maram več imeti nobene uradne organizacije.

Kakšno je zdravje Slovencev?
> Američani so imeli pred tremi leti blazno akcijo, zbrali so 200
prostovoljcev in jim v krvi iskali različne kemikalije. Stvar so objavili
na spletu, ob vsaki fotografiji so navedli količino kemičnih substanc, ki
so jo v človeku našli, in zapisali še, kaj to lahko pomeni za zdravje. V
Sloveniji bi bilo pomembno narediti tak monitoring, da bi sploh videli,
kakšen je realen vpliv okolja in prehrane. Kot hudič žegnane vode se bojijo
narediti to. Ko sem na Radiu Študent imel kontaktno oddajo o hormonskih
motilcih, sem dobil sto prostovoljcev za pregled sperme. Rezultat bo dobil
osebno posameznik, mi pa smo dobili samo skupno sliko. Ko sem dobil
rezultate, sem z njimi odhitel k direktorici Inštituta za varovanje
zdravja. Z vseh koncev nabrana in seksualno aktivna populacija. Pa mi je
rekla, daj no, saj veva, da je četrtina funkcionalno neplodnih. Zakaj bi
vznemirjali javnost? To je odnos zdravstva.

Ali pa fantki s hipospadijo, z defektnimi lulčki. Lani sem govoril s
kirurgom, ki mi je rekel, da operira samo še te defektne lulčke,
toliko je tega. Prav bentil je. Ko sem ga vprašal, ali ve, zakaj je
tako, ni vedel. Mlad kirurg ni vedel za problem hormonskih motilcev,
ker mu tega ni nihče predaval na faksu.

Vseh pet obrazov krize, podnebna, prehranska, zdravstvena, energetska
in finančna, je rešljivih s prehodom na samooskrbo in lokalni trg.
Zadnjič se peljem z mojo šjoro v hribe in naletiva na kmetijo odprtih
vrat in sva se ustavila. Dobila sva tri gajbe hrane za 7 evrov: repe,
kolerabe, vsega živega.

Kakšen je učinkovit način, ko izbiraš hrano?
> Enostavno, izključiti moraš pogled. Sit sem bil prerekanja z otrokoma, ki
nista marala starih sort jabolk, ker so bila pikčasta, onadva sta rekla, da
so krastava. Pa smo se šli igrico: zavezal sem jima oči in sta ugibala,
katero jabolko ima najboljši okus in vonj. Izbirala sta med petimi,
najboljša so bila seveda najbolj krastava. Od takrat sem ju navadil na
visokodebelna jabolka. Takšno vajo delamo z otroki v ekošolah. Trgovci
nategujejo rajo ravno s tem, da je vse v bleščečih in umetnih lampah.
Bodite pozorni v trgovini na lampe, boste videli, kakšne so žarnice. To je
naštudirano v nulo. Pred leti sem debatiral s tehničnim direktorjem
Maximarketa, ki se mu je blazno mudilo v Hongkong nakupovat najnovejši
model lamp za osvetljevanje hrane. Pod njimi hrana prav žari, bodite
pozorni na zelenjavo, sadje in meso.

In pri nas mesta ne spodbujajo zunanjih tržnic.
> Trdim, da bodo v dveh do treh letih police v megamarketih precej prazne.
Sistem transportov hrane bo razpadel. Vsaka država bo začela skrbeti samo
zase. V Ameriki poteka blazna akcija ťGardens of VictoryŤ. Med drugo
svetovno vojno so morali oskrbeti ne samo svojo vojsko, ki je bila v Evropi
in na Pacifiku, ampak so s hrano oskrbovali tudi druge države, kjer so bili
lačni. Zagnali so projekt 25 milijonov večjih vrtov, od koder so vso
pridelano hrano pošiljali v Evropo. Danes ta projekt množično obnavljajo,
velika mesta zdaj odstopajo cele kvarte za vrtičkarje. Ljudje hodijo na
tečaje vrtičkarstva in kuhanja hrane, ker ne zanjo več kuhati iz osnovnih
surovin. Chicago ima blazen program vrtičkarstva, vsem težko zaposljivim in
brezposelnim ljudem daje mesto priložnost, da si vsaj hrano pridelajo sami.

Če poleg krize upoštevamo še napovedi klimatologov o ohladitvi, ki naj
bi leta 2012 znašala nekaj stopinj, bo motena tudi pridelava rastlin.
Pri nas imamo v skladu kmetijskih zemljišč ogromne količine zemlje, ki
stoji. Več kot pol milijona hektarov, nekaj špekulirajo s stavbnimi
zemljišči. Ta sklad bi lahko bil vir za samopomoč, ko bo treba
reševati prehransko vprašanje Slovenije. Imamo samo tretjinsko
samooskrbo s hrano. Če pa bi šli v sonaravno kmetovanje, dobimo takoj
na desettisoče delovnih mest. S prodajo biohrane pa sploh ni problem,
mi še enega Milana ne moremo prehraniti. Ni mi jasna rigidnost
oblasti, ki varčuje pri kavi in se gre traparije, vitalne, osnovne
stvari pa stojijo povsem nedotaknjene. Globalizacije je konec, vsaka
država bo iskala svoje načine preživetja. V Južni Ameriki mora vsak,
ki hoče postaviti market, zraven odpreti še lokalno tržnico.

Objavljeno v Organizacije

EKO-PATRILJI AAG–POTOKA IZPOD INDUSTRIJSKE CONE LAZE


21.07. 2017 je EKO – PATRULJA AAG izvedla:

1) Ekološko patruljo AAG na potoku Savska Reka PRI KRANJU

2) EKOLOŠKO PATRULJO AAG NA POTOKU IZPOD OBRTNE CONE “LAZE” – STRAŽIŠČE PRI KRANJU

 

Oba potoka sta zaradi neurejene kanalizacije in nevestnih posameznikov izpod industrijske cone “LAZE” pri Stražišču – KRANJ močno onesnažena. V potokih nismo videli ne rib in ne drugih vodnih živali, praktično sta biološko mrtva!

 

nočemo - aag

Objavljeno v Organizacije

e-novice AAG: HRAST 7/2017


clip_image008_thumb.jpg

OBIŠČI SPLETNO STRAN ALPE ADRIA GREEN

DOKONČAN PRVI DEL PROJEKTA E-AVTO MLADI

ALPE ADRIA GREEN SE ZAHVALJUJE  VSEM, KI SO SODELOVALI V  PRVEM DELU PROJEKTA IN SICER: Dijakom in mentorjem v: Šolskemu centru Kranj Šolskemu centru Škofja Loka Srednji poklicni in strokovni šoli Bežigrad Inštitutu Jožef Stefan Inštitutu Metron PROJEKT JE SOFINANCIRAN S STRANI …

BERI DALJE

Založani niso naklonjeni novi gospodarski coni

Vanja Brkić – Dnevnik – Napoved začetka priprave prostorskega načrta za novo gospodarsko cono v Zalogu je med krajani naletela na odpor. Ne želijo namreč novih dejavnosti, ki bi obremenjevale okolje. Pobudnik izdelave prostorskega načrta pa zagotavlja, da v Zalog ne želijo pripeljati umazanih dejavnosti…

BERI DALJE

OBVESTILO ACRONI-ja O ZMANJŠANJU HRUPA

BERI DALJE

MOP POSLAL GRADIVO ZA SPREMEMBO ZAKONA O TNP NA VLADO

Vlada je pred nekaj dnevi  v obravnavo prejela gradivo za spremembe zakona o Triglavskem narodnem parku. Glavni cilj tokrat predlaganih sprememb zakona je namreč le, da se ob doseganju zastavljenih ciljev varstva narave in …

BERI DALJE

Smučišča lažje do zasneževanja, okoljevarstveniki nezadovoljni

Petra Mlakar – Dnevnik – Potrjene spremembe zakona o Triglavskem narodnem parku bodo omogočile ekološko sanacijo vodnega zbiralnika na Rudnem polju, razvoj rekreacijskih središč v narodnem parku ter…

BERI DALJE

Različne kakovosti Coca Cole, Milke, namaza Rio mare …

MMC RTV SLO/STA – Največje tveganje pri trgovinskih znamkah.

Zveza potrošnikov Slovenije je pri pregledu trga med 32 pari izdelkov odkrila 10 parov izdelkov različne kakovosti, med drugim pri Coca Coli, čokoladi Milka ter….

BERI DALJE

Ceta in pesticidi: vprašanje pravice Državljanov

V nasprotju s pravom EU, Ceta ne daje nobenega jamstva za dostop do informacij o okolju. V EU in Kanadi se bo 21. septembra 2017 začel  uporabljati trgovinski sporazum (CETA) .Obveznost EU za varstvo podatkov na podlagi…

BERI DALJE

HISTORIAT NASTAJANJA ŽELEZNIŠKEGA ODSEKA 5. KORIDORJA TRST/KOPER – DIVAČA

Italijanski pritiski proti vključitvi odseka Koper –  Divača na 5. Koridor.

V okviru smernic EU o posodobitvi in obnovi jedrnega vseevropskega železniškega omrežja, sprejetih pred par desetletji, je bil vanj vključen tudi …

BERI DALJE

Zahtevajo izbris reke Mure iz Akcijskega načrta za obnovljive vire energije

Na Ministrstvu za infrastrukturo v Ljubljani je pretekli teden potekala javna obravnava dokumenta Akcijski načrt za obnovljive vire energije za obdobje 2010 do 2020 (AN OVE) in okoljskega poročila. Proti načrtu, ki predvideva izgradnjo hidroelektrarn  …

BERI DALJE

Pomisleki okoljevarstvenikov ostajajo, Magna optimistična

24.07.2017- STA – Arso je danes v Ljubljani izvedel javno obravnavo v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za postavitev lakirnice avtomobilskega podjetja Magna Steyr v občini Hoče-Slivnica. Okoljevarstveniki so izrazili več …

BERI DALJE

Brez problemov dioksine pojemo

Kadar gre za požar, je v ozadju človeški faktor. Pravno, terminološko opredeljen kot malomarnost. Požari večjega obsega so bili v slovenskem prostoru redkost. Tudi o pojavu piromanstva se je redko slišalo. Eden od klasičnih indikatorjev . …

Dr. Gorazd Pretnar

BERI DALJE

Požari in nevarni odpadki: Kje je zaščita?

V zadnjih dneh in v preteklih mesecih po medijih beremo in poslušamo o požarih strupenih snovi, ki močno vplivajo tudi na zdravje tamkaj živečih prebivalcev. Sami požari strupenih snovi močno onesnažijo zrak, zemljo in vodo in tako naredijo  …

BERI DALJE

 

Vlada RS na 145. seji predlagala ukrepe v obratih manjšega in večjega tveganja za okolje.

Vlada se je seznanila s Poročilom o izvedenih aktivnostih ter nadaljnjih ukrepih v zvezi s požarom v podjetju Ekosistemi v Zalogu pri Novem mestu. Vlada Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) nalaga, da pripravi vse izvedbene postopke, s ciljem….

BERI DALJE

AAG POSLALA NA MOP ZAHTEVO ZA PODALJŠANJE ROKA ZA ODDAJO PRIPOMB NA OSNUTEK NOVEGA ZAKONA ZAKONA ...

Alpe Adria Green mednarodno društvo za varstvo okolja in narave deluje , na področju narave in okolja po celi Sloveniji. Danes ( 28.07.2017) vlagamo prošnjo za podaljšanje roka za oddajo pripomb na osnutek novega Zakona o varstvu …

BERI DALJE

This is the divider

E-novice HRAST izdaja:

ALPE ADRIA GREEN

mednarodna organizacija za varstvo okolja in narave

Naslov: Prešernova 26, 4270 Jesenice, Slovenija, EU;

Pisarna: cesta Borisa Kidriča 37c

tel. št. mobitel: 051 311 450

e-pošta: info@alpeadriagreen.com

Spletna stran: https://alpeadriagreen.wordpress.com/; http://info630882.wixsite.com/alpeadriagreen

TTR: SI56 0433 1000 2988 394

Julij 2017

Objavljeno v Organizacije

AAG POSLALA NA MOP ZAHTEVO ZA PODALJŠANJE ROKA ZA ODDAJO PRIPOMB NA OSNUTEK NOVEGA ZAKONA ZAKONA O VARSTVU OKOLJA (ZVO-2)


nočemo - aag

Alpe Adria Green mednarodno društvo za varstvo okolja in narave deluje , na področju narave in okolja po celi Sloveniji. Danes ( 28.07.2017) vlagamo prošnjo za podaljšanje roka za oddajo pripomb na osnutek novega Zakona o varstvu okolja (ZVO-2). Svojo prošnjo utemeljujemo z naslednjimi argumenti:

1. Ministrstvo za okolje in prostor je dne 10. 7. 2017 objavilo osnutek Zakona o varstvu okolja – ZVO-2 in ga dalo v javno razpravo. Pripombe je mogoče oddati do 11. 9. 2017. Javna razprava o povsem novem zakonu, ki ureja celotno področje varstva okolja, je tako predvidena Ie v času poletnih počitnic, ko je veliko državljanov na dopustih in ne morejo enakovredno sodelovati strokovno pri pripravi tako pomembnega dokumenta. Izbiro časa v poletnih mesecih je razumljiva predvsem na ta način, da želi zakonodajalec onemogočiti intenzivno sodelovanje javnosti pri tako pomembnem dokumentu, kot je zakon in to Zakon o varstvu okolja. S tem zakonodajalec grobo krši Aarhusko konvencijo, katere podpisnica je tudi Slovenija, saj tako na prikrit način, onemogoča javnosti sodelovanje.

2. AAG, ki deluje na celotnem območju Slovenije, rešuje in daje pobude za reševanje zadev, ki so povezani z okoljem, naravo in zdravjem ljudi in sicer:

A. sodeluje pri sprejemanju predpisov na področju varstva okolja in narave, ohranjanja narave in urejanja prostora ter opozarja na dosledno nadzorstvo nad izvajanjem zakonov in nad izrečenimi ukrepi pri varovanju okolja in narave;

B. se vključuje v postopke priprave prostorskih aktov in v presoje njihovih vplivov na okolje in naravo;

C. obvešča javnost o svojih stališčih do odprtih in nerešenih vprašanj človekovega okolja in narave;

D. spodbuja kulturno, raziskovalno, ekološko, prosvetno in založniško dejavnost na področju varstva okolja in narave;

E. spremlja in preučuje pojave onesnaževanja in poseganja v prostoru, zavzema načelna stališča ter daje pobude in smernice za reševanje problemov varstva okolja in narave;

F. sodeluje v javnih razpravah, strokovnih posvetih in kongresih o varstvu okolja in narave;

G. sodeluje z državnimi organi, javnimi službami in gospodarskimi subjekti ter jih opozarja na zdravju škodljiva delovanja na njihovem območju ali pri proizvodnem procesu;

H. sodeluje pri pripravi in uresničevanju programov, strategij oziroma drugih dokumentov trajnostnega razvoja v ter pristojnim državnim organom, lokalnim skupnostim in nosilcem javnih pooblastil predlaga ukrepe za:

– izboljšanje varstva zraka, vode, zemlje in ekosistemov ter ukrepe za spodbujanje varčevanja z naravnimi viri;

– spodbujanje uvajanja čistih tehnologij, ki bodo gospodarstvu zagotavljale lasten obstoj in razvoj ter ne bodo neugodno vplivale na okolje in naravo;

– omogočanje kakovosti življenja v mestih in na podeželju, njuno medsebojno skladnost in povezanost z naravnim okoljem in naravo;

– zniževanje obremenjevanja okolja in narave, ki nastaja pri proizvodnji, prometu, porabi in energetiki;

– spodbujanje sonaravnega kmetijstva, pridelave zdrave in kakovostne hrane, ohranjevanje plodnosti tal, nadzorovane porabe umetnih gnojil in pesticidov ter spodbujanje humanega odnosa v vzreji domačih živali;

– varovanje gozdov in kmetijskih zemljišč;

– ohranjanje izjemne biološke in krajinske pestrosti ter bogate kulturne in naravne dediščine.

Zato v AAG smatramo, da nas in tudi ostala društva, ki delujejo na istih področjih smatrate kot sooblikovalce tega zakona in ne kot »ne bodi ga treba«, kar ste dokazali s tem, da ste dali zakon v obravnavo sredi poletja, da bi prejeli čim manj pripomb na tako slabo pripravljen osnutek zakona.

3. Aahruska konvencija daje civilni družbi možnost sodelovanja pri odločanju v tako pomembnih zadevah, kot je priprava zakona, podzakonskih aktov in okoljevarstvenih dovoljenje s področja okolja, zato nam je v interesu sodelovati v javni razpravi, katere namen je izboljšati predlog zakona na način, da bo resnično prispeval k varstvu okolja in zdravja ljudi. Zaradi predvidenega časa javne razprave se na osnutek zakona ne moremo kvalitetno odzvati, zato zahtevamo, da se javna razprava podaljša do konca leta 2017. Iz prakse izhaja, da je zakonodaja sprejeta »na hitro« izredno slaba zakonodaja. To se je videlo že pri zakonu in podzakonskih aktih, ki sedaj veljajo in so se izkazali pri katastrofah, kot so izbruh požara v Hladilnici Mercator v Zalogu, požar v Ekosistemih v Zalogu, Kemis, umeščanje nelegalno zgrajenega zbiralnika vode na Rudnem Polju v prostor, bioplinarne, drugi tir, itd.

4. Pri pregledu osnutka zakona smo ugotovili, da je izredno slabo pripravljen, nima ocene stanja in ocene izvajanja obstoječega zakona ter novega zakona; prav tako nismo zasledili obrazložitve posameznih členov ter, da se k predlogu zakona predloži preglednica, iz katere bo jasno razvidno, kateri členi zakona se spreminjajo in v kakšnem obsegu ter v predvideni višini finančnih posledic, ki jih bodo posamezni členi imeli tako za podjetja, kot tudi posameznike oziroma državo. Kakovostna javna razprava o novem zakonu je brez teh elementov po našem mnenju vsaj otežena, če ne onemogočena in popolnoma brez predmetna.

5. Iz zakona ni mogoče razbrati sodelovanja strokovnjakov iz različnih znanstvenih področji, ki bi lahko predstavljali svoj vidik umeščanja akterjev v okolje, ki posledično zelo katastrofalno vplivajo na okolje, zato je treba nedvoumno takoj pristopiti tudi k temu področju in vključiti strokovnjake tako iz Slovenije, kot držav Evropske unije k sodelovanju pri pripravi te zakonodaje. Na podlagi vseh naštetih dejstev je nujno potrebno, da se upošteva naša zahteva po podaljšanju roka za podajo pripomb vsaj do konca letošnjega leta (do konca decembra 2017) in zahtevamo, da se v javno razpravo vključijo strokovnjaki, društva z področja varstva okolja in predstavniki civilnih iniciativ iz cele Slovenije. Prosimo, da nam sporočite nov rok za oddajo pripomb, širšo javnost pa pozovete v javnih občilih, da se spreminja Zakon o varstvu okolja, da bo vsak državljan, ki je posledično tudi davkoplačevalec, imel možnost, da aktivno sodeluje pri pripravi zakonodaje, katera se njega osebno in okolje, v katerem živi, zelo dotika in kroji življenje. Vašo pisno odločitev z imenom in priimkom uradne osebe, ki bo obravnavala to pobudo, sporočite na elektronski naslov info@alpeadriagreen.com, v roku 15. dni, v kolikor odgovora ne bomo prejeli bomo podali pritožbo na evropske institucije.

Predsednik Alpe Adria Green:

Vojko Bernard

Objavljeno v Organizacije

Vlada RS na 145. seji predlagala ukrepe v obratih manjšega in večjega tveganja za okolje.


Vlada se je seznanila s Poročilom o izvedenih aktivnostih ter nadaljnjih ukrepih v zvezi s požarom v podjetju Ekosistemi v Zalogu pri Novem mestu. Vlada Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) nalaga, da pripravi vse izvedbene postopke, s ciljem, da interventne skupine za pregled in dopolnitev okoljevarstvenih dovoljenj (OVD) pričnejo z delom 1. 1. 2018.

kemis

Kemis

Predlagani nadaljnji ukrepi države za preprečevanje tovrstnih dogodkov

Glede na dejstvo, da smo v zadnjem času priča vrsti požarov v podjetjih, katerih dejavnost je povezana z ravnanjem z odpadki, ocenjujemo, da je nujno medresorsko pospešiti vse aktivnosti, ki bi pripeljale do večje varnosti delovanja teh obratov. V prvi fazi je treba pregledati vsa izdana OVD, kar je vladi priporočil tudi Državni zbor RS pri obravnavi Priporočila Vladi RS v zvezi z okoljsko katastrofo, ki jo je povzročil požar v podjetju Kemis.

V republiškem registru obratov manjšega in večjega tveganja za okolje je 62 obratov. V nekaterih so nameščene tudi naprave, ki lahko povzročijo onesnaženje večjega obsega (IED naprave). Teh je na ozemlju Slovenije skupno 210. Poleg tega je v Sloveniji tudi približno 1.000 imetnikov OVD. Ker je hitro in učinkovito ukrepanje države nujno potrebno, da bi se zmanjšalo število nepredvidenih dogodkov s posledicami na okolje, vlada predlaga, da se oblikuje osem intervencijskih skupin, ki bodo nemudoma začele z inšpekcijskimi pregledi posameznih obratov. Cilj skupin je pregledati, dopolniti in odločiti o ustreznosti posameznega OVD. Z dinamiko 4 pregledov na mesec bi bilo možno pregledati približno 350 obratov na leto, oz. okoli 700 v obdobju dveh let. Vrstni red pregledovanja obratov bi sledil ocenam tveganja za okolje. Predlagana sestava skupine (4 člane) je naslednja: inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, predstavnik Agencije RS za okolje, inšpektor Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, inšpektor Urada za kemikalije (v primeru objektov, ki se ukvarjajo s kemikalijami) oziroma, inšpektor Inšpektorata RS za infrastrukturo (v primeru energetskih objektov).

Intervencijske skupine bi bile oblikovane za obdobje dveh let in bi jih sestavljali izkušeni strokovnjaki iz navedenih organov. Zaradi tega bi bilo treba realizirati interventne nadomestne zaposlitve za opravljanje tekočih nalog zaposlenih.

Vir:

145. redna seja Vlade RS – SPOROČILO ZA JAVNOST- Ljubljana, 27. julij 2017

PIROMANSTVO

Mnenje AAG:

Pozdravljamo, da je Vlada RS vsaj odgrnila zaveso, ki pomeni grožnjo prebivalcem in ogroža njihovo zdravje, vendar je dala lastnikom pol teta časa, da “svinjarijo” pometejo pod preprogo. Po drugi strani pa je predlagana sestava skupine s strani vlade (4 člane) je naslednja: inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, predstavnik Agencije RS za okolje, inšpektor Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, inšpektor Urada za kemikalije (v primeru objektov, ki se ukvarjajo s kemikalijami) oziroma, inšpektor Inšpektorata RS za infrastrukturo (v primeru energetskih objektov). V AAG se s tako sestavo ne strinjamo, saj je tudi  ne-delovanje inšpekcijskih služb, poleg “piscev” OVD in OVS, privedlo do katastrofalne situacije na področju ravnanja z nevarnimi odpadki. Vlada, bi morala sestaviti komisijo sestavljeno iz neodvisnih strokovnjakov, ki niso zaposleni v državnih institucijah. V kolikor jih Slovenija ne premore naj jih poišče v tujini, če je Vlada RS lahko zagotovila denar za strokovnjake iz tujine za Slabo Banko in druge institucije potem, ga lahko zagotovi tudi za varnost in zdravje ljudi, posebno še za zdravje najmlajših, ki se igrajo tudi na zemlji!

Povezava:

Ministrica za okolje in prostor: NARAVA ZNA VSE SANIRATI?!?

Objavljeno v Organizacije

Požari in nevarni odpadki: Kje je zaščita?


požar - Zalog

V zadnjih dneh in v preteklih mesecih po medijih beremo in poslušamo o požarih strupenih snovi, ki močno vplivajo tudi na zdravje tamkaj živečih prebivalcev. Sami požari strupenih snovi močno onesnažijo zrak, zemljo in vodo in tako naredijo večjo škodo v naravi, kot pa je vredno zbirališče, odlagališče ali predelovalno podjetje. Vsi se pri tem sprašujemo, kdo je krivec za povzročeni požar in nastalo škodo. Vlagajo se kazenske ovadbe, razne komisije iščejo vzroke, nihče pa se ne vpraša, kako so ta podjetja pridobila okoljevarstvena soglasja in dovoljenja, da so lahko pričela izvajati to dejavnost.

Pri pridobivanju okoljevarstvenega soglasja (OVS) in okoljevarstvenega dovoljenja (OVD) je poleg dodatne dokumentacije priložena tudi varstvena ocena, ki jo praviloma pripravijo tudi gasilci. Problem pa je, ko odločevalec za pridobivanje OVS in OVD ne upošteva njihovega mnenja in dejstev ter izda podjetju dovoljenje kljub negativnemu mnenju s podkrepljenimi dejstvi gasilcev.

V Alpe Adria Green (AAG) smo sodelovali v nekaj postopkih kot stranski udeleženec za pridobivanje OVS in OVD podjetij, ki imajo za osnovno dejavnost zbiranje nevarnih odpadkov, predelavo odpadkov in njihovo deponiranje. V enem primeru nam je uspelo kot stranski udeleženec preprečiti izgradnjo zbirnega centra, vendar ne zaradi požarnovarnostnih razlogov. Pri vseh primerih smo kot stranski udeleženec v postopku izpostavljali požarno nevarnost pri ravnanju z odpadki, vendar nas na obravnavah nihče ni hotel poslušati, čeprav smo predložili kot dokaz mnenja in dejstva, ki so jih napisali gasilci. V AAG smo sedaj vključeni kot stranski udeleženec v postopek pridobivanja OVD za “regeneracijo” Škofja Loka.

Razlika med posledicami požara oziroma druge nesreče, povezane z večjo ali manjšo materialno škodo, in nesreče z nevarno snovjo se ne da primerjati. Predvsem zato, ker sanacija mesta onesnaženja ob iztekanju ali drugi nesreči z nevarno snovjo traja dolgo časa, poleg tega pa zahteva večja finančna sredstva.

Evropska in deloma slovenska zakonodaja jasno opredeljujeta pravilnost postopkov upravljanja odpadkov. V samem bistvu najpomembnejše evropske smernice upoštevajo zaščito zdravja in okolja z doseganjem zmanjševanja odpadkov ter njihovo največjo možno stopnjo reciklaže in največjo možno preglednostjo načrtov, ki iz pristojnih služb zadevajo upravljanje odpadkov, za kar se zavzema tudi AAG. To pa se nikakor ne odraža v delovanju nekaterih slovenskih podjetij v zvezi s ponavljajočimi se izrednimi razmerami pri predelavi odpadkov oziroma njihovem skladiščenju in deponiranju.

V AAG se zavedamo, da je treba odpadke, ki smo jih večinoma z brezvestnimi dejanji kot potrošniška družba ustvarili sami, predelati, kolikor je mogoče, preostale pa odložiti na deponije. Zahtevamo pa, da morajo biti skladišča nevarnih odpadkov, preostalih odpadkov, predelovalnice odpadkov in deponije brez izjeme primerno komunalno opremljeni in umeščeni na primerni lokaciji zunaj naselij in industrijskih con. Ravno tako morajo zgoraj omenjeni obrati imeti vso protipožarno zaščito, ki jo vodi in vzdržuje poklicni gasilec.

Upamo, da se bodo odločevalci pri izdaji OVD za taka podjetja streznili in prisluhnili strokovnjakom in ne politiki.

Od Vlade RS zahtevamo, da izvede zunanjo revizijo vseh izdanih OVD in OVS, ki zadevajo zgoraj navedene dejavnosti, ter da izvede zunanjo kontrolo izvajanja OVD in OVS v podjetjih, ki izvajajo omenjene dejavnosti.

Če ne, bomo v AAG storili vse, da se taki primeri, kot so zadnji požari, ne bodo več dogodili, tudi s kazenskimi ovadbami ter pritožbami na EU komisijo in sodišče EU. O nadaljnjih naših korakih vas bomo sproti obveščali.

p.s. Dopis je bil poslan VLADI RS 24.07.2017

nočemo - aag

Požari, kjer se shranjujejo nevarne snovi

 

Kranj – Več požarov v objektih s strupenimi snovmi je spodbudilo okoljsko organizacijo Alpe Adria Green (AAG), da se na vlado obrne z odprtim pismom, v katerem poudarjajo zlasti problem, kako so ta podjetja pridobila okoljevarstvena soglasja in dovoljenja, da so sploh začela izvajati svojo dejavnost. Pri pridobivanju teh je poleg ostale dokumentacije priložena tudi varstvena ocena, ki jo praviloma pripravijo gasilci, vendar je odločevalci ne upoštevajo vedno, čeprav je negativno mnenje podkrepljeno z dejstvi gasilcev.

V zvezi s tem v AAG, ki je sodelovala v več postopkih kot stranska udeleženka za pridobivanje omenjenih soglasij, navaja tudi dva primera z Gorenjskega. V primeru podjetja Ekorel v industrijski coni v Stražišču je leta 2014 gasilsko poveljstvo dalo negativno oceno, vendar ni bila upoštevana in zavrnjena je bila tudi pritožba. Sedaj je AAG vključena tudi v postopek pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja v Škofji Loki. Tudi tu je gasilsko poveljstvo pod vodstvom Andreja Štremflja po ogledu stanja v podjetju Ekologija ocenilo, da pogoji varnega obratovanja v podjetju na Trati niso zagotovljeni, zato gasilci ne prevzemajo odgovornosti za varnost, ker zanjo ni niti osnovnih pogojev. Gre za kompleks, kjer so okoli 60 let stari objekti, ki so popolnoma neprimerni za predelavo odpadkov. Na ta problem opozarja tudi Iniciativa moja Škofja Loka, ki jo podpisuje občinski svetnik Rolando Krajnik in prav tako naslavlja svoje zahteve na vlado in na ministrstvo za okolje, pri tem pa se sklicuje na ugotovitve gasilcev. Tako piše o premajhnem požarnem bazenu, o tem, da ni avtomatskih javljalnikov požara, da izven delovnega časa nimajo varnostnika, pa o delovanju Ekologije v neposredni bližini drugih industrijskih obratov in le 150 metrov od naselij ter blizu železnice in vodovarstvenega območja Sorškega polja. Problem vidi tudi v tem, da je bila stavba pred 60 leti zgrajena za potrebe predilnice, in ne za ukvarjanje z odpadki. Tudi ni podatkov, da bi lastnik vlagal v požarno varnost. V civilni pobudi so prepričani, da je edina opcija opustitev skladiščenja in obdelovanja nevarnih odpadkov v tem objektu. Navaja tudi, da je Ekologija brez potrebnih preverjanj pridobila uporabno dovoljenje. Razmere v Ekologiji tudi primerja s stanjem v vrhniškem Kemisu in izraža prepričanje, da bi ob morebitnem požaru na Trati prišlo še do hujših posledic kot na Vrhniki. Povedati velja, da se je po požaru v Kemisu odzvala tudi Občina Škofja Loka, ki bo pripravila register podjetij v občini, ki imajo opravka z nevarnimi snovmi.

V AAG zahtevajo, da morajo biti objekti z nevarnimi odpadki primerno komunalno opremljeni in na primernih lokacijah izven naselij in industrijskih con, imeti morajo vso protipožarno zaščito, ki jo vodi in vzdržuje poklicni gasilec. Od vlade zahtevajo, da izvede zunanjo revizijo vseh izdanih okoljevarstvenih soglasij in dovoljenj ter nadzor in revizijo teh dovoljenj v podjetjih, kjer se ukvarjajo z nevarnimi odpadki. Revizijo je ta teden ob obisku na požarišču v Zalogu pri Novem mestu sedaj napovedal predsednik vlade Miro Cerar.

Objavljeno v Organizacije