MOP podpisal pogodbo z zunanjimi izvajalci, ki bodo izdelali podlage za obvladovanje obremenjenosti zunanjega zraka z neprijetnimi vonjavami


Ministrstvo za okolje in prostor je 30. 5. 2017 sklenilo pogodbo z zunanjimi izvajalci (Univerzo v Ljubljani, Veterinarsko fakulteto; Univerzo v Ljubljani Fakulteto za strojništvo in podjetjem Studio okolje d. o. o., Ljubljana) za izdelavo Strokovnih podlag za vzpostavitev sistema za obvladovanje obremenjenosti zunanjega zraka z neprijetnim vonjem.

SMRAD

Projekt je razdeljen na štiri sklope. V drugem sklopu se predvideva preizkus različnih metod za ugotavljanje obremenitev okolja z motečim vonjem na terenu. Ena izmed teh metod, je tudi metoda ocenjevanja motečih vonjev na družbo. Ta metoda se bo izvajala s pomočjo anketiranja krajanov, ki živijo na izpostavljenih območjih, kjer se čuti neprijeten vonj, ki prihaja od različnih dejavnikov.

Metoda anketiranja posameznikov in upoštevanje njegovih zaznav je pomemben faktor pri zagotavljanju strokovnih podlag, ki jih morajo zunanji izvajalci izvesti pri pripravi strokovnih podlag.

Vzporedno z izvajanjem metode anketiranja bo na določenem področju potekalo tudi preverjanje drugih metod za ocenjevanje celotne obremenitve okolja z motečimi vonjavami. Primerjava rezultatov različnih metod bo ob ostalem strokovnem gradivu temelj strokovnih podlag v pripravi.

Rok za dokončanje projektne naloge je 22 mesecev po podpisu pogodbe.

Javnost želimo obvestiti, da so omenjeni zunanji izvajalci že pričeli z delom. Na različnih območjih Slovenije so že opravili anketiranje, medtem, ko nekje šele potekajo priprave.

Odziv širše javnosti, zlasti krajanov, je izredno pozitiven, nikakor pa ne bi mogli reči za javne institucije, ki načrtno želijo pregnati zunanje izvajalce iz svojega območja, kot, da se tam nič ne dogaja oziroma kot, da na določenem področju ni problema neprijetnih vonjav, ali pa želijo te načrtno prikriti.

Na Mednarodno okoljsko organizacijo Alpe Adria Green smo prejeli kar nekaj pritožb krajanov, ki so bili deležni agresivnega napada s strani javnih uslužbencev. Kot okoljska organizacija obsojamo takšno ravnanje javnih uslužbencev, saj to dokazuje, kako pokvarjeni so nekateri posamezniki, ki jih plačujemo davkoplačevalci.

Krajani povezani v civilne iniciative so že imeli informativne sestanke z izvajalci tega projekta. Dogovorili so se za sodelovanje in pomoč na terenu. V naslednjih mesecih bodo naključni krajani dobili anonimne ankete, ki jih bodo morali izpolniti. Možnost izpolnjevanja je elektronski način ali pa ročni. Pri ročni oddaji izpolnjenega vprašalnika bo na nevtralnem mestu postavljen zaboj, kamor bodo ljudje lahko odnesli izpolnjene vprašalnike. Anketa je popolnoma anonimna.

V Mednarodni okoljski organizaciji Alpe Adria Green smo prepričani, da bodo zunanji izvajalci uspešno izvedli ta projekt ter, da bodo pridobljeni rezultati temelj za pripravo Uredbe o motečih vonjavah, ki je velik problem v sodobni družbi in na katero čakamo v Sloveniji že vse od leta 2008. AAG je 2013 z peticijo  “PETICIJA DRŽAVLJANOV REPUBLIKE SLOVENIJE ZA TAKOJŠNJE SPREJETJE EU-USTREZNE ZAKONODAJE V DRŽAVNEM ZBORU S PODROČJA OBVLADOVANJA SMRADU, PRAŠNIH DELCEV, DUŠIKOVIH OKSIDOV, FORMALDEHIDA IN DRUGIH ONESNAŽEVAL” zahteval ureditev tega področja.

V AAG smo dobili odgovor iz kabineta takratne predsednice vlade, tak kot smo ga pričakovali, saj se mora pri nas vsaka zadeva zaradi birokracije nekajkrat obravnavati. Zakon o smradu je po vaših informacijah obravnavala že vlada leta 2009, vendar takratna vlada, kot ostale pred njo niso hotele “pobrskati po arhivu prejšnjih sej prejšnje vlade in napol narejene stvari speljati do konca!

Priloga:

PROBLEMATIKA MOTEČIH VONJAV

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRASTHrastov list in plod - želod

Advertisements
Objavljeno v Organizacije

AAG PODAL NA UREDBO O MEJNIH VREDNOSTIH KAZALCEV HRUPA V OKOLJU,PRITOŽBO NA USTAVNO SODIŠČE RS


ALPE ADRIA GREEN JE 26.06.2018 na USTAVNO SODIŠČE  REPUBLIKE SLOVENIJE podal USTAVNO PRITOŽBO na UREDBO O MEJNIH VREDNOSTIH KAZALCEV HRUPA V OKOLJU, ki jo je sprejela Vlada Republike Slovenije 8. 5. 2018.

V UTEMELJITVI PRAVNE PRITOŽBE SMO NAVEDLI:

– da smo v Alpe Adria Green, Mednarodno društvo za varstvo okolja in narave podali pripombe na predlog Uredbe, ki je trajala od 31. 3. 2017 do 3. 5. 2017

– da so se na predlog Uredbe se odzvale z svojimi pripombami tudi druge nevladne organizacije po vsej Sloveniji

– da se po zaključku zbiranja pripomb in predlogov na predlog Uredbe Ministrstvo ni opredelilo do prejetih pobud

– da gradivo ni bilo posredovano v mnenje Skupnosti občin Slovenije, Združenju občin Slovenije in Združenju mestni občin Slovenije

– da številne pripombe, ki so bile podane s strani nevladnih organizacij (v nadaljevanju: NVO) niso bile ne obravnavane, ne upoštevane

– da se Ministrstvo za okolje in prostor ni odzval na nobeno pripombo ali mnenje, niti ni izdal nobenega dokumenta v zvezi s to zadevo

– da Ministrstvo za okolje in prostor nobenemu pobudniku, ki je tudi pisno izrazil željo, da želi sodelovati pri pripravi Uredbe ni odgovorilo

– da Ministrstvo za okolje in prostor nobeni NVO ni odgovorilo, niti jo ni povabilo k sodelovanju

V nadaljevanju smo navedli, da so bile domnevno kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine in sicer:

– kršen je 1. člen Ustave Republike Slovenije, ki pravi, da je Slovenija demokratična država; sprejetje takšnega akta, ki vpliva na vse državljane Republike Slovenije, je v nasprotju z demokratičnimi temelji moderne države

– kršen je 2. člen Ustave Republike Slovenije, ki pravi, da je Slovenija pravna država; to ne drži, kajti državljani in NVO nismo imeli možnosti, da bi se naše pripombe upoštevale pri sprejetju Uredbe, niti nismo sogovornikov, niti se niso odzvali na naše pripombe na Ministrstvu za okolje in prostor

– kršenje 3.a člena Ustave Republike Slovenije – Slovenija je podpisnica mednarodnih pogodb, ki jih tudi ratificira in sprejme; Slovenija je podpisnica Mednarodne Aarhuške konvencije, ki zagotavlja, da državljani aktivno sodelujejo pri sprejemanju zakonodaje – v tem primeru se je to izkazalo le za farso Ministrstva za okolje in prostor, da so objavili predlog Uredbe, sprejemali pripombe, potem pa se niso odzvali na pripombe, niti širše javnosti obveščali o dogajanju, niti pripravili posvete ali skupne sestanke itd.

– kršen je 8. člen Ustave Republike Slovenije, saj Uredba ne upošteva mednarodnih pravnih aktov, niti ne direktiv Evropske unije

– kršen je 14. člen Ustave Republike Slovenije – državljani s tem dejanjem nismo enaki pred zakonom, naše temeljne človekove pravice in temeljne človekove svoboščine niso zagotovljene

– kršen je 18. člen Ustave Republike Slovenije – v Republiki Sloveniji je prepovedano mučenje – z uveljavitvijo te uredbe, pa se dovoljuje močenje državljanov Republike Slovenije, ki živijo na območjih, kjer je hrup izredno škodljiv in nevaren za človekovo življenje

– kršene so temeljne človekove pravice do zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave Republike Slovenije)

– kršene so pripomba in mnenje Službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, da sprejem Uredbe ne sodi med tekoče posle Vlade Republike Slovenije, ki je v odstopu

V pritožbi smo opozorili  Ustavno Sodišče da:

– je v Republiki Sloveniji je ogromno problemov, zaradi kršitve oziroma neurejene zakonodaje na področju varstva okolja; Alpe Adria Green že leta in leta opozarja, da slab Zakon o varstvu okolja, ki ga je treba spremeniti in prilagoditi mednarodnim pogodbam in evropskim direktivam; na podlagi novega zakona, je treba pripravljati podzakonske akte

– pripravljena Uredba tako ne temelji na ustrezni zakonodaji, saj vemo, da je bil predlog novega Zakona o varstvu okolja 2 oktobra 2017 umaknjen iz javne obravnave, zaradi številnih nepravilnosti; iz tega razloga se ne more tako na hitro sprejeti Uredba, ki ima dolgoročne posledice, zlasti pa so te izredno škodljive za zdravje ljudi

– Vlada Republike Slovenije v odstopu nima pristojnosti, da sprejema uredbe in to imenuje »tekoče zadeve«

V AAG smo tudi Ustavnemu sodišču predlagali, da izvajanje uredbe zadrži, ker bi lahko nastala škoda in posledice za zdravje ljudi in to tudi vladi RS sporoči, v kolikor Ustavno sodišče ne bo po hitrem postopku odločilo o tej zadevi.

K pritožbi smo predložili pripombe poslane MOP-u na osnutek uredbe AAG ter pripombe štirih civilnih iniciativ in skupek pripomb posameznikov, ki so bile sestavni del  pripomb AAG

V AAG pričakujemo, da bo Ustavno Sodišče ugotovilo neskladnost uredbe z Ustavo RS in uredbo razveljavilo.

Povezavi:

– Pripombe AAG na Osnutek Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolje

Polona MalovrhPolona Malovrh- Delo

Na ustavno sodišče skozi šivankino uho vlade

Uredba o hrupu: Alpe Adria Green obtožuje okoljsko ministrstvo kršenja človekovih pravic, vlado v odstopu pa preseganja »tekočih« pristojnosti

Ljubljana – Uredba o hrupu, s katero je ministrstvo za okolje (Mop) povozilo prav vsa svarila strokovnjakov, protikorupcijske komisije, varuhinje človekovih pravic in nevladnikov, se je dober mesec po tem, ko jo je sprejela vlada, znašla pred ustavnim sodiščem. Pritožbo je vložil predsednik Alpe Adria Green (AAG) Vojko Bernard. Pristojnosti naj bi v tem primeru presegla tudi vlada.
Šlo je skozi šivankino uho: Cerarjeva vlada v odhajanju je na začetku maja kljub močnemu nasprotovanju javnosti očitno klonila pred onesnaževalci s hrupom iz vrst gospodarstva in infrastrukture ter potrdila uredbo o hrupu, ki je v sprejeti dikciji lahko namenjena le interesom industrije. V praksi to pomeni, da briše meje med kritičnimi in dovoljenimi vrednostmi hrupa in da bo po novem na območjih, ki jih je bilo do zdaj dovoljeno obremenjevati s hrupom enega delovnega stroja, smelo hrumeti 64 strojev.

»Mučenje« državljanov

Obravnava ene najspornejših uredb pri nas je trajala od zadnjega marca do 3. maja, nanjo je prispela kopica pripomb in predlogov, a Mop je prezrl vse, je v utemeljitvi pravne pritožbe zapisal Bernard. Mopu hkrati očita, da se do predlogov nevladnikov ni opredeljevalo, pripomb ni upoštevalo, gradiva ni posredovalo niti skupnosti in združenju občin. Ker Mop k sodelovanju ni povabil niti tistih, ki so to želeli, jih Bernard obtožuje domnevne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ves postopek pa, da se je sprevrgel farso. Mop  je po njegovem mnenju kršil sedem ustavnih določil, med njimi tudi člen o prepovedi mučenja, in tudi mnenje vladne službe za zakonodajo, po katerem sprejetje uredbe ne sodi med tekoče posle vlade v odstopu. »Z uveljavitvijo uredbe se dovoljuje mučenje državljanov,« pravi Bernard. Mopovih stališč v roku nismo dočakali, a glede na vztrajanje pri sprejemanju uredbe, je evidentno, da vztrajajo pri prvotnih stališčih, po katerih sta tako sprejemanje uredbe kot uredba sama skladna z zakonom.

Nove alarmne vrednosti hrupa
»Stare« kritične oziroma alarmne vrednosti hrupa so po novem dovoljene vrednosti. Ceste z manj kot tremi milijoni vozil, železnice z manj kot 30.000 vlaki na leto ter pristanišča niso vir onesnaženja.

Najprej zadržati, nato razveljaviti

image

Nesprejemljivo je, da uredba o hrupu ne temelji niti na zakonu o varstvu okolja, ki je bil oktobra lani umaknjen iz javne obravnave zaradi številnih nepravilnosti. Na slab zakon, ki prebivalcev ne ščiti pred hrupom, AAG in aktivisti iz zasavskega Eko kroga javnost opozarjajo že več let. Tudi Evropa je Slovenijo v zadnjih dveh letih že dvakrat opomnila na nespoštovanje direktive o hrupu, saj z operativnim programom zamujamo že deset let. Bernard ustavnemu sodišču predlaga, da izvajanje uredbe zadrži, v končni fazi, ko bo presojalo o njeni (ne)skladnosti z ustavo, pa pričakuje, da jo bo tudi razveljavilo.

Na očitke AAG, da se v času obravnave niso odzvalo na nobeno pripombo, da niso izdali nobenega dokumenta v zvezi s to zadevo, da niso odgovorili nobenemu pobudniku, ki je tudi pisno izrazil željo, da želi sodelovati pri pripravi uredbe o hrupu in da k sodelovanju niso povabili nobene od nevaldnih organizacij, na Mopu odgovarjajo:  “V času javne obravnave ima javnost možnost podati pripombe na objavljeno gradivo. Po končani javni obravnavi, Mop pripombe prouči in jih smiselno upošteva. Po objavi uredbe v Uradnem listu RS Mop v 30 dneh na svoji spletni strani objavi vse prejete pripombe tekom javne obravnave ter svoje stališče do njih (to bomo na Mop še storili, saj rok še ni potekel). Postopek sprejemanja zakonodaje je sledeč: Mop pripravi osnutek predloga predpisa in ga objavi za 30 dni na spletni strani. Javnost ima v tem času možnost podati pripombe, tudi NVO. Po zaključku javne obravnave Mop pripombe prouči in jih smiselno upošteva.”

 

Tačas ko nevladniki bijejo bitko z državo, pa Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu opozarja, da mora že vsak peti evropski delavec vsaj polovico časa na delovnem mestu govoriti glasneje, da ga lahko slišijo drugi, sedem odstotkov delavcev pa toži nad težavami s sluhom zaradi hrupa na delovnem mestu. Okvara sluha zaradi hrupa je na vrhu najpogosteje prijavljenih poklicnih bolezni v EU. Še več, študija je pokazala, da so že najmlajši v vrtcih povprečno deležni kar 85 decibelov hrupa, vozniki tovornjakov 89 decibelom in da je še večjemu hrupu izpostavljen dirigent Labodjega jezera – kar 88 decibelom. Največ hrupa na delovnem mestu mora v Evropi prenašati osebje v nočnih klubih (sto decibelov) in na prašičjih farmah (115 decibelov).

Déjà vu na Mopu ali ponavlja se stari vzorec

Déjà vu na Mopu ali ponavlja se stari vzorec 
Gost promet in zastoji. FOTO: Jure Eržen/Delo

V Evropi je hrup ena največjih nadlog bivanjskih sosesk tik ob avtocestah in železnicah, okvara sluha zaradi hrupa na delovnem mestu pa prva poklicna bolezen.

Tačas ko se Evropa ukvarja s težavami prehrupnih vrtcev in prašičjih farm, v Sloveniji kritične oziroma alarmne ravni hrupa ob cestah in železnicah ne obstajajo več. Naš hrup je očitno drugačen od evropskega.

Uredba o hrupu, s katero slovensko ministrstvo za okolje (Mop) uzakonja več namesto manj hrupa in vzpostavlja definicijo, po kateri manj kot trije milijoni vozil in manj kot 30.000 vlakov na leto niso pretirana obremenitev za zdravje ljudi, ni presenečenje. Uredbo so namreč napisali na istem ministrstvu, ki že pred desetletjem ni uvidelo, da sežig do sto ton odpadkov na dan v trboveljskem Lafargeeu najbrž tudi ne bo pripomogel k zdravju Zasavcev.

Večje presenečenje je odločitev Cerarjeve vlade, ki se je zavezala, da bo delala za dobrobit ljudi, zdaj pa je, preden je odpeljal njen vlak, sprejela uredbo, ki tepta vse – od ustavne pravice ljudi živeti v zdravem okolju do evropskih direktiv – in je le v potuho (pre)glasni industriji. S tem, ko je vlada eni najspornejših okoljskih uredb zeleno luč prižgala dva meseca po odstopu premiera Mira Cerarja, je poteptala tudi lastno zakonodajno službo. Ta je presodila, da sprejetje uredbe ni tekoči posel poslavljajoče se vlade. Je pa vlada z uredbo, po kateri mora državne ceste onesnažiti vsaj tri milijone vozil in tire vsaj 30.000 vlakov na leto, da je hrup dokazan in da mu sledi ukrep, tekoče prezrla 90 odstotkov državnih cest in skoraj tri četrtine železniških prog, ki ne dosegajo tega »praga« in še ves hrup, ki ga povzročajo pretovori več tisoč vozil v pristaniščih.

V bistvu je tudi ta vlada, tako kot pred njo Pahorjeva, klonila pred močjo lobijev in denarja. Ne gre le za morebitne odškodnine zaradi hrupa, do katerih bi bili upravičeni ljudje, če bi bila uredba bolj pisana na kožo njim. Večji problem je ponavljajoči se Mopov vzorec še iz časov Lafargea: o ukrepih v primeru pretiranega hrupa bodo po novem odločali onesnaževalci sami, v večini primerov pa jim ga niti meriti ne bo treba. Ker pretiranega hrupa pri nas tudi po uredbi skoraj »ni«. Tudi Lafarge je nekoč sam meril lastno onesnaženje in »upravljal« podatke o njem. Zato emisij, predvsem pretiranih, nikoli ni izmeril …

Mop je v primeru Lafargea ustavila šele sodba upravnega sodišča. A iz nje se uradniki očitno niso nič naučili. Pred desetletjem so bili slepi za »tihega morilca« v podobi rakotvornih emisij. Hrup je glasen morilec, ki v Evropi na leto povzroči deset tisoč prezgodnjih smrti. Čudež je, ne slišati ga. V Sloveniji ga sliši več kot 180.000 ljudi, a jih pred njim ne ščiti niti pristojni – okoljski – resor. Z modro vladno presojo bi bilo uredbo o hrupu mogoče ustaviti prej, preden to na pritožbo nevladnikov iz Alpe Adria Green stori ustavno sodišče. Mopa najbrž ne ustavi nihče …

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRASTHrastov list in plod - želod

Objavljeno v Organizacije

Plezalci moteči za ptice pri gnezdenju


Mateja Rant – Gorenjski Glas

Napisi, s katerimi plezalce opozarjajo na ptice, ki gnezdijo v skalovju / Foto: Primož Pičulin

Eko patrulja okoljske organizacije Alpe Adria Green (AAG) si je v aprilu ogledala območje plezališča na Bohinjski Beli, in kot opozarjajo v svojem poročilu, naj bi plezalci vznemirjali ptice, ki gnezdijo v skalovju, oziroma so jih nekaj celo odgnali od njihovih gnezdišč.

Bohinjska Bela – Na območju skalnega masiva Iglice v vasi Bohinjska Bela obstaja več kot dvajset plezalnih smeri, v steni pa je po trditvah AAG dnevno v konicah prisotnih tudi po petdeset plezalcev hkrati. Kot opozarjajo v AAG, s tem motijo ptice, ki gnezdijo na tem območju, to so postovke, krokarji in velike uharice. Plezalne smeri se obnavljajo in širijo še danes, so še dodali, glavno vlogo pri tem pa naj bi imel odsek za prosto plezanje pri Planinski zvezi Slovenije. Pri PZS so zavrnili te navedbe in pojasnili, da niso upravljavci nobenega plezališča v državi, skrbijo pa za strokovno usposobljenost opremljevalcev in za nabavo materiala za varovanje v plezalnih smereh.

V okviru projekta Opremimo slovenska plezališča želijo plezališča ohraniti varna, dostopna in urejena. Pri tem projektu povezujejo plezalce in lastnike tudi pri obveščanju o težavah v plezališčih, delijo informacije o gnezdenju ptic in obiskovalce plezališč pozivajo k upoštevanju naravnega okolja živali.

Plezalno smer lahko uredi kdorkoli

»Nastajanja plezalnih smeri PZS nikakor ne more v celoti nadzorovati, saj plezalno smer v plezališču lahko v bistvu uredi kdorkoli. PZS lahko samo nadzoruje, komu in za kakšne namene razdeli prej omenjeni material za varovanje,« je razložil strokovni sodelavec komisije za športno plezanje pri PZS Tomo Česen in pojasnil, da so bili prvi plezalci na omenjenem območju domačini, za svoja usposabljanja pa je plezališče v preteklosti uporabljala nekdanja Jugoslovanska ljudska armada (JLA), zdaj pa tudi Slovenska vojska. Ob tem so v AAG navedli, da so vojaki JLA po vsakem obisku in uporabi tega zemljišča za seboj odstranili kline in območje vrnili v prvotno stanje, Slovenska vojska pa je po njihovih navedbah v skalovje namestila stalne kline, vendar samo v treh smereh. »Sočasno se je začelo množično širjenje prostega plezanja, kar je privedlo do tega, da je vsak po svoje razvijal nove plezalne smeri z nameščanjem stalnih klinov, oponk in verig.« Vse to naj bi zelo vznemirjalo ptice na tamkajšnjem območju, opozarjajo pri AAG. »V skalovju redno poskušata gnezditi dva para postovk, vendar pa je v zadnjih dveh letih preživel en sam mladič.« Krokarji in velike uharice, ki jih prav tako opažajo na tem območju, naj bi si za gnezdenje že izbrali drugo lokacijo. Pri tem plezališče, še dodajajo pri AAG, leži v varovanem območju Nature 2000. Kot je pojasnil Tomo Česen, Natura 2000 za plezališča in smeri, urejene pred letom 2004, ne določa sprememb, dovoljuje pa obnavljanje oziroma novo opremljanje obstoječih smeri. »Komisija za športno plezanje je začela sistematično obnovo plezališč z vstavljanjem kakovostnih materialov za varovanje leta 1999, velika večina plezalnih smeri na Bohinjski Beli pa je bila urejena do leta 1989.«

Skrbijo za varnost

Zavedajo se, ob tem dodaja Česen, da je slovenska plezalna skupnost iz leta v leto večja, zato so lani začeli s projektom Opremimo slovenska plezališča, s katerim želijo plezališča ohraniti varna, dostopna in urejena. Pri tem projektu povezujejo plezalce in lastnike tudi pri obveščanju o težavah v plezališčih, delijo informacije o gnezdenju ptic in obiskovalce plezališč pozivajo k upoštevanju naravnega okolja živali. Na Bohinjski Beli razen tega zaradi neposredne bližine stanovanjskih objektov svoje člane opozarjajo, da spoštujejo dogovorjena pravila glede parkiranja ter vedenja in ravnanja v plezališčih.

Ne načrtujejo večjih posegov

V zvezi s plezališčem Bohinjska Bela so v AAG še navedli, da naj bi v Turističnem društvu Bohinjska Bela v sodelovanju z blejsko občino načrtovali tudi gradnjo pomožnega objekta na tem območju, ki bi služil kot garderoba in okrepčevalnica, pa tudi ureditev platoja za skoke z elastiko in celo napeljave za spuste po jeklenici. Predsednica turističnega društva Francka Gregorc je zatrdila, da za to sliši prvič in da vsekakor ne načrtujejo nobenih večjih investicij na tem območju. »Plezanja ne moremo prepovedati, lahko pa poskrbimo, da bo okolica čistejša in lepše urejena,« je razložila in dodala, da so v sodelovanju z občino že lani postavili premična stranišča, poskrbeli so tudi za reden odvoz smeti. »Kakšnih večjih posegov v prostor pa to območje niti ne bi preneslo,« je poudarila tudi Francka Gregorc.

Povezava:

EKO PATRULJA AAG na območju plezališča na Bohinjski Beli

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRASTHrastov list in plod - želod

Objavljeno v Organizacije

Magna: V Miklavžu zahtevajo obljubljeno


Andreja Kutin Lednik – Večer

Če ostane kanalizacija iz Hoč skozi Miklavž nespremenjena, ne bo vzdržala dodatnih obremenitev.

Dogovorili so se, da bo država poskrbela za prilagoditve kanalizacijskega sistema, na katerega se bo priključila Magnina lakirnica, a se to še ni zgodilo. Še več, upravljavec sistema Nigrad je aprila postavil sedem pogojev, ki jih je treba izpolniti, da bi kanalizacija kljub dodatnim obremenitvam delovala nemoteno, a nič ne kaže, da bodo tehnične zahteve tudi izpolnjene oziroma zavezujočega zagotovila države za to ni.

Nigrad pa je dodal med zahteve tudi določilo, da se Magna lahko priklopi na obstoječi sistemi, kot je, in se tehnične omejitve prezrejo, če se bodo s tem strinjale tri občine na tem območju: Hoče-Slivnica, Maribor in Miklavž na Dravskem polju. “Občini Maribor in Hoče sta soglasje podpisali. Verjetno takrat, še preden sta ga dobili na mizo,” pravi župan občine Miklavž na Dravskem polju Leo Kremžar, ki soglasja ne želi podpisati brez zagotovila, da bo kanalizacija urejena tako, da bo prenesla dodatne obremenitve. V postopku umeščanja lakirnice je bilo namreč že dokazano, da tolikšne dodatne obremenitve sistem ne bi prenesel, posledica bi bile poplave v Miklavžu.

image

FOTO: ANDREJ PETELINŠEK Leo Kremžar: ”Vztrajal bom pri tem, da država izpolni svoj del dogovora.”

Zakaj poplave? Vse tri omenjene občine so priključene na centralno čistilno napravo v Dogošah. Zbiralnik, ki pelje iz Hoč mimo obrata Magne, je speljan skozi občino Miklavž na Dravskem polju do čistilne naprave v Dogošah. Da bi priklop lakirnice na obstoječe kanalizacijsko omrežje preveč obremenil sistem, je bilo znano že pri izdaji okoljskega soglasja za izgradnjo lakirnice. Le pred nekaj leti dograjena kanalizacija je bila namreč zasnovana za obstoječa stanovanjska naselja, poleg tega je v močnih nalivih leta 2016 v Miklavžu že poplavila in občina Miklavž je bila novo kanalizacijsko omrežje primorana nadgraditi. V postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za gradnjo lakirnice, torej v času hudih časovnih, političnih in drugih pritiskov, se je država obvezala, da bo potrebne prilagoditve kanalizacije v Miklavžu krila iz državnega proračuna. “Podpisan je bil memorandum z državo,” pravi Kremžar. Za ta namen so na mariborski univerzi izdelali posebno študijo, ki je prav tako potrdila poddimenzioniranost sistema, “sedaj je na vrsti študija, ki bo zadeve rešila tudi projektantsko”, pravi Kremžar.

Ob vseh teh ugotovitvah je Nigrad izdal soglasje z omejitvenimi pogoji za izdajo dovoljenja. Poenostavljeno – v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za nov obrat morajo soglasja podati tudi upravljavci javne infrastrukture. “Nigrad je postavil sedem pogojev, in če bodo izpolnjeni, je priklop tehnično izvedljiv,” pravi Matjaž Krevelj, direktor Nigrada. Med drugim je treba povečati premer vodov, dodati črpalke, predelati gravitacijski kanal … Kaj se lahko zgodi, če prilagoditve ne bodo izvedene? “Poveča se možnost poplavljanja v Miklavžu,” pove Krevelj. Kremžar dodaja, da bo “vztrajal pri tem, da država izpolni svoj del dogovora”, ne nazadnje se bodo na iste kanalizacijske vode priklopila še hoška naselja, ki se doslej niso priključena na čistilno napravo.

“Vlada kapital, politika pa mu služi”

Ali lahko gospodarski razvoj in kvalitetno življenjsko okolje z zdravjem na čelu sobivata, so se spraševali ta teden na okrogli mizi v občini Miklavž na Dravskem polju. In ugotovili, da glede na sedanje metode kapitala in politike bolj težko. Zbrali so se težkokategorniki slovenskega okoljevarstva: Dušan Plut, geograf, ekolog in zgodovinar, Mihael Toman, biolog in profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, in Uroš Macerl, prvoborec za čisto okolje v Zasavju.

Pritiski na okolje so v trikotniku Maribor-Hoče-Miklavž številni in na tem območju se snujejo še novi investicijski projekti, pri tem pa ne vemo, kakšna je okoljska podlaga, torej izhodiščno stanje okolja, poudarja Leo Kremžar, župan občine Miklavž. Ti kraji so že obremenjeni z avtocesto, nekaj je industrije, za sabo imajo leta intenzivnega kmetijstva. “Tukajšnja podtalnica je že obremenjena do zgornje meje zaradi kmetijstva,” je opozoril Toman in dodal še slikovit primer, kako oblast kroji predpise po meri kapitala: “Ko smo člani toksikološke komisije nasprotovali dovoljenju za prodajo nekega fitofarmacevtskega sredstva pri nas, so komisijo razpustili. Ko se je ugotovilo, da bo težko spraviti nitrate v podtalnici pod 10 mikrogramov na liter, so dvignili mejo na 50.”

Macerl je med drugim krajanom svetoval previdnost, saj je lažje “sodelovati in ukrepati v procesu nastajanja projekta, kot ko je ta že umeščen”. “V Sloveniji vlada kapital, politika pa mu služi. Strokovne institucije ne reagirajo ali pa so na strani kapitala. Velik problem v Sloveniji je, da izvajalca ocene vplivov na okolje izbere in plača investitor. Enako je nato z izvajanjem monitoringa. To so zasebne družbe, ki morajo preživeti na trgu, in če naročnik ne bo zadovoljen z meritvami, bo pač izbral drugo družbo,” je pripovedoval Macerl. Dokaz za to, da politika služi predvsem kapitalu, je po mnenju Dušana Pluta poseben zakon, spisan zaradi ene tuje investicije: “Nato pa tiste, ki proti temu povzdignejo glas, minister zmerja z ekoteroristi. V vsaki urejeni državi bi moral zaradi take izjave minister odstopiti.”

Iz polne dvorane je bilo slišati največ vprašanj na temo letališča. Načrtovana širitev in promet, ki naj bi tam zaživel, bi v primeru, da se načrti uresničijo, pomenila zelo spremenjeno okolje v številnih občinah – obremenitve. “Vplivi bodo v Rušah, Mariboru, Lenartu, Hočah in širše. Tako velik je namreč šolski krog letal, ki pri vzletanju pokurijo 3000 kilogramov kerozina na en motor,” je dejal Darko Kralj iz Letalskega centra Maribor. Tudi centra, ki je najstarejši letalski center v Sloveniji, ob morebitni širitvi letališča najverjetneje ne bo več, pa pravi Filip Tobias predsednik Športnega društva Letalski center Maribor, in obenem meni, da bi toliko potnikov na mariborskem letališču lahko pomenilo le, da bo to vstopna točka za kitajske turiste, ki jih bodo od tod z manjšimi letali razvažali po Evropi. “Maribor od tega ne bo imel nič,” meni Tobias.

Povezava:

Zahteva za vključitev AAG v postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja za poseg Industrijski obrat Magna Nukleus

IZJAVA ZA JAVNOST – ODLOČITEV UPRAVNEGA ODBORA AAG GLEDE OKOLOLJEVARSTVENEGA SOGLASJA »MAGNA«

Alpe Adria Green se ne bo pritožila na okoljevarstveno soglasje v primeru Magna Nukleus

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRASTHrastov list in plod - želod

Objavljeno v Organizacije

Baterije dobile tekmeca: hranilnik energije na utekočinjen zrak


 

avtor

BORUT HOČEVAR- Finance

V mestu Bury pri Manchestru so odprli prvo napravo na svetu za hranjenje energije s skladiščenjem utekočinjenega zraka v večjem obsegu.

Baterije dobile tekmeca: hranilnik energije na utekočinjen zrak

Družba Highview Power je razvila napravo LAES oziroma Liquid Air Energy Storage, poroča več tujih medijev, med njimi tudi Financial Times. Tehnologija bo tekmovala z baterijami in s tudi črpalnimi elektrarnami, napovedujejo lastniki naprave.

Kako deluje? Povedano zelo poenostavljeno, ohladijo zrak na minus 196 stopinj Celzija, pri tem se utekočini, tekočino pa shranijo. Ko potrebujejo energijo, tekočino segrejejo in pridobijo plin, s katerim ženejo električne turbine. Kapaciteta naprave je pet megavatov / 15 megavatnih ur, kar zadošča za triurno oskrbo pet tisoč povprečnih gospodinjstev z elektriko.

Angleški hranilnik je edina velika naprava s takšno tehnologijo, ki je na voljo po sprejemljivi ceni. Njena življenjska doba je 40 let, razvili so jo skupaj z univerzo iz Birminghama, njen razvoj pa je podprt s 33 patenti. Naprava je pol cenejša od litij ionskih baterij, trdijo njeni snovalci. Potrebuje pa manj prostora, kot naprave na stisnjen zrak. Veliko več podatkov o tehnologiji prve informacije niso vključevale.

Naprava je brezogljična in primerna za podporo obnovljivim virom energije. Ko je dovolj sonca ali vetra, lahko s takšno energijo ohlajajo zrak, ko sonce zaide pa porabijo shranjeno energijo. Učinkovitost naprave lahko povečajo z uporabo odvečne toplote in hladu. Hranilniki pa so namenjeni tudi za balansiranje elektroenergetskega omrežja.

Avtorji se že pogovarjajo o prodaji takšnih naprav. Med prvimi se zanje zanima italijanska energetska družba Enel. Po ocenah bi lahko na leto globalno prodali za 15 milijard dolarjev hranilnikov energije na utekočinjen zrak.

Na trgu bodo predvidoma ponujali 50-megavatne naprave, na spletni strani podjetja pa zatrjujejo, da lahko naredijo hranilnik, ki bo zagotavljal elektriko 200 tisoč gospodinjstvom ves dan.

Screenshot-2-5b16ffc79e4bd-5b16ffc7a43ba.png

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRASTHrastov list in plod - želod

Objavljeno v Organizacije

Celjski odpadki dokazano v velenjski pregradi


Rozmari Petek – VEČER

Dvomov, kje so končali odpadki, izkopani pri sanaciji celjskega vrtca Hudinja, ni več. Podjetje Toming inženiring jih je vgradilo v nasip med šoštanjskim in velenjskim jezerom.

MESTNA OBČINA VELENJE Celjska zemlja je končala v pregradi med velenjskim in šoštanjskim jezerom.

Pred tednom dni smo v Večeru na podlagi našega vira prvi in prvič zapisali, da zna biti, da so odpadki, ki so nastali pri sanaciji vrtca Hudinja, v veliki meri končali v pregradi med velenjskim in šoštanjskim jezerom. Dokazov za to še nismo imeli. Dan kasneje so na občini vendarle razkrili, kako sta romala kupa odpadkov, ki sta bila začasno deponirana na stari cinkarni – nevarni del, ki ga je prevzelo podjetje Cep, je po podatkih občine končal na lokaciji Zalog 21 (gre za območje, kjer so lani poleti zagorele smeti), drug kup, ki je po Uredbi o odpadkih definiran kot nenevaren odpadek (a še vedno odpadek!), pa je prevzelo podjetje Voc in ga predalo podjetju Toming inženiring, to pa ga je deponiralo na “začasni lokaciji parcele Gaberke 153”. Zastopnik podjetja Tomaž Ročnik v sredo ni vedel, kje je zdaj ta zemljina, saj je na naslovu Gaberke 153 ni bilo najti. Preusmeril nas je na vodjo gradbišča Petra Štefaneca. Ta pa je dejal, da so zemljino predali “firmi, ki je registrirana, da lahko izvrši takšno predelavo odpadkov”. Na vprašanje, kateri firmi konkretno, pa je odvrnil, da tega pa ne more povedati.

Po skrivanjih zavajanja

To je sprožilo prve odzive v Šaleški dolini. Velenjski župan Bojan Kontič je takoj zahteval od pristojnih, naj povedo, kje je zemlja, k ukrepanju je pozval tudi okoljske inšpekcijske službe. Dan zatem so se odzvali tudi v Premogovniku Velenje in zatrdili, da podjetje Toming inženiring na območje zapolnjevanja ugreznin v pridobivalnem prostoru Premogovnika Velenje navaža dodatni zemeljski izkop z območja gradnje v Arnovskem gozdu, za katerega je pridobil tudi okoljevarstveno dovoljenje. In še, da so zaradi navedb v Večeru, da pripeljani zemeljski izkop ne izvira izključno z območja gradnje Logističnega centra Arja vas v Arnovskem gozdu, pri pooblaščeni instituciji že naročili kemijske analize določenih vzorcev pripeljanih zemeljskih izkopov na območje sanacije ugreznin v pridobivalnem prostoru. “V primeru, da pripeljani zemeljski izkopi odstopajo od predhodne ocene kakovosti zemljine in izdanega okoljevarstvenega dovoljenja, bomo seveda ustrezno ukrepali, saj smo tudi sami zainteresirani za to, da je zemljina, s katero zapolnjujemo nasip med jezeroma, ustrezna in predvsem da ni škodljiva za zdravje ljudi in okolja,” so zapisali.

image

ANDREJ PETELINŠEK Kup nenevarnih odpadkov, ki bi ga morali deponirati na posebnih odlagališčih, zna težave povzročati Šaleški dolini.

Dejansko so pa prav sami lahko najbolje vedeli, da Gaberke 153 niso naslov, kot smo mi zmotno mislili, temveč parcela, ki leži ravno na pregradi med jezeroma. Odpadki so torej dokazano končali tam, saj je ta lokacija navedena na evidenčnih listih. Nove analize so tako metanje peska v oči, saj te zavoljo velike količine na novo nasutega materiala ne bi pokazale/dokazale nič. Tudi Štefanec je s pojasnilom, da so zemljino predali firmi, ki je registrirana za takšno predelavo odpadkov, zavajal. In kako lahko to končno povsem mirno zatrdimo? Iz pojasnila Agencije RS za okolje: “Družbi Toming inženiring, Šaleška cesta 21, 3320 Velenje, je bilo izdano okoljevarstveno dovoljenje za namen sanacije pridobivalnega prostora in zapolnitve ugreznin na zemljišču v k.o. 958 Gaberke s parcelno številko 153 le za zemeljski izkop, ki je nastal na območju gradnje Logističnega centra Arja vas,” je pojasnil Andrej Vuga ter s tem nevede, a hkrati nedvoumno potrdil domneve, da je celjska zemlja končala v pregradi.

Kronologija iskanja celjske zemlje:
1. Konec maja izvemo, da je sredi maja izginil kup hudinjske zemlje.
2. V začetku junija na občini ne vedo, kje zemlja sedaj je; Voc podatek zamolči, Cep trdi, da je to poslovna skrivnost.
3. Z ministrstva za okolje in prostor na naša vprašanja, ali se smejo takšni podatki zamolčati, zatrdijo, da ne in da jih lahko občina razbere iz evidenčnih listov.
4. Občina sporoči lokaciji odpeljanih kupov odpadkov.
5. Zastopnik Toming inženiringa Tomaž Ročnik ne ve, kje naj bi njegovo podjetje zemljo deponiralo, njegov zaposleni pa doda, da tega ne sme povedati.
6. Na sum, da je zemlja v pregradi med jezeroma, odločno reagirata velenjska občina in Premogovnik Velenje.
7. Arso pojasni, da je lokacija, navedena v evidenčnih listih, praktično deponija.

Kaj sedaj s promoviranjem velenjske plaže?

Kaj sedaj? Inšpekcijske službe, kot gre razumeti pojasnilo ministrstva za okolje in prostor, s pregledom ne bodo hitele. Zapisali namreč so, da “bo inšpekcijski pregled opravljen v skladu s prioriteto dela inšpekcije za okolje in naravo”.

image

Medtem pa bo, trdijo okoljevarstveniki, ki dobro poznajo celjsko zemljo, ta Šaleški povzročala nemalo preglavic.

Boris

“Dr. Franc Lobnik je že leta 2009 izjavil, da je gradnja nasipov iz tega materiala neodgovorno, škandalozno in skrajno nedopustno ravnanje, saj se bodo nevarne kovine izluževale v vodo,” opozarja koordinator Civilnih iniciativ Celja Boris Šuštar in član AAG.

“Tak odpadek, ki ima sicer klasifikacijo nenevaren odpadek, se mora vseeno odložiti zgolj na temu namenjenih deponijah (deponije za nenevarne odpadke), ki imajo denimo nepropustno podlago in so vzdrževane po predpisih. Eno takšnih ima denimo celjski Simbio,” doda dr. Cvetka Ribarič Lasnik. Na velenjski občini pa ravno za sredo napovedujejo veliko tiskovno konferenco z naslovom Predstavitev projektov in investicij ob Velenjskem jezeru, na kateri bodo predstavili vse svoje velikopotezne načrte, ki jih imajo z jezerom in plažo …

Tudi Cep odpadke predal naprej

Na ministrstvu za okolje in prostor so nam pojasnili, da so medtem že opravili pregled na lokaciji skladišča odpadkov podjetja Cep v Zalogu pri Novem mestu. Zapisali so, da je iz evidenčnih listov razbrati, da je Cep onesnaženo zemljino, prevzeto od Mestne občine Celje, v količini 50.260 kilogramov predal odstranjevalcu Saubermacher Slovenija v njegovem centru za ravnanje z odpadki Kidričevo. Zakaj je torej občina, čeprav bi lahko zemljino začasno deponirala na istem mestu vsaj do avgusta, odpadke predala dvema podjetjema, ti dve pa sta jih preprodali naprej, namesto da bi jih predelali na mestu samem, je za dr. Cvetko Ribarič Lasnik še vedno velika uganka. “Stonex, ki je pred leti že predelal del celjske onesnažene zemlje, ravno sedaj predeluje odpadek, ki je nastal pri rekonstrukciji železniške proge na območju stare cinkarne. To bi bil zanje mačji kašelj,” doda sogovornica.

Rezman: Ljudje v Šaleški imajo pravico vedeti!

Rezman: Ljudje v Šaleški imajo pravico vedeti!Rezman: Ljudje v Šaleški imajo pravico vedeti!Rezman: Ljudje v Šaleški imajo pravico vedeti!

Otroci so se v Celju igrali na onesnaženi zemlji z težkimi kovinami!

Rezman: Ljudje v Šaleški imajo pravico vedeti!

V svojem pismu nekdanji okoljski aktivist opozarja tudi na prisotnost urana v Šaleški dolini. Gaberke 153, kamor so brez okoljskih dovoljenj odložili celjsko zemljo, so uradno v lasti države.

Na dejstvo, da je večji del zemlje, izkopane pri sanaciji celjskega vrtca na Hudinji (zemljino so morali zamenjati, ker je presegala dovoljene vrednosti težkih kovin) končal na parcelni številki Gaberke 153, ki leži ravno na pregradi med šoštanjskim in velenjskim jezerom, se je odzval tudi velenjski pisatelj Peter Rezman. Takole opozarja v svojem, kot ga je sam poimenoval, dodatnem gradivu za jutri napovedano tiskovno konferenco Mestne občine Velenje. “Mestna občina Velenje je za sredo, 20. junija, ob 10. uri napovedala tiskovno konferenco o investicijah, ki jih izvaja ali jih namerava izvajati na območju pridobivanja premoga na stroške davkoplačevalcev. Odločil sem se za pripravo ‘dodatnega gradiva’ za to konferenco, saj vrsta ‘logičnih neumnosti’, ki jih pristojni in odgovorni imenujejo ‘investicije’, dolgo kličejo po reakciji kmečke pameti in drugačnih pogledov, kot jih s ‘piarom’ prikazuje (tudi moja!!!) Mestna občina Velenje,”pismo začenja Rezman.

Pepel vsebuje uran

“Ljudje, ki se gibljejo, uporabljajo in nameravajo investirati v območje pridobivanja premoga, imajo pravico vedeti, Mestna občina Velenje pa bi jih morala seznaniti s potencialnimi nevarnostmi, za katere navadne občanke in občani, rekreativci, plavalci, čolnarji, jadralci, … ne morejo vedeti, kaj šele, da bi to vedeli investitorji iz drugih držav. Glavni problem je (že desetletja in še vedno) elektro-filtrski pepel iz Termoelektrarne Šoštanj, o katerem povprečna rekreacijska obiskovalka ali obiskovalec območja pridobivanja premoga ne ve nič. Nujno bi pa morali vedeti, da je ta pepel bolj radioaktiven kot naravno ozadje, ker vsebuje element uran,” opozarja pisatelj in ob tem navaja dr. Petra Stegnarja, ki je že leta 1985 podpisal Poročilo o nekaterih preliminarnih fizikalno-kemijskih in radioloških meritvah vode in sedimentov iz Velenjskega jezera. “V njem je navedel oceno, da se je že do takrat v sediment jezera s pepelom odložilo okoli 600 ton urana. Gre za izračun na podlagi upoštevanja podatka, da je v 1 toni pepela 20 gramov urana. To zaradi slabega izluževanja pepela v vodi naj ne bi bil problem. Vprašanje pa je, kaj bo z izluževanjem pepela z nižanjem vrednosti ph vode proti dnu akumulacije. Pepel se je po letu 1985 zaradi oživitve vode v akumulaciji pričel odlagati na deponijo, ki ji danes rečemo nasip med Velenjskim in Šoštanjskim jezerom. Iz tega lahko ocenimo, da je na deponiji odloženo (oz. z uradno terminologijo, vgrajeno v nasip) tudi naslednjih, več kot 500 ton urana.

Raziskave po letu 1985 so pokazale, da ta uran povzroča povečano izhajanje radioaktivnega plina radona in večje gama sevanje, kot velja za naravnem ozadju. Tudi za ta problem je stroka predvidela rešitev in sicer prekritje pepela s zemljo. Zmotno bi pa bilo misliti, da se zdaj pepel prekriva z zemljo iz občine Žalec (Arnovski gozd). Prvič – gre samo za ozek pas deponije pepela, kjer gradijo nekakšen obrambni nasip zaradi preprečitve prelitja Velenjskega jezera v Družmirsko jezero in drugič – še bolj bizarno: očitno so v ta nasip že vgradili t.i. hudinjsko zemljo, obremenjeno s težkimi kovinami, kot posledica delovanja celjske cinkarne.

Celjsko zemljo pripeljali brez dovoljenj

Tako je v tem obdobju, junija 2018, stanje na deponiji daleč od tega, da bi bil pepel prekrit s polmetrskim nasutjem zemlje. Z obale akumulacije se to seveda ne vidi, nam pa Google takoj omogoča pogled iz ptičje perspektive. Lepo je razvidno, da je nepokriti del deponije na zahodni obali velik vsaj za pet površin prostora v primerjavi s tistim, kjer je urejeno rekreacijsko – kopališko območje na južni obali, kakšnih 800 metrov stran.”

Ob tem je na dan prišel še podatek, da je lastnik zemljišča Gaberke 153 pravzaprav država, z njim pa upravlja Sklad RS kmetijskih zemljišč. Znano in s strani Agencije RS za okolje potrjeno dejstvo pa je tudi, da podjetje Toming inženiring za vgradnjo zemlje, pripeljane iz Celja, ni imelo prav nobenih potrebnih dovoljenj.

Brezskrbni

Ob prijetnem vetru, ki je prinašal značilen vonj po lignitu, smo včeraj na obrežju Velenjskega jezera novinarji poslušali, kako je z velenjsko kopalno sezono še vse v redu. Tuji investitorji, ki bodo gradili hotel na jezeru, kljub preplahu s celjsko zemljo v pregradi tik ob jezeru ne odhajajo. Enako velja za občinske oziroma evropske naložbe v gradnjo 7,5 milijona evrov vrednega prireditvenega prostora in odra, ki bosta na breg jezera pritegnila še več obiskovalcev. Delati začnejo jeseni. Saj z zemljo ni nič narobe, je bilo slišati. Celjani so jo menda le zavoljo ljubega miru odstranili z dvorišča vrtca. Narobe je le to, da so jo v pregrado pripeljali na črno.

Res pa je, da četudi bi kdo 1500 kubičnih metrov hudinjske zemlje želel spet odpeljati kam drugam, je ne bi več mogel. Kako vendar bo pod 200 tisoč kubičnimi metri navozov iz nespornega Arnovskega gozda našel celjski odpadek? In če smo že pri tem, kako in zakaj neki bo Premogovnik Velenje, ki bi edini moral bedeti nad tem, kaj jim v pregrado dovažajo, sedaj z analizami poskušal dokazati, ali ta zemlja tam je ali je ni? No, sploh sedaj, ko je sam Tomaž Ročnik nesporno priznal, da celjska zemlja tam je.

A spet, kdo lahko z gotovostjo trdi, da navožena zemlja dolini in njihovim prebivalcem, kopalcem nikoli in nikdar ne bo škodila? Se res lahko vsi zanašajo na stavke v stilu celjskega župana Bojana Šrota, “saj včasih smo vsi gor rasli v hišah, ki so bile zgrajene iz leša (odpadni cinkarniški material, op. p.)”? Ali pa na stavke velenjskega župana Bojana Kontiča v skorajda enakem stilu: “Nekateri smo s tem pepelom gor rasli. Naj povem, da smo se otroci že takrat, ko so vanj spuščali pepel, veselo kopali v tem jezeru in tudi hodili po pepelu, ker nismo vedeli, da je radioaktiven.”

Včasih je veljalo in se toleriralo marsikaj. Kurjenje čarovnic, denimo, ljudožerstvo, pravo po sistemu zob za zob … Je res vedno pametno ob okoljskih problematikah debato začeti z “nekoč …”? Ker včasih ljudje res niso vedeli, da so cinkarniški ogorki strupeni. Niso vedeli, da je vsa zemlja z območja stare cinkarne, ki je še in ki je bila po skorajda celem Celju razvožena, preobremenjena s težkimi kovinami in kot taka škodljiva. A zadnjih nekaj let se na nevednost ne more nihče več izgovarjati. Tudi okoljski inšpektorat in policija ne, ki v primeru iskanja povzročiteljev onesnaženja Bukovžlaka kljub kopici dokazov nista našla nikogar. Sanacijo, ki jo je naložila Evropska komisija, bomo tako plačali kar davkoplačevalci.

Po drugi strani pa je slišati, da je tako ali tako bolje ne vedeti, kaj vse nam lahko škodi. Kot novinarji stremimo k temu, da ljudem z vsemi možnimi in verodostojnimi podatki damo možnost izbire. Tako kot ima strasten kadilec možnost spregledati (ali ne) vsa dramatična sporočila na cigaretnih škatlah. Tako kot jo voznik, ki kljub omejitvi hitrosti stopi na plin. Na koncu se vsak odloči sam. Pa naj gre za celjske kovine ali uran.

Na nevednost se ne more nihče več izgovarjati

 

VIDEO RTV SLOVENIJA:

https://4d.rtvslo.si/arhiv/slovenska-kronika/174546991

STA 23.06.2018

Nadzor potrdil nepravilno odlaganje onesnažene celjske zemlje

HudinjaFoto: STA

Inšpekcijski nadzor je potrdil, da so zemljo z otroškega igrišča vrtca na celjski Hudiniji, ki jo je celjska občina lani zaradi onesnaženosti odstranila, na črno vgradil v pregrado med Velenjem in Šoštanjem. Navedbe je za časnik potrdil okoljska inšpektorica, sledile pa bodo kazni za vpletene.

Odstranitev zemlje z vrtčevskega igrišča so zahtevali starši, Mestna občina Celje pa jo je čez zimo shranila na območju stare Cinkarne. Zemlja je konec maja izginila, večji del zemlje pa je brez ustreznih dovoljenj končal v nasipu med Velenjskim jezerom in Šaleškim jezerom, je Delu potrdila okoljska inšpektorica.

Zemlja je onesnažena s svincem in kovinami

Po poročanju časnika direktor velenjskega podjetja Toming inženiring Tomaž Ročnik prejšnji teden ni želel potrditi, da so celjsko zemljo prevzeli, podjetji VOC Celje in CEP Celje pa ne razkriti, kam sta po naročilu celjske občine odpeljali 1355,6 kubičnega metra nenevarne odpadne zemlje in 50,7 kubičnega metra s težkimi kovinami onesnažene nevarne odpadne zemlje.

Vodja celjske območne enote Inšpektorata RS za okolje in prostor Aleksander Bukanovsky je za časnik strnil ugotovitve inšpektorice in dejal, da je bila zemlja iz Celja med 10. in 20. majem predelana in postopno vgrajena na nasip, inšpekcija pa bo zaradi kršitev zakona o varstvu okolja in uredbe o tleh ukrepala proti kršiteljem.

Del zemlje, ki je onesnažen predvsem s svincem in tudi drugimi težkimi kovinami, je medtem CEP Celje 24. maja odpeljal na svoje parcele v Zalogu v Straži pri Novem mestu pri podjetju Ekosistemi, ki so lani pogoreli. A ker tam CEP nima dovoljenja za skladiščenje nevarnih odpadkov, je 7. junija odpadke prepeljal v začasno skladišče nevarnih odpadkov podjetja Saubermacher v Kidričevem, še poroča časnik.

 

POVEZAVE:

OBSTRUKCIJA SDS, SD in DeSUS ODPIHNILA ZAKON O SANACIJI CELJSKE KOTLINE

V Celje po zdravje?

Območje Cinkarne Celje je močno onesnaženo z arzenom, kadmijem, kobaltom in svincem

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRASTHrastov list in plod - želod

Objavljeno v Organizacije

PREJELI SMO: Vpliv nizkofrekvenčnega hrupa na zdravje in počutje ljudi


V petek, 25. maja, se je v Hiši Evropske unije odvil javni posvet na temo vpliva nizkofrekvenčnega hrupa na zdravje in počutje ljudi. Šest civilnih iniciativ se je povezalo v združenje Zeleni krog. Z namenom ozaveščanja strokovne in širše javnosti je povabilo na predavanje portugalsko strokovnjakinjo, dr. Mariano Alves Pereiro.

maria

Dr Maria Alves-Pereira: pojasnjuje, zakaj je nizkofrekvenčni hrup, ki ga povzroča turbina, tako nadležen znotraj domov.

Gospod Diego Loredan, koordinator združenja Zeleni krog je povedal, da se na prvi pogled zdi, da so ena od rešitev za naše rastoče podnebne in energetske krize prav vetrne elektrarne. Vendar vetrna energija ni tako popolna, kakor bi pričakovali. Kot vemo ima delovanje VE za posledico vrtinčenje velikih zračnih mas, kar dokazano ustvarja nizkofrekvenčni (NF) in infrazvok (IZV). Zaradi tega bi morali posvetiti veliko pozornosti načrtovanju VE in njihovemu umeščanju v prostor, kar pa se pri nas žal še ne dogaja. Tako smo v Sloveniji priča načrtovanju in postavitvi večjega števila VE, ne da bi odgovorni predhodno poskrbeli za primerne študije in seznanili prebivalce z morebitnimi nevarnostmi in negativnimi vplivi, katerim so oz. bodo zaradi njih izpostavljeni. Slovenija gradi svoj razvoj in svojo uspešnost na osnovi posebnosti svoje narave – svoje biološke pestrosti, naravnih parkov, zaščitenih z nacionalnim in mednarodnim pravom. Prihodnost Slovenije na podeželju je v trajnostnem in kulturnem turizmu in vzdržnem kmetijstvu, vse z namenom najbolje zaščititi svoj naravni potencial. Za Slovenijo obstajajo drugi, mnogo bolj primerni viri energije in predvsem učinkovita raba energije ter zmanjšanje njene porabe, s čimer lahko zadostimo % evropske direktive. V Sloveniji moramo biti dovolj odločni, pogumni in potrpežljivi, da uvedemo načine pridobivanja elektrike, ki jih lahko po meri uporabimo v urbanem okolju, in s tem direktno, predvsem pa brez škode za ljudi in naravo pripomoremo k zmanjšanju CO2.

V nadaljevanju je, dr. Igor Šoltes izpostavil, da je v Sloveniji pomembno, da problem izbire obnovljivih virov energije osvetlimo iz različnih zornih kotov, in sicer na način, da se soočimo z vsemi argumenti, tudi negativnimi, ter da se začne konsultivna diskusija, ki bo osvetlila problem nizkofrekvenčnega hrupa na zdravje in počutje ljudi pri umeščanju vetrnih elektrarn v prostor. Izrazil je podporo, da Slovenija sprejme zakonodajo na podlagi raziskav nizkofrekvenčnega hrupa doma in v tujini. Pozval je, da ta dan izkoristimo za to, da izmenjamo konkretne izkušnje in podatke ter da na tej osnovi posredujemo predloge vladi oz. ministrstvom, da ti pripravijo mnenja in predloge, ki jih bodo nato umestili v širši pravni okvir.

S predavanjem je nadaljevala osrednja gostja, portugalska dr. znanosti, Mariana Alves Pereira, ki vpliv infrazvoka ter nizkofrekvenčnega hrupa proučuje že več kot trideset let. Pred tridesetimi leti je bila del pobude raziskovanja vpliva nizkofrekvenčnega hrupa na zdravje letaliških delavcev dr. Castela Branca na Portugalskem in vse od takrat tej problematiki posveča svoja znanstvena dognanja. O njih predava po vsem svetu. Dr. Pereira je poudarila, da gre pri nizkofrekvenčnem hrupu za hrup, ki vpliva na celo človeško telo in ne zgolj na slušni organ, kar je sicer dobro prepoznano pri hrupu višjih frekvenc, da prehaja vse stene in ovire ter se spreminja s časom. Čeprav ga naše uho ne zazna, se nanj odziva celo telo, kar pomeni, da lahko povzroči simptome več organskih sistemov hkrati. Številni ljudje zmotno menijo, da če nečesa ne slišiš, te to ne more poškodovati. Izpostavila je, da nizkofrekvenčni hrup merimo povsod – ne samo pri vetrnih elektrarnah, ampak tudi na npr. letališčih, industrijskih kompleksih. Poudarila je problematiko meritev hrupa zgolj z dBa metodo, ki meri zgolj slišni del zvoka oz. omejen spekter zvoka/valovanja in povedala, da bi bilo potrebno meriti izpostavljenost hrupu z dB linearno metodo, ki pri raziskavah pokaže večjo natančnost in zanesljivost in ki seveda zazna tudi nizkofrekvenčni hrup. Zakonodaje po vsem svetu imajo uzakonjene zgolj meritve na podlagi dBa metode, ki pa meri zgolj slišni zvok. Prav tako je poudarila, da je potrebno meritve hrupa opravljati v hišah in ne zunaj, kot to narekuje zakonodaja. V hišah zato, ker tam živimo ljudje, tam se zadržujemo, jemo, spimo, se družimo – in ker ta zvok znotraj hiš še resonira, kar dodatno vpliva na človekovo telo. V nadaljevanju je slušateljem na šokantnih primerih raziskav, opazovanj, obdukcij pokazala, kaj nizkofrekvenčen hrup povzroči pri ljudeh in živalih. Predavateljica je pokazala tudi izsledke študij na podganah, ki so jih v laboratorijskem okolju izpostavili nizkofrekvenčemu hrupu. Preiskave tkivnih struktur teh živali so namreč pokazale podobne rezultate kot patohistološke preiskave tkiv pridobljenih na obdukcijah ljudi, ki so bili dolga leta med delom izpostavljeni hrupu nizkih frekvenc. Oboje kaže, da se tkiva na nizkofrekvenčni hrup odzovejo s hiperplazijo (povečanim tvorjenjem) elementov vezivnega tkiva oz. izginjanja in zlepljanja struktur v migetalčnih epitelijih. To privede do pomembnih zadebelitev sten krvnih žil v srcu, pljučne fibroze, sprememb v epiteliju sapnika, senzoričnem delu slušnega aparata.

Izpostavila je še nekaj primerov: kmetija za vzrejo kuncev Munk na Danskem, kjer se fetusi kuncev niso razvili, o konjih, ki so se skotili z boksarskimi nogami, o deformiranih kopitih pri govedu. Pri ljudeh so prvi simptomi, da se ti zbujajo utrujeni – imajo občutek, kot da ne bi spali in to se dogaja vsak dan. Lahko se pojavijo bolečine v mišicah in težave z dihanjem (pljučna fibroza), pojavljajo se kardiovaskularne težave, težave s prebavili. To so simptomi t.i. vibroakustične bolezni. Ljudje, ki živijo poleg vetrnih elektrarn iz obupa postavljajo zaščitne stene (a te ne pomagajo, saj bi morala biti stena debela 343 metrov, da bi se zaščitili pred zvokom 1Hz), prestavljajo svoje spalnice, ker ne morejo spati – primer nemškega para, ki si je postavil čudovito hišo v naravi s pogledom na jezero, ki je po postavitvi vetrnih elektrarn postala neuporabna. Za to da zakonca lažje zaspita sta si naredila v kleti »bunker«. Prav tako je izpostavila stransko dejstvo, da nepremičnine na območju, kjer stojijo vetrne elektrarne, izgubijo na vrednosti takoj, ko poleg njih stoji prva vetrna elektrarna. Omenila je tudi, da v tujini banke kupujejo zapuščene hiše, zato da bi prikrile devalvacijo. Dr. Pereira je dejala, da ni proti vetrnim turbinam, vendarle pa je nujno potrebno vedeti za in posledično tudi upoštevati znanstvena raziskovanja in dognanja o škodljivosti nizkofrekvenčnega hrupa za zdravje ljudi. Poudarila je, da so zanjo vetrne elektrarne otročja rešitev in hkrati brutalna sila. Kot fizičarka je seznanjena z mnogimi znanstvenimi – tehnološkimi pridobitvami, preko katerih bi človeštvo lahko oskrbovalo sebe z električno energijo, ampak da te niso dobičkonosne! Dr. Pereira je zaključila, da četudi želimo napredovati kot rasa, še ne pomeni, da iz tega naslova lahko prizadanemo in poškodujemo ljudi in naravo.

Vse trditve dr. Pereira in njeni zaključki o vplivih nizkofrekvenčnega hrupa in infrazvoka temeljijo na konkretnih meritvah, poskusih, zdravniških pregledih, obdukcijah – torej na konkretnih znanstvenih dokazih.

Posvet se je zaključil z mnogimi mnenji in vprašanji dr. Pereiri. Delili so jih tudi ljudje, ki ob vetrnici v Sloveniji živijo in dejali, da se soočajo z nespečnostjo, saj je, kadar vetrna turbina v Dolenji vasi obratuje, tako kot da bi spali na letališču. Prav tako je bilo izpostavljeno, da je Slovenija predzadnja država v Evropi po potencialu prevetrenosti.

Zeleni krog je za zaključek izrazil željo, da se glede smiselnosti vetrnih elektrarn v Sloveniji temeljito kritično premisli in preudarno odloči. Po vsem slišanem nikakor ne moremo več govoriti o oddaljenosti, ampak predvsem o tveganju za ohranitev zdravja ljudi in državljanov ter drugih živih bitij!

Po mnenju združenja Zeleni krog Slovenija ni primerna za vetrne elektrarne, saj je tveganje za ogroženost zdravja in življenja ljudi in drugih živih bitij prevelika.

Zeleni krog

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRASTHrastov list in plod - želod

 

Objavljeno v Organizacije