Država nam uničuje domovino


Vsi dosedanji ministri za okolje so imeli za domovino značaj naravnih škodljivcev tako kot trtna uš, lubadar ali koloradski hrošč.

Komat1

Anton Komat

Komisija za »izbiro najbolj neekološke osebnosti leta 2016« Mednarodnega okoljskega centra Alpe Adria Green je predlagala tri imena za podelitev priznanja črni list 2016 na področju ekologije v Sloveniji. Pričakovali bi imena iz korporativnega sveta, toda ne – primerki so iz sfere državne birokracije: minister (sicer priznani ekoterorist) Zdravko Počivalšek, inšpekcijske službe, ki zdravje Koprčanov ohranjajo z razpadajočim azbestom, in prvonagrajenka Irena Majcen, po uradnih virih še vedno ministrica za okolje in prostor. Da, res je črni humor, da ministrica za okolje dobi črni list 2016 na področju ekologije!

Prvonagrajenka, ki ji je v hudi konkurenci uspelo zmagati, se je potrudila, da je zanemarila okolje in se posvetila prostoru. Prostor – to je nekaj, ne pa okolje, katerega stanje zremo v naravi in merimo z dolžino čakalnih vrst v bolnicah. Kakšno okolje neki, to le omejuje kapital v njegovih fantazmah po neomejeni rasti; prostor je tisto, kjer se mu razprejo krila, da poleti do svojih nebes in našega pekla. AAG je odlično oblikoval svoje pripombe, zato bom navedel le nekaj biserov iz osnutka uredbe o stanju tal: kmetijska zemljišča bi imela 40-krat več ostankov insekticidov, 40-krat več iz skupine DDT/DDD/DDE in 100-krat več POPs (Persistent Organic Chemicals – najbolj nevarne kemikalije, kar jih pozna znanost); industrijska zemljišča 100-krat več živega srebra, 60-krat več kadmija in 23-krat več svinca in, pozor, prepovedanega atrazina 300-krat več! Ali je to priprava na zloglasne sporazume TTIP, CETA in TISA, da se prilagodimo ameriški svinjariji in umazani industriji, ki drugje v EU ne bi dobila dovoljenja? Avtor kriminalnega skrpucala sodi pred sodišče skupaj z ministrico. Kakšen izgovor ima etik, ki moralizira kot predsednik vlade? Ministrstvo za okolje in prostor je po burnih odzivih izjecljalo: »V javni razpravi se je pokazalo, da določbe uredbe morda niso pripravljene povsem strokovno korektno in razumljivo strokovni in preostali javnosti.« Kdo se spet dela norca iz zdrave pameti?

Loka, ki ni Škofja Loka

Leta 2002 je v DZ je potekala razprava o predlogu Zakona o vodah, ki je nastajal na osnovi evropske direktive o vodi, 2000/60/ES. Tisti čas so bila vrata državnega zbora na način odprtega parlamenta še odprta za okoljevarstvene organizacije. Celo vabili so nas na razprave o pomembnih zakonih, vendar privid demokracije ni dolgo trajal. Vsebino zakona je predstavil pravnik ministrstva za okolje in prostor. Kar blestel je v svoji vzvišenosti in posvečenosti, ko je poskušal dajati vtis čudežnega dečka, pravnega genija in vseveda. Maska samovšečnega nastopača je med prisotnimi biologi, hidrologi, gozdarji in naravovarstveniki povzročila zgražanje. Zbodel me je 7. člen z naslovom Pomen pojmov, v katerem so bili navedeni pojmi: površinske vode, podzemna voda, pitna voda, obala itd. Sledile so definicije pojmov vodnega telesa: povodje, porečje, plavje, naplavine, močvirje itd. Niso pa bili navedeni izjemno pomembni deli vodnega telesa, kot je npr. loka.

Rečna loka je namreč rečno korito, ki ga prerašča poplavni gozd. Loka obsega tako mrtvice, prodišča, grezišča kot tudi vrbine, stranske in mrtve rokave ter povirna močvirja. To so izjemno pomembne sestavine vodnega ekosistema, nekdaj obširne, potem pa skrčene in osušene do neprepoznavnosti. Posledice teh barbarskih posegov danes čutimo kot poplave, jutri jih bomo kot suše. Kot prvi v razpravi sem vseveda vprašal, zakaj med pojmi rečnega telesa ni navedena loka. Še preden sem končal, me je debelo pogledal in kriknil: »Zakaj pa naj bi med pojme Zakona o vodah spadala Škofja Loka?« Dvorana je prasnila v huronski smeh, toda arogantnež si je nadel masko ignoranta in preskočil na druge teme, ki so bile zanj »bistveno bolj pomembne «. No, Škofja Loka še stoji, rečne loke pa so ostale brez zavarovanja in le nekaj njih je čudežno preživelo do današnjih dni. Razlog je le eden: niso bile zanimive za vlagatelje. Saj veste, težaven teren podraži gradnjo, pa še komunalnih vodov in komunikacij ni blizu. To je tudi edini razlog, da so zadnji ostanki divje narave v odmaknjenih, težko dostopnih kotičkih naše domovine. Narava torej varuje samo sebe, čemu ministrstvo za okolje in prostor z armado birokratov? Vsi dosedanji ministri za okolje so imeli za domovino značaj naravnih škodljivcev tako kot trtna uš, lubadar ali koloradski hrošč. Biti okoljski minister je le začasna deponija strankarske oligarhije z nalogo, da čim bolj podpira interese kapitala. Pri tem v zadnjem času izstopa ARSO.

Pozabljeni otoki onesnaženja

Formalno osnovo za ta umazana dejanja pa spišejo pravniki kot državni uradniki. Njihovih skrpucal v Sloveniji kar mrgoli pri varovanju narave in človekovega zdravja. Prvi razlog je, da zakone pišejo pravniki, ki nimajo pojma o predmetu, ki naj bi ga zakon obravnaval. Drugi razlog je bolj interesne narave – če jim kdo pomaga (beri: narekuje), so to lobisti kapitala, ki ima profitne interese. Javne razprave ni ali pa pripomb nihče ne upošteva. Vse skupaj se potem zapakira v državno prisilo, ki nosi ime zakon, uredba ali odlok. Ob vsem tem garaškem delu grajskih pisarjev se pojavi tudi kakšna nagrada in bog ne daj, da bi temu rekli korupcija! Primerno zagnani državni pravniki pridobijo božanske moči. Zamislite si hudo kontaminirano pokrajino (denimo Celjsko kotlino ali Zasavje), ki bi je bil vesel vsak srednjeveški poklicni zastrupljevalec. Dekontaminacija bi požrla ogromno denarja, ki ga država nima (bolj verjetno je, da ga noče dati, ker politike ne zanimata narava in zdravje ljudi), in takrat se pojavi deus ex machina, božji sel, ki z diaboličnim nasmehom svetuje: »Če spremenimo zakon, bo strup izginil!« »Ah ja!« občudujoče hropne okoljski minister (ki tako nima pojma o naravi, ima pa zasebnega zdravnika): »Storite to in napredovanje vam ne uide!«

Sredi osemdesetih let so v naselju Brunšvik na Dravskem polju razkrili izjemno onesnaženje pitne vode z organoklornimi pesticidi, ki so bili takrat že prepovedani, in z aktualno uporabljanimi pesticidi. Meritve so pokazale, da je kontaminiran ves južni del Dravskega polja. Oblast je zaradi ekološke katastrofe razglasila izredno stanje, zaprla vse vodovode in začela prebivalstvo oskrbovati s pitno vodo iz cistern. Preiskava UNZ je pokazala, da so vir kontaminacije opuščene gramoznice, v katere so odmetavali vse mogoče strupe, od prepovedanih pesticidov do takih, ki jim je potekel rok uporabe. Identificiranih je bilo 17 gramoznic, med njimi Kozoderčeva jama s kar 50.000 ton kontaminirane zemljine (2.000 tovornjakov nosilnosti 25 ton!). Vlada SRS je sicer leta 1989 sprejela zakon o sanaciji Dravskega polja, toda zgolj sanacija Kozoderčeve jame bi stala kar 7,7 milijarde din. Kje pa, ni govora!

Dopustno koncentracijo so dvignili z 0,1 mikrograma/ liter vode na 2,0, torej za 20-krat, in abrakadabra – strup je izginil. Pravna čarovnija je delovala. Čeprav je Slovenija podpisnica Stockholmske konvencije, ki nas zavezuje k inaktivaciji POPs, so bile sanirane le štiri gramoznice. Tudi na Kozoderčevo jamo so »uradno pozabili«. Očitno bo treba vložiti kazensko ovadbo zoper odgovorne, ki še vedno prikrivajo hudo grožnjo zdravju ljudi. Pravniška čarovnija »izginjanja« strupov je bila uporabljena tudi po letu 2003, ko nam je Evropska unija predpisala dopustno dozo 0,1 mikrograma strupa na liter. Ker jo je kontaminirano ljubljansko črpališče Hrastje krepko presegalo, je takratni minister za zdravje leta 2004 dovolil VOKI, da lahko toči »pitno vodo«, ki ima štirikrat večjo vsebnost strupov. Osnova je bil pravniški trik, ki je vse razgradne produkte pesticidov obravnaval kot pesticide. Takrat smo aktivisti v parlamentu delili steklenice, na katerih je pisalo »Polnjeno v deželi butastih krav v kebrovem letu 2004« (odgovorna ministra But in Keber) in ministrstvo zatožili upravnem sodišču, kjer je izgubilo pravdo, črpališče z »zdravilno vodo« pa je bilo zaprto.

Sedanja okoljska ministrica je pridna učenka nekdanje totalitaristične oblasti. Še več, sedanja oblast je bolj totalitaristična kot nekdanja. Saj poznate reklo: »Najhujše pri komunizmu je tisto, kar pride za njim.« Moč denarja premaga vsako ideologijo, kupi državo in ugonablja domovino. Ne more pa premagati niti kupiti pogumnih ljudi.

Povezava:

IRENA MAJCEN–ZMAGOVALKA “ČRNE LISTE” AAG ZA LETO 2016

POSTANITE ČLAN AAG ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK

NAMENITE 0,5 % DOHODNINE ALPE ADRIA GREEN, KI DELUJE KOT NEPRIDOBITNA ORGANIZACIJA BREZ REDNO ZAPOSLENIH. VES ZBRANI DENAR NAMENIMO ZA ZDRAVO PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.