BO KDO ODGOVOREN ZA OKOLJSKO ŠKODO V INDUSTRIJSKI CONI LAZE?


LAZE1

LAZE2

LAZE3

LAZE4

POVEZAVA:

EKO-PATRILJI AAG–POTOKA IZPOD INDUSTRIJSKE CONE LAZE

POSTANITE ČLAN AAG ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK

NAMENITE 0,5 % DOHODNINE ALPE ADRIA GREEN, KI DELUJE KOT NEPRIDOBITNA ORGANIZACIJA BREZ REDNO ZAPOSLENIH. VES ZBRANI DENAR NAMENIMO ZA ZDRAVO PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

Podmorski permafrost na Vzhodno sibirski arktični plošči je v pospešenem izginjanju


Nick Breeze / EnvisioNation Communicating Climate / objavljeno 24.6.2017

Intervju: Nick Breeze z arktičnima raziskovalcema dr. Natalijo Šahovo and dr. Igorjem Semiletovim

Prevod Milan Malej

Uvod prevajalca

Natalija Šahova and Igor Semiletov sta gonilna sila ruskih in nekaterih tujih znanstvenikov, ki se ukvarjajo z dve desetletji trajajojočim opaznim povečevanjem uhajanja arktičnega metana. Originalno bazirana na univerzi v Tomsku in delujoča tudi na aljaški univerzi v Fairbanksu je njuna glavna pozornost usmerjena v dogajanje v plitvem Vzhodno sibirskem morju, kjer taljenje zamrznjenega dna morja sproža do sedaj največje naravno uhajanje metana v atmosfero, z grožnjo izjemnega povečanja učinka globalne tople grede ter propadanja življenja na planetu.

Njune prve odmevne objave so bile v letu 2010 iz nekajletnih raziskav prej, ko so ugotavljali količine pod morjem skritega metana in opravljali prve meritve grožečih emisij tega plina. Iz tega časa izvira njuna napoved o mogočem velikem izpustu plina okrog 50 gigaton v naslednjih (koliko?) letih, 10 krat več od današnje količine metana v atmosferi. Ta domneva je v znanstvenem svetu sprožila bolj posmehovanja in modro neizpostavljanje kakršnim koli predvidevanjem. Osredotočali so se na problem CO2, izsekavanje gozdov, izginjanje morskega ledu in ledenikov, potencialno dvigovanje gladine morja, bistveno posledico in ponovni vzrok segrevanja pa puščali ob strani.

Rusi so delali naprej. Za cilj podrobnejših raziskav so si izbrali področja v morju Laptevov, zahodno od Novosibirskih otokov. Tri leta so vrtali in krožili okrog z raziskovalno ladjo ter snemali izbruhe plina. 2014 objavljeni rezultati so bili šokantni. Sam sem jih že večkrat predstavil, na primer v članku Narava nas bo prisilila v spremembo ekonomije, vrednotenja in sistema odločanja na spletni strani http://www.publishwall.si/darilo.za.planet/post/308233/narava-nas-bo-prisilila-v-spremembo-ekonomije-vrednotenja-in-sistema-odlocanja.

Sledila je takojšnja mednarodna odprava preko vseh ruskih arktičnih morij z udeležbo Semiletova, ki pa je poskušala z drugačnimi meritvami zbiti vrednosti ruskih. Imela je seveda še druge cilje od metana. Vendar je ruska ekipa z opazovanjem in opisnimi informacijami potrdila njihove prve ugotovitve in uhajanje plina na mnogo večjem področju celotnega popotovanja ekspedicije, v fizičnih obsegih, ki jih do tedaj še niso videli.

Po raziskavi vsebnosti organskega materiala, ki ga velike ruske reke prinašajo v Arktično morje, so lani (2016) ponovili opazovanja in meritve ter opravili nove poskuse na področju iz let 2011-2013. Ugotovitve so bile izjemno povečanje obsegov in količin emisij.

Marca letos so izdali članek o raziskavi razpadanja podmorskega permafrosta. Rezultat se ne osredotoča na podatke o emisijah plina, ampak na mehanizme, ki povzročajo taljenje permafrosta in emisije. V pričujočem intervjuju pa odkrijeta tudi nekatere ugotovitve in dejstva, ki smo jih iz starih podatkov predvidevali, pa tudi naravno dogajanje, ki bo kakršnokoli človekovo ukrepanje še otežilo.

Intervju

Novi znanstveni članek, objavljen v Nature Communication Journal prikazuje, da mehanizmi destabilizacije podmorskega permafrosta, v nasprotju s prejšnjimi trditvami, nudijo nove vpoglede v povečane emisije iz največjih svetovnih zalog metana, ki obstajajo v Vzhodno sibirski arktični plošči (ESAS).

Podmorski permafrost je tisoče let deloval kot pokrov, ki je preprečeval pretok plina skozi vodo v atmosfero. Ta članek jasno kaže, da so razgradnja permafrosta in pojavljanje poti za “migracije metana” ključni dejavniki v kontroli emisij.

Poznavanje hitrosti spreminjanja emisij in mehanizma razpadanja permafrosta je predpogoj za pomembna predvidevanja kratkoročnih izpustov metana iz Arktike. V tem intervjuju z dvema od vodilnih avtorjev članka, dr. Natalijo Šahovo and dr. Igorjem Semiletovim, spoznamo, da se dogaja propadanje podmorskega permafrosta, celo tistehttp://envisionation.co.uk/index.php/nick-breeze/203-subsea-permafrost-on-east-siberian-arctic-shelf-now-in-accelerated-decline

ga, ki je bil potopljen v relativno zadnjem času (manj kot 1000 let nazaj) zaradi s strani človeštva povzročenega globalnega segrevanja, in da ne obstaja nobena poznana nasprotna sila, ki bi zaustavila ta trend napredujočega razpadanja in povečevanja emisij.

Vzhodno sibirska arktična plošča (East Siberian Arctic Shelf = ESAS) je največja in najplitvejša plošča v svetovnih oceanih, s povprečno globino približno 50 metrov. Skupna površina ESAS je 2.000.000 km2 z dnom morja iz organskega materiala imenovanega podmorski permafrost. Ta obalni permafrost (tla ostajajo na temperaturi 0 st.C ali manj za več kot 2 leti) se je razvil, ko se je severna hemisfera ohladila pred približno 2,5 milijona leti.

Kot so se morebiti ledeniki stalili, se je gladina morja dvignila in potopila ta permafrost. Preplavljenje plošče z morsko vodo je zaradi dviga temperature tudi do 17 st.C spremenilo lastnosti tega permafrosta.

Ogrevanje ESAS se je začelo okrog 12 do 13 tisoč let nazaj, ko je bila celotna plošča izpostavljena morski vodi. Ko se je zgodilo preplavljenje, so na površini permafrosta in nad taliki obstajala mnoga raztaljena jezera. Talik je plast v permafrostu, ki ima temperaturo nad 0 st.C.

Obnašanje tega permafrosta je okupiralo dr. Šahovo and dr. Semiletova v njunem študiju Vzhodno sibirske arktične plošče, kajti predvidevajo, da spodaj obstaja naječji bazen metanskega plina na svetu.

Poti za migracije plina, ki nastajajo v razpadajočem permafrostu delujejo kot (plutovinast) zamašek šampanjca.

Vendar tu je ta zamašek podmorski permafrost. Pred tem je bil samo permafrost (z vodo prepojena in zamrznjena zemlja) na kopnem. Ko ga je morje potopilo, je postal podmorski permafrost in je služil preprečevanju prehajanja povečujočih se količin nastajajočega plina v ocean in atmosfero zgoraj. Dokler je ta pokrov nepropusten, se nimamo česa bati…

Ko ta pokrov (permafrost) izgubi trdnost, nas lahko začne skrbeti. To je, kjer se sprošča metan in količine trenutno izhajajočega metana nam vzbujajo misli, da bodo še naraščale zaradi razpadanja tega telesa permafrosta.

Breeze:

Kako so lahko zadnja opazovanja v periodi malo več od treh desetletij pomenijo zaključke?

Šahova:

Za permafrost tri desetletja ne pomenijo prav dolgo obdobje, kajti procesi in njihove posledice, ki jih proučujemo in kako z njimi živeti, so se začeli že zelo dolgo nazaj. Sprožilo jih je naravno segrevanje, povezano z zamenjavo mrzlega klimatskega obdobja s toplimi medledeniškimi periodami, ki jim je sledilo preplavljanje z morsko vodo. Znanstveniki se strinjajo, da bi potopljeni permafrost morebiti začel razpadati, toda kdaj in kako hitro bi se ta razgradnja dogajala, je postala glavna tema nestrinjanja med njimi.

Nekateri so menili, da bi podmorski permafrost obdržal integriteto tisočletja, kar pomeni, da se to v območjih, potopljenih pred manj kot tisoč leti (kot smo raziskali v študiji) še ne bi smelo zgoditi. Toda študija je pokazala, ne le da se je to že zgodilo, ampak da se je tudi nadaljevalo z višjim tempom, skoraj dvakrat višjim od takrat, ko se je začelo.

Najbolj verjetno pa je, da se zdaj soočamo s posledicami, ko se je naravno ogrevanje ojačalo z antropogenim (človekovim) ogrevanjem in skupaj pospešujeta tempo naravnih procesov. Izgleda, da se bodo procesi degradacije permafrosta nadaljevali na nivojih, ki jih prej še nikoli nismo videli.

Šahova razloži, da se je v periodah med ledenimi dobami permafrost začel tanjšati zaradi segrevanja. Poudarila je, da so bile temperature v prejšnjih medledeniških dobah celo višje, kot so zdaj, toda metanski hidrati iz ESAS niso izločali plina.

Šahova:

Kljub temu, da so v zadnji Eemijski medledeni dobi (130.00 – 115.000 let nazaj) temperature dosegle višje vrednosti, je bilo trajanje te “optimalne” periode krajše (okrog 2 tisoč let), ki mu je sledila ohladitev. V današnjem Holocenu po 5.000 letih ogrevanja še ni ohladitve.

Za podvodni permafrost so dolgo mislili, da mora, zato ker je trajanje ogrevanja bolj pomembno kot same površinske temperature, da bi se taljenje pričelo, najprej doseči ravnovesje s sosednjim okoljem. Zaradi tega je samo pomembno, da temperatura v okolici doseže nivo, pri katerem se permafrost tali. Po tem ni več nobene razlike, ali doseže +5 ali +7 st.C. Enkrat raztaljen ni več permafrost. Pokazali smo tudi, da obstaja več zapletenih mehanizmov razpadanja permafrosta, ki jih prej nismo poznali, in ki dovoljujejo formiranje poti za prehod plina precej prej preden se povsem stali (pretali) celotna debelina permafrosta.

Kar je pomembno, je temperatura nad tališčem in kako dolgo to ogreje traja. To bolj učinkuje na permafrost, kot sama temperatura.

Tako se tanjšanje lahko nadaljuje le če je trajanje toplega obdobja dovolj dolgo, da povzroči raztalitve, ki povzročajo poti za prehajanje plina in dovoljujejo njegovo uhajanje iz sedimentov spodaj.

Šahova:

Kot smo pokazali v člankih, v ESAS na nekaterih mestih podmorski permafrost dosega odtalitev. V drugih področjih bi jo lahko že dosegel. In kaj se lahko potem zgodi? Najbolj pomembna posledica bi bila naraščanje emisij metana… Linearni trend postane exponenten

Ta rob med biti linearen in postajati eksponenten je zelo tanek in se nahaja med zamrznjenim in talečim stanjem podmorskega permafrosta. Temu rečemo točka obrata. Za mene, ne morem sprejeti odgovornosti in reči – tukaj je prava točka med linearnim in že eksponentnim. Toda če sledimo logiki naših raziskav in vseh dokazov, ki smo jih do sedaj zbrali, me navaja k temu, da smo zelo blizu te točke. In v tej posebni točki (trenutku) – vsako leto šteje.

To je velika razlika med linearnim trendom, kjer štejejo stoletja ali tisočletja, in eksponentnim spreminjanjem, kjer šteje vsako leto.

Šahova and Semiletov trenutno ocenjujeta da od 2.000.000 km2, ki jih zavzema ESAS, 200.000 km2 (10%) obsegajo področja, ki jih imenujejo “vroče točke”, in kjer so opažene emisije metana daleč večje, kot tiste nižje v “področjih ozadja”

Breeze:

Ali nenadni izbruh metana postane mogoč, ko se podmorski permafrost destabilizira?

Šahova:

Razlika v emisijah med ozadjem in vročimi točkami je v redu velikosti. Je okrog… Poskusite razliko med 3 miligrami/m2 dnevno in 3.000 grami/m2 dnevno. kakšen je red? To je 3 do 6 kraten red velikosti (magnitude) med temi vrednostmi (red pomeni potenco števila 10, s katerim pomnožimo osnovno cifro števila, npr 5.000 = 5*103 – red je 3; uporablja se za približno izražanje vrednosti.)

To je dejanska razlika med linearnim in eksponentnim. Če se področja, ki jih imenujemo “vroče točke” povečajo 2 krat, potem bo tam velika razlika na skali emisij. Pri trikrat večjih področjih bo še večja razlika. Ali bi lahko obstajal (en) izbruh velikosti gigatone (milijarde ton)? Ne vem, če lahko izključim ta scenarij in kaj bi bil argument za izključitev tega scenarija?

Kajti ko vidimo razliko med dvemi različnimi področji, kjer uhaja metan s količinami, ki jih lahko delimo s petimi (šestimi?) redi velikosti (kot 3 mg in 3 kg), mi kaže to napredovanje degradacije permafrosta. Območja migracijskih poti plina bodo rasla in področja “vročih točk” bodo rasla prav tako.

V področjih vročih točk se plin izloča iz naplavin v morskem dnu, v katerem se je prosti plin akumuliral v sto tisočih, celo v milijonih let. Zato je količina tega plina in moč sproščanja (zaradi njegovega visokega pritiska) velikanska.

To bi dovoljevalo velika sproščanja metana in kakorkoli jih imenujete – izbruhi, bombe, ne vidim nobenega razloga, da bi rekla NE takšni verjetnosti. Bojim pa se reži DA, kajti o teh mehanizmih se moramo še veliko naučiti.

Breeze:

Glede ESAS, kako veste, da so ti hidrati tam in da so potencialna grožnja?

Šahova:

Pomen vključevanja hidratov v emisije metana je precenjen. Hidrat je le ena oblika mogočih rezervoarjev, v katerih je lahko pred tem formirani metan shranjen v morskem dnu, če so tam primerni pogoji temperature in pritiska. V ESAS plast hidratov obsega (debelino) le nekaj 100 metrov – to je zelo majhen del, če ga primerjamo s tisoči metrov s plinom nabitih sedimentov pod to plastjo.

Semiletov:

5 milijard ton metana, ki je trenutno v atmosferi, predstavlja okrog 1 odstotek zaloge v ESAS zamrznjenih metanskih hidratov. Razmišljanje je končal – … vendar mislimo, da je bazen hidratov le tanek del vsega.

Šahova:

Druga stvar je, da hidrati niso vse v plinskem bazenu, ki je ohranjen v tem velikem rezervoarju. Ta velika površina (ESAS) meri 2 milijona km2. Globina teh sedimentov je nekaj kilometrov, do 20 ponekod. V splošnem ni razlike v izpuščanju plina iz razpadajočih hidratov ali iz zalog prostega plina, kajti v drugih se je plin akumuliral dolgo časa brez spremembe prostornine rezervoarja in zaradi tega je tudi nastal njegov velik pritisk.

Za razliko od hidratov je ta plin ohranjen v prosti obliki, kot prvotno nastali plin, pripravljen da gre… Pod velikim pritiskom, akumuliran in išče poti za izhod navzgor.

Šahova in Semiletov poudarjata, da vprašanje, ali so hidrati prisotni pod permafrostom, res ni pomembno. Ocenjene količine hidratov so okrog 1.500 milijard ton, kar je dejansko v majhnem razmerju z dejanskimi zalogami prostega plina pod cono stabilnih plinskih hidratov.

Šahova:

Tretje bistvo je, da so bili hidrati, kljub nejeveri nekaterih znanstvenikov v ESAS že najdeni. To vemo iz osebne komunikacije, da je leta 2016 južnokorejska ekspedicija raziskovala in vzorčila metanske hidrate (op.: najbrž v raziskavah za izkoriščanje). Verjamem, da bodo ti podatki kmalu objavljeni. Vendar hidrate je mogoče vzorčiti le če ostanejo stabilni. Ko je hidrat destabiliziran (op.: zmanjšan pritisk ali temperatura), lahko vzorčimo le plin, ki uhaja iz teh razpadajočih zalog.

V naših opazovanjih smo zbrali dokaze, da to čelo plina (vrhnja meja?) v sedimentih napreduje. Zame kot znanstvenico so te točke dovolj, da sem prepričana, da so izpusti metana iz ESAS povezani z razpadanjem podmorskega permafrosta in posledično destabilizacijo zalog v morskem dnu, naj bodo to hidrati ali pa akumulacija prostega plina.

Breeze:

Zakaj nekateri znanstveniki pravijo, da v ESAS ne more biti hidratov?

Šahova:

Verjamejo, da bi se zahtevani pritisk lahko zgradil samo s prekrivajočo vodno plastjo, ki ustvari t.i. hidrostatični pritisk. S povprečno globino vode v ESAS okrog 50 m, ti znanstveniki mislijo, da ta pritisk ne bi bil dovolj in tako se hidrati ne morejo formirati. To je nerazumevanje, kajti ta argument deluje le, če dno morja smatramo za zgornjo mejo stabilne cone hidratov.

V področjih permafrosta obstaja nekaj specifičnih dejavnikov, ki spreminjajo pogoje pritiska in temperature, zahtevane za formiranje hidratov:

1.)

Ker so hidrati povezani s permafrostom, bi bila lahko njihova meja dosti pod dnom morja, bližje dnu permafrosta. Naravno je, da kamnine (materiali) ki sestavljajo morsko dno, lahko dvignejo pritisk še bolj učinkovito kot vodna plast. To je zato ker so kamnine gostejše, tako da kreiranje 1 atmosfere pritiska zahteva le 5 do 8 metrov, v primerjavi z 10 metrsko vodno plastjo… To pomeni, da bi se vrhnja meja cone stabilnih hidratov nahajala nekaj deset do sto metrov pod morskim dnom.

2.)

Visok pritisk v porah bi se lahko ustvaril med zamrzovanjem sedimenta v morju, ko je plošča zgoraj nad morjem izpostavljena mrzlim obdobjem. To pomeni, da se zgornja meja cone stabilnih hidratov lahko ustvari v plitvejših globinah (manj kot 100 m).

3.)

Ker se glavna frakcija hidratov formira, ko je plošča suha (na kopnem?), se zelo nizke temperature v tleh dopolnjujejo z nižjimi zahtevam po pritisku, kot pa je to za oceanske hidrate. Meni je nejasno, zakaj znanstveniki ignorirajo ta dejstva, ko se prerekajo o prisotnosti hidratov v ESAS.

Trditev, da tam ni dovolj globoka voda za tvorbo hidratov, absolutno nima nobene znanstvene utemeljitve.

Vendar vsa nasprotna mnenja so osnovana izključno na rezultatih modeliranja, ki so bila do danes osnovana na pomanjkanju znanja o fiziki podmorskega permafrosta, kot tudi pomanjkanju podatkov iz opazovanj, da bi modele lahko kalibrirali.

Breeze:

Bi bilo lahko 10 % področij “vročih točk” v ESAS zelo pomembno pri izpuščanju metana in vplivu na globalno podnebje?

Šahova:

Področje “vročih točk” je določeno z delom podmorskega permafrosta, ki je že razpadel. Proces degradacije permafrosta se je začel pred tisoči let in je zdaj ključni dejavnik za proženje emisij metana iz teh dolgo ohranjajočih se zalog.

Emisije, ki se dogajajo prav zdaj, so rezultat kombiniranega učinka naravnega in antropogenega ogrevanja, in se bodo pospeševale, dokler se ogrevanje ne spremeni v ohlajevanje. Celo ko se bo to zgodilo, ne obstaja noben mehanizem za zaustavitev razpadanja permafrosta v ESAS, razen izpostavljenja plošče nad nivojem morja, kar bi služilo zamrzovanju migracijskih poti plina, ki bi se tako integrirale s permafrostom. Pred tem pa se bo količina uhajajočega metana povečevala, dokler bo trajal dotok iz notranjosti.

Ker se je plin v bazenu naplavin ESAS področja nabiral milijon let brez načina, da bi prej ušel, je dobava za trenutne emisije ogromna. Ker je področje sibirske plošče zelo plitvo (povprečna globina manj od 50 metrov) bo del teh emisij dosegel atmosfero. Problem je, da bi bil ta del dovolj, da bi drastično spremenil podnebje na našem planetu.

Dr. Semiletov in dr. Šahova sta soavtorja novega članka, objavljenega v Nature Communications Journal, z naslovom Current rates and mechanisms of subsea permafrost degradation in the East Siberian Shelf’ in začenjata novo nalogo natančnega ugotavljanja količine ogljika, skranjenega v sedimentih področja ESAS.

https://www.nature.com/articles/ncomms15872

Komentar prevajalca

Šahova poudarja kombiniran učinek naravnega in človekovega ogrevanja planeta. Bistveni moment zmanjševanja količine permafrosta naj bi bilo trajanje ogrevanja, kar seveda navaja na misel, da je naravni način prevladujoč. Za tiste, ki hočejo opravičevati človekovo divjanje po Zemlji, je seveda takšna navedba brez kvantitativne ocene ali izračuna, več kot dobrodošla. V zadnji medledeni Eemianski dobi naj bi zato ne prišlo do zadostnega stanjšanja permafrosta (da bi metan začel uhajati), ker je bil čas “optimalnega” ogrevanja prekratek, čeprav so bile temperature višje od današnjih.

Iz linearne slike geoloških temperatur planeta, ki so jih izračunali iz Antarktičnih vzorcev ledu EPICA (vir: Wikipedia / Temperature record) ni videti, da bi bilo v tej dobi (130.000 let nazaj) ogrevanje krajše kot danes, prav gotovo pa ne samo 2.000 let. Temperature so približno enak čas nihale na 2 stopinji C višjem nivoju od današnjega 10.000 letnega nihanja.

EPICA_temperature_plot

Na drugi sliki, ki jo dobimo na Wikipedii / Eemian, pa je časovno merilo današnjega ogrevanja bistveno manjše (in zato slika povečana) od dela, v katerem je prikazana ta medledena doba. Lahko bi zato prišlo do napačne ocene, da je bila “konica” temperatur v tem obdobju krajša od današnjega toplega obdobja.

malej2

Iz slike temperatur planeta torej ni nobenega vzroka za utemeljevanje, da bi bilo naravno segrevanje vzrok za takšno taljenje permafrosta, kot smo mu priča v zadnjih 20 letih.

Nekaj 10 ali celo 100 let proti 10.000 letom, ko bi se danes taljenje moralo začeti na naraven način, je zelo malo. Torej bi se teh nekaj 10 let tako intenzivnega taljenja povsem lahko pojavilo že vsaj malo prej, ali pa počakalo še 100 let, če res ne bi bilo odvisno od človekovega prispevka. Zakaj se je katastrofalno taljenje pojavilo točno “v trenutku”, ko je človekovo izkoriščanje fosilne energije, ropanje narave in onesnaževanje planeta na vrhuncu (do zdaj)?

Če taljenje in tanjšanje permafrosta v prejšnjih 10.000 letih Eemianske dobe ni doseglo takšne stopnje, da bi se metan sproščal, je potekalo silno počasi. Torej, če bi se takrat metan začel sproščati, bi količine zelo počasi naraščale od minimalnih vrednosti. Mogoče se je celo začel, pa ga je bilo tako malo, da ga v vzorcih ne moremo zaznati. Ob enako dolgem ogrevanju na celo nižjih temperaturah torej tudi danes ne bi mogli pričakovati bistveno drugačnega taljenja od počasnega naravnega taljenja in morebitnega minimalnega sproščanja metana zaradi tega razloga.

Eruptivna hitrost današnjega taljenja torej ne more biti v zvezi z morebitnim naravnim tanjšanjem permafrosta. Če gre za povezavo naravnega in človekovega segrevanja, je tudi mogoče da so človekove dejavnosti vzpodbudile naravno dogajanje, čeprav mi mislimo, da je to le naravno. Pri povezanih procesih lahko ali pa tudi zelo mogoče vzroki za nek rezultat delujejo tudi drug na drugega in ne le na njihov skupni rezultat. In ravno to se dogaja pri ojačevanju tople grede. Lahko da se je debelina permafrosta od začetka današnjega toplega obdobja nekoliko stanjšala, vendar iz neprizadetih delov lahko vidimo, da je tudi “stanjšana” še več kot dovolj močna, da bi vzdržala vsak pritisk plina spodaj, če je ne bi razgrizli drugi dejavniki. Za takšno natančnejše “ugibanje” bi morali imeti podatke ali izračune o tempu spreminjanja permafrosta v tej naši najnovejši geološki zgodovini, ali pa vsaj v zadnjih nekaj 100 letih…

Gre za oceno, koliko (je) res prispeva(lo) naravno ogrevanje in koliko človekovo. Kajti le na podlagi tega razmerja bomo videli, ali lahko človek danes še kaj naredi, da se ta trend obrne nazaj, ali se vsaj umiri nedaleč od današnjega stanja.

Šahova primerja razliko med linearnim in eksponentnim dogajanjem z redom velikosti 6 (razmerje 106 med 3 mg/m2 in 3 kg/m2 emisij metana dnevno). V naših predvidevanjih smo računali s povprečno vrednostjo 3 grame/m2, ki je izšla iz izmerjene povprečne vrednosti samih izvirov 135 g/m2 in iz pregledane površine, na katero smo lahko celoten izmerjen in integriran pretok vseh izvirov razporedili.

3 kg/m2 je 15 krat večja vrednost od maksimalno izmerjenih. (Ker je bila 175 g/m2 povprečna vrednost največjih izvirov, predpostavljamo maksimalno izmerjeno okrog 200g/m2.) Ker so bile v članku obeh avtorjev iz leta 2014 vse izmerjene in povprečene vrednosti deklarirane kot minimalne, smo za naša predvidevanja poskušali določiti neke srednje povprečne vrednosti 4,5 g/m2 ter zaradi toplejših morij 9 g/m2. S to povprečno vrednostjo smo računali emisije za celotno površino vseh arktičnih morij, kjer smo samo plitvino v ESAS ocenili na 600.000 km2. Šahova pa govori o potencialno nevarni površini celo 2 milijona km2 v tem delu Arktike.

3 kg/m2 je verjetno vrednost blizu maksimalnega opaženega pretoka. Vendar ta podatek, oziroma verjetno skupek nekoliko nižjih podatkov velja le za t.i. “vroče točke”. Vzemimo torej njene nove podatke. 3 kg/m2 zmanjšamo na neko realno vrednost, ker povsod vroče točke prav gotovo ne emitirajo takšnih količin, recimo na 1 kg/m2. To je še vedno 5 krat več, kot so bili prvotno izmerjeni maksimalni pretoki v morju Laptevov. Še enkrat, to velja le za izbruhe v “vročih točkah”, ki imajo lahko posamezne površino več (10) km2, in ne za površino, na kateri se te točke sem ter tja pojavljajo.

Ko smo po podatkih mednarodne ekspedicije SWERUS (2014) ocenjevali pokritost površine z velikimi izbruhi, ki so jo lahko pregledali s sonarjem z ladje, smo prišli do številke 0,23 %. Z razširitvijo tega odstotka na celotno ESAS in upoštevanjem slik enakomernega manjšega uhajanja smo v tem morju (pri povprečnem uhajanju izbruhov 100 g/m2) prišli do letnega uhajanja okrog 1 Gtone, skupaj na celotni Arktiki pa (pri zgornji meji uhajanja 200 g/m2) do 6 Gton, kar se je skladalo s predvidevanji na podlagi podatkov le iz let 2011-2013.

Vendar Šahova in Semiletov sta ocenila, da danes že samo vroče točke zajemajo 10 % vse površine ESAS – to je 200.000 km2. In če na tej površini pri pretoku 1 kg/m2 izračunamo celoten dnevni in letni pretok, dobimo:

200.000 km2 * 106 m2/km2 * 1 kg/m2 = 2*1011 kg = 2*108 ton dnevno

letno pa to pomeni okrog 700*108 ton = 70 Gton

To je skoraj neverjetna številka. To je danes 14 krat več v enem letu, kot je (naj bi še bila) vsa količina metana v atmosferi (5 Gton). Kje je napaka v oceni? Maksimalna količina emisij 3 kg/m2, ki smo jo za ta račun sicer še zmanjšali, verjetno ne more veljati za vse vroče točke. Ostanimo torej pri pred leti izmerjenih realnih 200 g/m2. To da na ocenjeni površini vročih točk 5 krat manjšo letno količino emisij – 14 Gton.

To je približno dvakratna letna količina metana, ki nam je v naših predvidevanjih dala izenačenje učinkov CO2 in metana v dobrih 2 letih (GWP metana = 150 in 6,57 Gtone metana letno na vseh arktičnih morjih). In tu se pojavlja le v eni tretjini vseh teh morij. Torej bi lahko skupaj uhajala 6 kratna količina metana iz naših predvidevanj.

Torej absolutno, kar smo trdili že v omenjenem članku: predvidevanja so legitimna, kajti le na njihovi podlagi vidimo, kako nujno je takojšnje ukrepanje…Tisti odgovorni, ki jih ne bodo upoštevali, delujejo nezakonito in neustavno, kajti tudi slovensko “čisto” okolje je prvenstveno odvisno od globalnih dogajanj.

Vsi ti približni izračuni kažejo, v kakšnih razmerah se gibljemo. Prišli smo celo do situacije, ko je vseeno, ali so vrednosti emisij metana celo 10 krat manjše ali pa 10 krat večje…

Če primerjamo te morebitne letne količine metana, ki se lahko že danes sproščajo, ali pa se bodo še z veliko večjo verjetnostjo v naslednjih letih, so proti 5 Gtonam (ki so trenutno v atmosferi; oziroma naravnima 2 Gtonama pred industrijsko revolucijo) te vrednosti tako velike, da je nemogoče sploh pomisliti, da bi bile lahko posledica naravnega dogajanja. V 10 tisočih let, kolikor so trajale otoplitve med ledenimi dobami, s celo višjimi temperaturami od današnjih (višjimi celo upoštevajoč DANAŠNJO POVEČANO toplo gredo), se tako velike količine metana niso sproščale, sploh pa ne v tako kratkem času, kot danes. Če bi se, bi imelo to že takrat katastrofalne posledice na atmosfersko toplo gredo in življenje bi že takrat izumrlo ali pa doživelo hude spremembe.

Tako pa se tako močno povečanje tople grede nad naravnim nihanjem in ravnovesjem ni nikoli pojavilo. To je tudi pokazatelj, da nikoli ni prišlo to tako eruptivnega uhajanja metana. Tudi če se je permafrost talil in stanjševal in začel nekoliko prepuščati metan, so te majhne količine uhajale v času več tisoč let. Počasi so sproščale pritisk v notranjosti, mogoče celo sproti, kot je plin nastajal. Manjše sprotno povečanje koncentracij metana v zraku ni imelo vpliva ne na toplo gredo in ne na življenje. In še nekaj – te majhne količine metana so bile del njegovega naravnega cikla med planetom in atmosfero, med življenjem in smrtjo, in so se lahko v atmosferi sproti razgrajevale v CO2 in vodo, kar je še zmanjševalo možnosti za katastrofalen vpliv metana na življenje.

Ogromna količina tega plina, ki se danes prebija v atmosfero v kratkem času nekaj desetletij, pa se ne more sproti razgrajevati in posledica za toplo gredo in življenje bodo katastrofalne. Ogromne količine metana se bodo sicer tudi razgrajevale, ampak bodo zato porabljale tudi še veliko večje količine kisika iz atmosfere za oksidacijo ogljika in vodika. Ne potrebujemo prav veliko let, da se celotna flora na planetu, v 10 do 30 stopinj toplejšem ozračju, ki bo posrkalo vso vlago, ob pomanjkanju kisika, ki ga bo rastlinje proizvajalo vedno manj in manj, v orkanskih nevihtah s plini in vročino razdraženega ozračja, popolnoma posuši, polomi in propade. In z njo tudi vsa hrana za mesnate prebivalce planeta…

Vendar iz tega sklepanja vidimo še enkrat, da naravno segrevanje planeta ni bistveno. Ne s samo proizvedeno toploto iz fosilnih goriv, temveč z dodatnimi plini v atmosferi človek “utrjuje” tisti ščit planeta, ki mu je do sedaj z ravno pravšnjim zadrževanjem toplote omogočal življenje. Ta trdnejši ščit zdaj zadržuje preveč toplote in preko toplotnega sproščanja dodatnega plina ščit samo še utrjuje sam sebe. Naraven pojav segrevanja je vključeval le energijo, današnji pa vključuje tudi velike količine plinov, ki po naravni poti ne bi mogle priti v ozračje. Naravne količine teh plinov v atmosferi so bile vedno del enakovredne izmenjave s planetom in življenjem na njem. In ta prispevek človeka, naj si bo direkten, ali pa preko proženja “naravnih” emisij, je treba ustaviti. Z našim potiskanjem bo kolo življenja na Zemlji dokončno zdrvelo v prepad in se razbilo, z zaustavitvijo tega našega potiskanja pa lahko še upamo, da ga obdržimo oziroma da se bo samo ustavilo na robu…

Torej absolutno, kar smo trdili že v omenjenem članku: predvidevanja so legitimna, kajti le na njihovi podlagi vidimo, kako nujno je takojšnje ukrepanje…Tisti odgovorni, ki jih ne bodo upoštevali, delujejo nezakonito in neustavno, kajti tudi slovensko “čisto” okolje je prvenstveno odvisno od globalnih dogajanj.

POSTANITE ČLAN AAG ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK

NAMENITE 0,5 % DOHODNINE ALPE ADRIA GREEN, KI DELUJE KOT NEPRIDOBITNA ORGANIZACIJA BREZ REDNO ZAPOSLENIH. VES ZBRANI DENAR NAMENIMO ZA ZDRAVO PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

Dr. Andrej Umek: Na referendumu »drugi tir« je ZA glas za Balkan, PROTI je glas za Evropo


andrej umek

Dr. Andrej Umek: Časi vase zaprte Jugoslavije so, hvala Bogu, dokončno minili in država mora v železniško infrastrukturo vlagati veliko več!

»Problematika ”drugega tira” načenja v Sloveniji nikoli jasno zastavljeno vprašanje, kateremu delu Evrope želimo, da Slovenija pripada. Prepričan sem, da vsi zagovorniki ”drugega tira” želijo Slovenijo kot del Zahodnega Balkana in mi, ki nasprotujemo, kot del Srednje Evrope. Za volivce mogoče ta dilema ni tako jasna, žal. Mislim, da bi bilo potrebno pred referendumom bolj jasno povedati, da  ZA pomeni glas za Balkan in PROTI glas za Evropo

Končuje se poletni čas, pričela se bo uradna referendumska kampanja. Vlada, ki sporni zakon zagovarja, si je zagotovila namenskih 97.000 EUR za potrebe te kampanje ter imenovala večjo strokovno skupino, sestavljajo jo večinoma strokovnjaki za komuniciranje z javnostmi, še pred uradnim začetkom kampanje pa ji je uspelo utišati večino vplivnih medijev. To zanjo seveda ni bila preveč težka naloga, saj tiskane medije in komercialne televizije uspešno nadzoruje preko svojih državnih podjetij, ki so največji naročniki reklamnih oglasov.

tir2_thumb.jpg

Na podlagi informacij, ki smo jih državljani dnevno deležni s strani vladi pokornih ali vsaj finančno odvisnih medijev, nam je vsiljeno mnenje, da je izgradnja drugega tira železniške proge med Divačo in Koprom projekt, ki naj bi bil ključen za prihodnji razvoj slovenskega gospodarstva. Ali je temu res tako, smo prosili za mnenje prof. dr. Andreja Umka, vrhunskega strokovnjaka gradbene stroke in slovenskega politika, ki je bil od 1996 do 1997 minister za znanost in tehnologijo Republike Slovenije v Drnovškovi vladi, leta 2000 pa je bil minister za okolje in prostor Republike Slovenije v Bajukovi vladi.

Profesor Umek nam je povedal, da je drugi tir železniške proge lahko le začasna nikakor pa ne končna rešitev logistične infrastrukture, ki jo Slovenija nujno potrebuje. Opozoril je, da je južna železnica edina od štirih primarnih prometnih koridorjev za prehod preko alpsko-dinarske bariere, na katerem se, razen elektrifikacije, od 19. stoletja dalje ni zgodilo nič pomembnega. Ostali trije primarni koridorji Simplon, Gothard in Brenner so bili posodobljeni ali pa so dela še v teku. Dela na varianti Južne železnice Graz-Celovec-Beljak-Udine-severnojadranska pristanišča (Obvozni koridor) so tik pred zaključkom. S tem projektom, če Slovenija na njega ustrezno ne odgovori, bi nas Avstrija in Italija de facto izrinili iz vitalnih prometnih povezav znotraj EU in nas vključili v zahodni Balkan. Izgubili bi to, kar nam je dala Južna železnica.

Bistveno je, da ima Luka Koper okoli 12 milijonov ton prevoza po železnici, Trst pa okoli 40 milijonov ton. Meja med enotirno in dvotirno progo je pri okoli 24 milijonov ton. Dvotirna proga po predlogu prof. Duhovnika, ki ima predračunsko vrednost samo 800 milijonov, je za okoli 2,2 milijarde cenejša od predloga, ki nam ga vlada z zakonom, ta je sedaj prepuščen odločanju na referendumu, vsiljuje.

Južna železnica med Dunajem in Trstom je bila, kot nam je povedal dr. Umek, od njene izgradnje pa vse do začetka 1. svetovne vojne gonilo razvoja gospodarstva, saj se je Slovenija v tem času gospodarsko najhitreje razvijala in dohitela in prehitela vse avstrijske pokrajine razen Dunaja in Prage. Zato je potrebno poudariti, da je za slovensko gospodarstvo Slovenije vitalnega pomena konkurenčna prometna povezava Koper/Trst-Ljubljana-Graz, vendar konkurenčnosti te povezave, navezave Luke Koper na srednjeevropski prostor po Umkovem mnenju izgradnja drugega tira ne zagotavlja. Njegovi tehniški performansi so bistveno pod standardi Obvoznega koridorja, v Divači pa bo pripeljal na progo, ki od 19. stoletja ni bila kaj bistveno posodobljena. Vitalni slovenski interes je poiskati rešitve za celotno traso od Kopra do namembnih destinacij in jo v najkrajšem možnem času, sicer postopoma, realizirati. Edino smotrna je modernizacija zdaj že 160 let stare Južne železnice, seveda s povezavo do Kopra, da bo na njej možno dosegati hitrosti, ki bodo podobne avstrijskim in italijanskim.

»O tem odgovorni ne želijo govoriti, ker bi to pokazalo, da niso sposobni reševati vitalnih problemov naše države in njenega gospodarstva«, je zaključil naš sogovornik. Boji se, da nas Italijani, zlasti pa Avstrijci prehitevajo s svojim železniškim obvodom, zgraditi morajo še predor pod Koralpami Golico, s tem pa lahko pride do prenosa pretovora blaga iz Kopra v severno jadranska italijanska pristanišča, ki bodo imela ustreznejšo prometno povezavo do trgov v srednji Evropi. Ker obnova slovenskih železnic ne sledi konkurenci v bližnji soseščini in se ne načrtuje na hitrosti, ki jih oziroma jih bodo dosegali na avstrijskih in italijanskih železnicah, se Slovenija odpoveduje vodilni vlogi najpreprostejšega in najboljšega prehoda med severnim Jadranom in Srednjo Evropo. Potegniti iz predala 25 let star projekt, tudi če je ta takrat bil dober in upravičen, je po tolikih spremembah v gospodarskem in političnem okolju Srednje Evrope in gradnji konkurenčnih povezav preprosto nerazumljivo in neodgovorno dejanje.

Zgolj drugi tir, njegov zagon je predviden okoli leta 2026 – dve leti po zgraditvi obvoza preko Italije in Avstrije, ne bo rešil konkurenčnosti transporta preko Slovenije in ohranil njene izjemne geostrateške lege. Nedvomno bo to vodilo do preusmeritve prometnih tokov od Kopra v italijanska, severnojadranska pristanišča, npr. Tržič. Koper bo postal pristanišče, ki bo pokrivalo le slovensko gospodarstvo. Z njim bomo izgubili mednarodni pomen Luke Koper, zaključi dr. Umek, če ali ko bo zgrajen, bo sicer olajšal transport znotraj Slovenije, konkurenčnosti slovenskega gospodarstva pa bo najverjetneje škodil. Vsem našim poslovnim partnerjem bo dal jasno vedeti, da se Slovenija ne namerava soočati z mednarodno konkurenco. Naše gospodarstvo se mora soočati z mednarodno konkurenco, časi vase zaprte Jugoslavije so, hvala Bogu, dokončno minili in država mora v železniško infrastrukturo vlagati veliko več!

VIR: spletni magazin Častnik

NAMENITE 0,5 % DOHODNINE SVOJE DOHODNINE NAMESTO DRŽAVI ALPE ADRIA GREEN, KI DELUJE KOT NEPRIDOBITNA ORGANIZACIJA BREZ REDNO ZAPOSLENIH. VES ZBRANI DENAR NAMENIMO ZA ZDRAVO PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

Okoljevarstveni Davidi proti Goljatu Magni


Usoda naložbe Magne Steyr v Hočah je, kot je razumeti iz sporočil avstrijskega podjetja, v rokah stranskih udeležencev v postopku pridobivanja okoljevarstvenega soglasja. Če se kdo od njih pritoži na izdano soglasje Agencije za okolje in če se pritožbeni postopek zavleče, bo investitor gradil na alternatvni lokaciji na Madžarskem.

Magna čaka, ali se bo kateri od stranskih deležnikov pritožil na podeljeno okoljevarstveno soglasje.

Magna čaka, ali se bo kateri od stranskih deležnikov pritožil na podeljeno okoljevarstveno soglasje. Foto: Reuters

Agencija za okolje (Arso) je pred dvema tednoma izdala okoljevarstveno soglasje Magni Steyr za gradnjo lakirnice v Hočah, a naložba že mesece sproža močno nasprotovanje. Proti so del opozicije, predvsem stranki SDS in Levica, ter nekatere okoljevarstvene organizacije.

Trenutno je vprašanje, ali se bo kdo pritožil na okoljevarstveno soglasje. Kdaj točno poteče rok, ni znano, saj 15-dnevni rok začne teči po tem, ko so odločbe vročene vsem udeležencem v postopku. Ali je vročanje že končano, nam na Arsu včeraj niso odgovorili.


V kateri Magni bi raje delali Slovenci? V Gradcu ali v Hočah?


Je treba Magnine grožnje jemati resno?

Kmet Rado Lobnik se na soglasje Arsa ne bo pritožil. Podobno so se odločili še štirje stranski udeleženci.

Kmet Rado Lobnik se na soglasje Arsa ne bo pritožil. Podobno so se odločili še štirje stranski udeleženci. Foto: STAPritožbo lahko vložijo stranski udeleženci v postopku, med katerimi so občina Miklavž na Dravskem polju, kmet Rado Lobnik iz Orehove vasi in deset okoljevarstvenih organizacij. Medtem ko sta občina in Lobnik že dejala, da se ne bosta pritožila, je med okoljevarstvenimi organizacijami več neznank.

Usoda naložbe Magne Steyr v Hočah je, kot je razumeti iz sporočil avstrijskega podjetja, v rokah stranskih udeležencev v postopku pridobivanja okoljevarstvenega soglasja. Če se kdo od njih pritoži na izdano soglasje Agencije za okolje in če se pritožbeni postopek zavleče, bo investitor gradil na alternativni lokaciji na Madžarskem, so sporočili iz podjetja.

Pa je premik na Madžarsko resna možnost ali predvsem pritisk za hitrejšo odločitev v Sloveniji? Neuradni vir blizu projekta pravi, da so za madžarsko alternativo izvedeli pred kakšnim mesecem in da trenutno res vse priprave na projekt potekajo tako, da se lahko ta izvede na eni ali na drugi lokaciji.

Omenimo še, da je včeraj pred sedežem nekaterih nevladnih organizacij, ki so udeležene v postopku, potekal shod manjše skupine prebivalcev Hoč in okolice, ki želijo, da Magna pride v Slovenijo. Kot je dejal eden od njih, Štajerska krvavo potrebuje nova delovna mesta.


“Ne bomo plačevali za pitno vodo, ki je nimamo” #video


Med okoljevarstveniki še pet neznank

Preverili smo, kakšna so stališča okoljevarstvenikov, pri katerih še obstaja možnost pritožbe.

E-forum: Pisali bomo v Kanado

Predsednik E-foruma Gorazd Marinček bo odločitev sporočil po sestanku z nekdanjima županoma.

Predsednik E-foruma Gorazd Marinček bo odločitev sporočil po sestanku z nekdanjima županoma. Foto: STA

Pritožba, da ali ne? V E-forumu so v sredo za Planet TV dejali, da se bodo najverjetneje pritožili, nato pa so v četrtek sporočili, da bodo počakali na ponedeljkov sestanek z nekdanjima mariborskima županoma Alojzijem Križmanom in Borisom Sovičem, ki predlagata nekakšno srednjo pot v rešitvi problema z Magno (ta predvideva oblikovanje stalnega okoljskega partnerstva in skupni monitoring zastavljenih okoljskih zahtev). O pritožbi naj bi se nato odločili do sredine prihodnjega tedna.

Po nagovoru državnega sekretarja na ministrstvu za gospodarstvo Aleša Cantaruttija, ki je na novinarski konferenci prebral pismo Magne Steyr, se nagibajo k pritožbi, saj menijo, da so vodilni javni interes zamenjali za interes tujega kapitala. Marinček zahteva odstop Cantaruttija. Včeraj so tudi pisali pismo v Kanado, kjer je sedež matičnega podjetja Magne. Zanima jih, ali so poteze graške Magne skladne s politiko družbene odgovornosti korporacije.

Kaj jih moti? Po besedah predsednika društva Gorazda Marinčka je vprašljiva predvsem požarna varnost, ki bi ji morali predvsem po požarih v Kemisu in Ekosistemih nameniti več pozornosti. V soglasju naj bi Arso zahteval le bazene za lovljenje požarne vode. Tudi vplivno območje (dokument naj bi navajal, da so to meje Magninega zemljišča) je po njegovem mnenju premajhno.

O organizaciji: E-forum ima okrog 30 članov, pravi predsednik Gorazd Marinček. Ta je bil nekoč član gibanja TRS, od koder so ga izključili. Danes, kot pravi, nima povezav s politiko.

Društvo je sicer v precej slabem finančnem položaju in ga po besedah Marinčka počasi zapirajo. Prihodki so jim s predlanskih sto tisoč evrov lani padli na zgolj 440 evrov, že več let se borijo z blokadami računov. Po besedah Marinčka so razlog evropski projekti, v katerih so sodelovali. Vsi so bili večinsko financirani iz evropskega proračuna, delno pa iz nacionalnega, a je zakon o uravnoteženju javnih financ zaprl državno sofinanciranje, zato morajo “neevropski” delež pokriti sami. To jih je porinilo v vrtinec dolgov. Zdaj jih počasi poplačujejo, Marinček pravi, da je tudi on osebno porok za del dolgov.

Poleg evropskih projektov so se v preteklosti izpostavljali pri primerih frackinga v Petišovcih in gradnji šestega bloka šoštanjske termoelektrarne (Teš 6) ter zdaj Magne. Na vprašanje, ali se – glede na to, da je bil član gibanja TRS – povezuje s katero od političnih strank, na primer z Levico, Marinček odgovarja, da bolj ne kot ja. Če ga vprašajo za mnenje, ga pove, na njih pa je, ali ga upoštevajo, pravi.

ITR: ali se bodo pritožili?

Odločitev Inštituta za trajnostni razvoj, ki ga vodi Anamaria Slave, še ni znana.

Odločitev Inštituta za trajnostni razvoj, ki ga vodi Anamaria Slave, še ni znana. Foto: STA

Pritožba, da ali ne? Za zdaj ni znano. Včeraj smo klicali direktorico Anamarijo Slabe, a se ni oglasila, vprašanja smo ji poslali na e-naslov.

Kaj jih moti? Stališča zavoda za zdaj niso znana. Tudi o tem smo vprašali Slabetovo.

O organizaciji: Inštitut za trajnostni razvoj (ITR) se ukvarja s promocijo ekološkega kmetijstva, med drugim opozarjajo tudi na nevarnosti gensko spremenjenih organizmov (GSO) in herbicid glifosat.

Zavod je imel lani 55 tisoč evrov lastnih virov in zaposluje štiri ljudi. Od države so lani po podatkih Erarja prejeli 88 tisoč evrov, letos pa do konca julija približno pol manj. Največ so prejeli od kmetijskega in zunanjega ministrstva ter zavoda za zaposlovanje (od začetka lanskega leta so jim vsi nakazali po dobrih 30 tisočakov).

AAG: Odločitev prihodnji teden

Alpe Adria Green, ki jo vodi Vojko Bernard, se bo odločala prihodnji teden.

Alpe Adria Green, ki jo vodi Vojko Bernard, se bo odločala prihodnji teden. Foto: STA

Pritožba, da ali ne? Za zdaj še ni jasno. Odločitev bodo sprejeli prihodnji teden, ko bo zasedal 14-članski odbor, je dejal predsednik društva Vojko Bernard.

Kaj jih moti? Stališča organizacije AAG niso znana.

O organizaciji: Alpe Adria Green (AAG) je registrirana kot ekološko umerjeno društvo, ki ob Sloveniji deluje še v Italiji, na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini in Srbiji. Namen ustanovitve društva je bilo povezovanje zveze društev na območju nekdanje skupne države Jugoslavije. Lani so imeli nekaj manj kot šest tisoč evrov prihodkov, od tega 4.800 iz državnega proračuna.

Zavzemajo se za varstvo narave, okolja in zaščito zdravja, ob tem pa nudijo pomoč društvom in civilnim iniciativam na ekološkem področju.

Alpe Adria Green je bila v preteklosti aktivna predvsem pri gradnji plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. Takrat so opozarjali, da bi gradnja plinovoda na morju zahtevala kopanje po morskem dnu Severnega Jadrana, ki je zelo onesnaženo in vsebuje velike količine živega srebra in naftnih derivatov, Italija pa nima rešitve, kaj bo naredila s temi toksičnimi sedimenti.

Pri Umanoteri (na fotografiji predsednica Gaja Brecelj) imajo pomisleke glede izpustov iz prometa ter s tem povezano kakovostjo zraka in javnega zdravja.

Pri Umanoteri (na fotografiji predsednica Gaja Brecelj) imajo pomisleke glede izpustov iz prometa ter s tem povezano kakovostjo zraka in javnega zdravja. Foto: STAUmanotera: Zelo verjetno se bomo pritožili

Pritožba, da ali ne? Zelo verjetno ja. Na naš klic in e-sporočilo niso odgovorili. Predsednica Umanotere je Gaja Brecelj.

Njihova odločitev je vezana na pomisleke glede izpustov iz prometa ter s tem povezano kakovostjo zraka in javnega zdravja, vendar nam na naša vprašanja glede dodatnih razlag danes niso odgovorili.

Kaj jih moti? Imajo pomisleke glede izpustov iz prometa ter s tem povezanim kakovostjo zraka in javnega zdravja.

O organizaciji: Umanotera je slovenska fundacija za trajnostni razvoj, ki je imela v letu 2016 zaposlenih pet ljudi. Status nevladne organizacije so pridobili v letu 2010. Lani so imeli 162 tisoč evrov prihodkov, od tega so iz proračuna dobili 126 tisoč evrov (največji del je prišlo z naslova ministrstva za javno upravo – 82 tisoč evrov).

Pri Focusu okoljevarstveno soglasje še preučujejo. Na fotografiji je njihova predsednica Živa Kavka Gobbo.

Pri Focusu okoljevarstveno soglasje še preučujejo. Na fotografiji je njihova predsednica Živa Kavka Gobbo. Foto: Vid PonikvarFocus: Preučujemo

Pritožba, da ali ne? V torek so za STA dejali, da še preučujejo. Če bodo imeli kakšne vsebinske pripombe, se bodo pritožili. Na naš klic in e-sporočilo danes niso odgovorili.

Kaj jih moti? Stališča organizacije niso znana.

O društvu: Focus deluje na področjih podnebnih sprememb, energije, mobilnosti, globalne odgovornosti in potrošnje. Lani so imeli šest zaposlenih, eno osebo pa prek javnih del. Ustvarili so 310 tisoč evrov prihodkov, od tega jim je država namenila 78 tisoč evrov, od tega so največji delež dobili od ministrstva za okolje in prostor.

VIR: SIOL:NET

PRIPIS AAG – LINK:

Zahteva za vključitev AAG v postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja za poseg Industrijski obrat Magna Nukleus

 

Okoljevarstvenik o ozadju napovedanih pritožb okoljevarstvenikov zoper Magno

Pri organizacijah, ki so napovedale pritožbe zaradi okoljevarstvenega soglasja Magni, ne gre toliko za strokovne argumente, ampak predvsem za druga ozadja, pravi predsednik Zveze ekoloških gibanj Slovenije Karel Lipič.

avtor

Okoljevarstvenik o ozadju napovedanih pritožb okoljevarstvenikov zoper Magno

V ozadju napovedanih pritožb so lahko na primer finančne koristi ali želja po prisotnosti v medijih, pravi Karel Lipič.

Zveza ekoloških gibanj Slovenije (ZEG) je ena od desetih nevladnih organizacij, ki so podale strokovne pripombe na primeru Magne, pojasnjuje predsednik ZEG Karel Lipič. Na izdano okoljevarstveno soglasje se ne bodo pritožili, Lipič pa kritično razmišlja o sorodnih organizacijah, ki so napovedale možnost pritožbe.

»Spremljamo odgovore drugih nevladnih organizacij, ki imajo status društva v javnem interesu. Nekateri odgovori so strokovni, večini pa, kot ugotavljamo, gre bolj za to, da so prisotni,« ugotavlja Lipič.

»Ne razumemo, da se je prijavilo kar šest članic mreže nevladnih organizacij Plan B za Slovenijo. Projekt vodi in koordinira zasebna organizacija Umanotera. Pričakovali bi, da se bo prijavila samo ena članica v imenu Plana B in predstavila stališča. To je sicer njihova pravica, vendar če delujejo skupaj v okviru Plana B in so od strani države finančno zelo podprte, bi pričakovali, da bodo usklajeni. Očitno niso bili. Neresno je bilo, da jih polovica ni prišla na obravnavo na Arsu, pa se niso niti opravičili,« pravi predsednik ZEG.

»Na koncu je ostalo odprto vprašanje, kdo se bo pritožil in zakaj. Predvsem dve organizaciji se v zadnjih dneh pojavljata v medijih: fundacija Umanotera in društvo TRS. Kot predsednik ZEG menim, da niso v ospredju strokovni argumenti, lahko so sicer do neke mere, ampak so predvsem druga ozadja, na primer finančne koristi ali želja po prisotnosti v medijih, ki so lahko dolgoročno škodljiva za projekt. Te stvari bi morali razčistiti na razgovoru z Magno, vendar jih očitno niso, prav tako minister Počivalšek ni razčistil stvari s TRS. Ne smemo pozabiti, da je TRS sestavni del stranke Levica. Zasebna organizacija Umanotera pa je vedno zraven pri koritu pri vseh vladah in želi krojiti okoljsko politiko. To pravico imajo, vendar menim, da bi morale zaradi primerov, kot je Magna, pridobiti status družbe v javnem interesu društva, zveze in združenja, ki so registrirana po Zakonu o društvih, v nobenem primeru pa ministrstvo za okolje in vlada ne bi mogla potrditi tega statusa zasebnim zavodom, zasebnim fundacijam, ki imajo lahko druge interese, kot so interesi nevladnega sektorja, zainteresirane javnosti, civilnih iniciativ in občanov,« je odločen Lipič.

Zakaj se ZEG ne bo pritožil

Pripombe ZEG v primeru Magne so bile usmerjene predvsem v porabo pitne vode in vode, ki jo je treba prečistit, vezane pa so bile tudi na določila ustavne komisije o vodi. »V pogovoru z vodstvom Magne smo dobili zadovoljive odgovore. Drugi sklop naših vprašanj pa je bil vezan na kemijo oziroma na delovanje lakirnice. V ekipi smo imeli dva kemika, strokovnjaka za lakirnice. Zastavili smo vrsto vprašanj vodstvu Magne in tudi Jorgu Hodaliču. Obljubili so, da bodo nekatere stvari popravili. Z odgovori smo bili zadovoljni. Zadovoljni smo bili tudi z odgovorom na sestanku z Arsom. Na osnovi tega smo se odločili, da se ne bomo pritožili, ker Magna lahko deluje na tem prostoru.

Nismo se spuščali v to, ali bo porabljeno sto hektarjev rodovitne zemlje. To so znane stvari, prav tako glede gozda, pri katerem so razčistili stvari s civilno iniciativo, glede rodovitne zemlje pa z nadomestnimi zemljišči. Zato za nas ni bilo ovir,« je še povedal predsednik Zveze ekoloških gibanj Slovenije.

CNVOS OSTRO OBSOJA PRITISKE IN NAPADE NA OKOLJEVARSTVENE ORGANIZACIJE V PRIMERU HOŠKE MAGNE


V zadnjih dneh so se večmesečni (slabo) prikriti pritiski na okoljevarstvene nevladne organizacije, da pozabijo na vse, za kar se sicer zavzemajo, ponižno sklonijo glavo in brezpogojno podprejo okoljevarstveno soglasje za hoško Magno, spremenili v odkrito oblastno izsiljevanje in javno gonjo, kakršnih v Sloveniji od osamosvojitve naprej še nismo doživeli, in ki zelo spominjata na še vedno aktualne oblastne napade na civilno družbo v sosednji Madžarski in avtokratskih državah bivše Sovjetske zveze.

Magna Steyr

V gonji orkestrirano sodelujejo vsi – državna politika predvidljivo nekoliko bolj sofisticirano in z vztrajnim javnim ponavljanjem spina, da bodo za morebitni umik Magne odgovorne in krive izključno okoljevarstvene organizacije, podravska lokalna oblast z mariborskim podžupanom Sašem Pelkom na čelu pa ob precej odkriti asistenci lokalnega Večera kar odkrito hujskaško in sovražno poziva in presoja o tem, kdo ni več dobrodošel v Mariboru in na Štajerskem in koga da je treba prepovedat in kaznovat.

CNVOS ostro obsoja pavšalno in neargumentirano hujskanje proti nevladnim organizacijam in odločno nasprotuje vsesplošnemu (oblastnemu in medijskemu) razširjanju populističnih neresnic, ki ne izkazujejo samo elementarnega nerazumevanja postopka pridobivanja okoljevarstvenega soglasja, vloge pritožb v njem in zakonsko predpisanega mesta okoljskih nevladnih organizacij pri tem, ampak so hkrati tudi preprosto zavajajoče in zlagane.

1. Ne drži namreč, da so okoljske nevladne organizacije proti razvoju in novim delovnim mestom.

Pritožbo zoper okoljevarstveno soglasje lahko vložijo zgolj tiste okoljske organizacije, ki jim je država na podlagi preteklih zaslug in dosežkov priznala, da delujejo v javnem interesu. Se pravi zgolj tiste, za katere celo sama slovenske država garantira, da so doslej izkazano in sistematično delovale v korist vsesplošnega razvoja. Precej absurdno bi bilo zato domnevati, da so se pa zdaj kar naenkrat preobrazile, poneumile in postavile proti razvoju. Kakršen koli drug sklep kot ta, da bodo pritožbo vložile – če jo bodo vložile – ne zato, ker bi želele zavlačevati ali hotele Podravju karkoli slabega, temveč le in samo zato, ker so prepričane, da investicija v predlagani obliki ne izpolnjuje s slovenskimi zakoni predpisanih okoljevarstvenih pogojev in bodo torej njeni okoljski vplivi večji, kot so dovoljeni – je zato skregan z vsako pametjo. S pritožbo karkoli drugega kot spoštovanja veljavnih predpisov tako ali tako ni mogoče zahtevati. Ne gre torej za zahtevanje previsokih, nerazumnih in protirazvojnih standardov, temveč le za to, kar že tako ali tako predvideva naša zakonodaja. Pričakovanju, da se je treba (še zlasti država) držati veljavnih predpisov in pogojev ter da si vsi državljani zaslužimo kvalitetno bivanjsko okolje, pa pri zdravi pameti ni mogoče ničesar očitati.


2. Ne drži, da bodo (morebitne) pritožbe okoljskih nevladnih organizacij krive za to, če bo Magna odšla

Okoljske nevladne organizacije niso krive za časovno stisko, za skrajno napete roke in zahteve ter odločitve koncerna Magna. Ne samo, da zaradi njih v zadnjih 20 mesecih ni bil izgubljen še niti en sam dan, tudi časovnice niso same zastavile. Če se časovnica ne bo izšla, bo torej kriv kvečjemu tisti, ki jo je načrtoval toliko nespretno, da ni vštel vseh predpisanih in vnaprej znanih procesnih faz s pritožbo vred, ali pa tisti, ki je Magni v slovenskem imenu popolnoma po nepotrebnem obljubljal roke, ki glede na slovenske predpise niso realni. In ni posebna skrivnost, kdo ta je oz. so.
3. Ne drži, da se vpletene okoljske nevladne organizacije nimajo kaj pritoževat, ker so tu in tam (delno) financirane iz javnih sredstev.
Napake in zlorabe pri izdaji okoljevarstvenih dovoljenj so v Sloveniji empirično izkazano dejstvo. Pritožbeni postopek čez okoljevarstveno soglasje, pravico okoljskih organizacij, da vložijo pritožbo, in sofinanciranje njihovih dejavnosti imamo zato z dobrim razlogom. Vse troje je država vpeljala, da se možnost anomalij in ekscesov in njihove škode čim bolj zminimalizira, če se že izničiti ne more. Drugače rečeno: če so okoljske nevladne organizacije v danem primeru prepričane, da pogoji za okoljevarstveno soglasje niso izpolnjeni in da je ARSO-va odločitev napačna, pritožbo ne samo smejo vložiti, ampak moramo to od njih celo pričakovati in zahtevati. Ker ravno zato, da državi pri okoljskih zadevah gledajo pod prste, smo jim v tej državi pravico pritožbe in javni denar sploh dali.

4. Ne drži, da se da vpletene okoljske nevladne organizacije nimajo kaj za pritoževati, ker pač niso iz Podravja

Edino in vse, kar že od samega začetka zahtevajo okoljske nevladne organizacije, je, da se moramo tudi pri tej investiciji  držati veljavnih slovenskih in evropskih predpisov o varnem in zdravem okolju. Kar je edino logično. Da bi v vsaki vasi ali na vsakem dvorišču delali in presojali po svoje, ni dovoljeno v nobeni razumni državi. Zato je povsem irelevantno tako to, od kod pritožniki so ali niso, kot to, da investicija že ima soglasje lokalnega okolja in domače regije. Ker pač ne gre tako, da bi samo lokalni ljudje odločali o tem, kako bo pri njih z okoljem, vsi drugi pa bi smeli samo molčati in gledat vstran. Predvsem pa se gre spomniti še nečesa. Medtem ko je povsem normalno, da nas večina razmišlja zlasti o problemih in rešitvah tukaj in zdaj, je naloga okoljevarstvenikov, da razmišljajo najprej in za tiste, ki se (še) ne morejo oglasiti sami.
CNVOS zato poziva vse vpletene in odgovorne, od Magne in državne politike do lokalnih oblasti in novinarjev, da naj takoj prenehajo z neupravičenimi pritiski na Umanotero, Slovenski E-forum, AAG  in druge okoljske nevladne organizacije in jim pustijo, da opravijo svoje delo. S populizmi in ustrahovanjem se namreč naš zrak zastruplja še huje, usodneje in bolj dolgotrajneje, kot ga najslabša lakirnica.

VIR: http://www.cnvos.si/showmailnotice/id/169096

V. Bernard, Alpe Adria Green: Do kdaj še požari na Kraškem robu?


foto vojko

Vojko Bernard – Predsednik Alpe Adria Green

požar kraški rob

Gasilci delajo več ali manj prostovoljno, čeprav bi gašenje na Kraškem robu morale plačati Slovenske železnice, saj so odgovorne za požare ob železniški progi. V mednarodnem društvu za zaščito okolja in narave Alpe Adria Green (AAG) smo gasilcem izredno hvaležni za njihovo delo. Čeprav so stalno življenjsko ogroženi in utrujeni, nikoli »ne jamrajo«, pač pa iščejo rešitve, kako bi čim prej pogasili požare ob progi, ki ogrožajo tako tamkajšnje prebivalstvo kot tudi domače in divje živali ter samo naravo.

Dosedanja razprava v javnosti in državnih organih o projektu »drugi tir«, nas spominja na igro »Kdo bo koga?«. AAG se je že pred časom odločilo, da podpre projekt, ki ga je predlagala skupina zbrana okoli dr. Duhovnika in v kateri sodelujeta tudi dva člana AAG. Ta projekt je po naši oceni najbolj naravovarstveno usmerjen, energetsko varčen ter ima načrtovana dva tira. S tem obstaja možnost, da se stari železniški tir odseku Črnetiče-Rižana preneha uporabljati. Vladni zakon zagovarja enotirno novo železniško progo s tem, da bi se v prihodnosti zgradila še dodatna proga. Do takrat pa naj bi se ohranila stara proga!. Po našem mnenju to niti ni racionalno in bo ta dograditev zopet odvisna od trenutnega razpoloženja vlade, ki bo na oblasti. S sedanjim predlogom trase bi bila uničena še Osapska dolina z izjemno tehnično dediščino, saj poseže v enega od sedmih najbolj varovanih rezervatov v EU, zaradi česar zahodni sosedje že uveljavljajo pravice, če zanemarimo vpliv na kraški vodonosnik. Posegi v kraško podzemlje, kot jih predlaga skupina, ki jo vodi dr. Duhovnik, pa bi bili pri izgradnji 4 km tunelov bistveno manjši in lažje nadzorovani kot z izgradnji več kot 20 km tunelov, ki jih je predlagala vlada.

Vladni zakon, da bi po stari progi vlaki vozili v smeri Kopra, torej po strmini navzdol, je zastrašujoč. Kot nam je poznano, vlaki na strmini zavirajo, pri tem pa se iskrijo zavore. S tem pa obstaja nenehna nevarnost požarov. Samo preteklo leto so gasilci pogasili 15 požarov na območju Kraškega roba, v zadnjih letih jih je tam bilo nekaj sto, vse pa so povzročile vlakovne kompozicije. Če je kakšno leto požarov manj, se v naslednjih letih pojavijo z veliko večjo intenziteto in povzročijo nepredstavljivo škodo. Takšen je bil požar v začetku avgusta 2016, ko so to območje gasile vse razpoložljive primorske in tudi nekatere druge gasilske enote.

Z dvotirno progo, ki jo predlaga strokovna skupina dr. Duhovnika, bi preprečili vsakoletne požare, ki se dogajajo zaradi zaviranja vlakov na Kraškem robu, obvarovali pa bi tudi vodne vire, ki oskrbuje celotno območje slovenske Istre. Ob železnici bi bila med drugim postavljena tudi protihrupna zaščita, kar bi za krajane pomenilo boljše pogoje za življenje, zaščitene živali pa ne bi bile več v nevarnosti.

Znano je, da je območje Kraškega roba pod varstvom Nature 2000. Naravni habitat, ki ga ogrožajo požari, je dom številnih zaščitenih živalskih in edinstvenih rastlinskih vrst. Požari na tem območju imajo izjemno negativen vpliv na zimzelene hrastove gozdove in na zaščitene živalske vrste, kot je sova uharica, ki ima gnezdišča prav v skalnih stenah Kraškega roba, kjer je besnel avgustovski požar. Požari ob progi povzročajo tudi škodo na kmetijskih zemljiščih, nasadih, vinogradih. Ne obstajajo rešitve, da bi na obstoječi trasi, ki bo po vladnem predlogu namenjena za vožnjo vlakov v smeri proti Kopru, s katerimi bi povsem odpravili nevarnost požarov in tako vzpostaviti večjo požarno varnost širšega območja ob progi. Z ukrepi se možnosti zanje le zmanjšajo, ne morejo pa se odpraviti.

Železniška proga ne povzroča preglavic le s požarnega vidika, problem so tudi številne povožene zaščitene živali. Obstoječa proga, po poročanju Zavoda RS za varstvo narave, predstavlja nevarno oviro za migracije živali (srnjad, medvedi, volkovi). Tako je na primer v preteklosti odmevala zgodba povožene medvedje družine pri Zanigradu

Herbicid glifosat, s katerim se uničuje plevel, predvsem letni širokolistni plevel in trave, ki se kot protipožarni ukrep uporablja v širšem pasu ob železniški progi, uničuje vso vegetacijo, ruši prehranske splete občutljivega kraškega ekosistema in kontaminira vodne vire na tem občutljivem območju. Pri projektni rešitvi premostitve Kraškega roba, ki jo predlaga skupina dr. Duhovnika, takšni ukrepi niso potrebni.

Vlaki, poleg zgoraj navedenega, na sedanji trasi med Črnotičami in Rižano ogrožajo redke rastline in živali, med njimi je kar nekaj vrst metuljev, ki so se ohranile na Kraškem robu, so pa so zaradi negativnih posledic železniškega prometa ogrožene, čeprav so uvrščene na seznam najbolj ogroženih vrst v Evropi in so pod varstvom Nature 2000ozir

Železniški promet po obstoječi trasi preko Kraškega roba povzroča:

  • degradacijo zemljišč ob progi;
  • podore kamenja nad vasicama Podpeč in Bezovica (nad vasjo s Kraškega roba odtrgana velikanska skala preti vasi, ki so posledica tresljajev, ki jih povzročajo vlakovne kompozicije;
  • nizko vrednost nepremičnin zaradi hrupa vlakov, smradu in onemogočenega nočnega miru;
  • negativen vpliv na trajnostni razvoj zelenega turizma na Kraškem robu, ki bi bil, brez železnice z vsemi njenimi slabostmi, izredno privlačen zaradi naravne in kulturne dediščine.

Železniška proga, ki poteka čez zavarovano vodovarstveno območje vodnega vira Rižane, je dotrajana in prekomerno obremenjena, kar predstavlja veliko nevarnost v primeru izlitja nevarnih snovi. Samo vprašanje časa je, kdaj bo prišlo do katastrofe, saj so vsi odtoki s proge speljani znotraj vodovarstvenega območja. Izlitje nevarnih snovi bi zajetje vodnega vira doseglo v manj kot dveh urah in ga uničilo za nekaj naslednjih desetletij.

V medijih zasledimo samo podatke o višini stroškov predlaganih variant trase bodoče železniške proge Divača-Koper, nikjer pa nismo zasledili, koliko bomo v prihodnjih letih plačali za gašenje, eventualno za sanacijo onesnaženih voda in sanacijo podorov. V mislih imam stroške v naslednjih letih obratovanja obstoječe proge, ko bomo čakali, da se katera od bodočih vlad odloči, da bo zgradila še manjkajočo dodatno progo Koper-Divača. Ravno tako ne najdemo podatka, koliko prostovoljnih ur letno opravijo gasilci za gašenje požarov, ki izbruhnejo zaradi »iskric« pri zaviranju vlakovnih kompozicij, in koliko jih je bilo pri opravljanju tega nevarnega dela poškodovanih. Vse te stroške je potrebno prišteti k vladnemu projektu, saj lahko le tako pridemo do prave cene vladnega »drugega tira«, da jo lahko primerjamo s stroški alternativnih rešitev, ki jih ponujajo slovenski projektanti.

Gasilci delajo več ali manj prostovoljno, čeprav bi to delo morale plačati Slovenske železnice, saj so odgovorne za požare ob progi. V AAG smo gasilcem izredno hvaležni za njihovo delo. Čeprav so stalno življenjsko ogroženi in utrujeni, nikoli »ne jamrajo«, pač pa iščejo rešitve, kako bi čim prej pogasili požare ob progi, ki ogrožajo tako tamkajšnje prebivalstvo kot tudi domače in divje živali ter samo naravo.

Pripis uredništva:

Kot nam je potrdil Vojko Bernard, predsednik AAG, so se že v času sprejemanja zakona o drugem tiru zavzemali proti nameravanim rešitvam. 18. aprila 2017 so pozvali Vlado RS, da odstopi od zakona, ki ga je predlagala Državnemu zboru v obravnavo in sprejem, vendar je očitno, da tega dopisa niso niti obravnavali. Prav tako so pisali Komisiji DZ za infrastrukturo in vsem poslanskim skupinam v DZ, da zavrnejo predlagani zakon, vendar je očitno, da poslanci njihovega opozorila, kljub temu da je bilo pravočasno poslano, niso vzeli dovolj resno. DZ je tako dokazal, da jim ni mar ne za okolje in naravo ne za zdravje ljudi, ki tam živijo, in gasilcev, ki morajo gasiti požare, ki jih povzročajo vlakovne kompozicije. Na koncu so se obrnili tudi na Državni svet.

VIR: ČASTNIK- SPLETNI MAGAZIN Z MERO

EU Komisija začela poglobljeno preiskavo predlaganega prevzema podjetja Monsanto s strani Bayerja


Evropska komisija – Sporočilo za javnost

Bruselj, 22. avgusta 2017

Povezana slika

Komisija je začela poglobljeno preiskavo, da bi ocenila predlagano pridobitev družbe Monsanto Bayerja v skladu z Uredbo EU o združitvah. Komisija je zaskrbljena, da lahko združitev zmanjša konkurenco na področjih, kot so pesticidi, semena in lastnosti.

Komisarka Margrethe Vestager , odgovorna za politiko konkurence, je dejala: “Seme in pesticidni proizvodi so bistveni za kmete in končno potrošnike. Zagotoviti moramo učinkovito konkurenco, da bodo lahko kmetje imeli dostop do inovativnih izdelkov, boljšo kakovost in kupujejo izdelke po konkurenčnih cenah. Obenem pa ohranjamo okolje, v katerem lahko podjetja inovirajo in vlagajo v izboljšane izdelke. “

Predlagan prevzem podjetja Monsanto (ZDA) s stani Bayerja (Nemčija) bi ustvarila največje svetovno integrirano podjetje za pesticide in semena. Združevala bi dva konkurenta z vodilnimi portfelji v neselektivnih herbicidih, semenih in lastnostih ter modernem kmetijstvu. Obe podjetji sta dejavna pri razvoju novih izdelkov na teh območjih. Poleg tega bi transakcija potekala v panogah, ki so že globalno koncentrirane, kar kažejo nedavne združitve podjetij Dow in Dupont ter Syngenta in ChemChina , v katerih je Komisija ukrepala, da bi zaščitila konkurenco v korist kmetov in potrošnikov.

Predhodni pomisleki Komisije

Komisija je predhodno zaskrbljena, da bi predlagana združitev  lahko zmanjšala konkurenco na več različnih trgih, kar bi povzročilo višje cene, nižjo kakovost, manj izbire in manj inovacij. Zlasti je začetna preiskava trga opredelila predhodne pomisleke na naslednjih treh področjih:

  • Pesticidi
    Monsantov pesticidni glifosat je najbolj prodajan neselektivni herbicid v Evropi. Bayer proizvaja glufosinatni amonij, tudi neselektivni herbicid in eno izmed redkih alternativ glifosatu. V skladu s predhodno preiskavo Komisije sta Monsanto in Bayer dva od omejenega števila konkurentov na tem področju, ki lahko odkrijejo nove aktivne sestavine in razvijajo nove formulacije, vključno z reševanjem naraščajočega problema odpornosti plevela na obstoječe izdelke.
    Poleg tega bo Komisija nadalje ocenila dejavnosti Monsanta v bioloških pesticidnih proizvodih, ki bi konkurirali obstoječemu portfelju izdelkov kemičnih pesticidov Bayer in stranema, ki se prekrivajo z izdelki, ki se ukvarjajo s pršicami in  paraziti, ki prizadene čebelarske kolonije v Evropi.
  • Semena
    Bayer in Monsanto sta dejavna pri vzreji rastlinskih semen. Prvotna preiskava Komisije kaže, da imajo stranke na številnih trgih semen zelenjadnic visoke kombinirane tržne deleže in da nekateri njihovi izdelki tekmujejo neposredno med seboj.
    Bayer in Monsanto sta dejavna tudi pri vzreji in licenciranju semen za več poljščin. Monsanto ima v Evropi največji tržni delež oljnih repičnih semen. Bayer, z najvišjim tržnim deležem v semenih oljne ogrščice na svetovni ravni, je eden od redkih igralcev, s sredstvi za intenzivno konkuriranje na tem trgu. Poleg tega sta obe strani pomembni dajalci semena bombaža svojim konkurentom v Evropi, in obe vlagata v programe raziskav in inovacij za pšenico.
  • Lastnosti
    Lastnost je značilnost rastline, kot so višina, toleranca herbicidov in odpornost proti insektom ali boleznim in se lahko razvije v laboratorijih in se uvede v nekaterih rastlinskih sortah.
    Preliminarna preiskava Komisije kaže, da ima Monsanto prevladujoč položaj na več trgih po vsem svetu. Bayer je eden od redkih konkurentov Monsantu na nekaterih trgih in je razvil alternativne produkte za odpornost proti Monsantovim herbicidom. Komisija bo zlasti preučila, ali bi transakcija lahko privedla do zmanjšanja konkurence na teh trgih, ob upoštevanju obstoječih povezav med nekaj svetovnimi konkurenti prek navzkrižne licence in s sodelovanjem na področju raziskav in razvoja.

Nazadnje bi združeni subjekt imel največji portfelj izdelkov iz pesticidov in najmočnejše svetovne tržne položaje v semenih, zaradi česar bi bilo to največje integrirano podjetje v industriji. Komisija bo nadalje raziskala, ali bi lahko konkurenčni dostop do distributerjev in kmeta postal otežen, če bi Bayer in Monsanto združili ali vezali prodajo pesticidov in semen, zlasti s pojavom modernega kmetijstva. Digitalno- moderno kmetijstvo je zbiranje podatkov in informacij o kmetijah s ciljem zagotoviti prilagojene nasvete ali združene podatke kmetom. Oba Bayer in Monsanto trenutno vlagata v to nastajajočo tehnologijo.

Transakcija je bila Komisiji priglašena 30. junija 2017. Komisija ob odločitev sprejela v največ 90. delovnih dnevih, to je  do 8. januarja 2018. Odprtje te poglobljene preiskave ne bo posegalo v končni rezultat preiskave.

Bayer in Monsanto sta 31. julija 2017 predložili zaveze, da bi obravnavali nekatere predhodne pomisleke Komisije. Vendar pa je Komisija menila, da te zaveze ne zadoščajo za jasno zavrnitev resnih dvomov glede združljivosti transakcije z uredbo EU o združitvah podjetij. Zato jih Komisija ni preizkusila z udeleženci na trgu.

Glede na svetovni obseg dejavnosti Bayer in Monsanto Komisija tesno sodeluje z drugimi organi za konkurenco, zlasti z Ministrstvom za pravosodje v ZDA in protimonopolnimi organi Avstralije, Brazilije, Kanade in Južne Afrike.

Upor politiki, ki bi park spremenila v živalski vrt z maso turistov


Petra Mlakar – Dnevnik

Političnega kupčkanja za mesto direktorja javnega zavoda Triglavski narodni park imajo člani sveta zavoda dovolj. Zato predlagajo spremembo zakonodaje, po kateri bodo sami izbirali strokovno najustreznejšega kandidata, vlada pa bi ga samo še potrdila.

 

Čeprav so svetniki spomladi podprli njegovo protikandidatko, je vlada na mesto vršilca dolžnosti javnega zavoda TNP do izbora novega direktorja s polnim mandatom oziroma najdlje za pol leta imenovala mag. Janeza Rakarja, ki je funkcijo prevzel pred enim mesecem. Ne gre za nestrinjanje z osebo, so opozarjali člani sveta zavoda, moti jih le postopek. (Foto: Matjaž Rušt)

Tokratna izbira direktorja je samo zunanje znamenje, da država kot ustanoviteljica ne ve, kaj bi s TNP. Dinamične razmere, v katerih živimo, na primer povečan obisk turistov na območju parka, zahtevajo, da se jim TNP prilagaja, to pa lahko stori samo s strokovnim vodstvom s polnimi pooblastili. (Foto: Miran Eržen, pobudnik izredne seje)

Izbor vodstva javnega zavoda, ki upravlja edini narodni park pri nas, je svetnike zavoda tako zmotil, da želijo spremeniti zakonodajo, po kateri bi sami izbirali direktorja, vlada pa bi ga le še potrdila. (Foto: Petra Mlakar)

JAVNI ZAVOD TRIGLAVSKI NARODNI PARK

Direktorja javnega zavoda Triglavski narodni park, ki upravlja naš edini narodni park, bi moral imenovati svet zavoda, so na današnji izredni seji sveta zavoda sklenili njegovi člani. Tako bo izbor kandidata strokoven in ne političen, vlada pa naj ga potem le še potrdi. A za to se mora spremeniti zakon o Triglavskem narodnem parku. Da bi se to zgodilo čim prej, bi prek dopolnil lahko poskrbel državni zbor. To željo sveta zavoda bo predsednikoma državnega zbora in državnega sveta sporočil predsednik sveta zavoda TNP Bojan Dejak.

Izredno sejo sveta zavoda je sklical predstavnik Planinske zveze Slovenije v svetu zavoda Miran Eržen po tem, ko je vlada za vršilca dolžnosti direktorja zavoda imenovala mag. Janeza Rakarja, čeprav je svet zavoda podprl njegovo protikandidatko, za katero so svetniki pričakovali, da bo postala direktorica s polnimi pooblastili. Na pristojnem ministrstvu za okolje in prostor so pojasnili, da gre ponovno le za začasno rešitev, saj postopek izbire kandidata po zimskem razpisu še ni končan, Rakar pa naj bi zavod vodil najdlje pol leta oziroma do izbora kandidata s polnim mandatom. Direktorja s polnimi pooblastili zavod nima že vse od oktobra leta 2013, vmes pa je bil celo povsem brez vodstva.

Soočiti se bo treba z vse več obiskovalci

»Tokratna izbira direktorja je samo zunanje znamenje, da država kot ustanoviteljica ne ve, kaj naj bi s TNP,« je dejal predlagatelj izredne seje Eržen. »Dinamične razmere, v katerih živimo, zahtevajo, da se jim TNP prilagaja,« dodaja. Zakon, ki ureja delovanje zavoda in upravljanje parka, namreč velja že sedem let in svet zavoda vsako leto ugotavlja, da se mnoge naloge iz načrta upravljanja izvajajo. »Če bi imel zavod ustrezno vodstvo, bi iz načrta, ki je očitno preobsežen, izluščilo najaktualnejše naloge,« je prepričan. V tem trenutku bi se tako morali posvečati uravnavanju množičnega obiska v parku, ki smo mu priča letošnje poletje. »Ta javni zavod ni neka državna institucija, za katere delovanje lahko država izstavi račun davkoplačevalcem. Brez ustreznega prilagajanja nam bo račun izstavila narava, z davkoplačevalskim denarjem pa ga ne bo mogla poravnati.«

Da politika ni dober gospodar ne zavoda ne parka, je prepričan predstavnik nevladnih organizacij Vojko Bernard iz Alpe Adria Green. »Politika bi iz parka rada naredila živalski vrt z maso turistov, namesto da bi dnevno število obiskovalcev v njem omejila. Čim prej bi rada rešila denarne težave zavoda, a finančnih lukenj imenovanje novih vršilcev dolžnosti ne bo zakrpalo. Potrebujemo strokovnega direktorja z jasnim štiriletnim programom. Triglavski narodni park ne sme postati politično odlagališče kadrov,« je bil jasen.

Odstop sveta zavoda bi ohromil delovanje

Ne gre za protest proti sedanjemu vršilcu dolžnosti direktorja Rakarju, ki je po besedah predsednika sveta zavoda Dejaka svoj mandat začel »zelo dinamično«, pač pa proti načinu njegovega imenovanja, so poudarjali predstavniki lokalnih skupnosti, zaposlenih in države. »Zavod bi si zaslužil ustreznejše vodenje,« je med drugimi dejala mag. Duška Radovan Šavorn z ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. »Načrt upravljanja je pomemben in kompleksen dokument, ki zahteva odločnega človeka s polnimi pooblastili, ki se spozna na vsebine in pozna to okolje,« je opozorila.

Kljub vsemu pa so člani sveta zavoda sklenili, da protestni odstop bodisi predsednika sveta zavoda bodisi sveta zavoda v celoti nikomur ne bi koristil – če drugega ne, zato, ker bi bili postopki imenovanja novih članov preveč dolgotrajni. To pa bi ponovno ohromilo delovanje zavoda, katerega prvotna naloga je varovanje naravne in kulturne dediščine na območju Triglavskega narodnega parka.

POVEZAVA:

EKO PATRULJA AAG V TNP

EKO PATRULJA AAG V TNP


EKO PATRULJA AAG

13. 8. 2017  se je EKO PATRULJA  AAG odpravila na Vogar nad Bohinjskim jezerom,do stanu na Vogarju, kjer smo pomagali pri delih domačinu, stran od turističnega vrveža ob jezeru. Cesta do Vogarja in do planine Blato, sicer lepo prevozna, je tega dne doživela vrhunec obremenitve. Avtomobili so bili parkirani ponekod kar na obeh straneh ceste in to že pred križiščem Vogar – planina Blato. Preveč avtomobilov je bilo do planine Blato, prav tako do parkirišča za Vogar.

1

Vsi so želeli parkirati, vsi so se vzpenjali višje po bohinjskih planinah.Želja po uživanju v lepotah bohinjskih planin je razumljiva, želja po rekreaciji in vtisih iz planin in vrhov prav tako.

243

Vprašljiva pa je količina avtomobilov, ki so bili tega dne po plačilu cestnine  spuščeni do planin.

567

Morebiti bi se morali zgledovati po tujini in omejiti število avtomobilov, ki jih ta cesta še zmore varno prepeljati od jezera do vrha in tudi nazaj.

8910

Po naših informacijah TNP nima narejeno študijo, koliko obiskovalcev dnevno še prenese ta del narodnega parka, da narava ne bi utrpela nepopravljive škode.

111213

NAŠA NEDOPUSTNA DEJANJA V EDINEM NARODNEM PARKU V SLOVENIJI BODO SODILI NAŠI ZANAMCI, KI NE BODO MOGLI OBČUDOVATI LEPOT TEGA DELA SLOVENIJE

Stan na Vogarju.

Stan na Vogarju

POVEZAVA:

Fotoreportaža EKOPATRULJE AAG – TNP–nova cesta od Planine Jezero in Planino v Lazu

Milan Krek: Zvečer drogo naročiš, zjutraj ti jo poštar prinese na dom


Zdravnik Milan Krek je eden najboljših poznavalcev problematike zlorabe drog pri nas. Danes je predstojnik območne enote NIJZ Koper, v preteklosti pa je bil tudi direktor Urada za droge Vlade RS. Urad so ukinili, Krek je prepričan, da zato, ker so bile ideje, ki so jih zagovarjali, preveč napredne za tisti čas. Ker do uresničitve nekaterih rešitev, ki v svetu dobro delujejo, nikakor ne pride, se zdi, da so preveč napredne tudi za današnji čas.

Kot specialist za javno zdravje, ki do podrobnosti pozna tematiko obravnave in zdravljenja bolezni odvisnosti, svetuje, naj država dobro premisli o tem, ali je smiselno sprostiti nadzor nad rekreativnim uživanjem konoplje. Družba si prizadeva zmanjšati škodljive posledice uporabe tobaka in alkohola, zato se sprašuje, ali res potrebujemo še tretjo »legalno« drogo.

Kaj kažejo zadnji trendi uporabe prepovedanih drog v Sloveniji?

Od klasičnih drog se k nam vrača heroin, saj se proizvodnja heroina v Afganistanu povečuje. Zagotovo bodo v večjem obsegu prišli k nam sintetični opioidi fentanili; te že imamo in tudi že hospitalizirane zaradi zastrupitev z njimi. Drugi fenomen je zloraba opioidnih zdravil. Če ta zdravila vstopijo na črni trg, jih pojmujemo kot drogo. Te droge obsegajo pomemben delež umrljivosti pri odvisnikih tudi pri nas. Pojav, ki se iz severne Evrope počasi seli v južno, je uporaba novih psihoaktivnih snovi. Naslednji trend je vse večja uporaba konoplje. Ostajata seveda klasični drogi alkohol in tobak. Globalno pa smo pri problematiki drog vraščeni v evropski prostor in primerljivi s sosednjimi državami. Po zadnjih podatkih je pri nas 5172 uporabnikov opioidov, ki droge uživajo na tvegan način. V obravnavo v centrih za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti je vključenih 3719 ljudi, večina se zdravi z metadonom ali drugimi substitucijskimi zdravili. V zaporih je v substitucijsko zdravljenje vključenih 642 oseb.

Evropska agencija za droge v zadnjem poročilu izpostavlja trend naraščanja števila oseb, ki so umrle zaradi prepovedanih drog. Število smrti narašča tudi pri nas: leta 2015 je umrlo 32 ljudi, polovica zaradi heroina. Zanimivo je, da narašča tudi starost umrlih: ljudje, ki predozirajo drogo, niso novi, pač pa izkušeni uživalci. Kaj se dogaja?

Pri smrtih zaradi drog imamo običajno v mislih nenadne smrti zaradi zastrupitev in običajno so povezane z opiati, kokainom, amfetamini in novimi psihoaktivnimi snovmi. Posredne smrti pa so smrti, ko ljudje umrejo zaradi uporabe drog v prometnih nesrečah, zaradi infarkta… Teh smrti ne spremljamo, a jih je še več kot neposrednih. Smrti zaradi drog je v resnici veliko več, kot kaže statistika. Nekdo je na primer umrl za hepatitisom C, ki ga je dobil kot odvisnik od heroina. Statistika ga ne bo štela za žrtev drog, ampak za žrtev hepatitisa C. Cena, ki jo človeštvo plačuje zaradi drog, je zelo velika.

Zakaj so torej uporabniki drog, ki drogo predozirajo, vse starejši in zakaj je predoziranja vse več?

Praviloma imamo v Evropi v programih zdravljenja odvisnosti vse več ostarelih uporabnikov drog. Generacija, ki smo jo zajeli pred 20 leti ali več, se je postarala, ker so ji programi pomoči omogočili preživetje. Zelo redke države pa vzpostavljajo programe za ostarele uporabnike, ki imajo bistveno drugačne potrebe, kot jih imajo mladi uporabniki drog. So zelo marginalizirani, ker jih tudi mladi odvisniki izločijo iz svoje skupine. Nimajo več domov, financ, mam, očetov, tet… Velikokrat so brezdomci in živijo v nemogočih razmerah. Zato prej umrejo, saj njihov organizem manj prenese. Smrt je pogosto tudi posledica tega, da ljudje ne vedo, kaj vzamejo. Problem je nihanje koncentracije heroina. Uporabnik nikoli ne ve, kaj je kupil. Prav tako je bil včasih heroin heroin, danes pa ti lahko kot heroin prodajo amfetamin, ali misliš, da si kupil kokain, dobil pa si heroin. Danes se veliko drog prodaja prek interneta: zvečer naročiš, zjutraj ti poštar prinese na dom.

Evropska agencija za droge za preprečevanje smrti zaradi prepovedanih drog priporoča varne sobe in razdeljevanje protistrupa naloxona, ki ga odvisniki vzamejo s sabo domov. Kako pristojni pri nas sprejemajo te ukrepe?

Ukrepov je še več, med njimi so metadon in druga substitucijska zdravila. Ko uporabnik drog vstopi v substitucijski program, ga počasi začnejo usmerjati. Ključna je mreža programov: programi zmanjševanja škode, v katere lahko uporabniki drog vstopijo vsak trenutek, in potem bolj zahtevni, vse do abstinenčnih programov. Najslabše je, če je uporabnik drog na cesti. Dogaja se nam, da imamo v Ljubljani na Taboru »špric plac«, območje na prostem, kjer si odvisniki vbrizgavajo droge, čeprav se nam je v preteklosti temu uspelo nekako izogniti. To pomeni, da lokalne skupnosti nimajo ustreznih odgovorov na pojav odvisnosti. Naslednji pomemben ukrep so varne sobe, ki nimajo samo funkcije varnega injiciranja – tam odvisnik dobi sterilen pribor, s katerim se preprečuje širjenje okužb – temveč tam tudi dobi pomoč, če drogo predozira, saj sta vedno prisotna dva strokovna delavca. V varni sobi ima vedno stik z nekom, ki mu lahko svetuje. Na cesti tega nima.

Tisti, ki poznamo bolezni odvisnosti, vemo, da so pri zdravljenju in obvladovanju odvisnosti zelo pomembni ravno takšni majhni koraki. Vsa večja slovenska mesta bi morala imeti varne sobe. Tudi zato, ker uporabniki drog danes veliko potujejo. Ali ni bolje, da neki Nizozemec, ki je okužen s HIV in pride v Ljubljano, uporabi drogo v varni sobi, kot pa na domači zabavi zvečer, kjer se z njegovo iglo zadene še pet ljudi in še kdo umre?

Varne sobe so strokovno sprejete, saj je ustanovitev pilotne varne sobe predvidel že akcijski načrt za področje drog za obdobje 2015–2016. Zakaj so v Ljubljani prizadevanja za vzpostavitev varne sobe že leto dni na mrtvi točki?

Problem je v tem, kako v lokalni skupnosti dobiti prostor za varno sobo. Vendar če bi imeli sredstva, bi se tudi prostor našel. Pri teh odločitvah nismo racionalni. Če damo 120.000 evrov za zdravljenje hepatitisa C pri dveh odvisnikih in če damo 120.000 evrov za uvedbo varne sobe, v naslednjih letih pa so stroški njenega vzdrževanja bistveno nižji, je finančno popolnoma jasno, da je to vložek države, ki ima na koncu profit. Ta se vidi v manjšem deležu denarja za zdravljenje okužb in na koncu manjši umrljivosti ljudi v najbolj plodovitem obdobju življenja.

V Rotterdamu nam je župan povedal, da je imel vsako jutro na mizi nekaj poročil o majhnih tatvinah. Zaradi ene ukradene ure so bili aktivirani policija, gasilci, jezil se je lastnik trgovine… Ko je strokovnjake vprašal, kaj naj naredijo za preprečitev takih tatvin, so rekli, naj odvisnikom dajo heroin. Mestni svet je potem podprl poskusni program predpisovanja heroina. Prejema ga 60 odvisnikov, jutranjih map na županovi mizi pa ni več. Od 60 ljudi so jih 12 invalidsko upokojili, imajo pokojnino in nimajo več potrebe po tem, da bi kradli, saj heroin dobijo. Vsi drugi pa so se zaposlili in vračajo družbi s plačevanjem davkov.

Pri predpisovanju heroina na recept pridemo do zelo problematične točke, mednarodnih konvencij, ki urejajo nadzor nad prepovedanimi drogami. A nobena konvencija na tem svetu ne prepoveduje uporabe katerekoli droge v zdravstvene namene! Tudi heroina in konoplje ne. Države implementirajo določila mednarodnih konvencij samostojno, v skladu z oceno tveganja glede posamezne droge in v skladu s svojimi zmožnostmi. Zato se sistemi regulacije prepovedanih drog med državami običajno razlikujejo in zato več kot 70 odstotkov prebivalcev sveta nima dostopa do protibolečinskih opiatnih zdravil, še več pa jih nima dostopa do medicinske konoplje.

V ZDA so imeli zaradi opiatnih zdravil 17.000 smrti na leto…

V ZDA so imeli slab nadzor nad predpisovanjem opiatnih zdravil. Število mrtvih zdaj, ko so uvedli bolj restriktivne ukrepe, upada.

Tudi pri nas prihaja do zlorab opiatnih zdravil in metadona, saj je navsezadnje leta 2015 pet ljudi umrlo zaradi predoziranja z metadonom.

Tudi druga zdravila se zlorabljajo, metadon ni nikakršna izjema. Nona pri zdravniku jamra, da ima težave s spanjem, zato dobi zdravilo, ki ga vnuk potem proda naprej. Tako dobi nona dodatnih 50 evrov na mesec, kar zanjo, ki ima skromno pokojnino, ni malo, vnuk pa tudi nekaj zasluži. Pri metadonski terapiji veljajo zelo stroga pravila razdeljevanja. Kljub temu metadon sem ter tja pride na črni trg. Pri smrtih, pri katerih se kot vzrok navaja metadon, je treba pojasniti, da do njih nikoli ne pride samo zaradi metadona, ampak zaradi mešanja drog. Rečejo pa, da je človek umrl zaradi metadona, ker ga je bilo v tej mešanici največ. Metadon in debata o njem v javnosti sta stvar političnega diskurza, strokovno metadonska terapija ni več vprašljiva in so jo sprejeli tako Rusi kot Kitajci, ki so jo dolgo zavračali. O metodi so narejene jasne farmakološke študije in ve se, zakaj dajemo pacientom metadon.

Kakšno je pri nas stališče do uvedbe terapije s heroinom in naloxonom, ki ga odvisniki vzamejo domov?

Za uvedbo heroina ni razen mene in redkih posameznikov nihče posebno zavzet in imam težavo s tem, da sem spet petelin, ki je prezgodaj zapel. Bil sem v centrih za zdravljenje odvisnosti na Nizozemskem, kjer imajo okence, kjer razdeljujejo metadon, sobo, kjer kadijo heroin, in sobo, kjer heroin injicirajo. To deluje in Nizozemska je država, ki ji je uspelo zelo znižati število smrti zaradi drog.

V zadnjih letih se v mnogih državah odnos do medicinske rabe konoplje spreminja. Ali je fascinacija s konopljo utemeljena?

Uvedba konoplje v medicinske namene je zahteven proces – če želiš pacienta dobro zdraviti, moraš delati z njim vsaj mesec dni, da ugotoviš terapevtsko dozo: da substanca človeka ne zadene, deluje pa zdravilno. Konoplja deluje na nekatere simptome, podobno kot nekatera druga zdravila, in seveda je za zdravnika veliko lažje, da predpiše zdravila. Tudi zato je konoplja šla iz medicine. Zdaj se ponovno vrača, ker pri nekaterih boleznih dobro pomaga: pri nevropatski bolečini, pri simptomih multiple skleroze, pri bolnikih z rakom… Konoplja dobro blokira bolečino v perifernem živčevju, opiati pa v osrednjem, in s kombinacijo obojega lahko bolniki kakovostno živijo do svoje zadnje ure.

A vrača se počasi, kajti medicina je zelo konservativna veda: novosti vpelje po več letih, ko se naberejo izkušnje. Tako je tudi v Sloveniji: imamo nekaj zdravnikov, ki občasno predpišejo ta zdravila, imamo kanabinoide, ki jih lahko predpišejo na recept, in počasi bomo tudi konopljo pripeljali v terapevtske okvire, na področjih zdravljenja, na katerih bo to potrebno. Na drugi strani pa ljudje na črnem trgu dobijo konopljino smolo, za katero ne vedo, kaj vsebuje, in zanjo veliko plačajo, na koncu pa kljub temu umrejo. Najbolj žalostne so zgodbe bolnikov, ki zbolijo za skoraj popolnoma ozdravljivimi boleznimi, a se odločijo za konopljo namesto za klasično zdravljenje in končajo v preranem grobu.

V tem trenutku ljudem svetujemo, naj uporabljajo klasično medicino, če pa poleg te uporabljajo tudi konopljo, naj to zdravniku povejo. Konoplja namreč vpliva na presnovo nekaterih zdravil – uspaval in analgetikov – in zdravnik mora terapijo prilagoditi. Poznam pacienta, ki mu zdravnik predpiše konopljo na bel recept, on pa gre na Nizozemsko, si v lekarni kupi pol kilograma konoplje in jo prinese domov.

Vendar od bolnikov ne morete pričakovati, da bodo hodili po zdravila na Nizozemsko!

Reči hočem, da ima zdravnik nekaj možnosti. Druga pot je interventni uvoz zdravil, ki jih ni na našem tržišču, na primer konoplje…

… ki pa še ni uporabljena, saj javna agencija za zdravila pojasnjuje, da ni bilo še nobene vloge za interventni uvoz medicinske konoplje ali zdravila iz konoplje sativex. Bolniki, ki zdaj na črnem trgu kupujejo hašiševo olje, bi zagotovo raje šli v lekarno po standardiziran pripravek, če bi bila ta zdravila res dostopna.

Ne vem, ali to res drži za vse bolnike. Tudi črni trg ima svoj marketinški učinek. Res si želim, da bi neki zdravnik končno interventno uvozil konopljo, saj bi bil to jasen znak, da naši zdravniki potrebujejo konopljo v sistemu.

Za to, da bi bila medicinska konoplja širše dostopna, je treba narediti še nekaj korakov. Do konca lanskega leta bi se morala o indikacijah, pri katerih je smiselna uporaba zdravil iz konoplje, izreči strokovna združenja medicinskih strok. Koliko jih je mnenja že pripravilo?

Štiri, najbolj natančno so to naredili onkologi in pediatri. Tako pač je. Zdaj bomo prek agencije za zdravila to vpeljali v prakso, druge stroke pa bodo lahko k temu pristopile naknadno.

Kaj trenutno počnete v delovni skupini pri zdravniški zbornici za uvedbo zdravljenja z medicinsko konopljo pri nas?

Dogovarjamo se z javno agencijo za zdravila, da uredi knjigo o konoplji, v kateri bodo opredeljene indikacije in kontraindikacije za zdravljenje. Z nevrologi pripravljamo seminar o uporabi konoplje pri nevroloških boleznih. Upamo, da bo kdo uvozil zdravilo sativex. Tudi nevladne organizacije organizirajo izobraževanja o medicinski konoplji. Če bi želeli medicinsko konopljo tudi saditi, pa bi morali spremeniti zakonodajo.

Pridelava in predelava konoplje v medicinske namene ostajata prepovedani. Naj tako tudi ostane?

Vsekakor ne. Kot razvita država moramo našim ljudem dati možnost, da se vključijo v to proizvodnjo. To je zahteven trg in produkcija konoplje je vedno bolj standardizirana. Če imamo ljudi, ki so strokovno dovolj močni, naj to delajo, saj je to pomembno za gospodarstvo.

Kaj pa menite o tem, da bi si vsak pridelal konopljo za svoje potrebe sam?

Država se mora odločiti, ali bo na novo regulirala tudi konopljo zunaj medicinskega področja. Imamo industrijsko, medicinsko in rekreativno konopljo. Industrijska konoplja ima vse možnosti za razvoj. Medicinska konoplja tudi. Pri rekreativni rabi pa regulacija na ta način ni mogoča, temveč je odvisna od odločitve politike in parlamenta o tem, ali bomo lahko sadili konopljo, in če da, koliko sadik bomo lahko sadili. Potem bodo rekli, da smo legalizirali konopljo. Vendar je nismo legalizirali, če ne bomo mogli posaditi neomejenega števila sadik. Beseda legalizacija se zelo zlorablja, saj trenutno nihče na svetu ni popolnoma legaliziral konoplje, ne Kolorado in ne Urugvaj. Države poskušajo vzpostaviti neko regulativno normo, ki bo imela čim manj posledic za prebivalstvo in s katero bodo čim bolj izkoristile dobre lastnosti te rastline.

Kakšne so izkušnje z legalizacijo konoplje v ameriški zvezni državi Kolorado, kjer je dovoljeno, da lahko starejši od 21 let kupijo in posedujejo 28 gramov konoplje za rekreativno uporabo?

V Koloradu gre dejansko za spremembo regulacije tega področja, in ne za legalizacijo. Ta rastlina je v Koloradu v določenih primerih še vedno prepovedana, ne smeš je na primer na črno gojiti in prodajati. Je veliko bolj dostopna kot v preteklosti. Pri tem bi poudaril, da ima nova regulacija konoplje v Koloradu dobre in slabe strani in videti je treba ene in druge. Tako so se povečali število smrti v prometnih nesrečah, ki so povezane s predhodno uporabo konoplje, uporaba konoplje med odraslimi, sprejem v urgentne centre zaradi zastrupitev s konopljo in število oseb, ki so hospitalizirane zaradi uporabe konoplje. Dobivajo pa nekaj sredstev iz davka, ki jih namenjajo tudi za preventivo.

Katere so še druge negativne strani manj stroge regulacije konoplje?

V primeru nove regulacije v Sloveniji bi se verjetno zgodilo podobno kot v Koloradu. Oseba, ki je odgovorna za izvedbo programa sprostitve dostopa do konoplje v Koloradu, mi je povedala, da vsak teden sprejmejo neki nov ukrep, da uredijo probleme, ki se sproti pojavljajo zaradi »legalizacije«. Podobno je v Urugvaju. V teh državah gre v bistvu za eksperiment, tako gleda stroka na to.

Vedeti pa moramo, da se za legalizacijo konoplje ne navija zato, ker bi bila zdravilo za vse. Zadaj je koristoljubje, ki računa na to, da bo legalizacija konoplje prinesla velike dobičke. To je razumljivo, saj snovi, ki povzroča ugodje in odvisnost, ni težko prodati in tudi uporabnikov nikoli ne zmanjka. Trg konoplje je idealen trg, saj na njem nastaja dobiček, ki ga poberejo trgovci z novci, težave pa ostanejo posamezniku in državi ter zdravstvenemu zavarovanju.

Kaj potem svetujete ob pobudah za sprostitev rekreativne uporabe konoplje tudi pri nas?

Preden bi začeli uvajati takšne spremembe, bi morali zelo dobro premisliti in proučiti izkušnje v državah, ki so izvedle ta eksperiment. Strokovnjaki nismo veseli, da se poskuša na trg uvesti še ena droga, poleg alkohola in cigaret, saj, kot veste, ti drogi naredita veliko škode. Zagovorniki pravijo, da so posledice pri kajenju konoplje manjše kot pri tobaku. S tem sicer priznajo, da posledice so. In če zdaj nastopamo proti kajenju tobaka, ker je dim škodljiv in ker na leto zaradi cigaret umre 3.000 Slovencev, potem težko razumem, zakaj bi hiteli z legalizacijo konoplje, ki ima skoraj enako sestavo dima. Potrebujemo tudi dolgoročne študije. Kakšne bodo posledice nove regulacije konoplje čez deset let in več? Zato počakajmo, da vidimo, kaj bo s Koloradom in drugimi redkimi državami, ki so do neke mere sprostile nadzor nad konopljo.

Pri tem obstaja še neki drugi vidik. Vsi, ki želijo v Urugvaju uživati konopljo, se morajo registrirati v bazi uživalcev konoplje in dobijo kartonček. To bo lahko v nekaterih primerih imelo posledice: če bo katera od teh oseb na primer hotela postati pilot, ji bodo prijazno povedali, da pri uživalcih konoplje to ni mogoče. Zamislimo si, da pozneje neka druga politična opcija, ko pride na oblast, dobi podatke o uživalcih konoplje in le-te zlorabi, kar se danes dogaja na Filipinih.

Vendar pa tudi represija ni zmanjšala uživanja drog.

To ni čisto res, saj je uživalcev prepovedanih drog bistveno manj kot uživalcev tobaka in alkohola, ki nista »prepovedana«. Sam se že od leta 1999 zavzemam za alternativno kaznovanje, o čemer smo tedaj napisali amandma k zakonu o drogah. Pri nas se lahko za nekoga, ki ima pri sebi le nekaj gramov droge, zelo hitro sproži kazenski postopek. Z amandmajem smo uvedli možnost, da se tega posameznika – namesto da se mu naloži plačilo globe – napoti na posvet s skupino strokovnjakov. Ti ga lahko usmerijo v zdravljenje ali nadaljnje posvetovanje, in ne v zapor. Toda ta del zakona je po vseh teh letih še vedno mrtva črka na papirju, ker politiki in tudi strokovnjaki še ne vejo dobro, za kaj gre. Na Portugalskem so imeli s podobnim alternativnim kaznovanjem 70-odstotni uspeh – tak delež ljudi, ki so jih dobili z majhno količino droge, je izstopil iz sveta drog. To je torej velika priložnost za to, da zmanjšamo število uživalcev drog in število zaprtih uporabnikov drog, za kar država nameni kar veliko denarja. Odvisnost je huda bolezen, ki se jo lahko zdravi, zato odvisniki ne sodijo v zapor ampak v programe obravnave in zdravljenja.

Kaj pa preventiva?

Zavedati se moramo, da je trenutna družbena klima zelo spodbudna za uživanje drog. Konoplja deluje proti stresu, podobno nove psihoaktivne snovi, ki so mimogrede še zelo poceni in dostopne tudi prek interneta. Človek trdo dela ves teden za majhno plačilo in konec tedna se ga zadene z ekstazijem ali drugo drogo, da se pod vplivom drog končno počuti od vseh sprejetega, potem ko so ga drugi ves teden šikanirali. Ljudje jemljejo droge tudi kot samoterapijo. Ena ura ugodja poplača vse težave čez teden. Droge so sestavni del družbe, v kateri živimo. Zato se jih ne moremo popolnoma rešiti. Lahko zmanjšamo škodo, število ljudi, ki jemljejo droge. Ne moremo pa – za zdaj – drog odpraviti. Droge so tudi neki hiter in lažji izhod, zlasti za nekoga, ki je v stiskah in brez socialne opore.

Nujen preventivni ukrep je, da s posegi v lokalno skupnost dosežemo, da se otrok in odrasel človek v svojem okolju počutita dobro in varno. Islandcem je uspelo delež uporabnikov konoplje med mladimi s 17 odstotkov znižati na 7 odstotkov. To so dosegli zato, ker so na podlagi temeljite predhodne študije potreb celovito nastopili proti družbenim tveganjem, ki povzročajo uporabo drog, tako na državni ravni kot na ravni lokalne skupnosti. Gre za to, da življenjsko okolje mladostnika in tudi odraslih tako spremeniš, da nihče ne potrebuje izhoda v droge, ampak je prebivalcem omogočeno zadovoljstvo.

Kakšna preventiva deluje pri mladih?

Mladostnikom smo dolžni pojasniti, kakšne posledice imajo droge za telo, in to na pravilen način, ne tako, da še povečamo njihovo zanimanje. Najstnike, ki odhajajo na nočne zabave, bi morali poučiti o tem, kakšno je manj nevarno uživanje drog. Mladostnika starši običajno spustijo na zabavo, kjer se jemlje različne droge, ne da bi ga o tem poučili. Brez vozniškega izpita pa jim ne dovolijo voziti avtomobila. Ali je otrok manj dragocen kot avto? Prepričani so, da ne bo posegel po drogah, kar je velika zmota. Možnost, da najstnik ne bo užival drog, je namreč zelo majhna. Tako prihaja do nevarnih prevelikih odmerkov. Mladi ne poznajo tehnike uporabe drog, ne vedo, da bo tabletka delovala šele čez eno uro, zato vsake toliko časa vzamejo novo, ko pa začnejo tabletke delovati, pride do zapletov, ki se lahko končajo tudi s smrtjo. Poleg tega pa je vsaj 40 odstotkov drog druge vrste, kot so jo kupili. Zato posledic tako rekoč ni mogoče predvideti.

Pri evropski agenciji za droge ugotavljajo, da uporaba kanabisa povzroča vse večje težave, saj kar 45 odstotkov ljudi, ki prvič poiščejo pomoč v programih za zdravljenje odvisnosti, to stori zaradi težav s konopljo. Pri nas je bilo leta 2015 takih 39 odstotkov primerov. Kakšne težave imajo uporabniki konoplje?

Nekateri postanejo odvisni. Težave imajo s koncentracijo pri učenju. Ne hodijo v šolo. Poleg konoplje uporabljajo še druge droge, vključno z alkoholom. Potrebujejo zelo veliko podpore, da se utirijo nazaj v normalen ritem. Dodatna težava je v tem, da ima šola danes visoke zahteve. In če nekdo ni v polni psihofizični kondiciji, te zahteve težko izpolni. Dilerji velikokrat obljubljajo, da droge omogočajo boljše učenje, zato mladostniki poskušajo preseči težave tudi na ta način. Nekateri potem, ko začnejo s konopljo, nadaljujejo s heroinom in drugimi drogami, kar stanje samo še poslabša.

Vsaka droga, tudi konoplja, ima svoj potencial odvisnosti. Pri tistih, ki razvijejo odvisnost od drog, velja pravilo tretjin. Ena tretjina bo ozdravela in bo čas odvisnosti le še slab spomin. Druga tretjina odvisnih bo občasno vzpostavila abstinenco in jo nekaj časa vzdrževala, na koncu pa bodo ponovno začeli uporabljati drogo in bodo ponovno postali odvisni od nje. Zadnja tretjina odvisnih pa nikoli več ne vzpostavi abstinence in vse življenje uporablja droge zaradi bolezni odvisnosti. V času odvisnosti imajo velike težave v šoli, pri iskanju zaposlitve, pri delu, običajno končajo kot brezdomci, odvisni od socialnih transferjev.

Noben program obravnave odvisnosti ne more biti tako odličen, da vsem zagotovi izhod iz sveta drog. Vsak, ki stopi na pot uporabe drog, mora vedeti, da bo padel v eno od treh skupin. V katero, tega ne more vedeti vnaprej. Lahko pa to ugotovi za nazaj po desetih letih, ko je za marsikoga že prepozno.

Leta 2015 smo prvič zabeležili dve smrti zaradi konoplje. Kaj se je zgodilo?

Gre za smrti, ki sta povezani z uporabo konoplje, in ne za smrti zaradi konoplje. Obe smrti sta neposredni posledici odpovedi srca po kajenju konoplje, kar je v literaturi dobro opisana posledica kajenja konoplje. Podobno smrt so zabeležili in opisali v članku tudi Nemci. Možno je, da je bilo še veliko več takih smrti, pa niso bile zabeležene.

Že več kot 30 let se srečujete z odvisniki. Koliko od tistih, s katerimi ste imeli stik na začetku, je danes še z nami?

Veliko. Predvsem zato, ker smo imeli dobre programe za obravnavo odvisnih oseb. Brez programov bi jih veliko več umrlo. S programi in s požrtvovalnim delom številnih strokovnjakov smo preprečili, da bi se okužili s HIV. Pri tem je bila pomembna metadonska terapija, ki sva jo z Branko Čelan uvedla v Sloveniji leta 1991. Tedaj so imeli Italijani 14 odstotkov odvisnikov od heroina okuženih s HIV, v Španiji celo 60 odstotkov. Mi nobenega in še danes le enega ali dva. Metadonska terapija ima več pozitivnih plati: uživalec heroina vstopi v sistem in ga lahko usmerjamo v druge programe. Če je na cesti, pa se z njim dogaja marsikaj, kar njega in družbo drago stane: okuži se lahko s HIV, s tuberkulozo… V te programe moramo vlagati ravno zato, da bomo omogočili večje preživetje uporabnikov drog in da bo v zdravstvu ostalo več denarja. Res pa je, da je bilo politike zelo težko prepričati v financiranje metadonske terapije, saj niso razumeli, zakaj bi se med uživalci heroina borili proti HIV, če pa ga le-ti nimajo.

Pomemben preventivni ukrep je tudi razdeljevanje sterilnega pribora. V Sloveniji na leto razdelimo pol milijona igel za varnejše injiciranje drog. Razdeljevanje sterilnega pribora bi morali uvesti tudi v zaporih, o tem govorim že več kot deset let, pa ni premika. V Sloveniji danes deluje mreža centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti, na Koroškem pa centra še vedno ni in tamkajšnji uporabniki se morajo na terapijo z metadonom voziti tudi 60 kilometrov daleč, kar ni dobro. Skratka, vlaganje v preventivo in zdravljenje je dobičkonosna in dolgoročna investicija družbe. Trenutno imamo problem s tem, da v kombiju, s katerim razdeljujemo igle, ne moremo zaposliti medicinske sestre, da bi lahko na terenu oskrbela odvisnike, ki imajo rane in različne bolezni.

Zakaj ne morete zaposliti terenske medicinske sestre?

Pravijo, da gledam preveč naprej. Zdaj bomo medicinsko sestro mogoče dobili prek evropskega projekta, toda zakaj to ni del rednega programa? Včasih razmišljam, da me preprosto ne razumejo, ker sem prehiter, zato me ne podprejo. Preveč je strahu. Zato se ne uveljavijo varne sobe, heroin na recept, naloxon za uporabo na terenu kot antidot za zastrupitve z opijati, alternativno kaznovanje, terensko delo z mladimi kot zgodnja intervencija, ki prepreči razvoj odvisnosti pri mladostniku, sterilni pribor za injiciranje v zaporih, zatočišča za ostarele osebe, odvisne od drog, testiranje drog na terenu…

Naš urad za droge je bil eden najbolj naprednih v Evropi. Zaprli so ga, ker je bil preveč napreden in ker smo hoteli stanje spreminjati, ne pa ga samo spremljati. Velikokrat smo prišli v konflikt, ker smo bili prehitri v razvoju in nam ni uspelo prepričati še preostalih. O industrijski in medicinski konoplji smo razmišljali že leta 2000. Leta 2002 smo izvedli celodnevno izobraževanje zdravnikov o zdravljenju z medicinsko konopljo v UKC Ljubljana. Zdaj smo po več kot 15 letih končno omogočili uporabo medicinske konoplje v Sloveniji. Več bi se morali poslušati in si zaupati, zaupati bi morali stroki in dobrim praksam ter upoštevati tudi velikokrat dobre pobude nevladnega sektorja. Treba bo vpeljati skupnostni pristop k zdravju, da se torej deluje v lokalni skupnosti. To je spet pomembna vizija in korak naprej in znotraj tega bo treba reševati tudi probleme odvisnosti.

VIR: DNEVNIK (Mojca Lorenčič, Mihael Šorl)