KPK: UREDBA O HRUPU PRIMER SLABE PRAKSE


V AAG se že v maju 2017 ugotovili, da je predlagani Osnutek Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolje ( Nova uredba) nekvaliteten dokument, ki znatno poslabšuje bivalne razmere prebivalstva, tudi šolskih in drugih okolij ter krši druge predpise, tudi Ustavo RS, kar smo dokazali v dopisu, ki smo ga poslali na MOP, kot  Pripombe AAG na Osnutek Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolje.

Zadnji dopis smo iz Alpe Adria Green poslali 18.02.2018 poslancem DZ RS, Državnim institucijam, Ministrstvom RS, Varuhu za človekove pravice, KPK in drugim dopis z prošnjo, da nam pomagajo zaustaviti samovoljo našega Ministrstva za okolje in prostor pod taktirko ga. Irene Majcen, ki naredi vse da ustreže lobijem na račun okoljske in zdravstvene škode. Naslovnike  smo prosili, da nekaj naredijo za dobrobit slovenskih državljanov.

106430637

KPK  je tudi zaradi pripomb AAG 28.03.2018 posredoval svoje ugotovitve javnosti in sicer ugotavlja:

Postopek spreminjanja Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju ne sledi javnemu interesu in ustavni pravici do zdravega življenjskega okolja; primer slabe prakse zakonodajnega postopka

Ljubljana, 28. marca 2018 – Komisija za preprečevanje korupcije (komisija) ugotavlja, da predlogi sprememb Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uredba o hrupu) ne zadostijo zahtevam po transparentnosti postopka priprave predpisa, njihovi jasnosti, natančnosti, določnosti in kakovosti.

Prekratki roki za javno predstavitev, obveščanje pripravljavca predpisa o sprejetju oziroma nesprejetju pripomb javnosti šele po samem sprejetju predpisa, izostanek obrazloženega razloga za sprejem nove Uredbe o hrupu in natančnost, nejasnost, nedoločnost ter pomanjkljiva obrazložitev posameznih določb predpisa, neupoštevanje pravil Poslovnika Vlade RS v fazi javne obravnave, objava napačnega predloga Uredbe o hrupu na portalu E-demokracija in napačnih dokumentov v zvezi s podaljšanjem roka za podajo pripomb javnosti, neizvedba javne obravnave predloga nove Uredbe o hrupu ter zavajanje javnosti s strani predstavnikov Ministrstva za okolje in prostor, da je sprememba Uredbe o hrupu nujna zaradi uskladitve z direktivo EU predstavljajo tveganja za koruptivno in neintegritetno ravnanje pri implementaciji predpisa v praksi.

Dodatno se zasledovanje javnega interesa pri spreminjanju Uredbe o hrupu postavlja pod vprašaj zaradi teženj Ministrstva za infrastrukturo, da s spremembo Uredbe o hrupu hkrati odpravi pravne podlage za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zaradi čezmerne izpostavljenosti hrupu.

S takšnim pristopom pripravljavec predpisa in sodelujoči državni organi niso sledili javnemu interesu in ustavni pravici do zdravega življenjskega okolja, hkrati pa se ustvarja nepopravljiva škoda za zaupanje ljudi v pravno državo, saj je očitno, da se išče neustrezne bližnjice na račun zagotovljenih pravic ljudi, ki se vežejo na njihovo zdravo življenjsko okolje.

Komisija je na podlagi medijskih objav, na lastno pobudo, pričela s preučevanjem postopka spreminjanja Uredbe o hrupu. Tako je pregledala postopke spreminjanja Uredbe o hrupu od leta 2014 do leta 2017.

Pri tem komisija ugotavlja, da se praksa vodenja netransparentnih zakonodajnih postopkov in nekakovostnih predpisov vrsti že več let in ni odvisna od posamične vlade, ampak gre za sistemski problem zakonodajnega postopka, ki slabi pravno državo in zaupanje vanjo. Komisijo najbolj skrbi praksa, ko sodelujoča ministrstva, ki bi morala skrbeti za uravnoteženje javnega interesa s parcialnimi gospodarskimi interesi, slednja nekritično posvajajo na račun javnega interesa, s tem da v zakonodajnem postopku zastopajo neposredna stališča gospodarskih subjektov ali gospodarskih združenj, četudi ta niso v prevladujočem javnem interesu. To pomeni, da nimamo več opravka zgolj s tveganji, ki se kažejo v nejavnih vplivih na pripravljavce predpisov, ki jih je sicer težko dokazovati, ampak so ministrstva kot pripravljavci predpisov nejavne vplive preoblikovala v uradna stališča ministrstev, ki s tem rezultirajo v uzakonitvi rešitev, ki pa niso nujno v javno korist.

Tudi v konkretnem postopku spreminjanja Uredbe o hrupu komisija ugotavlja, da pripravljavec predpisa, Ministrstvo za okolje in prostor, ni poskrbelo za uravnoteženje javnega interesa. Dejstvo je, da se je paradigma varstva pred hrupom z zadnjim predlogom Uredbe o hrupu bistveno spremenila, saj se odmika od izrazitega varstva pred hrupom z uporabo aktivnih ukrepov pri viru hrupa, in se približuje k večanju dopustnega onesnaževanja s hrupom in k pasivni zaščiti pred hrupom (vpeljuje se npr. povsem nedorečen kriterij stroškovne učinkovitosti ukrepov varstva pred hrupom). Sporno je, da se je na pobudo Ministrstva za infrastrukturo poskušalo primarno obvladovati finančne posledice prekomernega hrupa, namesto da bi se osredotočili na vzroke zanj. Pri tem ministrstvo navedenih sprememb ni utemeljilo z ustreznimi strokovnimi podlagami.

Komisija v mnenju o postopkih spreminjanja Uredbe o hrupu ugotavlja, da ni bila ustrezno zagotovljena transparentnost postopkov, saj so bili prvotno roki za javno predstavitev predlogov sprememb v letih 2014 in 2016 prekratki (zgolj 16 oziroma 15 dni), da v gradivu predpisa ni bil natančno opredeljen in obrazložen razlog za spremembo predpisa, prav tako so bile določbe predloga predpisa praviloma nenatančne, nejasne, obrazložitve pa so bile nedopustno nizke kakovosti. Ministrstvo je od leta 2014 do 2017 izvedlo le eno javno obravnavo v letu 2016, čeprav so bili vsi predlogi Uredbe o hrupu deležni številnih pripomb zainteresirane in strokovne javnosti. Komisija je zaznala, da je ministrstvo v letu 2017, ob javni objavi povsem novega predloga Uredbe o hrupu, uporabilo tudi pristop zavajanja javnosti na način, da je spreminjanje standardov varstva pred hrupom utemeljevalo z usklajevanjem predpisa z direktivo EU, ki ureja hrup, pri čemer tega ni nikjer vsebinsko utemeljilo. Hkrati pa je zainteresirano javnost zavajalo tudi z objavo na portalu E-demokracija, kjer je objavilo napačen predlog Uredbe o hrupu, in sicer tistega iz leta 2016, ki se je nanašal predvsem na ureditev hrupa, povezanega z gradbišči, ki je bil za strokovno in zainteresirano javnost verjetno sprejemljivejši.
Nekaj težav v zvezi z obveznimi sestavinami podzakonskih predpisov leži tudi v sistemsko neustrezni normativni urejenosti, ki dopušča slabo prakso predlagateljev predpisov, da zainteresirano javnost o (ne)upoštevanju podanih pripomb obvestijo šele po sprejemu predpisa. Prav tako ni jasno določena zahteva o obveznih sestavinah podzakonskih predpisov, kar dopušča različne prakse in razlage o sestavnih delih gradiv, s tem pa tudi različno kakovost predlogov predpisov. Komisija meni, da bi morala država urediti bolj določen normativni okvir za zagotavljanje večje transparentnosti zakonodajnih postopkov, pristojni javni uslužbenci, odgovorni za pripravo zakonodaje, pa bi morali zagotoviti bolj kakovostno strokovno gradivo za obravnavo. Oboje bi zmanjšalo možnosti za nastanek ali uresničitev korupcijskih tveganj in tveganj za neintegritetno ravnanje.

Hkrati komisija v praksi ne zaznava, da bi se v praksi že na ravni posameznega ministrstva ali vlade uveljavljal mehanizem objektivne ali subjektivne odgovornosti funkcionarjev in uradnikov na položaju zaradi priprave nekakovostnega in nestrokovnega zakonodajnega gradiva, zaradi zavajanja javnosti ali netransparentno vodenega zakonodajnega postopka.

Za zmanjšanje tveganj povezanih s koruptivnim in neintegritetnim ravnanjem pripravljavcev predpisov je komisija pripravila sledeča priporočila:
• Vsi (tudi sicer javno dostopni) dokumenti, povezani s pripravo določenega predpisa, se sproti javno objavljajo na enotnem portalu.
• Predlog predpisa mora praviloma temeljiti na ustrezno pripravljenih in javno objavljenih strokovnih podlagah.
• Objavljen osnutek predpisa naj vsebuje natančno in razumljivo obrazložitev, ki izhaja iz obravnavanih strokovnih podlag; obrazložitev je vsebinska in ne predstavlja povzemanja ali kopiranja posameznih določb predpisa.
• Prenos evropske zakonodaje v slovenski pravni red ne sme biti izgovor za nižanje standardov obstoječega normativnega okvira.
• Predlagatelji predpisov bi morali, kadar je izražen velik interes javnosti za obravnavano tematiko oz. kadar gre za urejanje družbeno pomembnih vprašanj, opraviti javno obravnavo z razpravo.
• Mehanizmi za zagotavljanje kakovosti predpisa se bolj določno opredelijo v Poslovniku Vlade RS.
• Vzpostavi se mehanizem za nadzor kakovosti pripravljenih predpisov in odgovornost uradnikov na položaju in funkcionarjev za nestrokovno in nekakovostno pripravljen predlog predpisa ter neustrezno voden zakonodajni postopek.
Z namenom udejanjanja danih priporočil, ki širše naslavljajo sistemske pomanjkljivosti zakonodajnega postopka, komisija ločeno vodi projekt odprave sistemskih pomanjkljivosti zakonodajnega postopka, v katerega vključuje ministrstvo, pristojno za javno upravo, k sodelovanju pa je povabila tudi Generalni sekretariat Vlade.

 

POVEZAVE:

Dopis državnim organom RS, poslancem RS ter drugim v zvezi z sprejemanjem nove uredbe o hrupu.

Pripombe AAG k osnutku Operativnega varstva pred hrupom za obdobje 2013-2018

PRITOŽBA NAD NAČINOM SPREJEMANJA ŠKODLJIVE UREDBE ZA HRUP

PROTEST JAVNOSTI PRI PRIPRAVI OPERATIVNEGA PROGRAMA VARSTVA PRED HRUPOM ZA OBMOČJE MESTNE OBČINE LJUBLJANA IN MARIBOR.

Pripombe AAG na Osnutek Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolje

Opomin Sloveniji, ker se ne ukvarja s hrupom

AAG podal prijavo prekoračitve hrupne obremenjenosti v okolje

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.