Padli smo na izpitu


Aleš Senožetnik – Gorenjski Glas

O težavah z odvozom odpadkov, s katerimi se soočamo v Sloveniji, smo se pogovarjali s Sebastijanom Zupancem, direktorjem Zbornice komunalnega gospodarstva pri Gospodarski zbornici Slovenije.

S kakšnimi količinami odpadkov za sežig se soočamo pri nas?

»V Sloveniji nastane slab milijon ton komunalnih odpadkov. Ločeno jih zberemo sedemdeset odstotkov, preostalih tristo tisoč ton pa je mešanih komunalnih odpadkov, ki jih je treba obdelati v regijskih centrih. Iz tega nastane 210 tisoč ton lahke (gorljive) frakcije, dodatnih 74 tisoč ton je lahke frakcije iz mešane odpadne embalaže, šestdeset tisoč ton predstavlja blato iz čistilnih naprav, okoli 32 tisoč ton je gorljivih odpadkov iz gospodarstva, slabih 13 tisoč ton je odpadnih avtomobilskih gum, kar skupaj nanese nekaj manj kot 389 tisoč ton odpadkov, ki so primerni za sežig v objektih za energetsko izrabo odpadkov. Po podatkih agencije Arso pa smo lani 186 tisoč ton gorljivih odpadkov izvozili v tujino, v energetski izrabi v Celju se je obdelalo trideset tisoč ton, dodatnih 23 tisoč ton se jih je sežgalo v cementarni Anhovo, šestdeset tisoč ton blata iz čistilnih naprav pa smo izvozili v tujino. Ostane torej približno devetdeset tisoč ton gorljivih odpadkov, ki se kopičijo v regijskih centrih po Sloveniji.«

V kolikšni meri je težavo rešil lani sprejeti interventni zakon?

»Interventni ukrepi s spremenjeno uredbo o odpadni embalaži so omogočili, da komunalna podjetja izpeljejo postopek javnega naročila in da država prevzame plačilo storitev odstranitve dela odpadne embalaže. Cena je bila omejena na 120 evrov z DDV. Nekaterim komunalnim podjetjem predvsem v vzhodnem delu države je s tem uspelo dobiti prevzemnike ločeno zbrane embalaže. Predvsem tista, ki so bolj oddaljena od centrov za predelavo odpadne embalaže pa ne, saj so bili logistični stroški previsoki za najvišjo dovoljeno ceno, ki jo je postavila država. Decembra je bil nato sprejet interventni zakon, s katerim bi se s komunalnih dvorišč odstranila še preostala embalaža v skupni količini okoli 14 tisoč ton in odpadne nagrobne sveče. Razpis je bil razdeljen na tri sklope, vendar se v zahodnem delu države ni javil noben ponudnik za prevzem odpadne embalaže. Prav tako ni bilo interesa za prevzem odpadnih nagrobnih sveč. Država je za ta del razpis ponovila, cena odvoza odpadne embalaže pa je sedaj 120 evrov brez DDV. Odpiranje ponudb bo potekalo v petek (danes, op. a.). Počakajmo do prihodnjega tedna, ko bo znano, ali je razpis uspel. Žal sem o uspehu skeptičen. Mislim, da je edina rešitev, da država poskrbi za odvoz embalaže z dvorišč komunalnih podjetij, ustrezno skladišči te odpadke in nato išče rešitev za njihovo odstranitev. Stara odpadna embalaža je primerna zgolj za energetsko izrabo.«

Verjetno ni realno pričakovati, da bomo v nekaj letih dobili sežigalnico. Kakšna je torej kratkoročna rešitev?

»Naš predlog je, da se na obstoječih, bodisi delujočih ali nedelujočih odlagališčih, uredi začasna skladišča lahke frakcije, ki se balira in ustrezno skladišči tako, da ni vpliva na okolje. S tem se razbremenijo žarišča, kjer so ti odpadki za lokalno prebivalstvo moteči, hkrati pa z ustreznim skladiščenjem poskrbi za varnost. Vmes pa naj država pristopi k umeščanju objektov za energetsko izrabo odpadkov v prostor. H gradnji lahko pristopi sama ali pa povabi investitorje in sprosti dejavnost za trg. Ne strinjam se, da ne bi mogli v nekaj letih v Sloveniji zgraditi objektov za energetsko izrabo odpadkov. Če smo v treh letih lahko umestili Magno na kmetijsko zemljišče prve kategorije na vodovarstvenem območju, lahko ob aktivni podpori vlade zgradimo tudi objekt za energetsko izrabo odpadkov. Če bo torej vlada spoznala, da je tak objekt strateškega pomena za Slovenijo, potem bo našla rešitev, v nasprotnem primeru pa se bomo začeli utapljati v odpadkih.«

Kako komentirate namigovanja, da so bili požari na deponijah podtaknjeni in naj bi služili kot lahka rešitev za zmanjševanje odpadkov …

»To diši po teorijah zarote in je taka ocena nepoznavalska. V Komendi so za gradnjo hale plačali več kot milijon evrov, zaradi požara je zdaj ne bodo mogli uporabljati, tu je še izpad posla, slab ugled družbe v javnosti, negativno mnenje okolice … Če potegnemo črto: škode, ki nastane ob takem požaru, podjetje ne more finančno pokriti in gre lahko zaradi tega tudi v stečaj kot na primer podjetje Ekosistemi v Straži pri Novem mestu.

Res pa je, da je gorelo v objektih, ki so v lokalnem okolju moteči. Nekaj takšnih požarov je bilo v preteklosti dokazano podtaknjenih, denimo na Jesenicah, kjer so bile bale polite z bencinom. Če požar lahko uniči podjetje, morda to lahko koga spodbudi k skrajnemu dejanju, v želji, da na ta način odstrani motečo dejavnost iz svojega okolja.«

Težave z odvažanjem komunalnih odpadkov so se začele, ko je Kitajska zaprla svoje trge, Slovenija pa se v novih okoliščinah ni najbolje znašla.

»Kitajska je precej bolj ambiciozno zastavila svojo okoljsko politiko kot pred časom, zaradi česar je omejila dotok odpadkov iz Evrope. Evropske države so nov ponor odpadkov večinoma našle v lastnih sežigalnicah oz. objektih za energetsko izrabo odpadkov. Takšnih objektov je v Evropi skoraj petsto, pri nas pa le eden, kar je Slovenijo postavilo v nezavidljiv položaj. Še zlasti ker sosednje države prioritetno rešujejo svoje težave s povečanimi količinami odpadkov in se je potreba po dotoku odpadkov iz Slovenije zmanjšala, posledično pa so se zvišale cene. Sočasno omejujejo prevzem odpadkov iz drugih držav. Slovenija je dobro zastavila ločeno zbiranje komunalnih odpadkov, na celi črti pa je padla na izpitu odstranjevanja tistega dela odpadkov, ki ga ne moremo reciklirati. Ti odpadki se izvažajo v energetsko obdelavo v tujino, saj z izjemo objekta v Celju in sosežiga v cementarni Anhovo lastne infrastrukture nimamo.«

Rezultat iskanja slik za sežigalnica odpadkov dunaj

V AAG zahtevamo v kolikor se bodo te gradile, sežigalnice po najsodobnejši tehnologiji z transparentnimi nakupi in ne tako kot smo vajeni v Sloveniji, da kupimo najcenejšo in najslabšo napravo v javnosti pa prikažemo, da je naprava po najsodobnejši BAT tehnologiji. Večina denarnih sredstev namenjenih za nakup naprave poberejo posredniki ter “kvazi” strokovnjaki, ki običajno podpirajo vladajoče stranke na državnem ali občinskem nivoju. AAG zahteva tudi od vsega začetka nadzor javnosti naj projektom in kasneje pri samem delovanju sežigalnic.   (slika je simbolična)

Okoljevarstveniki in splošna javnost pa niso naklonjeni tovrstnim objektom …

»Sicer ne drži, da so vse okoljevarstvene organizacije proti sežiganju odpadkov. Alpe Adria Green takšnim objektom ne nasprotuje pod pogojem, da so narejeni po najsodobnejših standardih in ima javnost stalen nadzor prek on-line dostopa do monitoringa emisij, kar danes ne predstavlja nobene težave. Gradnjo objektov za energetsko izrabo odpadkov podpira tudi Zveza ekoloških gibanj. Na drugi strani denimo Ekologi brez meja zagovarjajo stališče, da moramo spremeniti življenjske navade in zmanjšati količino odpadkov, s čimer se strinjam, a menim, da življenjske navade ljudi lahko spreminjamo le na dolgi rok, ne pa v letu ali dveh.

Tehnologija energetske izrabe odpadkov je tako napredovala, da negativnih emisij v zrak pravzaprav skoraj ni. V Arnoldsteinu, kjer se z izkoristkom toplotne energije iz odpadkov daljinsko ogreva celotna dolina, so po izgradnji objekta zaznali celo štirikrat manj emisij v zraku, saj so s tem individualna kurišča nadomestili z enim objektom s kontroliranimi izpusti. Objekti za energetsko izrabo odpadkov so bavbav le še v glavah ljudi. Politika bi morala tu prevzeti vodilno vlogo in začeti razbijati mite o sežigalnicah, ki zastrupljajo okolje.«

Koliko takšnih objektov bi potrebovali?

»O konkretni številki je težko govoriti. Slovenija je redko naseljena, imamo veliko manjših mest, kjer bi gospodinjstva in tudi industrija lahko izrabljala energijo iz odpadkov. Najbolj racionalno bi bilo določiti, kje so možnosti, da se tak objekt zgradi in ga umestiti v prostor. Za ilustracijo; V Sloveniji nastane toliko gorljivih odpadkov, kot jih lahko energetsko izrabi 12 energetskih objektov velikosti Celjskega«

Če pustiva vse ostalo ob strani, obstaja interes kapitala za takšno investicijo?

»Pri nas je sežiganje komunalnih odpadkov državna gospodarska javna služba, torej mora država podeliti koncesijo. Zasebni kapital lahko da pobudo, a odločitev je na koncu v rokah države. Če bi se država umaknila iz te gospodarske javne službe, potem sem prepričan, da bi kapital našel pot, da to umesti v prostor, saj je v Evropi zanimanje investitorjev za takšne objekte veliko.«

PODPIŠITE PETICIJO:

ZAHTEVAMO TAKOJŠNJE SPREJETJE USTREZNE ZAKONODAJE O SMRADU!