Izbruh prehranske krize nas bo šokiral, le datum ni znan


Sprašuje: Klavdija Miko

Kar ena tretjina, ki jo na svetu pridelamo v enem letu pristane v smeteh. Medtem pa 868 milijonov ljudi strada in živi v pomanjkanju. O našem neodgovornem in katastrofalnem vedenju smo spregovorili z Antonom Komatom, okoljevarstvenim aktivistom, svobodnim raziskovalcem in publicistom.

 

Anton Komat

Kakšna je prehranska varnost Slovenije v primerjavi s svetom?

Globalni prehranski sistem je pred zlomom, naša prehranska varnost pa katastrofalna, da ne govorim o brezbrižnosti ljudi. Najbolje jo ilustrira izjava, ki sem jo slišal na radiu: »Lačni že ne bomo, bomo pa zemljo prodali.« Bil sem zgrožen. Od osamosvojitve smo zabetonirali 100.000 hektarov kmetijskih zemljišč, četrtino vseh površin. Izgubili smo več zemlje kot Nemčija v celotnem času od druge svetovne vojne. Po površini na prebivalca smo, poleg Finske, zadnji v Evropski uniji. V zadnjih desetih letih je propadlo 16.000 malih kmetij – štiri vsak dan – in trend se nadaljuje. Imamo pa največjo površino nakupovalnih središč na prebivalca v Evropski uniji. Posledica je, da uvažamo kar dve tretjini hrane in 85 odstotkov semen. Ali se sploh zavedamo, da je prehranska varnost temelj nacionalne varnosti vsake dežele?

Razlika v ceni je strahotna in jo plačujemo s svojim omajanim zdravjem. Več kot 80 odstotkov degenerativnih obolenj (srčno-žilna, avtoimunska obolenja, diabetes, rak in debelost) izvira iz industrijske hrane.

Prehransko verigo očitno obvladujeta industrija in trgovina. In Slovenci imamo še to smolo, da nam multinacionalke prodajajo siromašnejše različice svojih izdelkov. Kaj sploh jemo?

V 70. letih prejšnjega stoletja je kmet dobil še 50 odstotkov od maloprodajne cene na polici marketa, danes težko dobi 10 odstotkov. To je najboljši dokaz, da imajo hrano v rokah trgovci. Njih pa zanimata samo cena in količina, za kakovost jim je vseeno. Najbolj poceni je najbolj predelana hrana, ki so ji namenili najdaljšo obstojnost na policah trgovin. To ni hrana, ampak industrijski nadomestek. Na žalost smo pozabili modrost prednikov: »Najboljša hrana je tista, ki se najhitreje pokvari.«

Se zavedamo, kakšno ceno plačujemo pravzaprav, ko kupujemo ceneno hrano?

Razlika v ceni je strahotna in jo plačujemo s svojim omajanim zdravjem. Več kot 80 odstotkov degenerativnih obolenj (srčno-žilna, avtoimunska obolenja, diabetes, rak in debelost) izvira iz industrijske hrane. Zavedamo se, da zdravje nima cene; ne vemo pa, da naše zdravje korenini v zdravi prsti in živi hrani.

Kako krhek ali trden je globalni prehranski sistem? Glejte, napoved podražitev za nas je že znana: za 10 do 15 odstotkov naj bi se zvišale cene mleka in mlečnih izdelkov, maslo se bo podražilo do 20 odstotkov, dražje bo tudi meso, napovedujejo proizvajalci in dobavitelji. Razlogi naj bi bili višji stroški dela, podražitev surovin na svetovnih trgih in letošnje slabe vremenske razmere.

Kakor nas je presenetila finančna kriza leta 2008, nas bo še bolj šokiral izbruh prehranske krize, za katero ni znan le še datum. Vsi uradni izgovori za poviševanje cen so nakladanje, resnica je v dejstvu, da glavno tveganje za razpad globalnega prehranskega sistema tiči v uničevanju rodnosti prsti, pomanjkanju sladke vode in izumiranju tradicionalnih varietet kulturnih rastlin. T. i. zelena revolucija v kmetijstvu je bil zgolj prehod s kmetovanja na »sončni pogon«, na kmetovanje na naftni pogon. Cilj te tranzicije je bila prevlada korporacij na globalnem trgu, kar se zdaj dogaja z vsemi posledicami, ki vodijo v prehranski totalitarizem.

Tuje analize kažejo, da lokalna samooskrba s hrano prinaša od tri- do štirikrat večji dohodek lokalni skupnosti kot katera koli primerljiva gospodarska dejavnost. Pa še ves denar ostane v lokalni skupnosti.

Kaj lahko storimo, kako povečamo delež lokalno pridelane hrane na svojih krožnikih? Imamo sploh še čas obuditi od mrtvih, kot ste enkrat imenitno poudarili, okus in vonj zdrave hrane?

Edina rešitev je samoorganizacija lokalne skupnosti v zagotavljanju čim večjega deleža lokalne sezonske žive hrane. Za to imamo še vedno vse možnosti, le ponovno se moramo naučiti sodelovati. Tuje analize kažejo, da lokalna samooskrba s hrano prinaša od tri- do štirikrat večji dohodek lokalni skupnosti kot katera koli primerljiva gospodarska dejavnost. Pa še ves denar ostane v lokalni skupnosti. Sicer pa ravno o vseh teh problemih pišem v svoji novi knjigi Zemlja, voda, seme, ki bo v kratkem izšla.

POSTANITE ČLAN AAG ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK

NAMENITE 0,5 % DOHODNINE ALPE ADRIA GREEN, KI DELUJE KOT NEPRIDOBITNA ORGANIZACIJA BREZ REDNO ZAPOSLENIH. VES ZBRANI DENAR NAMENIMO ZA ZDRAVO PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.