Resnica o TTIP v DZRS


Ko človek že misli, da bo evropsko politiko končno srečala pamet, tako vsaj čakamo od začetka finančne krize, se kot temna senca naše prihodnosti pojavita trgovinska sporazuma z ZDA in Kanado, TTIP in CETA, kot kronski dokaz nemoči stare celine. Čeprav sta milijone evropskih državljanov pripravila do podpisovanja peticij in protestov po velemestih, še naprej vrtata v stebre evropske svobode in demokracije.

Te dni je Evropo, pod pretvezo rojstnodnevne počastitve kraljice obiskal tudi Barack Obama, ki pa se je v resnici pod nujno sestal z Angelo Merkel. Resnična narava njegovega obiska, vsaj glede na informacije, ki smo jih nedavno poslušali v dvorani našega Državnega zbora, se skriva drugje. Še znotraj svojega mandata bi namreč rad pospešil sprejemanje čezatlantskega sporazuma, znanega kot TTIP, v vsaj nekakšni obliki Light. Kdorkoli bo že naslednji ameriški predsednik, morda tega ne bo hotel izpeljati. Omenjeni sporazum pa najbolj zanima korporacije.

V resnici pritiska le ZDA. Zaradi pritiska ZDA pod vladavino Baracka Obame je bila podpisana vrsta trgovinskih sporazumov po vsem svetu. Rezultati njihove (ne)koristnosti za ljudi se že kažejo in odpor civilne družbe po Evropi ni zato nič presenetljivega. Resnici na ljubo zgodovina podpisovanja sega že v obdobje Ronalda Reagana, močno pa se je dogajala tudi pod vladavino Bush ml.

Težko si je sicer predstavljati, kaj se nam v resnici obeta po podpisu trgovskih sporazumov CETA (med Kanado in EU) in TTIP (med ZDA in EU), še posebej, ker o podrobnostih niti evropski poslanci ne vedo kaj dosti. Dogovori se sklepajo v največji tajnosti in vpogled v dokumente dobijo le člani posebnih odborov, od naših poslancev denimo Romana Tomc.

Resnica v DZ. Zato je toliko večja osvežitev in dobrodošlo dodatno odpiranje oči nedaven obisk dveh gospa iz Severne Amerike, Kanadčanke Maude Barlow, članice kanadskega državnega zbora in vrste organizacij, ki branijo pravice državljanov Kanade, ter Sharon Treat iz Maina v ZDA,  predstavnice v nacionalni organizaciji za kontrolo davkov TIAP. Obe sta zaskrbljeni zaradi sporazumov in po Evropi opozarjata pred nevarnostjo obeh. Svoje poglede sta predstavili v dvorani državnega zbora RS, ob njiju pa je nastopil še Max Bank iz nemške organizacije Lobby Control (kontrola lobistov). O nekaterih problemih smo na naših tleh prvič poslušali tako odkrito in brez filtra, skoraj zastrašujoče.DEJ_1303DEJ_1341

Podcenjujemo moč lobijev in agroindustrije. Max Bank je najprej postregel z dramatično statistiko lobiranja v evropskem parlamentu, katerega moč je civilna iniciativa v EU zelo podcenjevala (podrobnosti v okvirju). Ob navedbah Sharon Treat pa je hitro postalo jasno, da je vrag odnesel še zadnjo šalo. Odkar je od l. 1994 v veljavi trgovski sporazum NAFTA med Mehiko, Kanado in ZDA, je namreč padec kvalitete življenja v severni Ameriki dramatičen. Podala je primere iz države Maine, kjer si sicer čedalje bolj želijo ohraniti naravo in trajnostno kmetijstvo, v katerem bi mladi videli prihodnost, vendar je resnica žal taka, da jedo skoraj samo še umetno, skorajda strupeno hrano. Eden od skoraj neverjetnih podatkov: v državi Maine je peka domačega, zdravega kruha prepovedana! V sektorju živinoreje je samo v prvih dveh letih propadlo 90% malih kmetov. Danes štiri korporacije obvladujejo 82% celotne proizvodnje mesa, od tega dobri dve tretjini prašičereje. Kmetje pa se na sodiščih niti pritožiti ne smejo, četudi jim korporacije kratijo vse pravice! Živali se goji v grozljivo tesnih kletkah, pita s steroidi in pospeševalci rasti, na koncu se meso obdela še s kemijo, ki je v Evropi strogo prepovedana, in taka hrana bo prišla na naše mize, saj v ZDA ne poznajo takega označevanja živil kot mi, opozarja Sharon Treat.

Tihi napad ZDA na EU. Zanimiv je tudi podatek, da v Ameriki izdelka ni treba testirati, ampak ga izloči tržišče samo (razne organizacije), če sploh ga. Sharon Treat opozarja, da bodo ZDA preplavile evropski trg s poceni hrano, saj bodo v nasprotnem lahko korporacije preko mehanizma ISDS dokazovale, da jih evropski zakoni omejujejo. Podobno se lahko zgodi tudi z označevanjem hrane. In da to ni hec, dokazuje zdajšnji pritisk na Poljsko, ki še ima semena prave soje. Ta so konkurenčna gensko spremenjenim ameriškim semenom. Po sprejetju TTIP bodo Poljakom s patentnimi pravicami lahko prepovedali uporabo njihovega semena, ne glede na to, če bodo kot država proti (mehanizem ISDS). Podobno se bo zgodilo še z generičnimi zdravili, kar bo oklestilo minimalne pravice do zdravstvenega zavarovanja, ki je že tako prvo na udaru ob sprejetju sporazumov.

Grozljiva kanadska izkušnja s sporazumi. Nadaljevala je Maude Barlow in kot da že primeri iz ZDA niso dovolj zaskrbljujoči, je razodela strašno resnico iz Kanade. To nikakor ni več ista država, kot je bila, temveč je (po njenih besedah) samo še lutka v rokah ameriških korporacij, ki jih je v Kanadi zdaj že 42.000. Samo v zadnjih osmih letih so izgubili vrsto nekdanjih pravic, ki so se zdele prej nedotakljive. Nimajo več prostega dostopa do lastne vode, energentov (vso kvalitetno energijo so prisiljeni izvažati), gozdov (neomejena pa je sečnja za korporacije), omejena je svoboda medijev (ne sme se kritizirati korporacij), generičnih zdravil (zamenjujejo jih dragi originali) in vrsta socialnih ali zdravstvenih pravic. Postali so tretja najmočnejša proizvajalka GSO hrane na svetu, izgubili svoje male kmete, Quebec je postal največji primer frackinga na svetu (črpanje nafte iz plasti skrilavca) in predvsem je Kanada zdaj tarča mnogih sodnih tožb korporacij. Trenutno jih je več kot 600, ki preko 3200 ISDS mehanizmov vsi terjajo denar od države. Trenutna vsota zahtevkov je 1,75 milijarde evrov, pri čemer so jih izplačali že 135 milijonov.

Zaradi mehanizma ISDS lahko obubožajo. Samo pet specializiranih arbitrov iz Evrope, ZDA in Kanade, ki na enem samem procesu zaslužijo po milijon ali več dolarjev, je tako do zdaj zmagalo v 55% primerih tožb in so dobesedno ustvarili večmilijonski posel iz služenja korporacijam. V teh letih je 350.000 Kanadčanov (predvsem v proizvodnji) izgubilo delovna mesta in življenje je mnogo težje; BDP je Kanadi padel za 26%. Njihov sončni premier Justin Trudeau, kot se je slabšalno izrazila Maude Barlow, pa kot da nič ne vidi. Zdaj Kanadčani čakajo na nove zvezne volitve v upanju, da bo nova vlada odločnejša pri obrambi ekologije, naravnih dobrin in kvalitete življenja državljanov. Na koncu je dodala: “Tu, v Evropi in pri vas sem zato, da vas v svojem, našem in imenu boga prosim, da zavrnete oba sporazuma, posebej pa ne spreglejte nevarnosti CETE!”

CETA je še večja grožnja EU demokraciji. Pred čim nas torej svari ta borka za pravico do vode, imetnica 12 častnih doktoratov in avtorica 17 knjig? Posebej pred tem, da slučajno ne bi nasedli zgodbi, češ da je sporazum TTIP ‘hudoben’, medtem ko je CETA, ker stoji zadaj Kanada, ‘prijazen’ sporazum! Na tak način je sporazum NAFTA, podaljšek sporazuma CUSTA iz l. 1989, počasi obrnil Mehiko proti Kanadi in odprl pot korporacijam. Na vprašanje iz občinstva, ali naj se potemtakem določbe TTIP-a spremenijo ali kar popolnoma zavržejo, je Maude Barlow odgovorila preprosto: “Glede na to, da imajo pri obeh sporazumih edino korist korporacije, res samo te, da v njem ni določb o varovanju narave, splošnih koristi za družbo, trajnostno naravnanem gospodarstvu, izboljšanih pogojih za človeka in podobno, ne vidim razloga, zakaj bi ga sploh potrebovali. Bolje, da začnemo sklepati nov, bolj ljudski sporazum, ki bo vsem na zemlji prinesel blaginjo in ne samo peščici elite!” Ni kaj dodati.

Kako kaže? Le upamo lahko, da je njuno agitiranje od Rima (Italijani so bili sprva močno za, pa je zaradi GSO popularnost močno padla), po Nemčiji (od prejšnjih 55% Nemcev jih zdaj samo še 17% verjame v sporazuma) do Varšave (Poljaki dobesedno trepetajo pred sporazumoma) in EU parlamenta obrodilo sadove. Tudi v Romuniji, Franciji in posebej v Avstriji so ljudje močno proti sporazumoma, kot nam je zatrdila ena od poslušalk okrogle mize in predstavnica društva za varstvo potrošnikov SLO ter dodala, da je žalostno, da za poprečni 0,09% dvig BDP-ja v Evropi sploh sprejemamo ta 6000 strani dolg dokument.

Sharon Treat je na koncu dodala še čustveni stavek: “Ob vseh težavah, ki jih imate z migracijo, recesijo in nezaposlenostjo, vam Američani res ne želimo povzročati dodatnih sivih las še preko sporazuma TTIP!” Tudi v Ameriki je po njenih informacijah odstotek podpore podpisu padel (iz 33 na 18%) in dva predsedniška kandidata (Sanders in Clinton) sta strogo proti, a to nikakor ne pomeni, da bi lahko mirno spali! Govorci so namreč dodali, da po preverjenih informacijah za sprejemanjem TTIP v Evropi stoji predvsem nemški minister za finance, ki s tem obljublja Nemcem gospodarski polet do nebes. A že vnaprej ve, da bo sporazum TTIP vsaj Grčiji in celotni Vzhodni Evropi (tudi nam) prinesel močan padec BDP. Nemčija zato že obljublja posebne kompenzacije, da bi preprečila miniranje sporazuma. A ker gre predvsem za stranko socialdemokratov in so celo konzervativci proti sporazumu, po trditvah Maxa Banka tudi nemški državljani podobno kot Kanadčani tiho čakajo na volitve in morebitno spremembo politične barve oblastnikov. Toda Merklova, ki pritiska tudi na Hollanda, medtem močno navija in pritiska za sporazum. Je torej še upanje za svetlo prihodnost demokratične poti Evrope? To bo pokazala prihodnost.

Grozljivi mehanizem ISDS. Primer, ki te dni kroži po aktivističnih, ne pa medijskih straneh, je tožba zoper Kolumbijo v višini 16.5 milijarde dolarjev. Zakaj? Vlada Kolumbije je zaustavila gradnjo rudnika zlata v amazonskem pragozdu, ki bi zaradi tega izginil. Ameriška korporacija Tobie Mining & Energy co., ki je zelo prisotna tudi pri pogajanju o TTIP, si poleg zlata v kolumbijskem gozdu očitno želi še začetni kapital in je preko določbe ISDS sprožila tožbo. Če mislite, da bo Kolumbija tožbo gladko dobila, ste optimist. Primeri kažejo, da 60% tovrstnih tožb vlade izgubijo in s tem ogromno davkoplačevalskega denarja. Če ni denarja, se še braniti ne moreš.

Krut je tudi naslednji primer. Podjetje Nestle že 30 let nezakonito črpa vodo v Kaliforniji. Posledično je krivec za izjemno sušo v tej državi, kajti v izogib tožbi in stroškom je Kalifornija pokleknila in podaljšala dovoljenje. To morebiti čaka tudi Slovenijo po letu 2017, če bo ISDS znotraj TTIP sprejet, čeprav so ta pravni mehanizem preimenovali v ICS.

Lobisti uničujejo demokratične zakonodajne vzvode Evrope. Trenutno korporacijski lobisti pritiskajo na evropski parlament, da bi podobne dokumente, kot so Panamski (o davčnih oazah), označili za gospodarsko vohunjenje in s tem nezakonite. Tako bi lahko v prihodnosti izvajali pritisk na nevladne organizacije in novinarje ter jih tožili, če bi tovrstne informacije dali v javnost. Ne samo utišanje civilne družbe, to pomeni tudi, da korporacije lahko delujejo izven sodnega sistema. Trenutno se proti temu bojujejo nevladniki, kot so Corporate Europe Observatory, Xnet in WeMove.

Resnica o lobiranju v EU parlamentu. Statistično gledano deluje shema glede sprejemanje TTIP-a tako, kot da se samo 4% civilne družbe zanj sploh zanima (več ali manj so vsi proti!), 92% interesa pa prihaja iz privatnih gospodarskih združenj, alias korporacij, vsaj glede na število lobistov in moč njihovega pritiska. Statistika obenem govori o 560 primerih večjega lobiranja, 15 do 30.000 lobistov – podatek iz l. 2003, ki zaslužijo milijardo eurov (2,55 milijarde $ v ZDA) in od tega jih izhaja cca 70% iz gospodarskih združenj (korporacije), 10% iz vrst akademikov ali strokovnjakov in 10% predstavnikov civilne družbe. Če primerjamo te neenakost dalje, je “opozicija” – civilna družba in znanstvena stroka) tako šibka, da je na “plači” EU parlamenta 150 lobistov iz vrst “strokovnjakov”, 20 iz skupine Friend of Earth Europe (društvo Prijatelji Zemlje) in 10 iz Greenpeace EU. Ti imajo proti sebi na tisoče korporacijskih lobistov, od katerih jih deluje neprijavljeno 30%. Ti delujejo t. im. “Undercover” (prikrito). Zato je še težje slediti podkupovanju odločevalcev.

Od l. 2014 do 2016 so glede TTIP-a izvedli 317 velikih odprtih srečanj, od teh jih je bilo 283 samo za poslovni svet 21 s civilno družbo in 13 z nevladnimi organizacijami.

Podpis je za nas nesprejemljiv. Okroglo mizo, na kateri smo videli tudi nekaj članov državnega zbora, je organizirala nevladna organizacija Umanotera, ki že leta opozarja na problem sporazumov. Njen predstavnik Andrej Gnezda: “Dvanajst krogov dogovarjanj okoli sporazuma TTIP je že za nami in teče trinajsti. Dogovori za sporazum CETA so zaključeni, zdaj so na vrsti vlade vseh 28 držav članic in Svet EU. Sicer Evropska Komisija vztraja, da nacionalni odbori ne bi imeli vloge pri sprejemanju in bi vpis v evropsko ustavo avtomatsko pomenil vpise tudi v ustave držav članic. Prve resne debate o CETI bodo v Bruslju 13. maja, kjer komisija pričakuje neformalna stališča,” in dodal, da je naš minister Počivalšek glede omenjenih sporazumov povedal: “Slovenija sporazumov kot takih ne more sprejeti, saj bi to pomenilo preveliko nevarnost, padec suverenosti. Posebej nas ogroža mehanizem ISDS, ki so ga elegantno preimenovali v ICS, brez spremembe vsebine!”

Kaj se res dogaja po EU? Če še kdo ne razume, kaj se zares dogaja po svetu, naj si prebere knjigi M. Štefančiča – Kdor prej umre, bo dalj časa mrtev in Počnite, kar hočete, samo ubogajte! Obe kruto obelodanita trike neoliberalizma, s katerimi elita drži niti sveta!

 

Vlada podpira nadaljnja pogajanja o sporazumu TTIP

Vlada vidi možnosti za gospodarski razvoj v sodelovanju z ZDA
5. maj 2016 ob 16:54,
zadnji poseg: 5. maj 2016 ob 17:34
Ljubljana – MMC RTV SLO

Vlada je potrdila nadaljnjo podporo pogajanjem o sklenitvi prostotrgovinskega sporazuma med ZDA in EU-jem (TTIP). Si pa vlada želi čim bolj transparentnih pogajanj, kjer se “Slovenija zavzema za previdnost in daje vsebini sporazuma prednost pred hitrim koncem pogajanj“.

Vlada je stališče do TTIP-a sprejela ob potrjevanju izhodišč za udeležbo delegacije na zasedanju Sveta EU-ja za zunanje zadeve, ki bo 13. maja v Bruslju. Tam bodo namreč obravnavali stanje pogajanj o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu med EU-jem in ZDA.

Ostajajo zadržki
Sicer vlada poudarja, da ima Slovenija v okviru pogajanj precej zadržkov glede posameznih področij sporazuma, zlasti na področju investicij, regulatornega sodelovanja, sanitarnih zahtev in kmetijstva. Slovenija pa nasprotuje tudi kakršnemu koli nižanju standardov in zahteva zaščito občutljivih kmetijskih proizvodov.

Vlada je povečala osnovni kapital DUTB za 4,61 milijona evrov oziroma za 2.305.000 delnic. Razlog za dokapitalizacijo so nove naloge DUTB pri prestrukturiranju podjetij in prenos terjatev države do Cimosa na DUTB.

Slovenija želi ohraniti tudi stopnjo varstva potrošnikov in obstoječo raven standardov, predvsem na področju gensko spremenjenih organizmov, prepovedi uporabe rasnih hormonov pri reji živali in prepovedi razkuževanja mesa s klorovimi pripravki ali ostanki pesticidov.

Kljub zadržkom pa vlada vztraja, da sporazum prinaša nove možnosti za slovensko gospodarstvo, čeprav je študija, ki jo je pred letom dni naročila vlada, pokazala majhne, a negativne vplive podpisa sporazuma. Vlada bo zato naročila izvedbo še ene študije, za katero verjamejo, da bo pokazala tudi priložnosti.

POSTANITE ČLAN AAG ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK

NAMENITE 0,5 % DOHODNINE ALPE ADRIA GREEN, KI DELUJE KOT NEPRIDOBITNA ORGANIZACIJA BREZ REDNO ZAPOSLENIH. VES ZBRANI DENAR NAMENIMO ZA ZDRAVO PRIHODNOST NAŠIH OTROK!!!

https://alpeadriagreen.wordpress.com/dohodnina-obrazrc/

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.