Primer ekološke bombe »Laze« prinaša odgovor, zakaj se udeležiti nedeljskega referenduma in kaj obkrožiti


Avtor: Diana Zajec – Zdravstveniportal.si

Pogovarjala sva se na obrobju Kranja, v Lazah v Stražišču, kjer je bil v preteklosti eden najlepših kotičkov na obrobju gorenjske prestolnice. Z ribnikom, ki ga danes ni več, z bistrimi potočki, ki jih je industrija skalila z mavrico strupenih izpustov in v katerih danes ni več življenja. To območje se je ponašalo z bogato floro in favno, ki je bila prav tako v dobršni meri podvržena izumrtju – zaradi nedopustnih posegov v naravni habitat, zaradi strupenih odplak, izpustov in kaskadno ponavljajočih se požarov. Po drugi strani pa industrijski obrati v Lazah (nekateri so si tu izsilili domicil kljub temu, da, na primer, nimajo gradbenih dovoljenj, ponašajo pa se z izjemno kratkovidno podeljenimi dovoljenji za poseganje v okolje) vedno znova zaobidejo vse zakonodajne določbe in pravila, tudi s pomočjo lokalne politike. V potoku ni več rakov, ob vodi ni več številnih divjih ptic, tudi fazanov, ki so nekdaj tu imeli domicil. Ostala je industrija. In prebivalci, ki na račun dolgoletnega neskrbnega ravnanja države in lokalnih oblasti, politike vseh barv, umirajo na obroke. Dobesedno. Zaradi raka, respiratornih obolenj, demence … Zato, ker je bil vedno »mali človek« tisti, ki je moral plačati največjo ceno za preračunljive politične odločitve in usmeritve.

20081021_0973

Marko Špolad član upravnega odbora AAG, sicer profesor matematike na gimnaziji v Škofji Loki, je gonilna sila Civilne iniciative za zeleno Stražišče ter član upravnega odbora mednarodne organizacije za varstvo okolja in narave Alpe Adria Green – in točno ve, kako prozorna so zagotovila, po katerih naj novela zakona o vodi ne bi imela nevzdržnih posledic. »Doslej je bilo to področje slabo urejeno, če bodo sprejeti aktualni predlogi, bo še slabše,« je prepričan Marko Špolad, ki je v video pogovoru za zdravstveni portal razsežnosti aktualnega problema ponazoril z dolgoletnim dogajanjem v Lazah, pri katerem vsakokratna politična opcija nudi podporo kapitalu, vse pobude prebivalstva, ki mu je pred volitvami obljubljala sprejetje zdravih odločitev in sanacijo tega ranjenega območja, pa spretno presliši in zaobide. Jasno je, da tako ne bo šlo več. Slovenija ne more »razprodati« vseh svojih lepot, Slovenci ne bodo (več) pristajali na teptanje in uničevanje dobrin, na prezrtje etike in na kratenje pravic, tudi ustavnih – in zato pri tem vprašanju nikakor ni politika tista, ki bi morala ali smela imeti prvo besedo. O tem se moramo izreči vsi.

Oziroma, kot poudarjajo v civilni iniciativi za zeleno Stražišče: »Če želimo ohraniti čisto naravo in glasovati za pitno vodo, moramo glasovati proti noveli zakona o vodah. Zato ne nasedajte vladni propagandi, ki govori, da z glasovanjem za zakon glasujete za pitno vodo – je preveč enostavno, da bi bilo res.«

Smo tik pred referendumom o noveli zakona o vodah, ki bi se ga moral udeležiti prav vsak ozaveščen Slovenec in glasovati proti. Zakaj? Med drugim zato, ker je resorno ministrstvo za svetovanje pri pripravi zakonodajnih sprememb angažiralo pravnike, ki sicer svetujejo onesnaževalcem. In če bodo te spremembe v resnici zaživele, zelena Slovenija kmalu ne bo več tako zelena, kot je danes – pa tudi danes so voda, narava in zdravje ljudi marsikje že močno ogroženi, na račun industrije in njenega onesnaževanja. To potrjuje tudi vaša izkušnja, dolgoletni trud, da bi deaktivirali ekološko bombo v Lazah pri Kranju. Kako lahko to izkušnjo implicirate na aktualni problem in na bližajoči se referendum?

Marko ŠpoladMarko Špolad

Že 15 let se v Lazah borimo za tisto, kar je najbolj svetega in kar naj ne bi bilo naprodaj. Kar se tiče novele zakona o vodah, bi izpostavil, da se je ta, žal, spolitizirala in da veliko ljudi niti ne prebere njene vsebine. Tudi okoljevarstvene organizacije in civilne iniciative spremembe zakona presojajo po politični pripadnosti – torej po nečem, kar sploh ne bi smelo biti del tega zakona. Po drugi strani pa je bil čas za javno razpravo skrajšan do absurda; posledično zdaj imamo, kar imamo.

Vemo, da zakon o vodah ni bil idealen. Vsi vemo za Magno, vsi vemo za vmešavanje iste politike, ki je še vedno na oblasti, zdaj sicer pod drugo barvo, vsi vemo za grožnje, ki smo jih dobivali kot člani upravnih odborov društev in se zaradi tega pritožili. Vsi vemo, da je politika uzurpirala naravo, ki je mogoče še edini košček naše družbe, ki še ni razprodan, ker je bilo to področje vsaj približno dobro urejeno. Danes pa na tem področju lahko govorimo o puščavi, kajti sprememba zakona o vodah poskuša pod krinko urejanja prostora, vodotokov, protipoplavne zaščite to področje urediti na zelo neroden, predvsem pa na protinaraven način. Pri predlaganih spremembah ne gre za celostne, trajnostne odločitve – take odločitve zmorejo le ozaveščeni ljudje –, ampak gre v resnici za odločitve državnih organov in organov v sestavi, ki zgolj prestavljajo svoje pristojnosti z višjih sfer na občinsko raven in tako odločitve prepuščajo občinski politiki.

Lep primer, kaj se zgodi, ko občinska politika »poskrbi« za urejanje tako imenovane industrijske cone, so Laze. Reke potrebujejo svoj prostor, prav tako potoki – in ko jim ga vzamejo, se zgodi to, kar se je zgodilo v Lazah. Tukaj so avtohtone živalske vrste (veliki studenčar, navadni koščak in druge) iztrebljene, ljudje pa čakamo, kdo bo naslednji, ki bo prišel na vrsto. Smo to morda mi? So to stanovalci v Lazah, ki so večne tihe žrtve, so to morda stanovalci ob Lazah, bodo to naslednje živalske vrste, habitati? Vse to je prepuščeno politiki in zakonu, ki zmanjšuje priobalni pas in to ne na 15 metrov, kajti tukaj, kjer stojiva, se priobalni pas s petih metrov ukinja – na nič metrov.

Že 15 let se v Lazah borimo za tisto, kar je najbolj svetega in kar naj ne bi bilo naprodaj. Kar se tiče novele zakona o vodah, bi izpostavil, da se je ta, žal, spolitizirala in da veliko ljudi niti ne prebere njene vsebine. Tudi okoljevarstvene organizacije in civilne iniciative spremembe zakona presojajo po politični pripadnosti – torej po nečem, kar sploh ne bi smelo biti del tega zakona.

kapljica vode

Biodiverziteta je, kot pravite, uničena, vodotoki so onesnaženi, zastrupljeni v kaskadnem nenadzorovanem dogajanju, domačini pa izpostavljeni resnim zdravstvenim tveganjem, kar se odraža tako v porastu demence, rakavih obolenj, respiratornih bolezni … Zato toliko bolj boli, da ne občinske strukture niti pristojne institucije, ki bi že po svojem osnovnem poslanstvu morale skrbeti za varnost okolja in s tem, seveda, za varnost in zdravje ljudi, nikakor ne ukrepajo tako, kot bi morali.

Marko Špolad

Občinskih struktur Mestne občine Kranj ne zanima zdravstveno stanje ljudi, ki živijo tukaj. Zanima jih paragraf, zanimajo jih »minimalni standardi« za ljudi – toliko, da lahko živijo in ne umrejo, vsaj ne takoj. Kar se tiče habitatov, ti niso njihova skrb. Kar se tiče nadzora nad industrijskimi deležniki, ta ni njihova skrb. Kar se tiče dovoljenj, ta niso njihova skrb. V resnici ne pomagajo k razvoju, ki bi bil zelen, trajnosten, zato se nehajmo slepiti: gre za zaslužke, h katerim lonček pristavljajo vse politične stranke, tako tiste, ki so danes za zakon, kot tiste, ki so proti zakonu.

Gre za velike stvari, kar se tiče kapitala – za največje stvari, ki so milijonkrat večje in pomembnejše za ljudi, pa se kratkoročni interes očitno ne zmeni. Ljudje, ki živijo tukaj, so ostali sami. Prav tako smo ostali sami tisti okoljevarstveniki, ki smo zadnji odvetniki narave, te čudovite, unikatne oaze v industrializiranem svetu. Za to se praktično ne zmeni nihče več, kajti finančni interes je interes moči in ljudje, žal, to problematiko presojajo tudi po tej logiki.

Gre za velike stvari, kar se tiče kapitala – za največje stvari, ki so milijonkrat večje in pomembnejše za ljudi, pa se kratkoročni interes očitno ne zmeni. Ljudje, ki živijo tukaj, so ostali sami. Prav tako smo ostali sami tisti okoljevarstveniki, ki smo zadnji odvetniki narave, te čudovite, unikatne oaze v industrializiranem svetu.

kapljica vode

To, kaj bomo pustili zanamcem, pa očitno nikomur več ni mar – in v tovrstnih prizadevanjih nismo iskreni. Mnogi nam očitajo, češ da nam ni uspelo ozavestiti ne ljudi ne politike, toda politika naravna bogastva rešuje s pomočjo tistega, ki je del problema, ne rešitve. Tudi politika sama je del problema in pristavlja svoj piskrček povsod, kjer je le mogoče; politika »ustvarja« delovna mesta, za katera je pripravljena žrtvovati karkoli, četudi so to človeška življenja, zdravje ljudi, živalske vrste ali zaščitena okolja, kakršno je tole (Natura 2000) – stvari in vrednote torej, ki nikoli ne bi smele biti žrtvovane na prangerju našega razvoja.

Politika »ustvarja« delovna mesta, za katera je pripravljena žrtvovati karkoli, četudi so to človeška življenja, zdravje ljudi, živalske vrste ali zaščitena okolja, kakršno je tole (Natura 2000) – stvari in vrednote torej, ki nikoli ne bi smele biti žrtvovane na prangerju našega razvoja.

kapljica vode

Zato lahko rečemo le: kdaj, če ne zdaj? Kdaj, če ne zdaj, bi se morali zganiti vsi in pokazati, da nam je mar za našo prihodnost, da nam je mar za prihodnost naših zanamcev, ki ne bo lepa, če bodo primorani živeti v – zaradi kapitalskih interesov in politične brezbrižnosti – uničeni naravi, v okolju, ki jim ne bo prineslo veliko lepega. Danes je še drugače, kako bo s tem jutri?

Marko Špolad

To vprašanje je v tem trenutku pretežko zame, to vprašanje je naslovljeno na vse nas, kajti okoljevarstveniki smo bistveno prešibki, da bi zmogli ustaviti ta »valjar« – že samo tega, ki se vali v Lazah. In če ne bo prišlo do bistvenega zelenega preboja v glavah vseh nas, bomo v nekaj letih zapravili to, kar še imamo.

Sprememba zakona o vodah je sprememba, ki gre s slabega na slabše, saj to, kar je slabega v obstoječem zakonu – na primer vpliv politike na to področje –, še poslabšuje, kajti vpliv politike je zdaj lahko še večji, a bolj prikrit. Če bomo zakon sprejeli – ne le na račun referenduma, ki morda ne bo uspel, ampak tudi zato, če ne bomo sprožili ustavne presoje, ki bi bila morda celo bolj smiselna od referenduma –, bomo v nekaj letih imeli stanje, podobno tistemu v Avstriji, kjer se jim ni uspelo obraniti pred kapitalskim interesom občinskih in zasebnih struktur. Tam so tako pozidali, kar je bilo mogoče pozidati.

Danes sicer lahko take ukrepe upravičujemo kot protipoplavno zaščito in urejanja vodotokov. Kakšna je taka protipoplavna zaščita, pa vemo in vidimo iz nekaterih konkretnih primerov po Sloveniji; v Škofji Loki, na primer, je trenutno na udaru sotočje, kjer bodo za protipoplavno zaščito namenili evropska sredstva – da bodo ob tem posekali stoletna drevesa, pa ne zanima nikogar. Če bomo torej dopustili uveljavitev spremenjene zakonodaje, bo o vodah v prihodnje odločala lokalna politika. Doslej so o izjemah v zakonu odločali organi v sestavi – na primer republiška direkcija za vode, z izdajo vodovarstvenih soglasij, o tem je odločala republiška agencija za okolje ARSO z izdajo soglasij za stvari, kjer soglasij nikakor ne bi smelo biti.

Nekaj takšnih primerov je tudi v Lazah. Tu deluje ena največjih zasebnih livarn pri nas, ki je, povsem nedopustno, nastala na najbolj zaščitenem delu – direkcija za vode pa še danes daje soglasje brez presoje vplivov na okolje, ki bo temu obratu omogočilo narediti novo napravo tako, da bi odpadno vodo (meteorno, mešano z manipulativnimi vodami) lahko spuščal v ponikalnico. ARSO je to brez zadržkov potrdil, prav tako NIJZ ni imel zadržkov – šele po pritožbi mednarodne organizacije za varstvo okolja in narave Alpe Adria Green pa so to zavrnili tako slovenska ribiška zveza kot zavod za gozdove in republiški zavod za varstvo narave. Ti so z okoljevarstvenimi argumenti dosegli, da mora ta obrat pridobiti okoljevarstveno soglasje.

V Lazah deluje ena največjih zasebnih livarn pri nas, ki je, povsem nedopustno, nastala na najbolj zaščitenem delu – direkcija za vode pa še danes daje soglasje, ki bo temu obratu omogočilo narediti novo napravo tako, da bi odpadno vodo (meteorno, mešano z manipulativnimi vodami) lahko spuščal v ponikalnico. ARSO je to brez zadržkov potrdil, prav tako NIJZ – po pritožbi mednarodne organizacije za varstvo okolja in narave Alpe Adria Green pa so to zavrnili slovenska lovska zveza, zavod za gozdove in republiški zavod za varstvo narave. Ti so z okoljevarstvenimi argumenti dosegli, da mora ta obrat dobiti okoljevarstveno soglasje.

kapljica vode

Toliko o velikih besedah, kako kompetentni so odločevalci za izdajanje takih dovoljenj. O tem se lahko prepriča prav vsak – ne s političnimi pamfleti, ampak s podatki, ki so javno dostopni in javno objavljeni tako na spletni strani Civilne iniciative za zeleno Stražišče kot tudi organizacije Alpe Adria Green.

Kar se tiče velikih pritiskov, pa je očitno, da gre za zelo močen interes kapitala. V svetu, v katerem živimo, je človek popolnoma nepomemben – pomemben je zgolj profit. Zato me zelo skrbi, kaj bomo lahko ohranili za naše zanamce. Primer Laze je pokazal, da smo bili potlačeni, v resnici nas ni podprla nobena politična opcija, razen občasnih izjem na lokalni ravni, ki se res zavzemajo za ohranitev tega področja. Sicer pa se navidezno sprti politiki združijo vedno, ko je treba naravi kaj vzeti. Ko pa je naravo treba obraniti, smo na teh okopih sami.

Navidezno sprti politiki se združijo vedno, ko je treba naravi kaj vzeti. Ko pa je naravo treba obraniti, smo na teh okopih sami.

kapljica vode

Gre za zelo boleč primer, s katerim pa jasno ponazarjate, kaj lahko pričakujemo v prihodnje – ne le v Lazah, ampak kjerkoli po Sloveniji, ko bodo vodotoki ali vodostaji ob industriji, ki izpušča strupene snovi, obarvani vijoličasto, srebrno, črno, in ko bodo ljudje vse pogosteje zbolevali za hudimi boleznimi, politika pa se bo še naprej obračala stran. Zato me zanima, kaj konkretno polagate na srce vsakomur, ki je morda še v dilemi, ali bi se 11. julija udeležil referenduma ali ne.

Marko Špolad

Vabim k udeležbi na referendumu. Nikogar ne promoviram, nobene politične opcije, kajti videli smo, kaj je nam in naravi naredila politika – v kompletu in složno. Želim si le nekaj: da se ljudje ne odločajo pro et contra političnim opcijam, kajti na ta način bi problem le še povečali.

Mednarodno združenje Alpe Adria Green se do spolitiziranega problema ni opredelilo, ampak je vsakomur položilo na vest, naj se sam odloči, kakšna bo njegova oziroma naša prihodnost na tem področju. Treba je spoštovati tudi odločitev tistega, ki se bo morda odločil za spremembo zakona; to je demokracija. Če pa se nekdo odloča na podlagi tega, kaj je kdo kdaj naredil v tej državi ali celo na osnovi družbenih razprtij, pa nam je uspelo edino to, da bomo Slovence razdelili na prafaktorje.

In v tem primeru bodo ta pljuča Kranja za vedno izgubljena. Tu imamo vodovarstvena območja, ki nam jih ni uspelo ohraniti. Tu je bil nekoč rezervni vir pitne vode za Škofjo Loko – danes je po zaslugi naravovarstvenikov to sicer zavarovano območje, a direkcije še naprej odločajo tako, kot pač odločajo, rešitve, ki jih predlagajo občinske strukture, pa so polovične, komaj zadostne in vse prej kot celostne. kakšne varovalke so torej to?

Vsak naj se sam odloči, kakšna bo njegova oziroma naša prihodnost na tem področju. Treba je spoštovati tudi odločitev tistega, ki se bo morda odločil za spremembo zakona; to je demokracija. Če pa se nekdo odloča na podlagi tega, kaj je kdo kdaj naredil v tej državi ali celo na osnovi družbenih razprtij, pa nam je uspelo edino to, da bomo Slovence razdelili na prafaktorje.

In v tem primeru bodo pljuča Kranja za vedno izgubljena.

kapljica vode

Da bi naredili korak v pravo smer, bi bilo politiko treba odmakniti od odločanja o največjih naravnih bogastvih in na to mesto postaviti stroko. S tem ne mislim na direkcije, ki odločajo iz pisarn, ampak na prave, neodvisne agencije, ki upoštevajo Arhuuško konvencijo in okoljevarstvene argumente – agencije, kakršne poznamo drugod po Evropi, ki vse našteto postavljajo kot postulat.

Želel bi, da sledimo zgledu Bavarske, kjer je zaščiteni pas 100-metrski, nedeljiv in nedotakljiv. Zavedam se, da je kaj takega danes, v danih razmerah, iluzija, vem, da je naša država v neprijetnem ekonomskem položaju. Toda razvoj, tudi v smislu zelene industrije in zelenega turizma, prinaša denar – predvsem pa to velja za vodo, ki je ne znamo prodati, za les, ki ga ne znamo predelati in pošteno ovrednotiti. Vse to prinaša bogastvo – in Slovenija je bogata, kar se tiče naravnih bogastev, bogata je z mlakami in mokrišči, ki vse te naše grehe filtrirajo.

Ne smemo pozabiti, da je priobalni pas naravni filter, ki vpliva na kakovost podtalnice. Če ga pustimo pri miru, se ta filter lahko po naravni poti razvije – sicer pa se bo zamašil, kot se zamaši filter na avtomobilu. In kaj nam bo ostalo potem? Onesnažene reke, onesnažene obale, smetišče industrije – kot je trenutno tu v Lazah in v celotnem Kranju, ki nima niti ene urejene industrijske cone – ostanejo nam kupi smeti, ostanejo nam spomeniki preteklih »modrih čipov« visokolikvidnostnih podjetij, ki jih zdaj plačujemo tukaj, z zakopanimi sodovi nekdanjih velikih, »slavnih« tovarn. In ostane nam neodgovornost ljudi, ki bi morali biti odgovorni za iskanje najboljših rešitev in ki bi morali pokazati odgovornost tudi v skrbi za prihodnje generacije.

Ne smemo pozabiti, da je priobalni pas naravni filter, ki vpliva na kakovost podtalnice. Če ga pustimo pri miru, se ta filter lahko po naravni poti razvije – sicer pa se bo zamašil, kot se zamaši filter na avtomobilu. In kaj nam bo ostalo potem?

ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK!

POSTANITE ČLAN AAG- PLAČILO ČLANARINE

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRAST

DONIRAJTE PREKO PAYPAL

PLAČILO ČLANARINE PREKO PAYPAL