Milan Krek: Zvečer drogo naročiš, zjutraj ti jo poštar prinese na dom


Zdravnik Milan Krek je eden najboljših poznavalcev problematike zlorabe drog pri nas. Danes je predstojnik območne enote NIJZ Koper, v preteklosti pa je bil tudi direktor Urada za droge Vlade RS. Urad so ukinili, Krek je prepričan, da zato, ker so bile ideje, ki so jih zagovarjali, preveč napredne za tisti čas. Ker do uresničitve nekaterih rešitev, ki v svetu dobro delujejo, nikakor ne pride, se zdi, da so preveč napredne tudi za današnji čas.

Kot specialist za javno zdravje, ki do podrobnosti pozna tematiko obravnave in zdravljenja bolezni odvisnosti, svetuje, naj država dobro premisli o tem, ali je smiselno sprostiti nadzor nad rekreativnim uživanjem konoplje. Družba si prizadeva zmanjšati škodljive posledice uporabe tobaka in alkohola, zato se sprašuje, ali res potrebujemo še tretjo »legalno« drogo.

Kaj kažejo zadnji trendi uporabe prepovedanih drog v Sloveniji?

Od klasičnih drog se k nam vrača heroin, saj se proizvodnja heroina v Afganistanu povečuje. Zagotovo bodo v večjem obsegu prišli k nam sintetični opioidi fentanili; te že imamo in tudi že hospitalizirane zaradi zastrupitev z njimi. Drugi fenomen je zloraba opioidnih zdravil. Če ta zdravila vstopijo na črni trg, jih pojmujemo kot drogo. Te droge obsegajo pomemben delež umrljivosti pri odvisnikih tudi pri nas. Pojav, ki se iz severne Evrope počasi seli v južno, je uporaba novih psihoaktivnih snovi. Naslednji trend je vse večja uporaba konoplje. Ostajata seveda klasični drogi alkohol in tobak. Globalno pa smo pri problematiki drog vraščeni v evropski prostor in primerljivi s sosednjimi državami. Po zadnjih podatkih je pri nas 5172 uporabnikov opioidov, ki droge uživajo na tvegan način. V obravnavo v centrih za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti je vključenih 3719 ljudi, večina se zdravi z metadonom ali drugimi substitucijskimi zdravili. V zaporih je v substitucijsko zdravljenje vključenih 642 oseb.

Evropska agencija za droge v zadnjem poročilu izpostavlja trend naraščanja števila oseb, ki so umrle zaradi prepovedanih drog. Število smrti narašča tudi pri nas: leta 2015 je umrlo 32 ljudi, polovica zaradi heroina. Zanimivo je, da narašča tudi starost umrlih: ljudje, ki predozirajo drogo, niso novi, pač pa izkušeni uživalci. Kaj se dogaja?

Pri smrtih zaradi drog imamo običajno v mislih nenadne smrti zaradi zastrupitev in običajno so povezane z opiati, kokainom, amfetamini in novimi psihoaktivnimi snovmi. Posredne smrti pa so smrti, ko ljudje umrejo zaradi uporabe drog v prometnih nesrečah, zaradi infarkta… Teh smrti ne spremljamo, a jih je še več kot neposrednih. Smrti zaradi drog je v resnici veliko več, kot kaže statistika. Nekdo je na primer umrl za hepatitisom C, ki ga je dobil kot odvisnik od heroina. Statistika ga ne bo štela za žrtev drog, ampak za žrtev hepatitisa C. Cena, ki jo človeštvo plačuje zaradi drog, je zelo velika.

Zakaj so torej uporabniki drog, ki drogo predozirajo, vse starejši in zakaj je predoziranja vse več?

Praviloma imamo v Evropi v programih zdravljenja odvisnosti vse več ostarelih uporabnikov drog. Generacija, ki smo jo zajeli pred 20 leti ali več, se je postarala, ker so ji programi pomoči omogočili preživetje. Zelo redke države pa vzpostavljajo programe za ostarele uporabnike, ki imajo bistveno drugačne potrebe, kot jih imajo mladi uporabniki drog. So zelo marginalizirani, ker jih tudi mladi odvisniki izločijo iz svoje skupine. Nimajo več domov, financ, mam, očetov, tet… Velikokrat so brezdomci in živijo v nemogočih razmerah. Zato prej umrejo, saj njihov organizem manj prenese. Smrt je pogosto tudi posledica tega, da ljudje ne vedo, kaj vzamejo. Problem je nihanje koncentracije heroina. Uporabnik nikoli ne ve, kaj je kupil. Prav tako je bil včasih heroin heroin, danes pa ti lahko kot heroin prodajo amfetamin, ali misliš, da si kupil kokain, dobil pa si heroin. Danes se veliko drog prodaja prek interneta: zvečer naročiš, zjutraj ti poštar prinese na dom.

Evropska agencija za droge za preprečevanje smrti zaradi prepovedanih drog priporoča varne sobe in razdeljevanje protistrupa naloxona, ki ga odvisniki vzamejo s sabo domov. Kako pristojni pri nas sprejemajo te ukrepe?

Ukrepov je še več, med njimi so metadon in druga substitucijska zdravila. Ko uporabnik drog vstopi v substitucijski program, ga počasi začnejo usmerjati. Ključna je mreža programov: programi zmanjševanja škode, v katere lahko uporabniki drog vstopijo vsak trenutek, in potem bolj zahtevni, vse do abstinenčnih programov. Najslabše je, če je uporabnik drog na cesti. Dogaja se nam, da imamo v Ljubljani na Taboru »špric plac«, območje na prostem, kjer si odvisniki vbrizgavajo droge, čeprav se nam je v preteklosti temu uspelo nekako izogniti. To pomeni, da lokalne skupnosti nimajo ustreznih odgovorov na pojav odvisnosti. Naslednji pomemben ukrep so varne sobe, ki nimajo samo funkcije varnega injiciranja – tam odvisnik dobi sterilen pribor, s katerim se preprečuje širjenje okužb – temveč tam tudi dobi pomoč, če drogo predozira, saj sta vedno prisotna dva strokovna delavca. V varni sobi ima vedno stik z nekom, ki mu lahko svetuje. Na cesti tega nima.

Tisti, ki poznamo bolezni odvisnosti, vemo, da so pri zdravljenju in obvladovanju odvisnosti zelo pomembni ravno takšni majhni koraki. Vsa večja slovenska mesta bi morala imeti varne sobe. Tudi zato, ker uporabniki drog danes veliko potujejo. Ali ni bolje, da neki Nizozemec, ki je okužen s HIV in pride v Ljubljano, uporabi drogo v varni sobi, kot pa na domači zabavi zvečer, kjer se z njegovo iglo zadene še pet ljudi in še kdo umre?

Varne sobe so strokovno sprejete, saj je ustanovitev pilotne varne sobe predvidel že akcijski načrt za področje drog za obdobje 2015–2016. Zakaj so v Ljubljani prizadevanja za vzpostavitev varne sobe že leto dni na mrtvi točki?

Problem je v tem, kako v lokalni skupnosti dobiti prostor za varno sobo. Vendar če bi imeli sredstva, bi se tudi prostor našel. Pri teh odločitvah nismo racionalni. Če damo 120.000 evrov za zdravljenje hepatitisa C pri dveh odvisnikih in če damo 120.000 evrov za uvedbo varne sobe, v naslednjih letih pa so stroški njenega vzdrževanja bistveno nižji, je finančno popolnoma jasno, da je to vložek države, ki ima na koncu profit. Ta se vidi v manjšem deležu denarja za zdravljenje okužb in na koncu manjši umrljivosti ljudi v najbolj plodovitem obdobju življenja.

V Rotterdamu nam je župan povedal, da je imel vsako jutro na mizi nekaj poročil o majhnih tatvinah. Zaradi ene ukradene ure so bili aktivirani policija, gasilci, jezil se je lastnik trgovine… Ko je strokovnjake vprašal, kaj naj naredijo za preprečitev takih tatvin, so rekli, naj odvisnikom dajo heroin. Mestni svet je potem podprl poskusni program predpisovanja heroina. Prejema ga 60 odvisnikov, jutranjih map na županovi mizi pa ni več. Od 60 ljudi so jih 12 invalidsko upokojili, imajo pokojnino in nimajo več potrebe po tem, da bi kradli, saj heroin dobijo. Vsi drugi pa so se zaposlili in vračajo družbi s plačevanjem davkov.

Pri predpisovanju heroina na recept pridemo do zelo problematične točke, mednarodnih konvencij, ki urejajo nadzor nad prepovedanimi drogami. A nobena konvencija na tem svetu ne prepoveduje uporabe katerekoli droge v zdravstvene namene! Tudi heroina in konoplje ne. Države implementirajo določila mednarodnih konvencij samostojno, v skladu z oceno tveganja glede posamezne droge in v skladu s svojimi zmožnostmi. Zato se sistemi regulacije prepovedanih drog med državami običajno razlikujejo in zato več kot 70 odstotkov prebivalcev sveta nima dostopa do protibolečinskih opiatnih zdravil, še več pa jih nima dostopa do medicinske konoplje.

V ZDA so imeli zaradi opiatnih zdravil 17.000 smrti na leto…

V ZDA so imeli slab nadzor nad predpisovanjem opiatnih zdravil. Število mrtvih zdaj, ko so uvedli bolj restriktivne ukrepe, upada.

Tudi pri nas prihaja do zlorab opiatnih zdravil in metadona, saj je navsezadnje leta 2015 pet ljudi umrlo zaradi predoziranja z metadonom.

Tudi druga zdravila se zlorabljajo, metadon ni nikakršna izjema. Nona pri zdravniku jamra, da ima težave s spanjem, zato dobi zdravilo, ki ga vnuk potem proda naprej. Tako dobi nona dodatnih 50 evrov na mesec, kar zanjo, ki ima skromno pokojnino, ni malo, vnuk pa tudi nekaj zasluži. Pri metadonski terapiji veljajo zelo stroga pravila razdeljevanja. Kljub temu metadon sem ter tja pride na črni trg. Pri smrtih, pri katerih se kot vzrok navaja metadon, je treba pojasniti, da do njih nikoli ne pride samo zaradi metadona, ampak zaradi mešanja drog. Rečejo pa, da je človek umrl zaradi metadona, ker ga je bilo v tej mešanici največ. Metadon in debata o njem v javnosti sta stvar političnega diskurza, strokovno metadonska terapija ni več vprašljiva in so jo sprejeli tako Rusi kot Kitajci, ki so jo dolgo zavračali. O metodi so narejene jasne farmakološke študije in ve se, zakaj dajemo pacientom metadon.

Kakšno je pri nas stališče do uvedbe terapije s heroinom in naloxonom, ki ga odvisniki vzamejo domov?

Za uvedbo heroina ni razen mene in redkih posameznikov nihče posebno zavzet in imam težavo s tem, da sem spet petelin, ki je prezgodaj zapel. Bil sem v centrih za zdravljenje odvisnosti na Nizozemskem, kjer imajo okence, kjer razdeljujejo metadon, sobo, kjer kadijo heroin, in sobo, kjer heroin injicirajo. To deluje in Nizozemska je država, ki ji je uspelo zelo znižati število smrti zaradi drog.

V zadnjih letih se v mnogih državah odnos do medicinske rabe konoplje spreminja. Ali je fascinacija s konopljo utemeljena?

Uvedba konoplje v medicinske namene je zahteven proces – če želiš pacienta dobro zdraviti, moraš delati z njim vsaj mesec dni, da ugotoviš terapevtsko dozo: da substanca človeka ne zadene, deluje pa zdravilno. Konoplja deluje na nekatere simptome, podobno kot nekatera druga zdravila, in seveda je za zdravnika veliko lažje, da predpiše zdravila. Tudi zato je konoplja šla iz medicine. Zdaj se ponovno vrača, ker pri nekaterih boleznih dobro pomaga: pri nevropatski bolečini, pri simptomih multiple skleroze, pri bolnikih z rakom… Konoplja dobro blokira bolečino v perifernem živčevju, opiati pa v osrednjem, in s kombinacijo obojega lahko bolniki kakovostno živijo do svoje zadnje ure.

A vrača se počasi, kajti medicina je zelo konservativna veda: novosti vpelje po več letih, ko se naberejo izkušnje. Tako je tudi v Sloveniji: imamo nekaj zdravnikov, ki občasno predpišejo ta zdravila, imamo kanabinoide, ki jih lahko predpišejo na recept, in počasi bomo tudi konopljo pripeljali v terapevtske okvire, na področjih zdravljenja, na katerih bo to potrebno. Na drugi strani pa ljudje na črnem trgu dobijo konopljino smolo, za katero ne vedo, kaj vsebuje, in zanjo veliko plačajo, na koncu pa kljub temu umrejo. Najbolj žalostne so zgodbe bolnikov, ki zbolijo za skoraj popolnoma ozdravljivimi boleznimi, a se odločijo za konopljo namesto za klasično zdravljenje in končajo v preranem grobu.

V tem trenutku ljudem svetujemo, naj uporabljajo klasično medicino, če pa poleg te uporabljajo tudi konopljo, naj to zdravniku povejo. Konoplja namreč vpliva na presnovo nekaterih zdravil – uspaval in analgetikov – in zdravnik mora terapijo prilagoditi. Poznam pacienta, ki mu zdravnik predpiše konopljo na bel recept, on pa gre na Nizozemsko, si v lekarni kupi pol kilograma konoplje in jo prinese domov.

Vendar od bolnikov ne morete pričakovati, da bodo hodili po zdravila na Nizozemsko!

Reči hočem, da ima zdravnik nekaj možnosti. Druga pot je interventni uvoz zdravil, ki jih ni na našem tržišču, na primer konoplje…

… ki pa še ni uporabljena, saj javna agencija za zdravila pojasnjuje, da ni bilo še nobene vloge za interventni uvoz medicinske konoplje ali zdravila iz konoplje sativex. Bolniki, ki zdaj na črnem trgu kupujejo hašiševo olje, bi zagotovo raje šli v lekarno po standardiziran pripravek, če bi bila ta zdravila res dostopna.

Ne vem, ali to res drži za vse bolnike. Tudi črni trg ima svoj marketinški učinek. Res si želim, da bi neki zdravnik končno interventno uvozil konopljo, saj bi bil to jasen znak, da naši zdravniki potrebujejo konopljo v sistemu.

Za to, da bi bila medicinska konoplja širše dostopna, je treba narediti še nekaj korakov. Do konca lanskega leta bi se morala o indikacijah, pri katerih je smiselna uporaba zdravil iz konoplje, izreči strokovna združenja medicinskih strok. Koliko jih je mnenja že pripravilo?

Štiri, najbolj natančno so to naredili onkologi in pediatri. Tako pač je. Zdaj bomo prek agencije za zdravila to vpeljali v prakso, druge stroke pa bodo lahko k temu pristopile naknadno.

Kaj trenutno počnete v delovni skupini pri zdravniški zbornici za uvedbo zdravljenja z medicinsko konopljo pri nas?

Dogovarjamo se z javno agencijo za zdravila, da uredi knjigo o konoplji, v kateri bodo opredeljene indikacije in kontraindikacije za zdravljenje. Z nevrologi pripravljamo seminar o uporabi konoplje pri nevroloških boleznih. Upamo, da bo kdo uvozil zdravilo sativex. Tudi nevladne organizacije organizirajo izobraževanja o medicinski konoplji. Če bi želeli medicinsko konopljo tudi saditi, pa bi morali spremeniti zakonodajo.

Pridelava in predelava konoplje v medicinske namene ostajata prepovedani. Naj tako tudi ostane?

Vsekakor ne. Kot razvita država moramo našim ljudem dati možnost, da se vključijo v to proizvodnjo. To je zahteven trg in produkcija konoplje je vedno bolj standardizirana. Če imamo ljudi, ki so strokovno dovolj močni, naj to delajo, saj je to pomembno za gospodarstvo.

Kaj pa menite o tem, da bi si vsak pridelal konopljo za svoje potrebe sam?

Država se mora odločiti, ali bo na novo regulirala tudi konopljo zunaj medicinskega področja. Imamo industrijsko, medicinsko in rekreativno konopljo. Industrijska konoplja ima vse možnosti za razvoj. Medicinska konoplja tudi. Pri rekreativni rabi pa regulacija na ta način ni mogoča, temveč je odvisna od odločitve politike in parlamenta o tem, ali bomo lahko sadili konopljo, in če da, koliko sadik bomo lahko sadili. Potem bodo rekli, da smo legalizirali konopljo. Vendar je nismo legalizirali, če ne bomo mogli posaditi neomejenega števila sadik. Beseda legalizacija se zelo zlorablja, saj trenutno nihče na svetu ni popolnoma legaliziral konoplje, ne Kolorado in ne Urugvaj. Države poskušajo vzpostaviti neko regulativno normo, ki bo imela čim manj posledic za prebivalstvo in s katero bodo čim bolj izkoristile dobre lastnosti te rastline.

Kakšne so izkušnje z legalizacijo konoplje v ameriški zvezni državi Kolorado, kjer je dovoljeno, da lahko starejši od 21 let kupijo in posedujejo 28 gramov konoplje za rekreativno uporabo?

V Koloradu gre dejansko za spremembo regulacije tega področja, in ne za legalizacijo. Ta rastlina je v Koloradu v določenih primerih še vedno prepovedana, ne smeš je na primer na črno gojiti in prodajati. Je veliko bolj dostopna kot v preteklosti. Pri tem bi poudaril, da ima nova regulacija konoplje v Koloradu dobre in slabe strani in videti je treba ene in druge. Tako so se povečali število smrti v prometnih nesrečah, ki so povezane s predhodno uporabo konoplje, uporaba konoplje med odraslimi, sprejem v urgentne centre zaradi zastrupitev s konopljo in število oseb, ki so hospitalizirane zaradi uporabe konoplje. Dobivajo pa nekaj sredstev iz davka, ki jih namenjajo tudi za preventivo.

Katere so še druge negativne strani manj stroge regulacije konoplje?

V primeru nove regulacije v Sloveniji bi se verjetno zgodilo podobno kot v Koloradu. Oseba, ki je odgovorna za izvedbo programa sprostitve dostopa do konoplje v Koloradu, mi je povedala, da vsak teden sprejmejo neki nov ukrep, da uredijo probleme, ki se sproti pojavljajo zaradi »legalizacije«. Podobno je v Urugvaju. V teh državah gre v bistvu za eksperiment, tako gleda stroka na to.

Vedeti pa moramo, da se za legalizacijo konoplje ne navija zato, ker bi bila zdravilo za vse. Zadaj je koristoljubje, ki računa na to, da bo legalizacija konoplje prinesla velike dobičke. To je razumljivo, saj snovi, ki povzroča ugodje in odvisnost, ni težko prodati in tudi uporabnikov nikoli ne zmanjka. Trg konoplje je idealen trg, saj na njem nastaja dobiček, ki ga poberejo trgovci z novci, težave pa ostanejo posamezniku in državi ter zdravstvenemu zavarovanju.

Kaj potem svetujete ob pobudah za sprostitev rekreativne uporabe konoplje tudi pri nas?

Preden bi začeli uvajati takšne spremembe, bi morali zelo dobro premisliti in proučiti izkušnje v državah, ki so izvedle ta eksperiment. Strokovnjaki nismo veseli, da se poskuša na trg uvesti še ena droga, poleg alkohola in cigaret, saj, kot veste, ti drogi naredita veliko škode. Zagovorniki pravijo, da so posledice pri kajenju konoplje manjše kot pri tobaku. S tem sicer priznajo, da posledice so. In če zdaj nastopamo proti kajenju tobaka, ker je dim škodljiv in ker na leto zaradi cigaret umre 3.000 Slovencev, potem težko razumem, zakaj bi hiteli z legalizacijo konoplje, ki ima skoraj enako sestavo dima. Potrebujemo tudi dolgoročne študije. Kakšne bodo posledice nove regulacije konoplje čez deset let in več? Zato počakajmo, da vidimo, kaj bo s Koloradom in drugimi redkimi državami, ki so do neke mere sprostile nadzor nad konopljo.

Pri tem obstaja še neki drugi vidik. Vsi, ki želijo v Urugvaju uživati konopljo, se morajo registrirati v bazi uživalcev konoplje in dobijo kartonček. To bo lahko v nekaterih primerih imelo posledice: če bo katera od teh oseb na primer hotela postati pilot, ji bodo prijazno povedali, da pri uživalcih konoplje to ni mogoče. Zamislimo si, da pozneje neka druga politična opcija, ko pride na oblast, dobi podatke o uživalcih konoplje in le-te zlorabi, kar se danes dogaja na Filipinih.

Vendar pa tudi represija ni zmanjšala uživanja drog.

To ni čisto res, saj je uživalcev prepovedanih drog bistveno manj kot uživalcev tobaka in alkohola, ki nista »prepovedana«. Sam se že od leta 1999 zavzemam za alternativno kaznovanje, o čemer smo tedaj napisali amandma k zakonu o drogah. Pri nas se lahko za nekoga, ki ima pri sebi le nekaj gramov droge, zelo hitro sproži kazenski postopek. Z amandmajem smo uvedli možnost, da se tega posameznika – namesto da se mu naloži plačilo globe – napoti na posvet s skupino strokovnjakov. Ti ga lahko usmerijo v zdravljenje ali nadaljnje posvetovanje, in ne v zapor. Toda ta del zakona je po vseh teh letih še vedno mrtva črka na papirju, ker politiki in tudi strokovnjaki še ne vejo dobro, za kaj gre. Na Portugalskem so imeli s podobnim alternativnim kaznovanjem 70-odstotni uspeh – tak delež ljudi, ki so jih dobili z majhno količino droge, je izstopil iz sveta drog. To je torej velika priložnost za to, da zmanjšamo število uživalcev drog in število zaprtih uporabnikov drog, za kar država nameni kar veliko denarja. Odvisnost je huda bolezen, ki se jo lahko zdravi, zato odvisniki ne sodijo v zapor ampak v programe obravnave in zdravljenja.

Kaj pa preventiva?

Zavedati se moramo, da je trenutna družbena klima zelo spodbudna za uživanje drog. Konoplja deluje proti stresu, podobno nove psihoaktivne snovi, ki so mimogrede še zelo poceni in dostopne tudi prek interneta. Človek trdo dela ves teden za majhno plačilo in konec tedna se ga zadene z ekstazijem ali drugo drogo, da se pod vplivom drog končno počuti od vseh sprejetega, potem ko so ga drugi ves teden šikanirali. Ljudje jemljejo droge tudi kot samoterapijo. Ena ura ugodja poplača vse težave čez teden. Droge so sestavni del družbe, v kateri živimo. Zato se jih ne moremo popolnoma rešiti. Lahko zmanjšamo škodo, število ljudi, ki jemljejo droge. Ne moremo pa – za zdaj – drog odpraviti. Droge so tudi neki hiter in lažji izhod, zlasti za nekoga, ki je v stiskah in brez socialne opore.

Nujen preventivni ukrep je, da s posegi v lokalno skupnost dosežemo, da se otrok in odrasel človek v svojem okolju počutita dobro in varno. Islandcem je uspelo delež uporabnikov konoplje med mladimi s 17 odstotkov znižati na 7 odstotkov. To so dosegli zato, ker so na podlagi temeljite predhodne študije potreb celovito nastopili proti družbenim tveganjem, ki povzročajo uporabo drog, tako na državni ravni kot na ravni lokalne skupnosti. Gre za to, da življenjsko okolje mladostnika in tudi odraslih tako spremeniš, da nihče ne potrebuje izhoda v droge, ampak je prebivalcem omogočeno zadovoljstvo.

Kakšna preventiva deluje pri mladih?

Mladostnikom smo dolžni pojasniti, kakšne posledice imajo droge za telo, in to na pravilen način, ne tako, da še povečamo njihovo zanimanje. Najstnike, ki odhajajo na nočne zabave, bi morali poučiti o tem, kakšno je manj nevarno uživanje drog. Mladostnika starši običajno spustijo na zabavo, kjer se jemlje različne droge, ne da bi ga o tem poučili. Brez vozniškega izpita pa jim ne dovolijo voziti avtomobila. Ali je otrok manj dragocen kot avto? Prepričani so, da ne bo posegel po drogah, kar je velika zmota. Možnost, da najstnik ne bo užival drog, je namreč zelo majhna. Tako prihaja do nevarnih prevelikih odmerkov. Mladi ne poznajo tehnike uporabe drog, ne vedo, da bo tabletka delovala šele čez eno uro, zato vsake toliko časa vzamejo novo, ko pa začnejo tabletke delovati, pride do zapletov, ki se lahko končajo tudi s smrtjo. Poleg tega pa je vsaj 40 odstotkov drog druge vrste, kot so jo kupili. Zato posledic tako rekoč ni mogoče predvideti.

Pri evropski agenciji za droge ugotavljajo, da uporaba kanabisa povzroča vse večje težave, saj kar 45 odstotkov ljudi, ki prvič poiščejo pomoč v programih za zdravljenje odvisnosti, to stori zaradi težav s konopljo. Pri nas je bilo leta 2015 takih 39 odstotkov primerov. Kakšne težave imajo uporabniki konoplje?

Nekateri postanejo odvisni. Težave imajo s koncentracijo pri učenju. Ne hodijo v šolo. Poleg konoplje uporabljajo še druge droge, vključno z alkoholom. Potrebujejo zelo veliko podpore, da se utirijo nazaj v normalen ritem. Dodatna težava je v tem, da ima šola danes visoke zahteve. In če nekdo ni v polni psihofizični kondiciji, te zahteve težko izpolni. Dilerji velikokrat obljubljajo, da droge omogočajo boljše učenje, zato mladostniki poskušajo preseči težave tudi na ta način. Nekateri potem, ko začnejo s konopljo, nadaljujejo s heroinom in drugimi drogami, kar stanje samo še poslabša.

Vsaka droga, tudi konoplja, ima svoj potencial odvisnosti. Pri tistih, ki razvijejo odvisnost od drog, velja pravilo tretjin. Ena tretjina bo ozdravela in bo čas odvisnosti le še slab spomin. Druga tretjina odvisnih bo občasno vzpostavila abstinenco in jo nekaj časa vzdrževala, na koncu pa bodo ponovno začeli uporabljati drogo in bodo ponovno postali odvisni od nje. Zadnja tretjina odvisnih pa nikoli več ne vzpostavi abstinence in vse življenje uporablja droge zaradi bolezni odvisnosti. V času odvisnosti imajo velike težave v šoli, pri iskanju zaposlitve, pri delu, običajno končajo kot brezdomci, odvisni od socialnih transferjev.

Noben program obravnave odvisnosti ne more biti tako odličen, da vsem zagotovi izhod iz sveta drog. Vsak, ki stopi na pot uporabe drog, mora vedeti, da bo padel v eno od treh skupin. V katero, tega ne more vedeti vnaprej. Lahko pa to ugotovi za nazaj po desetih letih, ko je za marsikoga že prepozno.

Leta 2015 smo prvič zabeležili dve smrti zaradi konoplje. Kaj se je zgodilo?

Gre za smrti, ki sta povezani z uporabo konoplje, in ne za smrti zaradi konoplje. Obe smrti sta neposredni posledici odpovedi srca po kajenju konoplje, kar je v literaturi dobro opisana posledica kajenja konoplje. Podobno smrt so zabeležili in opisali v članku tudi Nemci. Možno je, da je bilo še veliko več takih smrti, pa niso bile zabeležene.

Že več kot 30 let se srečujete z odvisniki. Koliko od tistih, s katerimi ste imeli stik na začetku, je danes še z nami?

Veliko. Predvsem zato, ker smo imeli dobre programe za obravnavo odvisnih oseb. Brez programov bi jih veliko več umrlo. S programi in s požrtvovalnim delom številnih strokovnjakov smo preprečili, da bi se okužili s HIV. Pri tem je bila pomembna metadonska terapija, ki sva jo z Branko Čelan uvedla v Sloveniji leta 1991. Tedaj so imeli Italijani 14 odstotkov odvisnikov od heroina okuženih s HIV, v Španiji celo 60 odstotkov. Mi nobenega in še danes le enega ali dva. Metadonska terapija ima več pozitivnih plati: uživalec heroina vstopi v sistem in ga lahko usmerjamo v druge programe. Če je na cesti, pa se z njim dogaja marsikaj, kar njega in družbo drago stane: okuži se lahko s HIV, s tuberkulozo… V te programe moramo vlagati ravno zato, da bomo omogočili večje preživetje uporabnikov drog in da bo v zdravstvu ostalo več denarja. Res pa je, da je bilo politike zelo težko prepričati v financiranje metadonske terapije, saj niso razumeli, zakaj bi se med uživalci heroina borili proti HIV, če pa ga le-ti nimajo.

Pomemben preventivni ukrep je tudi razdeljevanje sterilnega pribora. V Sloveniji na leto razdelimo pol milijona igel za varnejše injiciranje drog. Razdeljevanje sterilnega pribora bi morali uvesti tudi v zaporih, o tem govorim že več kot deset let, pa ni premika. V Sloveniji danes deluje mreža centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti, na Koroškem pa centra še vedno ni in tamkajšnji uporabniki se morajo na terapijo z metadonom voziti tudi 60 kilometrov daleč, kar ni dobro. Skratka, vlaganje v preventivo in zdravljenje je dobičkonosna in dolgoročna investicija družbe. Trenutno imamo problem s tem, da v kombiju, s katerim razdeljujemo igle, ne moremo zaposliti medicinske sestre, da bi lahko na terenu oskrbela odvisnike, ki imajo rane in različne bolezni.

Zakaj ne morete zaposliti terenske medicinske sestre?

Pravijo, da gledam preveč naprej. Zdaj bomo medicinsko sestro mogoče dobili prek evropskega projekta, toda zakaj to ni del rednega programa? Včasih razmišljam, da me preprosto ne razumejo, ker sem prehiter, zato me ne podprejo. Preveč je strahu. Zato se ne uveljavijo varne sobe, heroin na recept, naloxon za uporabo na terenu kot antidot za zastrupitve z opijati, alternativno kaznovanje, terensko delo z mladimi kot zgodnja intervencija, ki prepreči razvoj odvisnosti pri mladostniku, sterilni pribor za injiciranje v zaporih, zatočišča za ostarele osebe, odvisne od drog, testiranje drog na terenu…

Naš urad za droge je bil eden najbolj naprednih v Evropi. Zaprli so ga, ker je bil preveč napreden in ker smo hoteli stanje spreminjati, ne pa ga samo spremljati. Velikokrat smo prišli v konflikt, ker smo bili prehitri v razvoju in nam ni uspelo prepričati še preostalih. O industrijski in medicinski konoplji smo razmišljali že leta 2000. Leta 2002 smo izvedli celodnevno izobraževanje zdravnikov o zdravljenju z medicinsko konopljo v UKC Ljubljana. Zdaj smo po več kot 15 letih končno omogočili uporabo medicinske konoplje v Sloveniji. Več bi se morali poslušati in si zaupati, zaupati bi morali stroki in dobrim praksam ter upoštevati tudi velikokrat dobre pobude nevladnega sektorja. Treba bo vpeljati skupnostni pristop k zdravju, da se torej deluje v lokalni skupnosti. To je spet pomembna vizija in korak naprej in znotraj tega bo treba reševati tudi probleme odvisnosti.

VIR: DNEVNIK (Mojca Lorenčič, Mihael Šorl)

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.