Pobuda za zmanjšanje prašnih delcev v našem okolju

V tem mrzlem času se vsaka Slovenka in Slovenec ogrevata na način, ki sta se ga naučila od staršev in svoje okolice. Seveda je najtopleje tistim, ki se ogrevajo prek različnih toplovodov in jih ne boli glava zaradi onesnaževanja okolja s prašnimi delci. Tudi tisti, ki se ogrevajo s toplotnimi črpalkami, ne onesnažujejo okolja. Vsaj polovica prebivalstva pa se ogreva z rabo trdih energentov, ki proizvajajo množico prašnih delcev (PM 10). Ti onesnažujejo okolje naše lepe dežele, država pa s svojimi spodbudami nikakor ne more doseči, da bi prešli k rabi kvalitetnega goriva/energentov brez toplogrednih emisij. Bistveno je, da gori in proizvaja toploto za naše prostore, kaj se dogaja zunaj pa nikomur ni mar.

Razumljivo je, da je glede na pokritost Slovenije z gozdom, les najcenejši za ogrevanje naših domov. Kaj pa posledice? Velik problem predstavljajo drva, oz. čas njihovega poseka in priprave. Večinoma so namreč drva vlažna, njihov izkoristek pa posledično veliko manjši kot bi bil, če bi bila suha.

V enem večjih slovenskih mest smo izvedli testiranje vlažnosti drv. Prijazni domačini so nam dovolili merjenje vlažnosti drv, ki jih uporabljajo za kurjenje. Hiše za testiranje smo izbrali zelo preprosto: izbrali smo tiste, pri katerih se je kadilo iz dimnika, saj je to bil znak, da za ogrevanje uporabljajo drva. Z domačinom smo se dogovorili za izvedbo merjenja vlažnosti drv, ki jih je imel pripravljena za kurjenje. Meritve smo opravili z merilcem vlažnosti lesa, kupljenim v boljši blagovnici, ki se nahaja v vsakem našem mestu. Drva, katerim smo merili vlažnost, so bila na pogled suha, a so meritve pokazale prekomerno vlažnost. Lastnik nam je potrdil, da ima zaradi vlažnih drv probleme pri kurjenju, saj je njihov izkoristek manjši, poraba pa večja. Prav tako so izpusti v dimnik večji in zaradi tega tudi bolj onesnažujejo okolje. To je razlog, zakaj imamo v zraku toliko prašnih delcev in v marsikaterim kraju presegamo dovoljeno obremenitev onesnaženja zraka.

V prometu smo se sprijaznili z omejitvami, voziti moramo privezani, med vožnjo ne smemo telefonirati, držati se moramo hitrostnih omejitev, v nasprotnem primeru nam sledi kazen. Podobno morajo tudi okoljski inšpektorji in dimnikarske službe, ki so v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor, nadzirati kvaliteto zraka. Če kaznujemo neposlušne voznike, lahko »umirimo« tudi tiste, ki kurijo preveč vlažna drva in na ta način prispevajo k onesnaževanju. Inšpektorje in dimnikarsko službo je treba opremiti z ustreznimi vlagomeri, da bodo lahko nadzirali, kakšna drva uporablja posameznik. Pristojno ministrstvo mora pripraviti ustrezen predpis, po katerem se izvaja kontrola kurjenja in opredeli tudi kaznovalno politiko.

Predlog je pripravljen z namenom zmanjšanja prašnih delcev v zraku in izboljšanja naših življenjskih pogojev.

POSTANITE ČLAN AAG ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK

NAMENITE 0,5 % DOHODNINE ALPE ADRIA GREEN, KI DELUJE KOT NEPRIDOBITNA ORGANIZACIJA BREZ REDNO ZAPOSLENIH. VES ZBRANI DENAR NAMENIMO ZA ZDRAVO PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

NETOPIRJI NAŠI PRIJATELJI

POSTANITE ČLAN AAG ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK

NAMENITE 0,5 % DOHODNINE ALPE ADRIA GREEN, KI DELUJE KOT NEPRIDOBITNA ORGANIZACIJA BREZ REDNO ZAPOSLENIH. VES ZBRANI DENAR NAMENIMO ZA ZDRAVO PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

Prejeli smo:GENEX d.o.o. IZ BEZINE PRI SLOVENSKIH KONJICAH PRENEHAJTE ONESNAŽEVATI POTOK BEZENŠČICO

Nekaj let je od tega, ko smo se  krajani spodnje Bezine pri Slovenjskih Konjicah začeli spopadati z grozovitim onesnaževanjem hudourniškega potoka Bezenščica iz strani podjetja RV-GENEX,d.o.o., Bezina 79b, 3210 Slovenske Konjice vendar očitno neuspešno, saj smo priča vsakodnevnemu novemu  spuščanju krvave, onesnažene, temne in penaste vode polne kemikalij, aditivov, očitno tudi detergentov, fenolov…..in ostalih strupov in vsega tistega drugega kemičnega kar potrebujejo za impregnacijo kož ter ohranjanje dolgovečnosti svojih izdelkov.

Potok jim  je  postal  glavni odtok,  glavna kanalizacijska cev po kateri se  rešujejo  svojih odplak, poceni, zastonj ne da bi jim  bilo treba graditi posebnih  predpisanih rezervoarjev, čistilnih  naprav…. in podobno. Podjetje očitno ne zanima ne okolje, ne ljudje, ki ob tem potoku živijo, ne otroci, ki se ob nabrežini potoka sprehajajo in igrajo, ne ostale živali, srne, psi, mačke, lisice, ….. ki pijejo vodo iz tega onesnaženega potoka. Ne, temu podjetju to ni nič ni mar. Sistematično uničuje, zastruplja naravo, otroke, ljudi, živali, rastline….in ribe (te je umoril najprej in dokončno), a bile so okras tega prelepega potoka polnega življenja in upanja.

Kako je to mogoče se sprašujemo krajani na pragu skoraj 22 stoletja v “ozaveščeni”  Sloveniji v “ozaveščeni” Evropi in na koncu “ozaveščenih “ Slovenskih Konjicah, ki se tako hvalijo z novozgrajenimi čistilnimi napravami,  novimi kilometri položenih kanalizacijskih cevi in poglejte  vse  kar je občina izgradila je očitno bilo nepomembno in zaman. Podjetje  vehementno, brez zadržkov,  nemoteno, organizirano in načrtno spušča vse svoje odplake  še naprej pa kljub temu, da so mu kanalizacijo pripeljali dobesedno na dvorišče.

Zato postavljamo vprašanja pristojnim inštitucijam, pristojni občini in pristojnim inšpekcijskim službam zaščitnikoma voda in upravljaljcem z vodami, naprošamo medijske,  novinarske hiše, da nam pomagajo pri seznanjanju javnosti in pomagajo premakniti togi birokratski sistem inšpekcijskih služb.  Naprošamo tudi Ministrstvo za pravosodje, da preveri ali spremeni zakone, da se takšna katarza, takšnih razsežnosti ne bo več dogajala. Naprošamo tudi zaščitnika človekovih pravic in na koncu PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE BORUTA PAHORJA :

1.Sprašujemo javno župana Občine Slovenske Konjice in vse druge involvirane veljake v projekt izgradnje kanalizacije in zagovornike  slogana,  “ očistimo naše reke in potoke v Občini Slovenske Konjice” naslednje: »Zakaj je naš potok Bezenščica umazan in onesnažen in zakaj  ni čist?  Zakaj se temu očitno finančnemu mogotcu in arogantnem onesnaževalcu to vse dovoli in se mu že leta in leta  gleda skozi prste. Zakaj…??? Politični interesi, finančna podpora….??? Zakaj krajani Bezine moramo trpeti vse to. Zakajjj”…???  Ali Občina želi in hoče temu stopiti na kraj??«

2. Sprašujemo vse inšpekcijske službe od sanitarne, veterinarske, inšpekcije za okolje in prostor, vodne, gradbene… in vse ostale odgovorne: » Zakaj ne ukrenejo nič kljub temu, da smo jih neštetokrat opozarjali, pošiljali prijave, slike in vzorce onesnažene vode……?« Neštetokrat smo klicali policijo, gasilce, inšpektorje…. Vsi so sočustvovali z nami,  pisali zapisnike, jemali vzorce in od tega ni bilo popolnoma nič. Nič se ni spremenilo na boljše.

Sedaj je  popolnoma vsem  jasno in je nedvomno kdo je glavni onesnaževalec potoka Bezenščica, ki se vije skozi gosto naseljeno področje hiš, blokov in dvorišč, saj smo vsi drugi krajani izključeni kot onesnaževalci bodoči, da smo priklopljeni na kanalizacijski sistem glavne čistilne naprave.

3. Naprošamo vas medije, najbolj gledane in poslušane kot zaščitnike nas malih ljudi kot so Tednik, tudi POP TV in Preverjeno, kot tudi lokalni radio, Radio Rogla, da v svoji oddaji “Kje vas čevelj žulji” ob sobotah ob 12.  javno prebere to naše pismo seznani lokalno javnost in zahteva odgovor od Občine Slovenske Konjice ter od lastnika podjetja Genex d.o.o.
4. Naprošamo tudi urad za človekove pravice, da nam pomaga kakor tudi ekološka gibanja za zaščito narave in zaščito človeškega življenja.
5. Naprošamo tudi skrbnike in upravljalce voda, zaščitnike voda na slovenskem, vodno skupnost Drava, da ukrenejo nekaj in nam pomagajo da se to namerno onesnaževanje enkrat konča.
6. Naprošamo tudi Ministrstvo za pravosodje, da sprejme takšne zakone ali jih prilagodi, da se namerno onesnaževanje takšnih razsežnosti kot je pri nam v Slovenskih Konjicah ne bo moglo več dogajati na teritoriju REPUBLIKE SLOVENIJE, saj bomo zaradi naše majhnosti zelo hitro zastrupili ljudi in naše rodove.
7. Naprošamo tudi PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE, da nam pomaga in se javno zavzame za naš nerešljivi problem, naša življenja, življenja naših otrok, ki so prisiljeni živeti v namerno onesnaženem in po zdravje nevarnem okolju iz strani pohlepne, arogantne in ostudne firme, ki ji je samo mar za dobiček.

Dopise smo pripravljeni pošiljati tudi vsak dan na naslove odgovornih inštitucij in ostalih vpletenih  dokler se nekdo ne zgane in nam ne pomaga v razreševanju našega velikega problema.

KRAJANI KS BEZINA

 

 

 

Slovenija je na robu. Bo čista ali bo smetišče?

Avtor: Borut Tavčar

 

Spremembe zakonodaje onesnaževalcem olajšujejo obstoj in tudi prihod na slovenska tla, vendar se krepijo tudi družbena gibanja, ki, denimo, pri Evropski komisiji dosežejo opomin za državo, ki ne upošteva javnosti.

»Največji industrijski onesnaževalci, kar zadeva izpuste v zrak, so v Sloveniji že nekaj let isti in jih vsi dobro poznamo. Vodilni so tisti, ki so povezani z rabo premoga, na prvem mestu seveda Termoelektrarna Šoštanj, še vedno kljub likvidaciji tudi Termoelektrarna Trbovlje in Toplarna Ljubljana. Še vedno problematični so tudi Salonit Anhovo pa kidričevski Talum, Vipap Videm Krško in tako naprej. A preglednih in zanesljivih podatkov ni lahko dobiti. O onesnaževanju voda in tal je še manj podatkov, a tudi tu lahko omenimo vsaj Vipap Videm Krško in Cinkarno Celje. Izjemno moteče je, da v Sloveniji nimamo letnih celovitih in transparentnih poročil, ki bi jasno pokazala, kdo je res pomemben onesnaževalec v državnem merilu in kdo v lokalnem. Še bolj moti, da ni medletnih primerjav. Konkretni številčni podatki bi lahko pokazali, ali se stanje vsaj izboljšuje, če ga že ne moremo obrniti čez noč. Če zaradi kadrovske podhranjenosti tega ne more storiti Arso, pa naj se aktivira druga ustanova,« je kritična klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj.

 

Z Arsa nam niso mogli jasno odgovoriti, poslali so spletno povezavo na osnutek poročila o okolju za preteklo leto, ki pa je prenehala delovati. V poročilu niti niso navedeni največji onesnaževalci, temveč le deleži industrije v onesnaževanju zraka, tal in vode. Ti deleži se zmanjšujejo, vendar so podatki dvomljivi, saj ni nenapovedanih meritev izpustov. Številke so vzete iz dovoljenj in podatkov podjetij, ki so vsi v mejah dovoljenega. Uradno je tako vse v redu, neuradno pa smo na Arsu slišali, da nimamo več res velikih onesnaževalcev, celo Teš 6 naj bi bil tako učinkovit, da ga bo evropska komisija predstavljala Poljakom.

CITAT:

Eksternih stroškov seveda ne plača onesnaževalec, ampak prek davkov, zmanjšane gospodarske rasti in zvišanih cen zdravstvenih storitev ali zavarovanj, stroškov sanacije naravnih nesreč in pomoči prizadetim vsi državljani po vrsti.

Griša Močnik, direktor Aerosola, meni podobno, da so veliki onesnaževalci spremenili proizvodnjo ali pa propadli. Pustili pa so velika bremena, tudi za zrak. V okolici Salonita Anhovo je tako še veliko azbesta, v Mežiški dolini so tla onesnažena s svincem, ob Cinkarni Celje je v tleh še več nevarnih snovi. Sanacije stanejo veliko denarja, zato bi moral biti nadzor nad delujočimi tovarnami učinkovitejši, še ceneje pa je za to poskrbeti, še preden se nova tovarna odpre.

»Problematično je tudi, da javnost ni seznanjena vsaj z denarno oceno, kakšne stroške nam to onesnaževanje povzroča. Davkoplačevalci imamo pravico vedeti, koliko nas, na primer, stanejo eksterni stroški onesnaževanja zraka iz termoelektrarn, ki v današnjem ekonomskem sistemu sploh niso vključeni v ceno naložbe niti v ceno elektrike iz premoga. Cena investicije v Teš 6 na primer je bila že sama po sebi gromozanska, a prav bi bilo, če bi celovito gledali še na dodatne skrite stroške. Eksternih stroškov seveda ne plača onesnaževalec, ampak prek davkov, zmanjšane gospodarske rasti in zvišanih cen zdravstvenih storitev ali zavarovanj, stroškov sanacije naravnih nesreč in pomoči prizadetim vsi državljani po vrsti,« pravi Kajfeževa.

Pri proizvodnji elektrike v zrak uhajajo še dušikovi oksidi, žveplov dioksid, majhni delci, amoniak, lahko hlapljive organske snovi in še kaj. »Ekonomisti bi nam lahko precej natančno izračunali to škodo, saj metodologija obstaja. Pa nočejo ali pa se bojijo predstaviti resnico, saj bi zneski, ki jih moramo plačati slovenski državljani, da pokrijemo samo ‘premogovno’ škodo, znašali vsaj 100 ali celo do 200 evrov na prebivalca. In kje so še škode zaradi onesnažene vode in tal? Že to so veliki zneski, a naša generacija plačuje le vrh ledene gore stroškov, pod gladino se skriva pošastno višja cena, s katero bodo obremenjene prihodnje generacije. Najbolj pa nas lahko jezi to, da vsi stoično plačujemo stroške tistim, ki od svinjanja okolja mastno služijo. Le katera vlada v Sloveniji si bo upala javno analizirati eksterne stroške energetike in drugih industrij in jih upoštevati pri svojih odločitvah?« sprašuje klimatologinja.

Lekcija za zdravo jedro

»Zdravo, zeleno jedro gospodarstva dobi iz takega statusa quo lekcijo, da je pri nas okoljsko gledano na sporedu Vse je mogoče. To ni spodbuda za spreminjanje stvari na bolje, prej slab zgled. Konkurenčnost gospodarstva bi pač morali graditi tudi na trendih, da iz leta v leto zmanjšujemo eksterne stroške,« pravi Kajfeževa.

»Dejstvo je, da je okoljska zakonodaja zelo obsežna, medsebojno prepletena in marsikdaj tudi neusklajena in ne dovolj jasna. Zato dodatno zaostrovanje predpisov podjetja večinoma občutijo kot breme, še zlasti kadar je naša zakonodaja strožja ter administrativno in finančno zahtevnejša od zakonodaje EU. Seveda pa zakonodaja z novimi zahtevami nakazuje smeri prihodnjega razvoja, s tem pa podjetjem tudi potrjuje pravilnost njihove razvojne usmeritve,« pravi Janja Leban z GZS.

CITAT:

Izjemno moteče je, da v Sloveniji nimamo letnih celovitih in transparentnih poročil, ki bi jasno pokazala, kdo je res pomemben onesnaževalec.

Na vprašanje, kateri je najpomembnejši trend: zmanjšanje porabe energije, uporaba sekundarnih materialov, zmanjšanje porabe vode, kemikalij ali zmanjšanje emisij v vode in zrak, ter ali so za to vzrok predpisi, zahteve kupcev ali zniževanje stroškov, Lebanova odgovarja, da so podjetja v preteklosti veliko naredila pri zmanjšanju emisij v vode in zrak, zdaj pa se usmerjajo bolj v zmanjšanje porabe energije, uporabo sekundarnih materialov, varčevanje z vodo, skratka krožno gospodarstvo. »Sicer pa je vse navedeno pomembno. Kaj je najpomembnejši trend, je odvisno od dejavnosti in od tega, kateri okoljski vidiki oziroma vplivi so značilni za to dejavnost. K spremembam zanesljivo prispevajo predpisi pa tudi zahteve kupcev in zniževanje stroškov,« pravi Lebanova in dodaja, da se slovenska podjetja že več let povezujejo v verige industrijske simbioze, ko so odpadki ene tovarne vhodna surovina za drugo.

»Svet še nikoli ni bil tako povezan, kot je danes. Vidno globaliziran in nevidno prepleten. To je po eni strani ovira, da bi se lotili krožnega modela gospodarstva, ki bi bil edini do okolja prijazen ekonomski model. Kako, na primer, naj bo neki avtomobil ali kakšen drug kompleksnejši izdelek narejen zeleno, če ga po delčkih proizvajajo po vsem svetu, še zlasti tam, kjer je poceni delovna sila? Tam, kjer je delo ceneno, tudi narava običajno nima nobene cene. Tudi zelene države, kot je na primer Norveška, svojo ekološkost in kakovost življenja plačujejo z izvozom nafte in plina,« pravi Kajfeževa.

Upanje sicer obstaja, tudi zaradi povezanosti. »Možnost je, da se svet hitro spremeni, in to v pravo smer. Sliši se utopično, saj se ta hip globalni igralci, kot so ZDA in Rusija, prej oddaljujejo, kot zbližujejo, tretjina sveta pa je tako rekoč na pragu svetovne vojne. Vendar je znanja, tako tehnološkega kot družboslovnega, vsak hip vse več. Včasih prav krizni časi prinesejo preboje in boljše čase. Tudi za okolje,« dodaja klimatologinja.

Manj stroga zakonodaja

Lani je ministrstvo za okolje in prostor v vladno obravnavo poslalo več zakonov, uredb in drugega gradiva, pripomb nevladnih organizacij in javnosti pa ni upoštevalo. Prenos evropskih direktiv v več primerih prinaša bolj ohlapne omejitve, kot jih je imela slovenska zakonodaja prej. Tako po spremembah zakona o varstvu okolja okoljevarstveno dovoljenje za podjetja ne bo veljalo le deset let, temveč neomejeno. V okoljevarstveni organizaciji Alpe Adria Green so zato ministrico Ireno Majcen postavili na vrh črne liste za preteklo leto. S spremembo zakona je MOP namreč preprečil, da bi se javnost vključila v postopke ponovnega pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja, in tako zaščitil »umazano industrijo«.

CITAT:

100 ali celo 200 evrov bi stala le premogovna škoda vsakega prebivalca Slovenije, vse onesnaževanje zraka, tal in vode pa še nekajkrat več.

Tudi v zakonu o urejanju prostora javnost nima ustrezne teže in nima možnosti odkloniti posege v prostor, ki jih ne želi. Javno korist določajo organi upravljanja, in ne javnost. V osnutku pravilnika o monitoringu stanja tal je bilo razvidno, da želi MOP javnosti preprečiti, da bi lahko enakovredno nastopala pri vrednotenju onesnaženosti tal v postopkih z analizami, ki jih naroči sama, tudi v tujini. V nekaterih državah pa lahko občan prinese v analizo vzorce tal v državno ustanovo in brezplačno dobi poročilo o onesnaženosti.

Druge okoljevarstvene organizacije opozarjajo, da je Arso ponovno odločal o okoljevarstvenem dovoljenju za postavitev naprave za čiščenje zemeljskega plina in ločevanje nafte na polju v Petišovcih in odločil, da okoljevarstveno dovoljenje sploh ni potrebno. »To je trend, ki ga je v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo Dela nazorno ilustriral minister za gospodarstvo, ko je okoljsko ozaveščene prebivalke in prebivalce, iniciative ter aktivistke in aktiviste razglasil za ekoteroriste,« pravijo okoljevarstveniki.

Kako se razvijajo družbe

V Talumu so emisije toplogrednih plinov od leta 2000 do 2015 zmanjšali za polovico, od leta 1986 pa za več kot 90 odstotkov. »Proizvodnja aluminija v elektrolizni hali C sodi med deset odstotkov najučinkovitejših naprav v EU glede na izpust toplogrednih plinov. Leta 2015 smo v ozračje skupaj z razpršenimi emisijami izpustili približno 0,8 kilograma prahu na tono aluminijskih proizvodov, kar je približno 96 odstotkov manj kot leta 2000,« pravijo v Talumu, največjem porabniku elektrike v Sloveniji.

 

»Vse bolj stopamo na pot trajnostnega razvoja, ki temelji na reciklaži in smotrni porabi energentov. Pretaljevanje odpadnega aluminija zajema že 40 odstotkov (40.000 ton) naše proizvodnje. Tako skrbimo za manjšo porabo električne energije in vračanje aluminija v krog porabe brez izgube kakovosti. Smo najučinkovitejši na svetu po tokovnem izkoristku pri elektroliznem postopku za proizvodnjo aluminija in drugi po varčnosti pri porabi električne energije na tono proizvedenega aluminija glede na tehnologijo AP 18. Z zaprtim hladilnim sistemom smo zmanjšali porabo sveže vode za več kot 90 odstotkov,« še pojasnjujejo v Talumu, kjer se ravnajo po prvem okoljskem certifikatu, ki so ga dobili leta 2001.

Po podatkih Arsa je Talum s prenehanjem uporabe heksaklorbenzena pripomogel, da so se emisije te spojine v Sloveniji zmanjšale za več kot 90 odstotkov, kar samo kaže, kako velika proizvodnja je to. Na leto z elektrolizo proizvedejo 84.000 ton aluminija.

Na vprašanje, koliko so za uspešnost na trgu po utežeh pomembni cena izdelka, njegova kakovost, inovativnost in prijaznost do okolja, v Talumu odgovarjajo, da proizvajajo izdelke za različne namene in področja, kjer na uspešnost vplivajo številni dejavniki. Cena izdelka je pri večini kupcev na prvem mestu, kakovost je samoumevna in mora biti primerljiva s konkurenco. »Prijaznost do okolja in inovativnost sta del naše dolgoročne strategije in ju uresničujemo z uvajanjem najsodobnejših tehnologij in razvijanjem rešitev po meri naročnikov,« pravijo v Talumu.

Poslovne odločitve Gorenja, da bo aluminijaste okvirje za ponyje proizvajalo na Kitajskem, v Talumu ne komentirajo. Tudi sicer je slovenski trg majhen, na njem ostane le malce več kot 20 odstotkov proizvodnje Taluma, drugo izvozijo.

 

Pot za obnovljive vire

»Enakomerno napajanje proizvodnih naprav je pomembno zlasti za energijsko učinkovitost; bolj ko je napajanje enakomerno, manjša je poraba energije na enoto izdelka, kar velja tudi za druge industrijske panoge in porabnike. Povečevanje deleža obnovljivih virov in uvajanje prvin pametnih omrežij sta že prisotni in ne bosta imeli bistvenega vpliva na kakovost izdelkov. Pomembno pa je, da se cena električne energije v tem prehodu za industrijo ne poviša,« pravijo v Talumu.

Povezava:

IRENA MAJCEN–ZMAGOVALKA “ČRNE LISTE” AAG ZA LETO 2016

POSTANITE ČLAN AAG ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK

NAMENITE 0,5 % DOHODNINE ALPE ADRIA GREEN, KI DELUJE KOT NEPRIDOBITNA ORGANIZACIJA BREZ REDNO ZAPOSLENIH. VES ZBRANI DENAR NAMENIMO ZA ZDRAVO PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

Država nam uničuje domovino

Vsi dosedanji ministri za okolje so imeli za domovino značaj naravnih škodljivcev tako kot trtna uš, lubadar ali koloradski hrošč.

Anton Komat

Komisija za »izbiro najbolj neekološke osebnosti leta 2016« Mednarodnega okoljskega centra Alpe Adria Green je predlagala tri imena za podelitev priznanja črni list 2016 na področju ekologije v Sloveniji. Pričakovali bi imena iz korporativnega sveta, toda ne – primerki so iz sfere državne birokracije: minister (sicer priznani ekoterorist) Zdravko Počivalšek, inšpekcijske službe, ki zdravje Koprčanov ohranjajo z razpadajočim azbestom, in prvonagrajenka Irena Majcen, po uradnih virih še vedno ministrica za okolje in prostor. Da, res je črni humor, da ministrica za okolje dobi črni list 2016 na področju ekologije!

Prvonagrajenka, ki ji je v hudi konkurenci uspelo zmagati, se je potrudila, da je zanemarila okolje in se posvetila prostoru. Prostor – to je nekaj, ne pa okolje, katerega stanje zremo v naravi in merimo z dolžino čakalnih vrst v bolnicah. Kakšno okolje neki, to le omejuje kapital v njegovih fantazmah po neomejeni rasti; prostor je tisto, kjer se mu razprejo krila, da poleti do svojih nebes in našega pekla. AAG je odlično oblikoval svoje pripombe, zato bom navedel le nekaj biserov iz osnutka uredbe o stanju tal: kmetijska zemljišča bi imela 40-krat več ostankov insekticidov, 40-krat več iz skupine DDT/DDD/DDE in 100-krat več POPs (Persistent Organic Chemicals – najbolj nevarne kemikalije, kar jih pozna znanost); industrijska zemljišča 100-krat več živega srebra, 60-krat več kadmija in 23-krat več svinca in, pozor, prepovedanega atrazina 300-krat več! Ali je to priprava na zloglasne sporazume TTIP, CETA in TISA, da se prilagodimo ameriški svinjariji in umazani industriji, ki drugje v EU ne bi dobila dovoljenja? Avtor kriminalnega skrpucala sodi pred sodišče skupaj z ministrico. Kakšen izgovor ima etik, ki moralizira kot predsednik vlade? Ministrstvo za okolje in prostor je po burnih odzivih izjecljalo: »V javni razpravi se je pokazalo, da določbe uredbe morda niso pripravljene povsem strokovno korektno in razumljivo strokovni in preostali javnosti.« Kdo se spet dela norca iz zdrave pameti?

Loka, ki ni Škofja Loka

Leta 2002 je v DZ je potekala razprava o predlogu Zakona o vodah, ki je nastajal na osnovi evropske direktive o vodi, 2000/60/ES. Tisti čas so bila vrata državnega zbora na način odprtega parlamenta še odprta za okoljevarstvene organizacije. Celo vabili so nas na razprave o pomembnih zakonih, vendar privid demokracije ni dolgo trajal. Vsebino zakona je predstavil pravnik ministrstva za okolje in prostor. Kar blestel je v svoji vzvišenosti in posvečenosti, ko je poskušal dajati vtis čudežnega dečka, pravnega genija in vseveda. Maska samovšečnega nastopača je med prisotnimi biologi, hidrologi, gozdarji in naravovarstveniki povzročila zgražanje. Zbodel me je 7. člen z naslovom Pomen pojmov, v katerem so bili navedeni pojmi: površinske vode, podzemna voda, pitna voda, obala itd. Sledile so definicije pojmov vodnega telesa: povodje, porečje, plavje, naplavine, močvirje itd. Niso pa bili navedeni izjemno pomembni deli vodnega telesa, kot je npr. loka.

Rečna loka je namreč rečno korito, ki ga prerašča poplavni gozd. Loka obsega tako mrtvice, prodišča, grezišča kot tudi vrbine, stranske in mrtve rokave ter povirna močvirja. To so izjemno pomembne sestavine vodnega ekosistema, nekdaj obširne, potem pa skrčene in osušene do neprepoznavnosti. Posledice teh barbarskih posegov danes čutimo kot poplave, jutri jih bomo kot suše. Kot prvi v razpravi sem vseveda vprašal, zakaj med pojmi rečnega telesa ni navedena loka. Še preden sem končal, me je debelo pogledal in kriknil: »Zakaj pa naj bi med pojme Zakona o vodah spadala Škofja Loka?« Dvorana je prasnila v huronski smeh, toda arogantnež si je nadel masko ignoranta in preskočil na druge teme, ki so bile zanj »bistveno bolj pomembne «. No, Škofja Loka še stoji, rečne loke pa so ostale brez zavarovanja in le nekaj njih je čudežno preživelo do današnjih dni. Razlog je le eden: niso bile zanimive za vlagatelje. Saj veste, težaven teren podraži gradnjo, pa še komunalnih vodov in komunikacij ni blizu. To je tudi edini razlog, da so zadnji ostanki divje narave v odmaknjenih, težko dostopnih kotičkih naše domovine. Narava torej varuje samo sebe, čemu ministrstvo za okolje in prostor z armado birokratov? Vsi dosedanji ministri za okolje so imeli za domovino značaj naravnih škodljivcev tako kot trtna uš, lubadar ali koloradski hrošč. Biti okoljski minister je le začasna deponija strankarske oligarhije z nalogo, da čim bolj podpira interese kapitala. Pri tem v zadnjem času izstopa ARSO.

Pozabljeni otoki onesnaženja

Formalno osnovo za ta umazana dejanja pa spišejo pravniki kot državni uradniki. Njihovih skrpucal v Sloveniji kar mrgoli pri varovanju narave in človekovega zdravja. Prvi razlog je, da zakone pišejo pravniki, ki nimajo pojma o predmetu, ki naj bi ga zakon obravnaval. Drugi razlog je bolj interesne narave – če jim kdo pomaga (beri: narekuje), so to lobisti kapitala, ki ima profitne interese. Javne razprave ni ali pa pripomb nihče ne upošteva. Vse skupaj se potem zapakira v državno prisilo, ki nosi ime zakon, uredba ali odlok. Ob vsem tem garaškem delu grajskih pisarjev se pojavi tudi kakšna nagrada in bog ne daj, da bi temu rekli korupcija! Primerno zagnani državni pravniki pridobijo božanske moči. Zamislite si hudo kontaminirano pokrajino (denimo Celjsko kotlino ali Zasavje), ki bi je bil vesel vsak srednjeveški poklicni zastrupljevalec. Dekontaminacija bi požrla ogromno denarja, ki ga država nima (bolj verjetno je, da ga noče dati, ker politike ne zanimata narava in zdravje ljudi), in takrat se pojavi deus ex machina, božji sel, ki z diaboličnim nasmehom svetuje: »Če spremenimo zakon, bo strup izginil!« »Ah ja!« občudujoče hropne okoljski minister (ki tako nima pojma o naravi, ima pa zasebnega zdravnika): »Storite to in napredovanje vam ne uide!«

Sredi osemdesetih let so v naselju Brunšvik na Dravskem polju razkrili izjemno onesnaženje pitne vode z organoklornimi pesticidi, ki so bili takrat že prepovedani, in z aktualno uporabljanimi pesticidi. Meritve so pokazale, da je kontaminiran ves južni del Dravskega polja. Oblast je zaradi ekološke katastrofe razglasila izredno stanje, zaprla vse vodovode in začela prebivalstvo oskrbovati s pitno vodo iz cistern. Preiskava UNZ je pokazala, da so vir kontaminacije opuščene gramoznice, v katere so odmetavali vse mogoče strupe, od prepovedanih pesticidov do takih, ki jim je potekel rok uporabe. Identificiranih je bilo 17 gramoznic, med njimi Kozoderčeva jama s kar 50.000 ton kontaminirane zemljine (2.000 tovornjakov nosilnosti 25 ton!). Vlada SRS je sicer leta 1989 sprejela zakon o sanaciji Dravskega polja, toda zgolj sanacija Kozoderčeve jame bi stala kar 7,7 milijarde din. Kje pa, ni govora!

Dopustno koncentracijo so dvignili z 0,1 mikrograma/ liter vode na 2,0, torej za 20-krat, in abrakadabra – strup je izginil. Pravna čarovnija je delovala. Čeprav je Slovenija podpisnica Stockholmske konvencije, ki nas zavezuje k inaktivaciji POPs, so bile sanirane le štiri gramoznice. Tudi na Kozoderčevo jamo so »uradno pozabili«. Očitno bo treba vložiti kazensko ovadbo zoper odgovorne, ki še vedno prikrivajo hudo grožnjo zdravju ljudi. Pravniška čarovnija »izginjanja« strupov je bila uporabljena tudi po letu 2003, ko nam je Evropska unija predpisala dopustno dozo 0,1 mikrograma strupa na liter. Ker jo je kontaminirano ljubljansko črpališče Hrastje krepko presegalo, je takratni minister za zdravje leta 2004 dovolil VOKI, da lahko toči »pitno vodo«, ki ima štirikrat večjo vsebnost strupov. Osnova je bil pravniški trik, ki je vse razgradne produkte pesticidov obravnaval kot pesticide. Takrat smo aktivisti v parlamentu delili steklenice, na katerih je pisalo »Polnjeno v deželi butastih krav v kebrovem letu 2004« (odgovorna ministra But in Keber) in ministrstvo zatožili upravnem sodišču, kjer je izgubilo pravdo, črpališče z »zdravilno vodo« pa je bilo zaprto.

Sedanja okoljska ministrica je pridna učenka nekdanje totalitaristične oblasti. Še več, sedanja oblast je bolj totalitaristična kot nekdanja. Saj poznate reklo: »Najhujše pri komunizmu je tisto, kar pride za njim.« Moč denarja premaga vsako ideologijo, kupi državo in ugonablja domovino. Ne more pa premagati niti kupiti pogumnih ljudi.

Povezava:

IRENA MAJCEN–ZMAGOVALKA “ČRNE LISTE” AAG ZA LETO 2016

POSTANITE ČLAN AAG ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK

NAMENITE 0,5 % DOHODNINE ALPE ADRIA GREEN, KI DELUJE KOT NEPRIDOBITNA ORGANIZACIJA BREZ REDNO ZAPOSLENIH. VES ZBRANI DENAR NAMENIMO ZA ZDRAVO PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

Zakonske izjeme kot za Pokljuko si želijo tudi na Voglu

Blaž Račič

S popravkom zakona o TNP bo ministrstvo za okolje legaliziralo prevelik vodni zbiralnik na Pokljuki.

Biatlonski center na Pokljuki. Foto: Dokumentacija Dela

Rudno polje na Pokljuki – Prevelikega vodnega zbiralnika na Pokljuki Smučarski zvezi Slovenije ne bo treba zmanjšati. Še pred formalno obravnavo zakona o TNP za uvedbo sprememb, ki jih na ministrstvu za okolje napovedujejo za jesen, bodo namreč »prednostno pripravili predlog spremembe zakona o TNP, ki bo predvidel izjemo za vodni zbiralnik na Rudnem polju«. Ta je zdaj po ugotovitvah gradbene inšpekcije črna gradnja.

V gradnji biatlonskega centra na Rudnem polju na Pokljuki je Smučarska zveza Slovenije (SZS) uredila bazen za vodo za zasneževanje. A namesto meter globokega zbiralnika s prostornino 1400 kubičnih metrov, kakršen je bil predviden v gradbenem dovoljenju, je zgradila tri metre globok bazen s prostornino okoli 5500 kubičnih metrov.

V inšpekcijskem postopku je gradbena inšpekcija leta 2014 odločila, da mora SZS do konca septembra bazen zmanjšati skladno z gradbenim dovoljenjem. Smučarski zvezi je UE Radovljica istega leta izdala dovoljenje za zasutje oziroma zmanjšanje bazena, vendar del niso izvedli………

 

Kranjska avtobusna postaja danes in jutri

 

Dolgo smo čakali na lokacijo nove avtobusne postaje v Kranju in dočakali enako slabo lokacijo kakršna je sedanja. Po statističnih podatkih izven svojega mesta dnevno migrira več kot 12 tisoč Kranjčanov. V bližnji prihodnosti večjega števila delovnih mest v mestu Kranju ali v njegovi okolici ni pričakovati. Tako postaja mesto Kranj skoraj »spalno« mesto z izrazitimi vsakodnevnimi prometnimi težavami.

Mesto Kranj ima svojo železniško postajo, ki ga povezuje proti severu in jugo, vendar je Kranjčani ne uporabljajo zaradi neprilagodljivosti Slovenskih železnic in neurejenega parkiranja, saj je ta postaja le nekoliko odmaknjena mestnega središča. Z lokacijo avtobusne postaje, ki jo je predvidel Mestni svet, se neurejenost prometne infrastrukture podaljšuje za naslednjih 50 let. Vse to pa zato, ker pripravljalci predloga in člani mestnega sveta nimajo vizije urejenosti prometa za prihodnost.

Kot druge članice Evropske zveze je tudi Republika Slovenija podpisala Podnebni sporazum, ki zahteva zmanjševanje toplogrednih emisij, kar istočasno pomeni zmanjšanje prometa v mestih in posledično zmanjševanje onesnaževanja zraka zaradi prometa.

Mesto Kranj ima primerno lokacijo ob železniški postaji , potrebno pa se je pogovarjati in s sedanjim lastnikom poslovnih objektov na tej lokaciji dogovoriti o spremembi namembnosti objekta v garažo za vse uporabnike železniškega prevoza po načelu skupne vozovnice in parkirnine . Potrebno je predvideti in se zavedati, da noben subjekt ni namenjen samemu sebi, pač pa ima svojo vlogo v skupnosti.

Ob takšni ureditvi se bi zmanjšal tudi avtomobilski promet, kar bi dolgoročno pripomoglo k izboljšanju počutja naših sokrajanov in zmanjšanju njihovih letnih stroškov ob hkratnem zmanjšanju stroškov za infrastrukturo na državnem nivoju.

Ob tem je potrebo upoštevati, da bi moral projekt avtobusne postaje pridobiti okoljsko dovoljenje, ki pa mu ga Ministrstvo za okolje in prostor zaradi sprejetega Podnebnega ne more in ne sme izdati.

Mesto mora predvideti tudi ustrezen dostop do postaje z urejenim lokalnim prometom, možna pa je tudi postavitev »tekočih stopnic« iz centra mesta do postaje, za vse tiste, ki bi želeli potovati z vlakom. Vse to je mogoče izvesti ob ustrezni viziji občinskega vodstva in prizadevanjem za njeno uveljavitev.

To je najprej naloga sedanjega župana oziroma kandidatov za župana na prihodnjih volitvah. Stari del mesta se lepo ureja in je že lepo urejen, k temu pa vsekakor sodi tudi urejen mestni promet. K temu cilju sprejeti prostorski načrt za avtobusno postajo na robu šolskega in zdravstvenega centra ne bo pripomogel !!

Brezimni in brezplodni

Tlačani in knezi: Brezimni in brezplodni

Brane Piano

Naj gredo iz svojega javnega organa še v kakšen drug organ … Tudi nas je tam že nekaj.

Če imamo prav ali ne, tlačani ne bomo ničesar dosegli, dokler se bomo anonimno skrivali za svojimi civilnimi družbami in pobudami, za peticijami o vsem in ničemer in za zahtevami po naknadnem zakonodajnem referendumu o včerajšnjem zajtrku kakšnega kneza. Na tem mestu smo že pred časom problematizirali netransparentnost delovanja in neprevzemanje odgovornosti izvoljenih funkcionarjev in dosmrtnih uslužbencev v javni upravi, kadar jih o čem konkretnem pobaramo in prosimo za podatke, pa nam ne odgovorijo z imenom, priimkom in službeno funkcijo, temveč se podpišejo z nazivom kakšnega občinskega oddelka za iskanje rudnih bogastev v zastrupljeni zemlji ali s službo komuniciranje z javnostjo. Kakšno komuniciranje z javnostjo pa je to? Kje državne in občinske nameščence učijo, da se skrivajo za organom? Naj gredo iz svojega javnega organa še v kakšen drug organ … Tudi nas je tam že nekaj.
Ampak knežje anonimnosti, brezimnosti, če lepše povemo, smo se nalezli tudi tlačani. Brezimne uradne prakse se resda ne poslužujejo povsod v javni upravi, ponekod se znajo tudi podpisati, nam urediti pogovor s konkretno odgovorno in pristojno osebo … In tudi nekatere tlačanske civilne pobude se znajo primerno obnašati, torej komunicirati z javnostjo, kakor bi temu rekli v marketingu. Lep primer, čeprav je zato že dolgo trn v knežji peti, je Boris Šuštar iz Civilnih iniciativ Celja in član AAG. Prav zato, ker vsi vemo, kdo je in koga zastopa, je ta civilna iniciativa že veliko dosegla. Z njo se pogovarjajo v evropski komisiji, zaradi nje je morala knežja občina sanirati svoje gradbišče v Stari Cinkarni in mora zdaj država sanirati še črno odlagališče v Bukovžlaku. Malce nerodno, a bolj zaradi njihovega zelenega entuziazma kakor iz kakšne preračunljivosti se javno pojavlja tudi četverica iz pobude za Drevesni park v celjskem Medlogu … Ti iniciativi pa sta že tudi skoraj vse …

Že za Civilno iniciativo Braslovče, ki ducat let nasprotuje hitri cesti čez braslovška polja, je težko ugotoviti, za koga gre. Včasih jih na kakšnem protestu opazimo in prepoznamo, a ko jih skušamo poiskati, jih ne najdemo. V najboljšem primeru dobimo pošto, podpisano s CIB. A oni že vedo. V medijih se ne želijo izpostavljati, tudi slikali se ne bi …
Podobna je reč s svežo Civilno iniciativo Velenje, ki nasprotuje azilnemu domu v Velenju. Le stežka smo razvozlali, da za njo stojijo funkcionarji velenjske SDS in SLS. Zdaj so celo od notranje ministrice zahtevali vpogled v pogodbo o najemu Vegradovega samskega doma kar s podpisom CIV. Le kako naj jih državni uradniki vzamejo v uradni postopek, če pa se niti podpisati nočejo?
Dokler se bomo tlačani skrivali za anonimnostjo svojih civilnih pobud, s katerimi želimo dokazati svoj prav, doseči popravo kakšne krivice, preprečiti sprejetje škodljive odločitve ali vsiliti dobro rešitev, dokler se bomo na spletnih forumih podpisovali s psevdonimi, dotlej ne bomo veliko dosegli. Uveljavitev interesa ali zgolj izraz mnenja zahtevata našo osebno izpostavljenost. Tole podpišem.

Odpadki iz Rcera na sežig vse do Dunaja – članek in odmev na njega

Smeti čez mejo: Prevoz v avstrijsko prestolnico, ker doma ni dovolj zmogljivosti za energetsko obdelavo ostanka odpadkov.

Maša Jesenšek

AVTOR: fotograf

Ljubljana – Snagi na Barju kljub visokim deležem ločenih odpadkov, strategiji »brez odpadkov« (zero waste) in eni »najsodobnejših tovarn smeti« ostajajo odpadki. Ker v Sloveniji ni dovolj zmogljivosti za njihovo predelavo, jih bodo iz Ljubljane vozili v sežig na Dunaj.
Zato so sklenili dogovor z mestom Dunaj o medkomunalnem sodelovanju pri ravnanju z odpadki. Dogovor ureja prevzem odpadkov vrste lahka frakcija iz regijskega centra za ravnanje z odpadki (Rcero) na Barju in njihovo termično obdelavo na Dunaju. Kot so zapisali na Snagi, dogovor predvideva zgolj pokrivanje stroškov, ki nastanejo pri obdelavi odpadkov, in ne doseganje dobička, saj obe pogodbeni stranki v več kot 80 odstotkih poslujeta v javnem interesu.
Kot je v zvezi s sklenitvijo dogovora pojasnila predstavnica Snage Nina Sankovič, pri postopku mehansko-biološke obdelave odpadkov, ki poteka v objektih Rcera in katere cilj je izločitev čim večjega možnega deleža sekundarnih snovi, nastajajo nekateri produkti, za katere je treba zagotoviti prevzem in nadaljnjo energetsko obdelavo. Eden takih je lahka frakcija, ki se deli na visoko- in nizkokalorično. »Za nizkokalorično lahko frakcijo (LF-B) je predvidena predelava v gorivo ali energetska obdelava, obdelovalne zmogljivosti domačih prevzemnikov pa so polno zasedene. Zato smo za oddajo te vrste lahke frakcije prisiljeni poiskati dodatne zmogljivosti obdelovalnih obratov v tujini,« odločitev za prevoz odpadkov na slabih 400 kilometrov oddaljeni Dunaj pojasnjujejo na Snagi. Kot pravijo, del lahke frakcije iz Rcera Ljubljana prevzamejo domači ponudniki, »ne zmorejo pa prevzeti celotnih količin«.
Sankovičeva dodaja, da je trenutno na območju Evropske unije velik presežek odpadkov za energetsko obdelavo, saj so kapacitete številnih obratov polno zasedene, cene za prevzem in nadaljnjo obdelavo pa zato naraščajo. Zato, poudarjajo, je velika prednost sodelovanja z Dunajem v tem, da »ne temelji na profitnih predpostavkah«.
Vsak dan do pet pošiljk na Dunaj
Dogovorjena cena za prevzem LF-B je 54 evrov na tono. Kot pojasnjujejo, je dogovor dolgoročen, do konca junija pa je predviden prevzem 8000 ton lahke frakcije – pod pogojem, da Snaga pridobi ustrezna dovoljenja. Na vprašanje, zakaj Dunaj in ne kakšna bližnja sežigalnica, do katere bi bil prevoz cenejši (pa tudi za okolje manj obremenjujoč), na Snagi pravijo, da so preverili možnost sodelovanja z večino obratov v regiji in lani izvedli dve javni naročili za oddajo produktov iz obdelave odpadkov, vendar so bile ponudbene cene bistveno višje od cene iz dogovora z Dunajem.
V končni strošek sodelovanja z Dunajem bo seveda treba prišteti še stroške prevoza. Na javno naročilo za storitev prevoza pri čezmejnem premeščanju odpadkov so do roka, ki se je iztekel včeraj, prejeli dve ponudbi. Ponudbeni ceni sta 24,8 oziroma 29 evrov za tono, kar pomeni, da bo prevoz stroške povišal za slabo polovico. Razpis predvideva, da bodo vsak dan (ob delavnikih) iz Rcera Ljubljana poslali med dve in pet pošiljk lahke frakcije v skupni teži od 40 do 125 ton. Prevoznik jih bo moral dostaviti v dunajsko sežigalnico Pfaffenau (več o njej lahko preberete v članku na povezavi zgod.be/sezigalnica). Kdaj bodo s prevozom odpadkov v Avstrijo začeli, je odvisno od postopka izbire prevoznika in predvsem od pridobitve soglasij, potrebnih za prevoz odpadkov čez mejo.
Kot pravijo na Snagi, so se pridobivanja soglasja za čezmejno pošiljanje odpadkov lotili konec leta: »Ljubljanska Snaga je tako prvo javno podjetje v Sloveniji, ki samostojno pridobiva tovrstno soglasje z namenom neposrednega sodelovanja z ekonomsko ugodnejšimi tujimi ponudniki obdelave odpadkov.«
Premalo zmogljivosti za sežig
Z januarjem je področje pošiljk odpadkov v tujino od agencije za okolje prevzelo ministrstvo za okolje in prostor oziroma njihov inšpektorat. Tam pojasnjujejo, da se nizkokalorična lahka frakcija čez mejo lahko pošilja le po vnaprejšnjem postopku pisne prijave in soglasja. Tudi na ministrstvu potrjujejo, da je v Sloveniji premalo zmogljivosti za predelavo tega tipa ostankov.
»Iz scenarija nastajanja odpadkov, primernih za termično izrabo, predvsem lahke frakcije in trdnega goriva, je razvidno, da bo iz komunalnih odpadkov do leta 2030 nastalo tovrstnih odpadkov za 90 megavatov vhodne toplotne moči goriva. V okviru javne službe je v savinjski regiji zagotovljenih 20 megavatov.« V Celju namreč deluje edina sežigalnica pri nas, katere zmogljivosti pa so majhne, po podatkih iz lani sprejetega programa ravnanja z odpadki lahko sežgejo slabih 25.000 ton na leto. V preteklosti se je govorilo, da bi država sežigalnico oziroma objekt za energetsko obdelavo odpadkov gradila bodisi v Ljubljani ali v Mariboru, a odločitev v zvezi s tem ni bilo. V Ljubljani je v prostorskih načrtih predvidena lokacija ob toplarni v Mostah, kjer pa so nasprotovanje tovrstnemu posegu hitro izrazili okoliški prebivalci in nekatere okoljske organizacije.
Izvoz v Avstrijo in na Madžarsko
Na ministrstvu pravijo, da bi sedanje naprave v Sloveniji (sežigalnice, industrijske naprave, večje kurilne naprave) potencialno lahko zagotavljale termično izrabo odpadkov, »vendar navedenega ni možno izkoristiti v krajšem času, in sicer iz različnih razlogov – ureditve prostorskih načrtov, pridobitve okoljevarstvenih dovoljenj, tehničnih rešitev in družbene (ne)sprejemljivosti. Trenutno se obdelani gorljivi komunalni odpadki izvozijo v sosednje države.«
Tudi v programu ravnanja z odpadki je ministrstvo prednost pred gradnjo sežigalnice, ki da je »razmeroma draga možnost obdelave komunalnih odpadkov in bi bistveno podražila ravnanje s komunalnimi odpadki v Sloveniji«, dalo sežigalnicam oziroma drugim objektom za energetsko predelavo odpadkov v tujini, saj da je ponudba na tem področju »precejšnja in tudi cenovno zanimiva«. Čeprav priznavajo, da »čezmejna energetska predelava goriva iz komunalnih odpadkov ne zagotavlja dolgoročne samozadostnosti Slovenije na tem področju«.
Glede na podatke iz lani izdanih soglasij največ ostanka odpadkov po mehanski obdelavi izvozimo prav v Avstrijo – v letu 2016 so štiri podjetja, Cerop, Curator nova, Saubermacher in Kostak, dobila soglasja za izvoz 82,5 tone odpadkov. Sledi Madžarska, kamor naj bi lani odpeljali do 67 ton odpadkov, soglasja za manjše količine pa so bila izdana še za Slovaško (13 ton) in Hrvaško (5 ton).

Odmevi na članek:

Alpe Adria Green: 

Ljubljanski odpadki na sežig na Dunaj – Zero west v pozabo

V sobotnem Delu ste objavili članek z naslovom Odpadki iz Rcera na sežig vse do Dunaja

Očitno je članek dobil zeleno luč za objavo šele po zaključni prireditvi Zelena Ljubljana, ker pa razkriva našo energetsko potratnost je se moramo s komentarjem odzvati nanj.

Kar nekaj nas je že od začetka dvomilo v uspeh projekta Zero Weste, zaradi obilne finančne podpore društva Ekologi brez meja s strani državnih organov, pa je bilo za potrditev naših dvomov potrebno počakati do zloma samega projekta. Morda objava članka prav zato sovpada z zaključkom dejavnosti v sklopu projekta Ljubljana – Zelena prestolnica Evrope 2016. Ob zaključki smo doživeli podpis pogodbe med mestoma Dunaj in Ljubljana o sežigu nekaj tovornjakov ljubljanskih odpadkov dnevno. To bi sicer lahko končalo med drobnimi lokalnimi vestmi, če se avtorica objavljenega članka ne bi potrudila in izbrskala podatke o količini odpadkov, ki jih iz Slovenije letno odpeljemo na sežig v tujino (gre za 177 tisoč ton).

Ker so ob uporabi ustrezne tehnologije odpadki učinkovit energent, na ta način podarimo proizvedeno električno in toplotno energijo v tujino. Še več, za to lastnikom tujih sežigalnic celo plačujemo. V neki ne tako daljni preteklosti je bilo tudi pri nas precej govora o termični obdelavi odpadkov v Sloveniji s približno tolikšno zmogljivostjo, kot je predmet omenjene pogodbe. Vsa zgodba se je iz nam neznanih razlogov nekje ustavila. AAG promovira energetsko neodvisnost države z rabo domačih trajnih in obnovljivih virov energije s ciljem nadomeščanja rabe fosilnih goriv, omenjeno dejanje pa celotno zgodbo pomika v povsem drugo smer. Ob tem velja poudariti, da vsa načela o trajnosti, okoljski vzdržnosti in kakovosti življenja, na katerih temelji očitno nezaslužen naziv Zelena prestolnica Evrope 2016 ne pomenijo, da mesto svoje odpadke preprosto odpelje nekam drugam in težave (ali priložnosti) z njimi naprti (podari) nekomu drugemu, ampak da na ustrezen način samo poskrbi zanje. Če jih ob tem uspe pretvoriti v čisto energijo in ob tem zmanjšati porabo fosilnih goriv, toliko bolje.

Zasnova sistema termične obdelave odpadkov je projekt, ki presega meje posamezne občine ali podjetja. Zahteva sodelovanje lokalnih skupnosti, izvajalcev komunalnih dejavnosti in gospodarskih družb, ki izvajajo samo termično obdelavo oziroma sežig. Zato ponovno predlagamo vzpostavitev konzorcija, ki bi pripravil ustrezen projekt in pristopil k izvedbi. Kot prve deležnike takšnega konzorcija vidimo ljubljansko Energetiko, Holding Slovenskih Elektrarn ter Eles. Eles je v tej navezi pomemben kot lastnik energetske infrastrukture na lokaciji TET2, HSE kot največji proizvajalec električne energije, ljubljanska Energetika pa kot podjetje z največ tovrstnega znanja. Kot najprimernejšo lokacijo za postavitev tovrstnega objekta seveda predlagamo prostor bivše TET 2 v Trbovljah. Trbovlje so ob tem v središču slovenskega železniškega križa, kar omogoča cenovno in okoljsko primeren dovoz odpadkovin zmanjšanje tovornega prometa s cest. Očitke o okoljski nevzdržnosti postopkov sežiga v sicer okoljsko obremenjenem Zasavju vnaprej zavračamo, saj sodobne tehnologije, seveda z ustreznim vložkom ( nenevarnimi odpadki), omogočajo sežig s izpusti, ki so daleč pod dovoljenimi vrednostmi. Dokaz temu so delujoče naprave v več evropskih mestih in to v državah z visoko ravnjo okoljske ozaveščenosti in temu ustrezno strogimi predpisi in nadzorom delovanja.

Istočasno bi se odpadna toplota iz postopka sežiga lahko uporabila za sušenje blata iz komunalnih čistilnih naprav, kar bi omogočalo njegovo uporabo kot dodatka v postopkih sežiga. Letno se teh snovi zbere in izvozi čez mejo vsaj 50 tisoč ton, seveda moramo pri tem odšteti izvoz nevarnih odpadkov, ki se vrši v RS večinoma nelegalno, da bi si podjetja zmanjšala stroške.

Sežig smeti ogroža naziv občine brez odpadkov

Pogodba Snage z Dunajem: Ljubljana krši pravila koncepta nič odpadkov, zato bi jo lahko izključili iz mreže.

Maša Jesenšek – sob, 21.01.2017, 09:00

AVTOR: fotograf

 Ljubljana – Zaradi pogodbe o sodelovanju z mestom Dunaj, ki predvideva odvoz ostanka odpadkov v sežig v eno od dunajskih sežigalnic, bi bila lahko ljubljanska občina ob članstvo v mreži Zero waste (nič odpadkov), s katerim se mesto sicer rado pohvali.

V društvu Ekologi brez meja, nacionalni organizaciji za izvajanje mednarodnega programa Zero waste v Sloveniji, so o namerah Snage za sežiganje oziroma energetsko obdelavo ostanka odpadkov iz ljubljanskega Rcera na Dunaju izvedeli iz našega poročanja. Odločitev Snage je sporna, ker je v nasprotju s konceptom zero waste – eden od pogojev za občino brez odpadkov je nasprotovanje sežiganju odpadkov. Kot je povedala predstavnica društva Katja Sreš, jim Snaga teh načrtov ni razkrila niti na decembrskem srečanju občinskega odbora za zero waste.

Kot poudarjajo v društvu, je bila Snaga ob pristopu seznanjena s pogojem, da koncept predvideva »nasprotovanje kakršnikoli obliki sežiganja ali sosežiganja v že delujočih napravah za termično obdelavo (nad 100 stopinj Celzija) kot v tistih, ki so šele v fazi načrtovanja«. Dodajajo, da so javno podjetje večkrat pozvali, naj jim predloži načrte za nadgradnjo Rcera tako, da »se v postopku naknadnega sortiranja mešanih ostankov izloči čim več materialov, ki se jih še lahko preusmeri v recikliranje«, pa Snaga tega ni storila.

»Snaga zavaja javnost«

Ekologi brez meja poudarjajo tudi, da Snaga pri utemeljevanju svoje odločitve zavaja javnost. Ppredstavnica podjetja za odnose z javnostmi Nina Sankovič je namreč zapisala, da je trenutno na območju EU velik presežek odpadkov za energetsko obdelavo, saj so zmogljivosti številnih obratov polno zasedene. Ekologi brez meja pa opozarjajo na poročilo svetovalnega podjetja na področju okolja Eunomia, ki v maja lani objavljenem poročilu glede zmogljivosti za termično obdelavo odpadkov v enajstih članicah EU ugotavlja, da so v petih državah, Nemčiji, Danski, Nizozemski, Švedski in Belgiji, že zdaj prevelike zmogljivosti za sežig, zato so države prisiljene odpadke uvažati, in napoveduje, da se bo po letu 2026 to zgodilo še v drugih obravnavanih državah, Poljski, Franciji, Veliki Britaniji, Češki, Norveški in Irski.

Čeprav je Ljubljana evropska prestolnica z največjim deležem ločevanja, v društvu poudarjajo, da to za koncept brez odpadkov še ni dovolj. »Ljubljana ima na voljo še celo vrsto možnosti, da količine mešanih odpadkov še zmanjša. Teh priložnosti do zdaj ni izkoristila, po podpisu dolgoročne pogodbe o sežigu pa je velika verjetnost, da jih ne bo niti v prihodnje,« so zapisali v društvu, kjer sicer poudarjajo, da podrobnosti pogodbe z Dunajem še ne poznajo. So pa o njej že obvestili organizacijo Zero waste Europe. Kako se bodo odzvali tam, naj bi bilo znano v prihodnjih dneh.

Izključitev iz mreže?

Ker koncept brez odpadkov ni stvar poljubne interpretacije, so možne tudi izključitve posameznih občin iz mreže, kar se je na primer v Italiji že zgodilo. S podpisom pogodbe z Dunajem sta Snaga in MOL prekršili enega od pogojev za članstvo v mreži Zero waste, pravijo Ekologi brez meja. Ni pa Ljubljana edina od slovenskih članic te mreže, ki odpadke obdeluje v ljubljanskem Rceru in v prihodnosti predvidoma tudi v dunajski sežigalnici. Na Barje vozijo odpadke tudi članice mreže Vrhnika, Log-Dragomer in Borovnica. Toda v društvu pravijo, da članstvo teh občin v mreži ostaja nespremenjeno, saj so »pionirji na področju preprečevanja, ločenega zbiranja in recikliranja v Sloveniji« in že zdaj ločeno zberejo več kot 80 odstotkov komunalnih odpadkov in jih preusmerjajo v snovno izrabo.

Medtem ko Ekologi brez meja menijo, da lahko z uvajanjem ukrepov preprečevanja, ponovne uporabe, ločenega zbiranja in recikliranja količine mešanih ostankov odpadkov postopoma premaknemo k ničli, kar že potrjujejo občine, kjer je mešanih odpadkov manj kot desetina, je informacija o sežigu ljubljanskih odpadkov v avstrijski prestolnici za zagovornike energetske izrabe odpadkov dokaz o neuspehu projekta brez odpadkov.

Zero waste v Sloveniji ni izvedljiv

Z namero Snage smo dobili potrditev, »da projekt Zero waste na ljubljanskem območju ni bil uspešen in je bil samo kamuflaža za pridobivanje nepovratnih sredstev na razpisu ministrstva za okolje in prostor,« menijo v Združenju za energetsko neodvisnost Slovenije. Kot pravi tajnik združenja Božo Dukić, so zagovorniki rabe trajnih in obnovljivih virov energije in tako tudi rabe visokokaloričnih odpadkov za proizvodnjo toplotne in električne energije: »Odvisni smo od uvoza energentov (fosilnih), zdaj pa bomo našo naravno danost (odpadke) izvažali. Kaj takega je mogoče samo v Butalah!«

V Zvezi ekoloških gibanj (ZEG) pa so že leta 2014, pred začetkom gradnje Rcera Ljubljana, opozorili na nesmiselnost visoke investicije ob hkratnem vključevanju MOL v strategijo nič odpadkov. Takrat so v Snagi očitke zavrnili in zapisali: »Za izrabo lahke frakcije smo že našli druge rešitve, s katerimi se lahko deloma ali v celoti izognemo termični izrabi.« A pošiljanje odpadkov v dunajsko sežigalnico zagotovo ne spada med te druge rešitve.

»Ločeno zbrane odpadke je treba predelati doma, ne pa voziti v tujino,« poudarja predsednik ZEG Karel Lipič. Pravi, da koncept zero waste, kot je zamišljen v teoriji, podpirajo tudi v ZEG, »a glede na stanje v Sloveniji na področju ravnanja z odpadki ni izvedljiv«. Odlaga se več kot 30 odstotkov odpadkov, prevažajo jih iz zahodne in osrednje Slovenije v vzhodno in tam odlagajo. S prevažanjem se služi in skriva za konceptom nič odpadkov. Namesto da bi ustvarjali zelena delovna mesta in doma odpadke kot surovine predelovali, gremo še bolj iz sprejetega koncepta ravnanja z odpadki, ki za ločevanjem in ponovno uporabo prednost pred odlaganjem daje termični obdelavi, stanje pri nas orisuje Lipič.

POSTANITE ČLAN AAG ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK

NAMENITE 0,5 % DOHODNINE ALPE ADRIA GREEN, KI DELUJE KOT NEPRIDOBITNA ORGANIZACIJA BREZ REDNO ZAPOSLENIH. VES ZBRANI DENAR NAMENIMO ZA ZDRAVO PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

 

BREZPLAČNO PRAVNO SVETOVANJE OD SEDAJ NA SEDEŽU ALPE ADRIA GREEN

Od 16.01. 2017 brezplačno pravno svetovanje na sedežu Alpe Adria Green, cesta Borisa Kidriča 37c, Slovenski Javornik – Jesenice.

V AAG pričenjamo z 16. januarjem  2017 z izvajanjem projekta Brezplačno pravno svetovanje. V kolikor potrebujete pravni nasvet iz kateregakoli področja prava, se oglasite v času uradnih ur v prostorih po spodaj navedenem urniku oz. nas kontaktirajte na naslov: tony.mlakar@alpeadriagreen.com .

Projekt je prvenstveno namenjen socialno šibkejšim posameznikom, ki jim želimo olajšati vključevanje v družbo in dostop do pravnih nasvetov. Prav tako pa bomo pomagali še naprej civilnim iniciativam, društvom in posameznikom, ki imajo probleme na področju okolja, narave in zdravja kot posledice nezdravega okolja v katerem živijo.

Pravni nasveti bodo tako na voljo po novem urniku:

vsak ponedeljek in petek 9 do 13 ure

vsako sredo od 15 do 19 ure.

Na svetovanju vam bo naš pravnik odgovoril na pravno vprašanje, vam razložil vsebino in postopke omenjene zadeve ter vam predlagal možnosti oz. pot naprej.

Predsednik Alpe Adria Green:

Vojko Bernard