PLINSKA POŠAST JE IZPLAHNELA V NIČ – CAPITOLO FINALE


A.KOMAT

Anton Komat: MOŽNO JE IZBOJEVATI NA PRVI POGLED VNAPREJ IZGUBLJENO BITKO PROTI CENTROM MOČI.

Po štirinajstih letih neprestane borbe, hudih preizkušenj in velikih naporov je ljudstvo z obeh straneh meje doseglo, da se je družba Gas Natural odpovedala gradnji plinskega terminala v Tržaškem zalivu.

protest AAG

To je velika zmaga organizirane civilne družbe, ki se je na slovenski strani strnila okrog mednarodnega društva za varstvo okolja in narave AAG (AlpeAdriaGreen) pod vodstvom neutrudnega Vojka Bernarda. Ta uspeh je neprecenljiv, ker je izjemen primer samoorganizacije ljudstva proti politično-korporativni navezi, ki jo vodi zgolj motiv profita, ne glede na posledice. Hkrati pa je dokaz, da je možno izbojevati na prvi pogled vnaprej izgubljeno bitko proti centrom moči. V resnici je bila to izčrpavajoča pozicijska vojna, saj je trajala dolgih štirinajst let.

Ko je konec maja 2018 multinacionalka Gas Natural z uradnim pismom, ki ga je podpisal sam predsednik upravnega sveta, sporočila, da se odpoveduje gradnji plinskega terminala pri Žavljah, je bila Slovenija sredi predvolilne histerije. Tržaška občinska odbornica za urbanizem Luisa Polli je izjavila: »Za Trst je to velik dan.« Pri nas se ni oglasil nobeden od politikov niti noben kandidat za poslanski sedež, so se raje šopirili na svojem karnevalu ničevosti, ljudstvu pa namenjali obljube na ravni všečnega horoskopa. Mediji so objavili zgolj kratke notice, da plinskega terminala v Tržaškem zalivu pač ne bo. Vendar se državljanom Slovenije niti ne sanja, kako pomembna je ta novica. Morda bo k spoznanju pripomogel opis, kako bi bil videti Tržaški zaliv, če bi ta plinska pošast tam živela.

Tankerji z vojaškim spremstvom

Ko sva z dr. Gorazdom Pretnarjem maja leta 2006 predavala na obeh straneh meje proti španski verziji terminalov off shore, je v javnosti zavrelo. V Trstu so bile že 1. 6. 2006 množične demonstracije, pri nas pa zbranih več kot 50.000 protestnih podpisov. Vzrok je bila mednarodna študija geologov in biologov, ki sva jo k sreči našla v arhivih in predstavila javnosti. Idrijca in naprej Soča tovorita velike količine živega srebra (Hg), letno okrog 1780 kg, ki se večinoma varno deponira v morskem sedimentu. Vsakršno kopanje po morskem dnu bi v vodo sproščalo zadostne količine strupa, da bi bila morska hrana iz zaliva neužitna. Dvigovanje sedimenta pa bi sprožilo tako polaganje cevi kot plovba tankerjev, ki imajo ugrez 12 m v morju, globokem le okrog 20 m. Zaradi izparevanja Hg (sublimacija) bi bilo tvegano celo plavanje. Zaradi Hg bi bilo ogroženo zdravje več kot enega milijona ljudi, ki gravitirajo v Tržaški zaliv. Da ne omenjam velikih količin varekine, ki bi jo uporabljali za »razkuževanje« podmorskega plinovoda. To je zadostovalo, da je bila umaknjena varianta of shore in ponujen terminal na kopnem v Žavljah. Ta pa je predstavljal večje varnostno tveganje. Septembra 2013 sem na straneh te revije objavil opis varnostnih ukrepov (Sandia Report), ki jih predpisuje vodilna organizacija za to področje Sandia National Laboratories. Tankerji za prevoz utekočinjenega plina so kolosi dolžine treh nogometnih igrišč in v ozkem zalivu z gosto poseljenimi obalami predstavljajo visoko tveganje eksplozij, ki lahko nastanejo ob nesrečah ali terorističnem napadu. Temu primerni so tudi izjemni varnostni ukrepi, ki prinašajo popolno militarizacijo akvatorija in obale Tržaškega zaliva. Tanker morajo ščititi vojaška patruljna ladja dolžine od 30 do 40 m z vso bojno opremo, dva spremljevalna bojna čolna s hitrostrelnim topom in strojnicami na palubi, širše pa policijski čolni in helikopterji. Sem spada še gasilsko plovilo in 6 vlačilcev. Globinsko je zavarovana obalna linija, s poostrenimi policijskimi patruljami in zaporami posameznih cest ter z ostrostrelci na strehah stavb. Nujni so tudi potapljači za pregled pristaniških nasipov, pomolov in priveza. Vsako vplutje tankerja povzroči prepoved prometa vseh plovil do razdalje ene milje od tankerja. Prepovedani so tudi vsi preleti športnih letal. Za izvajanje teh ukrepov so potrebna velika finančna sredstva, ki gredo iz proračuna lokalne skupnosti. Za vsako vplutje tankerja znašajo okrog 80.000 evrov. Kaj bi taka militarizacija pomenila za turizem, cene nepremičnin in kakovost bivanja prebivalcev, si lahko mislimo. Militarizacija bi bila enaka razglasitvi vojaškega območja. Tu ne bom navajal obširnih podatkov, ki obravnavajo posledice požarov ali eksplozij na tankerju. Zaradi multifaznega oziroma kaskadnega učinka bi bili ljudje na prostem opečeni v razdalji do 3300 m. Varnostni strokovnjaki Sandie svarijo: »Postavitev terminala v urbanizirano okolje je norost!« Zato so Američani vse svoje plinske terminale premaknili stran od obal, daleč na odprti ocean.

Politiki pobegnili

Poglejmo, kako so se tej norosti zoperstavili slovenski politiki. Ko smo na začetku leta 2006 zvedeli za gradnjo terminalov v Tržaškem zalivu, so Koprčani sklicali kakovostno in odmevno problemsko konferenco. Tam smo spoznali, da imamo nevladne organizacije in civilna gibanja več informacij in znanja kot slovenski državni organi in priležni ekspertokrati. Konferenca je zahtevala od vlade RS, da zaščiti interese državljanov ter vključi Slovenijo v presojo čezmejnega vpliva. Toda oblast je lagala, da smo verjetno vse zamudili (MOP), hkrati pa se sprenevedala, da se še nič ne dogaja (MZZ). Ta čudna dihotomija je prihajala iz dveh ministrstev iste vlade! Izdajalsko vedenje oblasti nas je prisililo, da smo internacionalizirali problem in se povezali z okoljevarstvenimi organizacijami v Italiji. Obenem smo s pomočjo tednika Mladine začeli zbirati protestne podpise in številke so se hitro zavrtele v desettisoče. Ko sva z dr. Gorazdom Pretnarjem predavala v Italiji, sva ugotovila, da je italijanska javnost neobveščena, toda temperamentni Italijani so hitro priredili množične demonstracije. Pridružile so se ugledne mednarodne organizacije, kot sta WWF in Friends of the Earth. Nagovorili smo državni svet, da je 10. 07. 2007 organiziral posvet »Plinski terminali – da ali ne?« Oblast je poslala svoje govorce, da utišajo javnost. Predsednik uprave Luke Koper R. Časar je izjavil, da bi bili plinski terminali dober posel, obenem pa nas podučil: »Romantični aktivizem okoljevarstvenikov lahko zgolj opozarja na probleme. Reševati pa jih je možno le s celovitim in visoko strokovnim pristopom …« Dodal je rešitev: »Zakon o urejanju prostora vendarle omogoča, da se z državnimi lokacijskimi načrti uveljavi javni interes pri umeščanju za državo pomembne infrastrukture v prostor.« Oho, možakar je interes ljudstva izenačil s posebnim interesom, interes kapitala pa predstavil kot javni interes! Sledili so še drugi naročeni govorci, ko pa je predsedujoči napovedal prva dva udeleženca javne razprave (Anton Komat, dr. Gorazd Pretnar), je okoljski minister Janez Podobnik pograbil svoje papirje in pobegnil iz dvorane. Sledili so mu podrepniki in uradniki po službeni dolžnosti. Poniglavo vedenje slovenske oblasti okrog terminalov se je nadaljevalo. Še marca 2015 je direktor plinovodov Marjan Eberlinc govoričil o stališču, ki bi ga morala sprejeti Slovenija: »Jaz menim, da mora biti spravljivo, fleksibilno, ambiciozno. Energije v svetu primanjkuje in za vsak vir, ki ga odkloniš, moraš imeti dobre argumente, zakaj si ga odklonil.«

Solidarni Slovenci

Prebivalstvo in aktivisti z obeh strani meje smo imeli najmočnejše argumente, ki so temeljili na prvovrstnem znanju in podatkih, ter dovolj močno voljo, da preprečimo uničenje Tržaškega zaliva in opustošenje življenja prebivalcev. To je bila zmaga prebujene ljudske volje, ki je ne more zlomiti nobena oblast. V jedru slovenskega upora je bila organizacija AlpeAdriaGreen, ki je poslala vse pritožbe v rokih, organizirala javna nasprotovanja, obveščala javnost in vztrajno nadaljevala naš boj do končne zmage. Plinska pošast terminalov je izpuhtela v nič. Ob tem se je porodila tudi solidarnost Slovencev. V Kopru sem med javno tribuno večkrat slišal: »Pa saj tudi tisti iz Pomurja prihajajo sem na morje! To naše malo morje si delimo vsi Slovenci! Tudi Mura je naša reka, in če bo treba, jim pridemo pomagat!« Naslednji dan po vrnitvi domov me je čakalo mnogo e-pošte. Bral sem številna sporočila pomurskih aktivistov: »Mi Pomurci smo proti uničevanju našega morja, pripravljeni smo pomagati Primorcem! To je morje vseh Slovencev!« Tako se to dela!

 

Roberto Girustante

Roberto Giurastante- AAG

RIGASSIFICATORE NEL PORTO FRANCO INTERNAZIONALE DI TRIESTE: CAPITOLO FINALE

IMG_0666

Una delle conferenze stampa di Alpe Adria Green (AAG) a Lubiana per presentare le azioni contro il progetto del rigassificatore della Gas Natural. Da sinistra Franc Malečkar, Roberto Giurastante, Vojko Bernard (presidente AAG). Alpe Adria Green ha avviato fin dal 2009 una azione di denuncia europea contro l’insostenibile progetto della Gas Natural interessando Commissione Europea e Parlamento Europeo, oltre al Governo sloveno. E’ stata questa l’azione determinante per bloccare i progetti dei due terminali di rigassificazione sostenuti dall’Italia nel Golfo di Trieste.

La recente decisione della società spagnola Gas Natural di rinunciare alla realizzazione di un terminale di rigassificazione nel golfo di Trieste è un altro segnale positivo per il futuro del Porto Franco Internazionale del Territorio Libero di Trieste. Dopo 15 anni la Gas Natural ha gettato la spugna, arrendendosi alla fine di fronte alla impossibilità di portare a termine un progetto tanto contestato. Adesso tutti si dichiarano da sempre contrari al rigassificatore, ma la realtà è molto diversa.

La Gas Natural ha avuto tutti gli appoggi possibili dalla politica italiana per realizzare questo impianto che sarebbe stato la fine del Porto Franco di Trieste trasformato in un porto combustibili nella parte meridionale (Porto Franco Nuovo) con la contemporanea cessazione del Porto Franco Nord (il cosiddetto “porto vecchio”) convertito in area urbana per dare il via libera ad una maxi speculazione immobiliare.

Se questo rigassificatore non è passato lo si deve all’opposizione convinta e determinata della gente, ed al ruolo non certo trascurabile avuto da Alpe Adria Green, movimento ambientalista sloveno che è riuscito a coinvolgere l’opinione pubblica portando il Governo Sloveno ad esprimere una netta contrarietà ad ogni progetto di terminale (all’inizio erano due) nel Golfo di Trieste. Il ruolo della Slovenia è stato poi determinante anche in sede di Unione Europea dove il contrasto al progetto ha determinato uno dei primi contenziosi transfrontalieri tra Stati membri.

Come componente di AAG ho avuto un ruolo diretto in questa lunga azione a difesa dell’ambiente e dei cittadini. Sono stato il proponente di alcune delle petizioni poi discusse al Parlamento Europeo sulle violazioni sia del diritto comunitario che internazionale. Il terminale veniva proposto infatti nel Porto Franco Internazionale di Trieste che è al di fuori della sovranità dello Stato italiano e territorio extra U.E. essendo un ente di Stato dell’attuale Territorio Libero di Trieste.

E che il ruolo di AAG sia stato così importante in questa dura battaglia di legalità è dimostrato anche dalle querele indirizzate dalla Gas Natural. Tre dirigenti di AAG (Franc Malečkar, Roberto Giurastante, Paolo G. Parovel) si sono trovati accusati di avere leso l’onore della multinazionale spagnola dell’energia per avere denunciato pubblicamente le falsificazioni contenute nello studio di impatto ambientale approvato dal Ministero dell’Ambiente italiano. Falsificazioni nemmeno contestate dalle autorità pubbliche (Regione FVG, Comuni) locali.

Le accuse nei confronti dei tre rappresentanti di AAG si sono poi sciolte come neve al sole portando alla completa assoluzione degli ambientalisti che non avevano avuto alcuna paura, nonostante intimidazioni di stampo mafioso (personalmente mi sono trovato una testa di capretto davanti alla porta di casa), a rendere pubblico uno scandalo del sistema di corruzione europeo.

trieste_libera_manifestazione_antirigassificatore-19-11-20123

ENA IZMED SKUPNIH TISKOVNIH KONFERENC ITALIJANSKEGA IN SLOVENSKEGA DELA ALPE ADRIA GREEN ( LETO 2016)

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRASTHrastov list in plod - želod

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.