Podmorski permafrost na Vzhodno sibirski arktični plošči je v pospešenem izginjanju


Nick Breeze / EnvisioNation Communicating Climate / objavljeno 24.6.2017

Intervju: Nick Breeze z arktičnima raziskovalcema dr. Natalijo Šahovo and dr. Igorjem Semiletovim

Prevod Milan Malej

Uvod prevajalca

Natalija Šahova and Igor Semiletov sta gonilna sila ruskih in nekaterih tujih znanstvenikov, ki se ukvarjajo z dve desetletji trajajojočim opaznim povečevanjem uhajanja arktičnega metana. Originalno bazirana na univerzi v Tomsku in delujoča tudi na aljaški univerzi v Fairbanksu je njuna glavna pozornost usmerjena v dogajanje v plitvem Vzhodno sibirskem morju, kjer taljenje zamrznjenega dna morja sproža do sedaj največje naravno uhajanje metana v atmosfero, z grožnjo izjemnega povečanja učinka globalne tople grede ter propadanja življenja na planetu.

Njune prve odmevne objave so bile v letu 2010 iz nekajletnih raziskav prej, ko so ugotavljali količine pod morjem skritega metana in opravljali prve meritve grožečih emisij tega plina. Iz tega časa izvira njuna napoved o mogočem velikem izpustu plina okrog 50 gigaton v naslednjih (koliko?) letih, 10 krat več od današnje količine metana v atmosferi. Ta domneva je v znanstvenem svetu sprožila bolj posmehovanja in modro neizpostavljanje kakršnim koli predvidevanjem. Osredotočali so se na problem CO2, izsekavanje gozdov, izginjanje morskega ledu in ledenikov, potencialno dvigovanje gladine morja, bistveno posledico in ponovni vzrok segrevanja pa puščali ob strani.

Rusi so delali naprej. Za cilj podrobnejših raziskav so si izbrali področja v morju Laptevov, zahodno od Novosibirskih otokov. Tri leta so vrtali in krožili okrog z raziskovalno ladjo ter snemali izbruhe plina. 2014 objavljeni rezultati so bili šokantni. Sam sem jih že večkrat predstavil, na primer v članku Narava nas bo prisilila v spremembo ekonomije, vrednotenja in sistema odločanja na spletni strani http://www.publishwall.si/darilo.za.planet/post/308233/narava-nas-bo-prisilila-v-spremembo-ekonomije-vrednotenja-in-sistema-odlocanja.

Sledila je takojšnja mednarodna odprava preko vseh ruskih arktičnih morij z udeležbo Semiletova, ki pa je poskušala z drugačnimi meritvami zbiti vrednosti ruskih. Imela je seveda še druge cilje od metana. Vendar je ruska ekipa z opazovanjem in opisnimi informacijami potrdila njihove prve ugotovitve in uhajanje plina na mnogo večjem področju celotnega popotovanja ekspedicije, v fizičnih obsegih, ki jih do tedaj še niso videli.

Po raziskavi vsebnosti organskega materiala, ki ga velike ruske reke prinašajo v Arktično morje, so lani (2016) ponovili opazovanja in meritve ter opravili nove poskuse na področju iz let 2011-2013. Ugotovitve so bile izjemno povečanje obsegov in količin emisij.

Marca letos so izdali članek o raziskavi razpadanja podmorskega permafrosta. Rezultat se ne osredotoča na podatke o emisijah plina, ampak na mehanizme, ki povzročajo taljenje permafrosta in emisije. V pričujočem intervjuju pa odkrijeta tudi nekatere ugotovitve in dejstva, ki smo jih iz starih podatkov predvidevali, pa tudi naravno dogajanje, ki bo kakršnokoli človekovo ukrepanje še otežilo.

Intervju

Novi znanstveni članek, objavljen v Nature Communication Journal prikazuje, da mehanizmi destabilizacije podmorskega permafrosta, v nasprotju s prejšnjimi trditvami, nudijo nove vpoglede v povečane emisije iz največjih svetovnih zalog metana, ki obstajajo v Vzhodno sibirski arktični plošči (ESAS).

Podmorski permafrost je tisoče let deloval kot pokrov, ki je preprečeval pretok plina skozi vodo v atmosfero. Ta članek jasno kaže, da so razgradnja permafrosta in pojavljanje poti za “migracije metana” ključni dejavniki v kontroli emisij.

Poznavanje hitrosti spreminjanja emisij in mehanizma razpadanja permafrosta je predpogoj za pomembna predvidevanja kratkoročnih izpustov metana iz Arktike. V tem intervjuju z dvema od vodilnih avtorjev članka, dr. Natalijo Šahovo and dr. Igorjem Semiletovim, spoznamo, da se dogaja propadanje podmorskega permafrosta, celo tistehttp://envisionation.co.uk/index.php/nick-breeze/203-subsea-permafrost-on-east-siberian-arctic-shelf-now-in-accelerated-decline

ga, ki je bil potopljen v relativno zadnjem času (manj kot 1000 let nazaj) zaradi s strani človeštva povzročenega globalnega segrevanja, in da ne obstaja nobena poznana nasprotna sila, ki bi zaustavila ta trend napredujočega razpadanja in povečevanja emisij.

Vzhodno sibirska arktična plošča (East Siberian Arctic Shelf = ESAS) je največja in najplitvejša plošča v svetovnih oceanih, s povprečno globino približno 50 metrov. Skupna površina ESAS je 2.000.000 km2 z dnom morja iz organskega materiala imenovanega podmorski permafrost. Ta obalni permafrost (tla ostajajo na temperaturi 0 st.C ali manj za več kot 2 leti) se je razvil, ko se je severna hemisfera ohladila pred približno 2,5 milijona leti.

Kot so se morebiti ledeniki stalili, se je gladina morja dvignila in potopila ta permafrost. Preplavljenje plošče z morsko vodo je zaradi dviga temperature tudi do 17 st.C spremenilo lastnosti tega permafrosta.

Ogrevanje ESAS se je začelo okrog 12 do 13 tisoč let nazaj, ko je bila celotna plošča izpostavljena morski vodi. Ko se je zgodilo preplavljenje, so na površini permafrosta in nad taliki obstajala mnoga raztaljena jezera. Talik je plast v permafrostu, ki ima temperaturo nad 0 st.C.

Obnašanje tega permafrosta je okupiralo dr. Šahovo and dr. Semiletova v njunem študiju Vzhodno sibirske arktične plošče, kajti predvidevajo, da spodaj obstaja naječji bazen metanskega plina na svetu.

Poti za migracije plina, ki nastajajo v razpadajočem permafrostu delujejo kot (plutovinast) zamašek šampanjca.

Vendar tu je ta zamašek podmorski permafrost. Pred tem je bil samo permafrost (z vodo prepojena in zamrznjena zemlja) na kopnem. Ko ga je morje potopilo, je postal podmorski permafrost in je služil preprečevanju prehajanja povečujočih se količin nastajajočega plina v ocean in atmosfero zgoraj. Dokler je ta pokrov nepropusten, se nimamo česa bati…

Ko ta pokrov (permafrost) izgubi trdnost, nas lahko začne skrbeti. To je, kjer se sprošča metan in količine trenutno izhajajočega metana nam vzbujajo misli, da bodo še naraščale zaradi razpadanja tega telesa permafrosta.

Breeze:

Kako so lahko zadnja opazovanja v periodi malo več od treh desetletij pomenijo zaključke?

Šahova:

Za permafrost tri desetletja ne pomenijo prav dolgo obdobje, kajti procesi in njihove posledice, ki jih proučujemo in kako z njimi živeti, so se začeli že zelo dolgo nazaj. Sprožilo jih je naravno segrevanje, povezano z zamenjavo mrzlega klimatskega obdobja s toplimi medledeniškimi periodami, ki jim je sledilo preplavljanje z morsko vodo. Znanstveniki se strinjajo, da bi potopljeni permafrost morebiti začel razpadati, toda kdaj in kako hitro bi se ta razgradnja dogajala, je postala glavna tema nestrinjanja med njimi.

Nekateri so menili, da bi podmorski permafrost obdržal integriteto tisočletja, kar pomeni, da se to v območjih, potopljenih pred manj kot tisoč leti (kot smo raziskali v študiji) še ne bi smelo zgoditi. Toda študija je pokazala, ne le da se je to že zgodilo, ampak da se je tudi nadaljevalo z višjim tempom, skoraj dvakrat višjim od takrat, ko se je začelo.

Najbolj verjetno pa je, da se zdaj soočamo s posledicami, ko se je naravno ogrevanje ojačalo z antropogenim (človekovim) ogrevanjem in skupaj pospešujeta tempo naravnih procesov. Izgleda, da se bodo procesi degradacije permafrosta nadaljevali na nivojih, ki jih prej še nikoli nismo videli.

Šahova razloži, da se je v periodah med ledenimi dobami permafrost začel tanjšati zaradi segrevanja. Poudarila je, da so bile temperature v prejšnjih medledeniških dobah celo višje, kot so zdaj, toda metanski hidrati iz ESAS niso izločali plina.

Šahova:

Kljub temu, da so v zadnji Eemijski medledeni dobi (130.00 – 115.000 let nazaj) temperature dosegle višje vrednosti, je bilo trajanje te “optimalne” periode krajše (okrog 2 tisoč let), ki mu je sledila ohladitev. V današnjem Holocenu po 5.000 letih ogrevanja še ni ohladitve.

Za podvodni permafrost so dolgo mislili, da mora, zato ker je trajanje ogrevanja bolj pomembno kot same površinske temperature, da bi se taljenje pričelo, najprej doseči ravnovesje s sosednjim okoljem. Zaradi tega je samo pomembno, da temperatura v okolici doseže nivo, pri katerem se permafrost tali. Po tem ni več nobene razlike, ali doseže +5 ali +7 st.C. Enkrat raztaljen ni več permafrost. Pokazali smo tudi, da obstaja več zapletenih mehanizmov razpadanja permafrosta, ki jih prej nismo poznali, in ki dovoljujejo formiranje poti za prehod plina precej prej preden se povsem stali (pretali) celotna debelina permafrosta.

Kar je pomembno, je temperatura nad tališčem in kako dolgo to ogreje traja. To bolj učinkuje na permafrost, kot sama temperatura.

Tako se tanjšanje lahko nadaljuje le če je trajanje toplega obdobja dovolj dolgo, da povzroči raztalitve, ki povzročajo poti za prehajanje plina in dovoljujejo njegovo uhajanje iz sedimentov spodaj.

Šahova:

Kot smo pokazali v člankih, v ESAS na nekaterih mestih podmorski permafrost dosega odtalitev. V drugih področjih bi jo lahko že dosegel. In kaj se lahko potem zgodi? Najbolj pomembna posledica bi bila naraščanje emisij metana… Linearni trend postane exponenten

Ta rob med biti linearen in postajati eksponenten je zelo tanek in se nahaja med zamrznjenim in talečim stanjem podmorskega permafrosta. Temu rečemo točka obrata. Za mene, ne morem sprejeti odgovornosti in reči – tukaj je prava točka med linearnim in že eksponentnim. Toda če sledimo logiki naših raziskav in vseh dokazov, ki smo jih do sedaj zbrali, me navaja k temu, da smo zelo blizu te točke. In v tej posebni točki (trenutku) – vsako leto šteje.

To je velika razlika med linearnim trendom, kjer štejejo stoletja ali tisočletja, in eksponentnim spreminjanjem, kjer šteje vsako leto.

Šahova and Semiletov trenutno ocenjujeta da od 2.000.000 km2, ki jih zavzema ESAS, 200.000 km2 (10%) obsegajo področja, ki jih imenujejo “vroče točke”, in kjer so opažene emisije metana daleč večje, kot tiste nižje v “področjih ozadja”

Breeze:

Ali nenadni izbruh metana postane mogoč, ko se podmorski permafrost destabilizira?

Šahova:

Razlika v emisijah med ozadjem in vročimi točkami je v redu velikosti. Je okrog… Poskusite razliko med 3 miligrami/m2 dnevno in 3.000 grami/m2 dnevno. kakšen je red? To je 3 do 6 kraten red velikosti (magnitude) med temi vrednostmi (red pomeni potenco števila 10, s katerim pomnožimo osnovno cifro števila, npr 5.000 = 5*103 – red je 3; uporablja se za približno izražanje vrednosti.)

To je dejanska razlika med linearnim in eksponentnim. Če se področja, ki jih imenujemo “vroče točke” povečajo 2 krat, potem bo tam velika razlika na skali emisij. Pri trikrat večjih področjih bo še večja razlika. Ali bi lahko obstajal (en) izbruh velikosti gigatone (milijarde ton)? Ne vem, če lahko izključim ta scenarij in kaj bi bil argument za izključitev tega scenarija?

Kajti ko vidimo razliko med dvemi različnimi področji, kjer uhaja metan s količinami, ki jih lahko delimo s petimi (šestimi?) redi velikosti (kot 3 mg in 3 kg), mi kaže to napredovanje degradacije permafrosta. Območja migracijskih poti plina bodo rasla in področja “vročih točk” bodo rasla prav tako.

V področjih vročih točk se plin izloča iz naplavin v morskem dnu, v katerem se je prosti plin akumuliral v sto tisočih, celo v milijonih let. Zato je količina tega plina in moč sproščanja (zaradi njegovega visokega pritiska) velikanska.

To bi dovoljevalo velika sproščanja metana in kakorkoli jih imenujete – izbruhi, bombe, ne vidim nobenega razloga, da bi rekla NE takšni verjetnosti. Bojim pa se reži DA, kajti o teh mehanizmih se moramo še veliko naučiti.

Breeze:

Glede ESAS, kako veste, da so ti hidrati tam in da so potencialna grožnja?

Šahova:

Pomen vključevanja hidratov v emisije metana je precenjen. Hidrat je le ena oblika mogočih rezervoarjev, v katerih je lahko pred tem formirani metan shranjen v morskem dnu, če so tam primerni pogoji temperature in pritiska. V ESAS plast hidratov obsega (debelino) le nekaj 100 metrov – to je zelo majhen del, če ga primerjamo s tisoči metrov s plinom nabitih sedimentov pod to plastjo.

Semiletov:

5 milijard ton metana, ki je trenutno v atmosferi, predstavlja okrog 1 odstotek zaloge v ESAS zamrznjenih metanskih hidratov. Razmišljanje je končal – … vendar mislimo, da je bazen hidratov le tanek del vsega.

Šahova:

Druga stvar je, da hidrati niso vse v plinskem bazenu, ki je ohranjen v tem velikem rezervoarju. Ta velika površina (ESAS) meri 2 milijona km2. Globina teh sedimentov je nekaj kilometrov, do 20 ponekod. V splošnem ni razlike v izpuščanju plina iz razpadajočih hidratov ali iz zalog prostega plina, kajti v drugih se je plin akumuliral dolgo časa brez spremembe prostornine rezervoarja in zaradi tega je tudi nastal njegov velik pritisk.

Za razliko od hidratov je ta plin ohranjen v prosti obliki, kot prvotno nastali plin, pripravljen da gre… Pod velikim pritiskom, akumuliran in išče poti za izhod navzgor.

Šahova in Semiletov poudarjata, da vprašanje, ali so hidrati prisotni pod permafrostom, res ni pomembno. Ocenjene količine hidratov so okrog 1.500 milijard ton, kar je dejansko v majhnem razmerju z dejanskimi zalogami prostega plina pod cono stabilnih plinskih hidratov.

Šahova:

Tretje bistvo je, da so bili hidrati, kljub nejeveri nekaterih znanstvenikov v ESAS že najdeni. To vemo iz osebne komunikacije, da je leta 2016 južnokorejska ekspedicija raziskovala in vzorčila metanske hidrate (op.: najbrž v raziskavah za izkoriščanje). Verjamem, da bodo ti podatki kmalu objavljeni. Vendar hidrate je mogoče vzorčiti le če ostanejo stabilni. Ko je hidrat destabiliziran (op.: zmanjšan pritisk ali temperatura), lahko vzorčimo le plin, ki uhaja iz teh razpadajočih zalog.

V naših opazovanjih smo zbrali dokaze, da to čelo plina (vrhnja meja?) v sedimentih napreduje. Zame kot znanstvenico so te točke dovolj, da sem prepričana, da so izpusti metana iz ESAS povezani z razpadanjem podmorskega permafrosta in posledično destabilizacijo zalog v morskem dnu, naj bodo to hidrati ali pa akumulacija prostega plina.

Breeze:

Zakaj nekateri znanstveniki pravijo, da v ESAS ne more biti hidratov?

Šahova:

Verjamejo, da bi se zahtevani pritisk lahko zgradil samo s prekrivajočo vodno plastjo, ki ustvari t.i. hidrostatični pritisk. S povprečno globino vode v ESAS okrog 50 m, ti znanstveniki mislijo, da ta pritisk ne bi bil dovolj in tako se hidrati ne morejo formirati. To je nerazumevanje, kajti ta argument deluje le, če dno morja smatramo za zgornjo mejo stabilne cone hidratov.

V področjih permafrosta obstaja nekaj specifičnih dejavnikov, ki spreminjajo pogoje pritiska in temperature, zahtevane za formiranje hidratov:

1.)

Ker so hidrati povezani s permafrostom, bi bila lahko njihova meja dosti pod dnom morja, bližje dnu permafrosta. Naravno je, da kamnine (materiali) ki sestavljajo morsko dno, lahko dvignejo pritisk še bolj učinkovito kot vodna plast. To je zato ker so kamnine gostejše, tako da kreiranje 1 atmosfere pritiska zahteva le 5 do 8 metrov, v primerjavi z 10 metrsko vodno plastjo… To pomeni, da bi se vrhnja meja cone stabilnih hidratov nahajala nekaj deset do sto metrov pod morskim dnom.

2.)

Visok pritisk v porah bi se lahko ustvaril med zamrzovanjem sedimenta v morju, ko je plošča zgoraj nad morjem izpostavljena mrzlim obdobjem. To pomeni, da se zgornja meja cone stabilnih hidratov lahko ustvari v plitvejših globinah (manj kot 100 m).

3.)

Ker se glavna frakcija hidratov formira, ko je plošča suha (na kopnem?), se zelo nizke temperature v tleh dopolnjujejo z nižjimi zahtevam po pritisku, kot pa je to za oceanske hidrate. Meni je nejasno, zakaj znanstveniki ignorirajo ta dejstva, ko se prerekajo o prisotnosti hidratov v ESAS.

Trditev, da tam ni dovolj globoka voda za tvorbo hidratov, absolutno nima nobene znanstvene utemeljitve.

Vendar vsa nasprotna mnenja so osnovana izključno na rezultatih modeliranja, ki so bila do danes osnovana na pomanjkanju znanja o fiziki podmorskega permafrosta, kot tudi pomanjkanju podatkov iz opazovanj, da bi modele lahko kalibrirali.

Breeze:

Bi bilo lahko 10 % področij “vročih točk” v ESAS zelo pomembno pri izpuščanju metana in vplivu na globalno podnebje?

Šahova:

Področje “vročih točk” je določeno z delom podmorskega permafrosta, ki je že razpadel. Proces degradacije permafrosta se je začel pred tisoči let in je zdaj ključni dejavnik za proženje emisij metana iz teh dolgo ohranjajočih se zalog.

Emisije, ki se dogajajo prav zdaj, so rezultat kombiniranega učinka naravnega in antropogenega ogrevanja, in se bodo pospeševale, dokler se ogrevanje ne spremeni v ohlajevanje. Celo ko se bo to zgodilo, ne obstaja noben mehanizem za zaustavitev razpadanja permafrosta v ESAS, razen izpostavljenja plošče nad nivojem morja, kar bi služilo zamrzovanju migracijskih poti plina, ki bi se tako integrirale s permafrostom. Pred tem pa se bo količina uhajajočega metana povečevala, dokler bo trajal dotok iz notranjosti.

Ker se je plin v bazenu naplavin ESAS področja nabiral milijon let brez načina, da bi prej ušel, je dobava za trenutne emisije ogromna. Ker je področje sibirske plošče zelo plitvo (povprečna globina manj od 50 metrov) bo del teh emisij dosegel atmosfero. Problem je, da bi bil ta del dovolj, da bi drastično spremenil podnebje na našem planetu.

Dr. Semiletov in dr. Šahova sta soavtorja novega članka, objavljenega v Nature Communications Journal, z naslovom Current rates and mechanisms of subsea permafrost degradation in the East Siberian Shelf’ in začenjata novo nalogo natančnega ugotavljanja količine ogljika, skranjenega v sedimentih področja ESAS.

https://www.nature.com/articles/ncomms15872

Komentar prevajalca

Šahova poudarja kombiniran učinek naravnega in človekovega ogrevanja planeta. Bistveni moment zmanjševanja količine permafrosta naj bi bilo trajanje ogrevanja, kar seveda navaja na misel, da je naravni način prevladujoč. Za tiste, ki hočejo opravičevati človekovo divjanje po Zemlji, je seveda takšna navedba brez kvantitativne ocene ali izračuna, več kot dobrodošla. V zadnji medledeni Eemianski dobi naj bi zato ne prišlo do zadostnega stanjšanja permafrosta (da bi metan začel uhajati), ker je bil čas “optimalnega” ogrevanja prekratek, čeprav so bile temperature višje od današnjih.

Iz linearne slike geoloških temperatur planeta, ki so jih izračunali iz Antarktičnih vzorcev ledu EPICA (vir: Wikipedia / Temperature record) ni videti, da bi bilo v tej dobi (130.000 let nazaj) ogrevanje krajše kot danes, prav gotovo pa ne samo 2.000 let. Temperature so približno enak čas nihale na 2 stopinji C višjem nivoju od današnjega 10.000 letnega nihanja.

EPICA_temperature_plot

Na drugi sliki, ki jo dobimo na Wikipedii / Eemian, pa je časovno merilo današnjega ogrevanja bistveno manjše (in zato slika povečana) od dela, v katerem je prikazana ta medledena doba. Lahko bi zato prišlo do napačne ocene, da je bila “konica” temperatur v tem obdobju krajša od današnjega toplega obdobja.

malej2

Iz slike temperatur planeta torej ni nobenega vzroka za utemeljevanje, da bi bilo naravno segrevanje vzrok za takšno taljenje permafrosta, kot smo mu priča v zadnjih 20 letih.

Nekaj 10 ali celo 100 let proti 10.000 letom, ko bi se danes taljenje moralo začeti na naraven način, je zelo malo. Torej bi se teh nekaj 10 let tako intenzivnega taljenja povsem lahko pojavilo že vsaj malo prej, ali pa počakalo še 100 let, če res ne bi bilo odvisno od človekovega prispevka. Zakaj se je katastrofalno taljenje pojavilo točno “v trenutku”, ko je človekovo izkoriščanje fosilne energije, ropanje narave in onesnaževanje planeta na vrhuncu (do zdaj)?

Če taljenje in tanjšanje permafrosta v prejšnjih 10.000 letih Eemianske dobe ni doseglo takšne stopnje, da bi se metan sproščal, je potekalo silno počasi. Torej, če bi se takrat metan začel sproščati, bi količine zelo počasi naraščale od minimalnih vrednosti. Mogoče se je celo začel, pa ga je bilo tako malo, da ga v vzorcih ne moremo zaznati. Ob enako dolgem ogrevanju na celo nižjih temperaturah torej tudi danes ne bi mogli pričakovati bistveno drugačnega taljenja od počasnega naravnega taljenja in morebitnega minimalnega sproščanja metana zaradi tega razloga.

Eruptivna hitrost današnjega taljenja torej ne more biti v zvezi z morebitnim naravnim tanjšanjem permafrosta. Če gre za povezavo naravnega in človekovega segrevanja, je tudi mogoče da so človekove dejavnosti vzpodbudile naravno dogajanje, čeprav mi mislimo, da je to le naravno. Pri povezanih procesih lahko ali pa tudi zelo mogoče vzroki za nek rezultat delujejo tudi drug na drugega in ne le na njihov skupni rezultat. In ravno to se dogaja pri ojačevanju tople grede. Lahko da se je debelina permafrosta od začetka današnjega toplega obdobja nekoliko stanjšala, vendar iz neprizadetih delov lahko vidimo, da je tudi “stanjšana” še več kot dovolj močna, da bi vzdržala vsak pritisk plina spodaj, če je ne bi razgrizli drugi dejavniki. Za takšno natančnejše “ugibanje” bi morali imeti podatke ali izračune o tempu spreminjanja permafrosta v tej naši najnovejši geološki zgodovini, ali pa vsaj v zadnjih nekaj 100 letih…

Gre za oceno, koliko (je) res prispeva(lo) naravno ogrevanje in koliko človekovo. Kajti le na podlagi tega razmerja bomo videli, ali lahko človek danes še kaj naredi, da se ta trend obrne nazaj, ali se vsaj umiri nedaleč od današnjega stanja.

Šahova primerja razliko med linearnim in eksponentnim dogajanjem z redom velikosti 6 (razmerje 106 med 3 mg/m2 in 3 kg/m2 emisij metana dnevno). V naših predvidevanjih smo računali s povprečno vrednostjo 3 grame/m2, ki je izšla iz izmerjene povprečne vrednosti samih izvirov 135 g/m2 in iz pregledane površine, na katero smo lahko celoten izmerjen in integriran pretok vseh izvirov razporedili.

3 kg/m2 je 15 krat večja vrednost od maksimalno izmerjenih. (Ker je bila 175 g/m2 povprečna vrednost največjih izvirov, predpostavljamo maksimalno izmerjeno okrog 200g/m2.) Ker so bile v članku obeh avtorjev iz leta 2014 vse izmerjene in povprečene vrednosti deklarirane kot minimalne, smo za naša predvidevanja poskušali določiti neke srednje povprečne vrednosti 4,5 g/m2 ter zaradi toplejših morij 9 g/m2. S to povprečno vrednostjo smo računali emisije za celotno površino vseh arktičnih morij, kjer smo samo plitvino v ESAS ocenili na 600.000 km2. Šahova pa govori o potencialno nevarni površini celo 2 milijona km2 v tem delu Arktike.

3 kg/m2 je verjetno vrednost blizu maksimalnega opaženega pretoka. Vendar ta podatek, oziroma verjetno skupek nekoliko nižjih podatkov velja le za t.i. “vroče točke”. Vzemimo torej njene nove podatke. 3 kg/m2 zmanjšamo na neko realno vrednost, ker povsod vroče točke prav gotovo ne emitirajo takšnih količin, recimo na 1 kg/m2. To je še vedno 5 krat več, kot so bili prvotno izmerjeni maksimalni pretoki v morju Laptevov. Še enkrat, to velja le za izbruhe v “vročih točkah”, ki imajo lahko posamezne površino več (10) km2, in ne za površino, na kateri se te točke sem ter tja pojavljajo.

Ko smo po podatkih mednarodne ekspedicije SWERUS (2014) ocenjevali pokritost površine z velikimi izbruhi, ki so jo lahko pregledali s sonarjem z ladje, smo prišli do številke 0,23 %. Z razširitvijo tega odstotka na celotno ESAS in upoštevanjem slik enakomernega manjšega uhajanja smo v tem morju (pri povprečnem uhajanju izbruhov 100 g/m2) prišli do letnega uhajanja okrog 1 Gtone, skupaj na celotni Arktiki pa (pri zgornji meji uhajanja 200 g/m2) do 6 Gton, kar se je skladalo s predvidevanji na podlagi podatkov le iz let 2011-2013.

Vendar Šahova in Semiletov sta ocenila, da danes že samo vroče točke zajemajo 10 % vse površine ESAS – to je 200.000 km2. In če na tej površini pri pretoku 1 kg/m2 izračunamo celoten dnevni in letni pretok, dobimo:

200.000 km2 * 106 m2/km2 * 1 kg/m2 = 2*1011 kg = 2*108 ton dnevno

letno pa to pomeni okrog 700*108 ton = 70 Gton

To je skoraj neverjetna številka. To je danes 14 krat več v enem letu, kot je (naj bi še bila) vsa količina metana v atmosferi (5 Gton). Kje je napaka v oceni? Maksimalna količina emisij 3 kg/m2, ki smo jo za ta račun sicer še zmanjšali, verjetno ne more veljati za vse vroče točke. Ostanimo torej pri pred leti izmerjenih realnih 200 g/m2. To da na ocenjeni površini vročih točk 5 krat manjšo letno količino emisij – 14 Gton.

To je približno dvakratna letna količina metana, ki nam je v naših predvidevanjih dala izenačenje učinkov CO2 in metana v dobrih 2 letih (GWP metana = 150 in 6,57 Gtone metana letno na vseh arktičnih morjih). In tu se pojavlja le v eni tretjini vseh teh morij. Torej bi lahko skupaj uhajala 6 kratna količina metana iz naših predvidevanj.

Torej absolutno, kar smo trdili že v omenjenem članku: predvidevanja so legitimna, kajti le na njihovi podlagi vidimo, kako nujno je takojšnje ukrepanje…Tisti odgovorni, ki jih ne bodo upoštevali, delujejo nezakonito in neustavno, kajti tudi slovensko “čisto” okolje je prvenstveno odvisno od globalnih dogajanj.

Vsi ti približni izračuni kažejo, v kakšnih razmerah se gibljemo. Prišli smo celo do situacije, ko je vseeno, ali so vrednosti emisij metana celo 10 krat manjše ali pa 10 krat večje…

Če primerjamo te morebitne letne količine metana, ki se lahko že danes sproščajo, ali pa se bodo še z veliko večjo verjetnostjo v naslednjih letih, so proti 5 Gtonam (ki so trenutno v atmosferi; oziroma naravnima 2 Gtonama pred industrijsko revolucijo) te vrednosti tako velike, da je nemogoče sploh pomisliti, da bi bile lahko posledica naravnega dogajanja. V 10 tisočih let, kolikor so trajale otoplitve med ledenimi dobami, s celo višjimi temperaturami od današnjih (višjimi celo upoštevajoč DANAŠNJO POVEČANO toplo gredo), se tako velike količine metana niso sproščale, sploh pa ne v tako kratkem času, kot danes. Če bi se, bi imelo to že takrat katastrofalne posledice na atmosfersko toplo gredo in življenje bi že takrat izumrlo ali pa doživelo hude spremembe.

Tako pa se tako močno povečanje tople grede nad naravnim nihanjem in ravnovesjem ni nikoli pojavilo. To je tudi pokazatelj, da nikoli ni prišlo to tako eruptivnega uhajanja metana. Tudi če se je permafrost talil in stanjševal in začel nekoliko prepuščati metan, so te majhne količine uhajale v času več tisoč let. Počasi so sproščale pritisk v notranjosti, mogoče celo sproti, kot je plin nastajal. Manjše sprotno povečanje koncentracij metana v zraku ni imelo vpliva ne na toplo gredo in ne na življenje. In še nekaj – te majhne količine metana so bile del njegovega naravnega cikla med planetom in atmosfero, med življenjem in smrtjo, in so se lahko v atmosferi sproti razgrajevale v CO2 in vodo, kar je še zmanjševalo možnosti za katastrofalen vpliv metana na življenje.

Ogromna količina tega plina, ki se danes prebija v atmosfero v kratkem času nekaj desetletij, pa se ne more sproti razgrajevati in posledica za toplo gredo in življenje bodo katastrofalne. Ogromne količine metana se bodo sicer tudi razgrajevale, ampak bodo zato porabljale tudi še veliko večje količine kisika iz atmosfere za oksidacijo ogljika in vodika. Ne potrebujemo prav veliko let, da se celotna flora na planetu, v 10 do 30 stopinj toplejšem ozračju, ki bo posrkalo vso vlago, ob pomanjkanju kisika, ki ga bo rastlinje proizvajalo vedno manj in manj, v orkanskih nevihtah s plini in vročino razdraženega ozračja, popolnoma posuši, polomi in propade. In z njo tudi vsa hrana za mesnate prebivalce planeta…

Vendar iz tega sklepanja vidimo še enkrat, da naravno segrevanje planeta ni bistveno. Ne s samo proizvedeno toploto iz fosilnih goriv, temveč z dodatnimi plini v atmosferi človek “utrjuje” tisti ščit planeta, ki mu je do sedaj z ravno pravšnjim zadrževanjem toplote omogočal življenje. Ta trdnejši ščit zdaj zadržuje preveč toplote in preko toplotnega sproščanja dodatnega plina ščit samo še utrjuje sam sebe. Naraven pojav segrevanja je vključeval le energijo, današnji pa vključuje tudi velike količine plinov, ki po naravni poti ne bi mogle priti v ozračje. Naravne količine teh plinov v atmosferi so bile vedno del enakovredne izmenjave s planetom in življenjem na njem. In ta prispevek človeka, naj si bo direkten, ali pa preko proženja “naravnih” emisij, je treba ustaviti. Z našim potiskanjem bo kolo življenja na Zemlji dokončno zdrvelo v prepad in se razbilo, z zaustavitvijo tega našega potiskanja pa lahko še upamo, da ga obdržimo oziroma da se bo samo ustavilo na robu…

Torej absolutno, kar smo trdili že v omenjenem članku: predvidevanja so legitimna, kajti le na njihovi podlagi vidimo, kako nujno je takojšnje ukrepanje…Tisti odgovorni, ki jih ne bodo upoštevali, delujejo nezakonito in neustavno, kajti tudi slovensko “čisto” okolje je prvenstveno odvisno od globalnih dogajanj.

POSTANITE ČLAN AAG ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK

NAMENITE 0,5 % DOHODNINE ALPE ADRIA GREEN, KI DELUJE KOT NEPRIDOBITNA ORGANIZACIJA BREZ REDNO ZAPOSLENIH. VES ZBRANI DENAR NAMENIMO ZA ZDRAVO PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.