Bomo razprodali tudi osnovne pravice?


Septembra bo minilo 12 let, odkar se civilna družba v Stražišču bori proti cinizmu lokalnih in državnih organov brez primere, predvsem pa proti brezvestnosti in lahkotnem igranju uradnih organov z odgovornostjo. Tisti, ki bi se morali zbujati z mislijo po ohranitvi narave, pa mirno mižijo celo ob ogroženem prebivalstvu. Vse, kar se dogaja na pogoriščih ekoloških bomb v zadnjih mesecih, je bilo moč predvideti in preprečiti tudi z ustrezno obravnavo našega primera »industrijske cone« Laze, ki ne zasluži takega imena. Najprej zato, ker je nastala v najlepšem delu Kranja, v zaščitenem območju Nature 2000, na področju opustele opekarne, na degradiranem in stalno naseljenem območju. Po že videnem vzorcu, brez minimalnih pogojev za umazano industrijo (neprimerna vaška cesta z omejitvijo hitrosti 30 km/h, celo brez kanalizacije) in z zasvinjanimi iztoki v vodovarstvenem območju, ki napajajo škofjeloško področje. Zakaj? Ker si je kranjska enotna politična elita tod omislila nelegalno pokopališče nekdanje močne industrije in priročen evropski odpad apokaliptičnih razsežnosti. Drugače pač ne moremo označiti trpljenja domačinov in delavcev iz Laz, ki izgubljajo bitko za pravico do zdravega okolja, ki jim gre po slovenski ustavi (72. člen). V vročih dneh je sredi gozdnatih planjav prebivalcem in zaposlenim težko priti do zraka, iz iztokov neprestano zaudarja, ljudem pokajo fasade in se lomijo nadstreški, cene nepremičnin strmoglavo padajo, nepregledni konvoji kamionov z odpadki pa jih delajo izobčence na lastni zemlji …

Tipična zgodba brez srečnega konca, kot jo spremljamo v Zalogu pri Novem mestu, na Vrhniki, v Ljutomeru in še kje. Vsi argumenti in svarila kvalificiranih oseb, kot je poročilo gasilske enote (priloga), se izkažejo za zaletavanja v birokratski zid brez haska, kar je neodgovorno in skregano z vsemi mednarodnimi konvencijami. Namesto spoštovanja Aarhuške konvencije pri ARSU spoštujejo zgolj kapital. Naj spomnimo, kaj pomeni ta kratica: Agencija Republike Slovenije za okolje! Torej vrhovni slovenski čuvar okolja. Žal se tam postopki spreminjajo v pravniški copy-
-paste sistem izločanja javnosti. Le po zaslugi mednarodne okoljevarstvene organizacije Alpe Adria Green smo kot njeni člani lahko skušali preprečiti sistemsko farso, ki naj bi bila namenjena zaščiti življenjskega okolja, pa je vse drugo kot to. Poročila o vplivu na okolje (ki ga plača financer in zato ne morejo biti nepristranska), sistemsko zgrešena umestitev objektov, ki lahko (in tudi res) povzročijo onesnaženja večjega obsega, neenake pravne možnosti za stranske udeležence v postopku, umestitev objektov in naprav v okolje, kjer jih nikdar ne bi smelo biti, nespoštovanje evropskih direktiv, nedelovanje okoljske inšpekcije (ki po šestih letih ob vseh podanih prijavah ni sprožila niti enega postopka), financerjem v vsem podrejena vloga državnih regulatorjev (kot je ARSO) – vse to je botrovalo izdaji okoljevarstvenega dovoljenja (OVD), ki ga je pravnomočno pridobil Ekorel. Dovoljenju za odstranjevanje 48,7 t/dan nevarnih odpadkov in predelavo 25,02 t/dan nenevarnih ter nevarnih odpadkov dnevno (kar je le šestina kapacitete IED-naprave)! Glede na dovoljeno dnevno kapaciteto to pomeni kar (med postopkom povečan) 93-odstotni delež nevarnih odpadkov! Dovoljenje pa velja kar za 300 vrst odpadkov!

V postopku pridobivanja OVD je AAG opozoril na vsa realna šokantna dejstva:
– porazna geostrateška lega objekta na vrhu vzpetine (kar je ob katastrofičnem scenariju požarov, ki jih spremljamo, klic k zdravi pameti presojevalcev);

– naselje v neposredni bližini;

– premalo prostora za take vrste dejavnosti;

– pretekli izlivi nevarnih snovi v potok in najmanj dva resna požara;

– stalna požarna grožnja brez rešitev (priloga), ki lahko mahoma ogrozi 500–1000 prebivalcev Laz in širše okolice (tudi in predvsem sosednje KS Bitnje zaradi narave vetrov);

– gradbeno dovoljenje iz leta 2002 za druge vrste dejavnosti (sortiranje odpadkov) od dejavnosti, ki tam resnično poteka (predelava odpadkov);

– neskladnost z evropsko zakonodajo (previdnostno načelo, trajnostna presoja vplivov na okolje), ki velja za naprave, ki lahko povzročijo onesnaženje večjega obsega (t. i. IED-naprave);

– alarmantna soseščina livarne aluminija in pekovskega podjetja (oba tudi že v postopkih zaradi kršitve okoljske zakonodaje);

– nedelujoče inšpekcijske službe, ki tudi po pravnomočnem OVD opravljajo zgolj stransko vlogo namesto resnega (tudi nenapovedanega) nadzora;

– po mnenju nekdanje uprave MO Kranj možna tvorba izjemno nevarnih cianidov itd.

Organi v sestavi Ministrstva za okolje in prostor so vse pomisleke zavrnili kot pavšalne in argumente kot takšne, »ki niso predmet postopka«. Med postopkom in po pustošenju ekoloških katastrof pa smo zgroženi spoznali, da za birokrate tudi mi, ki smo prisiljeni živeti z neodgovornimi in nepremišljenimi odločitvami, nismo predmet nobenega postopka. Lahko le upamo, da se nam ne zgodi še kaj mnogo hujšega, kot se je zgodilo Stražanom, Vrhničanom …

Vodenje upravnih postopkov pristojnih organov v konfliktu z interesi ljudi je vsaj neodgovorno, pomeni pa tudi kapitulacijo, klečeplazenje in inferiornost državnih organov pred lastniki kapitala in zaslužkarji. Če v tej državi res ne znamo prodajati česa drugega kot zdravje državljanov, potem smo brez prihodnosti.

Ker skupaj z AAG nočemo deliti usode avtohtonih živalskih vrst, ki so bile iz Laz iztrebljene, nam ne preostane drugega, kot da sodno prisilimo organe MOP v začetek postopka ugotavljanja okoljske škode v Lazah. Šele upravno sodišče je zaradi okoljske škode tudi po poročilu Zavoda za varstvo narave te organe prisililo v aktivnosti, ki bi jih morali opravljati sami od sebe. A po 13 mesecih od sodbe ARSO še vedno ni začel ustreznih postopkov za sanacijo okolja (vode in tal). Povsem jasno je torej, da državni organi gledajo na zdravo življenje kot na administrativno oviro za podjetnike, zato se lahko zanj (za lastno zdravje) Strašani – predvsem po zadnjih požarih v podobnih objektih –, upravičeno bojimo. AAG je tako že vložil pritožbo na postopek pridobivanja OVD na Evropsko komisijo. Vlada RS pa je šele 20. 7. letos po opominu Evropske komisije sprejela uredbo, ki precej bolje določa postopek sprejemanja presoje vplivov na okolje. A bojimo se, da bo vse to premalo in prepozno. Ekološka bomba v Lazah zaradi neodgovornosti in nestrokovnosti organov vse glasneje tiktaka. Namesto ukrepov vozijo odpadke s pogorišča na Vrhniki in iz številnih držav Evrope v – Stražišče!

Ekol, ki domuje na istem naslovu in ima iste lastnike kot Ekorel, pa celo pripravlja nove elaborate za pridobitev dovoljenja za naprave tudi za predelavo plastike. Po izkušnji v Zalogu in po navedbah dr. Gorazda Pretnarja pa vemo, kaj za življenje pomenijo emisije, ki ob nesreči v takem objektu lahko nastanejo. Državljanska (za)vest nam je zato v civilni iniciativi narekovala sprožitev še treh postopkov (pri požarni in gradbeni inšpekciji ter predlog spremembe občinskega prostorskega načrta – v prilogah). Se nam obeta nova farsa, ali nas bo končno srečala pamet?

zaradi ind. cone Laze onesnažen potok Sorška reka (Stražišče pri Kranju) - 2017-07-21 18-45-11

Zato zahtevamo:

1. Konkretno (tudi kazensko) odgovornost za nepravilno izdana okoljevarstvena dovoljenja in neodvisno revizijo (nemudoma za vse IED-
-naprave)
. Slednje v medresorskih skupinah, ki jih panično napoveduje vlada, ne morejo nastati. Strinjamo pa se s predlogi AAG, ki predlaga neodvisne (četudi tuje) strokovnjake. Do konca revizije je potrebno v teh obratih zaustaviti proizvodnjo.

2. Temeljito prevetritev strokovnih služb na ARSU in v okoljski inšpekciji ter njihovo strokovno okrepitev, saj bo le tako lahko parirala investicijskemu lobiju.
3. Konkretno odgovornost tudi za izgubljene tožbe RS v Bruslju zaradi odlokov, ki z dejanskim stanjem nimajo nič skupnega.

4. Neodvisne presoje in – tako kot AAG – varne nenaseljene objekte za predelave odpadkov z vso zahtevano infrastrukturo zlasti pri sortiranju in predelavi nevarnih odpadkov. Za to ni potrebna sprememba zakonodaje, pač pa le odločitev pristojnih oblasti, ki se lahko po 148. členu ZOV odločijo, da so nevarni odpadki domena države in ne več privatnih lovcev na profit.

Vse to zahtevamo, ker naših ognjišč nočemo spreminjati v požigališča. Nič več in nič manj od odgovornega in občutljivega ravnanja do slehernega življenja ne pričakujemo od tistih, ki zastopajo okoljske interese. Za doseganje tega bomo uporabili vsa sredstva, tudi vse oblike državljanske nepokorščine. Če nam sistem ne more zagotoviti zaščite varnega in zdravega okolja, bomo to izsilili s protesti, z jezikom ulice in vključitvijo mednarodnih institucij. Res pa je, da nam v tej nekoč ruski, danes pa očitno slovenski ruleti, v katero nas peha hlapčevstvo, kot kažejo zadnji dogodki – zmanjkuje časa. Na posmehljivo vprašanje izkoriščevalcev narave, kako bomo živeli le od čistega zraka in vode, bi moral biti odgovor vsakogar vedno enak: »Kako pa bomo živeli brez enega ali drugega?«

Civilna iniciativa za zeleno Stražišče

Zanjo: Marko Špolad

Povezava:

EKO-PATRILJI AAG–POTOKA IZPOD INDUSTRIJSKE CONE LAZE

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.