Vojaška dejavnost z varovanjem kakovostne pitne vode ni združljiva


Iva Žitko

Dr. Gregor Kovačič: Z ustrezno določenimi vodovarstvenimi conami in varstvenimi režimi je zavarovanih le okoli 40 odstotkov zajetih kraških virov pitne vode – Država zavlačuje tudi pri zavarovanju zaledja Malenščice

Kraški viri pitne vode so v Sloveniji izjemnega pomena za oskrbo s pitno vodo in izredno občutljivi za različne oblike onesnaževanje, poudarja hidrogeograf dr. Gregor Kovačič iz Ilirske Bistrice, predstojnik oddelka za geografijo Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. Na svetovni dan voda, 22. marec, je o ranljivosti in varovanju kraških vodnih virov predaval v Ekomuzeju Pivških presihajočih jezer. O različnih vidikih te za našo sedanjost in prihodnost zelo pomembne teme je spregovoril tudi za Notranjsko-primorske novice. Poudarja, da bi moralo gospodarjenje s kraškimi viri temeljiti na preventivi in načelu previdnosti. »To pomeni, da se v zaledje kraških izvirov ne vnaša dejavnosti, ki lahko pomenijo potencialno nevarnost za kraške vire pitne vode. Že obstoječa bremena pa je treba sanirati oziroma dejavnosti, ki niso združljive z načelom varovanja pitne vode, iz zaledja izvirov premestiti na primernejše lokacije.« 

Palsko_jezero

Precej se govori o pomenu kraških vodnih virov za oskrbo s pitno vodo in njihovi ranljivosti. Kakšno je dejansko stanje teh virov, kako onesnaženi so? In kaj nam to pove o človekovem zavedanju pomembnosti varovanja teh virov in gospodarjenju z njimi?
Zelo prav je, da je ta tematika postala zanimiva tudi za širšo javnost oziroma za uporabnike, ki se oskrbujejo z vodo, zajeto iz kraških vodnih virov. Kraški viri pitne vode so za Slovenijo, tako kot tudi za številne druge države v sosedstvu in svetu, izjemnega pomena. Ocenjujemo, da se približno 50 odstotkov prebivalcev Slovenije oskrbuje s pitno vodo s krasa, kar kraški vodi daje izjemno vrednost. Po drugi strani je ta zaradi nizke samočistilne sposobnosti izredno občutljiva za različne oblike onesnaževanja.

V Sloveniji se večina vodozbirnih zaledij za vodooskrbo zajetih kraških izvirov nahaja na višjih kraških planotah, ki so v večini porastle z gozdom, redko poseljene in v pretežni meri brez potencialno nevarnih človekovih dejavnosti, kar je z vidika varovanja tega naravnega vira dobro. Posledično je dobra tudi kakovost vode v kraških izvirih. Prisotna je sicer naravna onesnaženost z mikroorganizmi, ki pa z vidika vodooskrbe ni problematična.

Menim, da se posamezniki in s tem vsa družba vedno bolj zavedajo pomena čiste pitne vode, ki jo je v Sloveniji v splošnem dovolj, čeprav se posamezna območja že srečujejo s problemom onesnažene vode (Dravska ravan) ali pomanjkanjem zadostnih količin pitne vode (na primer slovenska Istra poleti). Zelo nazoren primer neprimernega gospodarjenja v zaledju kraškega izvira je primer belokranjske Krupe, ki je s polikloriranimi bifenili (PCB) najbolj onesnažena reka na svetu. Ni nepomembno poudariti, da je bil kraški izvir v osemdesetih letih prejšnjega stoletja načrtovan za vodooskrbo Bele Krajine, vendar bo ostal neuporaben še mnoga desetletja.

V Sloveniji se nam še vedno zdi samo po sebi umevno, da pijemo vodo izpod pipe.  Ali kot družba dovolj naredimo, da bo tako tudi ostalo?
Bojim se, da ne. Ocenjujemo, da je z ustrezno določenimi vodovarstvenimi conami in varstvenimi režimi zavarovanih le okoli 40 odstotkov zajetih kraških virov pitne vode. Težava je v tem, da je stanje na terenu v veliki meri odraz preteklega upravljanja z vodnimi viri, ko so za varovanje vodnih virov skrbele lokalne skupnosti. S spremembo zakona o vodah v začetku novega tisočletja je pristojnost za zavarovanje virov prešla na raven države, ki pa je pri vzpostavljanju vodovarstvenih con virov pitne vode zelo počasna. Dober primer je zavarovanje kraškega izvira Rižana, slaba primera sta nezavarovana Bistrica in Malenščica.

Zakaj so kraški viri tako zelo ranljivi?
Na kraškem terenu običajno ni debelejšega sloja prsti ali sedimentov nad zakraselo podlago, ki bi lahko služila kot filter za morebitno onesnaženje. Ponekod prsti sploh ni. To pomeni, da ni nobene možnosti zadrževanja onesnaženja na površju. To brez čiščenja odteče v podzemlje, od koder ga ni mogoče odstraniti. Pretakanje vode v podzemlju, kjer ni fotosinteze in so temperature vode nižje, vpliva na slabšo razgradnjo organskih spojin. Vode se po sistemu razpok in kanalov v krasu pretakajo relativno hitro, kar pomeni, da mikroorganizmi, ki vstopijo v sistem, do izvira ne odmrejo. Neposredne povezave med ponori rek ponikalnic in kraškimi izviri vplivajo na hiter prenos onesnaženja neposredno v kraške izvire.

K ranljivosti kraških vodnih virov prispeva tudi velikost vodozbirnih zaledij, kar pomeni, da je treba zagotoviti ustrezno varovanje na zelo obsežnih območjih (več 100 kvadratnih kilometrov). Problematična sta lahko tudi podzemeljsko raztekanje z istih območij v več izvirov hkrati in nepredvidljivost podzemeljskih vodnih povezav, zaradi česar je treba pri gospodarjenju s kraško vodo slediti načelu previdnosti. Edino učinkovito čiščenje onesnažene vode v krasu je pravzaprav redčenje, nimamo pa zelo zanesljivih podatkov o tem, kako se v krasu obnašajo oziroma čistijo posamezne vrste onesnaženja.

Kdo oziroma kaj so največji onesnaževalci?
Težko posplošujemo. Onesnaževalci so lahko odpadne vode iz stanovanjskih in drugih objektov ter proizvodnih in obrtnih dejavnosti, cestni in železniški promet, izcedne vode iz divjih odlagališč – tudi onesnaženih jam –, intenzivno kmetovanje – na primer uporaba zaščitnih sredstev v vinogradništvu –, industrija in določeni objekti, med drugimi neprimerno upravljane komunalne čistilne naprave. Razlikovati moramo tudi med potencialnimi in dejanskimi obremenjevalci, ki so lahko točkovni, črtni ali razpršeni  oziroma poligonski. Za vsak zajeti kraški vodni vir bi morali narediti ustrezen popis obremenjevalcev v zaledju ter oceno tveganja, določiti ustrezne sanacijske in preventivne ukrepe.

Na kaj je treba biti zato posebej pozoren pri njihovem upravljanju? Na čem bi moralo temeljiti gospodarjenje?
Zelo preprosto. Na preventivi, pri čemer je treba slediti že omenjenemu načelu previdnosti. To pomeni, da se v zaledje kraških izvirov ne vnaša dejavnosti, ki lahko pomenijo potencialno nevarnost za kraške vire pitne vode. Že obstoječa bremena pa je treba sanirati oziroma dejavnosti, ki niso združljive z načelom varovanja pitne vode, iz zaledja izvirov premestiti na primernejše lokacije.

Kaj lahko storimo kot ozaveščeni posamezniki?
Posameznikova moč je v znanju. Vsakdo, ki razume način pretakanja voda v krasu, ki razume, zakaj je kraška voda ranljiva in kakšen je njen pomen, bo gotovo skušal lastno obremenjevanje kraške vode zmanjšati na minimum. Še večja pa je moč civilne družbe, ki mora bdeti nad delom pristojnih služb in različnih ravni odločanja, od lokalnega do državnega, ter jih vedno znova opominjati na primerno zavarovanje kraških virov pitne vode, sanacijo starih bremen, ustrezno kaznovanje onesnaževalcev ter na zagotavljanje trajnostne oskrbe s kakovostno pitno vodo tudi za prihodnje generacije.

Kakšna je odgovornost industrije oziroma drugih večjih potencialnih onesnaževalcev, na primer kmetijstva – primeri nenadzorovanega gnojenja kmetijskih površin, kakršnim smo bili že večkrat priča na Postojnskem, pa tudi občin in države, ki, na primer, že zelo dolgo sprejema uredbo o vodovarstvenem območju za vodna telesa vodonosnikov območja Postojne in Cerknice?
V primerih nekontroliranega gnojenja kmetijskih površin bi svoje delo morale bolje opraviti inšpekcijske službe in kršitelje ustrezno kaznovati. Če ugotavljajo, da je zakonodaja na tem področju pomanjkljiva, naj predlagajo ustrezne popravke in poskrbijo za njihovo sprejetje.

Ker je pristojnost za varovanje virov pitne vode v rokah države, bi morale lokalne skupnosti zaradi zavarovanja lastnih interesov, torej zdravja občanov, pri ustreznih državnih ustanovah doseči sprejetje vodovarstvenih območij in režimov varovanja. Na primeru občin Postojne in Cerknice to ni več strokovno vprašanje, vodovarstvena območja bi morali sprejeti že zdavnaj. Javnost se ne more znebiti neprijetnega občutka, da gre tukaj za zakulisne igrice, kjer sta trčila različna interesa: na eni strani varovanje kakovostne pitne vode in na drugi strani vojaška dejavnost na Počku, ki s prvim interesom, po mojem mnenju, ni združljiva.

Prebivalci zelo malo vemo o vplivih vojaških aktivnosti na Počku na vodo, ki jo pijemo. Kako resno potencialno nevarnost za vodo predstavlja vojaško vadišče?
Nisem strokovnjak za to področje, toda dejstvo je, da kar vstopi v kras, enkrat tudi priteče ven v kraškem izviru. Sledenje je nedvoumno dokazalo podzemeljsko vodno povezavo iz vrtače na Počku z izvirom Malenščica pa tudi izvirom reke Vipave, ki je ravno tako zajet za vodooskrbo. In vojaška dejavnost je vse prej kot primerna za tako občutljivo območje. Ob izdelavi državnega prostorskega načrta za osrednje vojaško vadišče so bile ugotovljene koncentracije določenih nevarnih snovi v prsti.

Težava je tudi ta, da gre za razpršeno onesnaženje (eksplozije), ki ga ni moč nadzorovati oziroma omejevati. Morda se onesnaženje na izvirih ne bo poznalo jutri, vendar je velika verjetnost, da se nekoč bo. Katere nevarne snovi in spojine ter v kakšnih koncentracijah, pa lahko samo ugibamo. In zaradi tega je treba slediti načelu previdnosti, tudi na primeru še vedno aktualnih primerov slabe prakse (na primer že omenjeni izvir Krupa) in vojaško dejavnost prestaviti ven iz vodozbirnega zaledja ter, kjer je to mogoče, sanirati onesnaženo zemljino.

Na občinah in v javnih podjetjih, ki so upravljavci, se večkrat pohvalijo, da naj bi se stanje bistveno izboljšalo z novimi čistilnimi napravami, ki so bile zgrajene s pomočjo znatnih evropskih sredstev. Lahko dejansko pričakujemo izboljšanje oziroma pod kakšnimi pogoji?
Izgradnja kanalizacijskih sistemov in komunalnih čistilnih naprav je dobra naložba za zagotavljanje ustrezne kakovosti pitne vode iz krasa v prihodnosti. Seveda v primerih, da delujejo pravilno, kar pomeni, da se jih ne sme preobremeniti, in da postopki čiščenja delujejo pravilno in brez motenj. V Sloveniji smo že bili priča onesnaženju kraškega podzemlja iz čistilne naprave, kar je svojevrsten absurd.

Pri tako razpršeni poselitvi bo treba poskrbeti tudi za namestitev ustreznih malih čistilnih naprav pri objektih, ki nimajo možnosti priključka na kanalizacijo. Predvsem bo tu pomemben ustrezen nadzor, da ne bo prihajalo do nenadzorovanega praznjenja.

V postojnski in pivški občini se prebivalci skoraj v celoti oskrbujejo iz vodnega vira Malni, ki je sicer izdaten, a zaradi velikega zaledja tudi občutljiv, kar se je že izkazalo. Trenutno iščejo rezervni vodni vir. Kje bi ga lahko našli?
To je bolj vprašanje za kolege, ki sodelujejo pri omenjenem projektu. Tega sicer pozdravljam, kajti v primeru onesnaženja je dobro imeti dovolj izdaten rezervi vir pitne vode. Bojim pa se, da bi novi vodni vir dovolj velike zmogljivosti, katerega zaledje ne bi sodilo tudi na območje Počka, pomenil, da se država na dolgi rok odpoveduje vodnemu zajetju Malni. Zaradi izjemne izdatnosti tudi v sušni polovici leta in dobre kakovosti pa izvir Malenščica gotovo sodi med strateške vire pitne vode v državi, ki se jim ne gre kar tako odpovedati. Predstavljajte si, kaj bi dali prebivalci Bližnjega vzhoda za tako izdaten vir pitne vode.

Kako resna grožnja za kraške vire so odpadki v jamah in kakšno je stanje na tem področju?
V Sloveniji pa tudi v vodozbirnem zaledju izvira Malenščica so še številne onesnažene jame, ki predstavljajo zelo resno grožnjo za onesnaženje kraške vode. Razpolagamo zgolj z ocenami količin odpadkov v jamah, tudi sestava odpadkov ni povsem poznana, kar predstavlja dodaten problem.

Jamarji znajo povedati, da so nekatere jame oziroma brezna tako onesnaženi, da jih ni mogoče očistiti s preprostimi tehnikami, potrebovali bi posebno zaščitno opremo. Če predpostavimo, da se je z odlaganjem odpadkov v jamah prenehalo –  o čemer nisem povsem prepričan –, bi bilo treba izdelati akcijski načrt sanacije jam, ki bi temeljil na opravljenih analizah sestave odpadkov in oceni tveganja, ki ga za onesnaženje kraške vode predstavlja posamezna jama. Pomen čiščenja bi morali ustrezno prepoznati vsi deležniki, ki so tako ali drugače povezani z oskrbo s pitno vodo na območju. Morebitne kršitelje bi bilo treba kaznovati s tako visokimi globami, da bi potencialne kršitelje gotovo odvrnile od podobnih dejanj.

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.