OB DNEVU ZEMLJE NA ROB


Lansko leto  je bilo razglašeno za mednarodno  leto prsti, ki ga pa v Sloveniji ni bilo čutiti. Cilj naj bi bil polno zavedanje pomena rodne prsti za prehransko varnost človeštva in za uspešno prilagoditev na klimatske spremembe. Boljše varovanje prsti  bi povečalo zajemanje ogljika v tla in s tem zmanjševalo koncentracije CO2 v atmosferi , pripomoglo bi k obnovi rodnosti prsti in povečanju pridelka ter manjši porabi vode in agrokemičnih sredstev (kemična gnojila, pesticidi). Grožnja, ki kot Demoklejev meč visi nad človeštvom, je strašljiva: okrog 40% kmetijskih površin je resno degradiranih in s tem tempom bomo v naslednjih šestdesetih letih, torej v času dveh generacij, na planetu uničili ves zgornji ustroj tal. Ali se zavedamo, da za nastanek enega centimetra prsti narava potrebuje povprečno petsto let? Ali sploh dojemamo, da nas le nekaj centimetrov prsti loči od katastrofalne svetovne lakote?

Dan zemlje1

Ne, kje pa! Prisluhnimo samo množičnim medijem in takoj se prepričamo, da paranoična politika vodi shizofreni svet, da je svet norišnica brez zidov, da norci vladajo, pametni pa norijo. Nikjer nismo zasledili, da je leto 2015 razglašeno za svetovno leto prsti. Udarne vesti poročajo v TV nadaljevanjki o zdrahah mešetarjev na sejmih parlamenta in o lažnivem žebranju politikantov vseh mogočih barv. Ko smo pogledal pod rubriko Okolje TVSLO, smo našeli prispevke o vzgoji psov, o mačjih razstavah in akvarijskih ribicah, o akupunkturi in masaži živali, o elitnih bikih, o vdoru aligatorja na golf igrišče, o napadih uharice na nočne sprehajalce in seveda, o vse bolj pogostih rdečih alarmih zaradi kaotičnih vremenskih dogodkov. O prsti niti besedice, nobene vesti, nič prispevkov. Kljub temu, da smo v času samostojne Slovenije uničili preko 100.000 ha njiv, več kot jih je izgubila Nemčija od 2. svetovne vojne! Da nam je v zadnjih desetih letih propadlo 13.000 malih kmetij! Da še vedno nadaljujemo z množično uporabo agrokemičnih sredstev, da v monokulturah uvajamo nove tuje patentirane hibride, medtem ko nam izumira kulturna dediščina starih sort, da pospešeno reguliramo vodotoke, da sredi njiv brez potrebe gradimo številna krožišča in nove trgovske centre z gromozanskimi parkirišči. Postali smo dežela z največjo kvadraturo supermarketov na prebivalca v EU, hkrati pa z najmanjšo površino njiv na prebivalca.

Vseto  lahko strnemo v stavek, ki smo ga slišali po radiu: »Lačni pa že ne bomo, bomo pa njivo prodali!« In tako se tudi dela, zato že dve tretjini hrane uvažamo in zato smo glede prehranske varnosti postali najbolj ranljiva država v Evropi.

Avtorji razglasitve leta 2015 za svetovno leto prsti so navedli  sila pomembno podrobnost, ki sem jo navedeli že v pričetku tega besedila, povezavo med ohranjanjem rodnosti prsti in klimatskimi spremembami.  Leta 2012 je prof. John Crawford (Univerza Sidney) objavil, da zgornji sloj prsti izginja, odvisno od razmer, od 10 do 40 krat hitreje kot ga narava lahko obnavlja. Hkrati so objavili rezultate raziskav (Univerza Illinois), da je nenehna izmenjava CO2 med tlemi in atmosfero močno motena, saj agrokemično kmetovanje s kemičnimi gojili povzroča, da se na enem hektaru njiv vsako leto povprečno 10 ton v prsti vezanega ogljika spremeni v 36,7 ton CO2, ki izpuhti v atmosfero! Pri sonaravnem kmetovanju  poteka obraten proces, tako kot v naravi, CO2 se veže v živo prst iz katere počasi izhaja kot produkt razgradnje in prav zato imajo rastline listne reže le na spodnjih straneh listov, torej obrnjene proti tlom. Naravni vir CO2 za rastline so tla, ne pa atmosfera! Še en dokaz, kako se histerična polemika med zagovorniki in nasprotniki antropogenega izvora klimatskih sprememb sploh ne dotakne bistvenih problemov, ki jih povzroča prav industrijsko kmetovanje.  Med drugim tudi dejstva, da globalna goveja čreda cca. 1,3 milijarde živali izriga iz svojih vampov toliko metana, da ima ta večji toplogredni učinek kot vsa človekova industrija in prevozi.  Uničevalno delovanje pesticidov na življenje prsti  je že znano, manj pa je bil poznan izjemen pomen mikoriznih gliv, ki tvorijo agregate prsti (clusters), ki vežejo tako dušik kakor tudi ogljik in vzdržujejo vodno kapaciteto tal. Dr. Christine Jones je raziskovala posledice pomora mikoriznih gliv in dokazala velike izgube dušika in ogljika, uničenje humusa in strukture prsti, skratka nastanek mrtve prsti. Dodajmo še monokulturo koruze, ki pušča tla pol leta gola brez zadrževalne sposobnosti vode, in dobimo vse pogoje za nastanek puščav. Če vemo, da je bioproduktivnost agrokemično najbolj intenzivne koruzne njive na ravni polpuščav smo že zelo blizu temu cilju. In če k temu dodamo še raziskave dr. Augusta Dunninga, prepoznamo vso bedo industrijskega kmetovanja: jabolko pridelano leta 1950 je vsebovalo 25 krat več železa kot sodobna plantažna jabolka! Torej bi morali pojesti 25 jabolk iz supermarketa, da bi pridobili količino železa nekdanjega jabolka. Podobno se dogaja z vsebnostjo vseh esencielnih mikroelementov.  Zato nam ista industrija prodaja prehranska dopolnila. Norost!

Energetsko potratno industrijsko kmetijstvo tudi v najbolj intenzivnih obratih komaj dosega, da je proizvodnja hrane sploh še donosna. Prag se venomer povečuje. Brez subvencij in intervencij države ne gre več. Nekdanje pravilo nadomeščanja uničene prsti s kemičnimi gnojili ne deluje več, kar potrjujejo dogajanja po svetu. Tudi škropilnica pesticidov vse bolj pogosto nima nobenega učinka. Toda agronomija industrijskega kmetijstva se še vedno obnaša kot sveta krava. Jasno, saj zadaj stoje korporacije, ki so si prilastile države in zasužnjile ljudi, tako kmeta kot meščana. Danes, ko količine pridelanega žita vse bolj zaostajajo za vedno večjimi potrebami po hrani, nadaljne širjenje kmetijskih površin pa praktično ni več možno, postaja vrednost zemlje za pridelavo hrane večja kot kdaj koli prej. Korporacija Hyundai je po svetu pokupila zemlje v površini večja kot je Nemčija. Vse več korporacij kupuje zemljo, ker je to najboljša naložba. Na borzah špekulirajo zgolj pripravniki in vajenci. V mnogih državah je varovanje kmetijskih površin postalo ključno vprašanje nacionalne varnosti, saj vedo, da bodo ob globalni prehranski krizi padale vlade, izbruhnili nemiri, razsul se bo imunski sistem držav in sledile bodo totalne vojne za golo preživetje. Pot iz uničevanja v samouničenje je odprta! Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.

Sodobni človek ima kaj kilavo izbiro, ali umre od lakote ob prazni skledi ali pa ob obloženi mizi zaradi degenerativne bolezni ali raka. Hkrati pa industrijsko kmetijstvo nosi prapor pri uničevanju okolja: znižanje rodnosti in erozija prsti, širjenje puščav, zastrupljanje virov pitne vode, izguba biotske pestrosti in množična izumiranja. V jedru vseh teh problemov pa je uničevanje rodnosti prsti in s tem povezano izumiranje številnih živih bitij. Večino njih niti ne poznamo.

V Sloveniji smo doslej določili okrog 24.000 vrst organizmov. Ker natančna opredelitev za zdaj še ni mogoča, se številčne ocene vseh potencialnih vrst pri nas gibljejo med 50.000 do 120.000. Vzrokov za slabo poznavanje živih bitij Slovenije je več, predvsem pa slaba raziskanost ozemlja. Relativno dobro so raziskane skupine višjih rastlin (praprotnice in semenovke) in večjih živali kot so vretenčarji (sesalci, ptice, plazilci, dvoživke, ribe in obloustke), pri drugih zevajo široke sive cone nepoznavanja in neznanja. Predvsem to velja za življenje v tleh.  Ste morda že kdaj slišali za bitja z nenavadnimi imeni kot so: dvorožke, dvorepke, trozobci, tročeljustarji, sladkolize, požrešniki, nogoprelci, nožičniki, bičerepci, nitoustke, ščetinorepke, pasarji, sedlarji, trebuhodlačniki, sirotice, žlahtnice, zavojčice, puščobnice, rogoočke, grabilci, krempljecepke, krempljičarji, temačniki, baldahinarji, tihotapke… Najbrž ne!  Lahko pa jih spoznate. Ali veste, da v Sloveniji poznamo kar 900 različnih tipov tal in da so raziskovalci prepričani, da jih premoremo vsaj 1.500! Temeljnih ekoloških raziskav ozemlja Slovenije je zelo malo, zlasti tistih, ki temeljijo na dolgoročnem proučevanju, da ne govorim o raziskavah pedologije in pedosfere.  Lotite se jih, dela je ogromno in obstoji  velika verjetnost, da odkrijete kakšno novo vrsto, ki bo nosila vaše ime!

Prof.dr.Kazimir Tarman, rojen 1930, nestor slovenske ekologije in pedofavne, je vso poklicno kariero kot redni profesor ekologije na Univerzi v Ljubljani raziskoval življenje tal. Že leta 1965 mi je prišla v roke njegova knjiga Živi svet prsti in me silno navdušila. Ker sem ravno tisti čas dobil od staršev svoj prvi mikroskop, me je vrvenje življenja v prsti očaralo in začaralo do današnjih dni. Legendarni profesor Tarman piše: »V več stomilijonskem obdobju od karbona do današnjih časov je nastala v tleh združba mikrobov in živali ali edafon, ki s svojim delovanjem proizvaja plodno prst. Ta združba je v neposredni odvisnosti od avtotrofnih proizvajalcev organske snovi, to je od zelene rastlinske odeje nad tlemi, od klime in matične kamnine.« Ko opisuje stanje v svetu pred pol stoletja zapiše preroško izjavo: »Bolna zemlja ne rodi ali pa rodi borno. Zdrava in rodna tla so v neposredni zvezi z našim zdravjem.« V nadaljevanju lahko beremo: »Naša tla so s pedobiološkega vidika še posebno zanimiva, saj se proti zahodu naše dežele razprostirajo obširne površine kraških goličav, kjer je človek stoletja povzročal propadanje prsti. Na tem področju imamo velikanski naravni laboratorij, v katerem lahko opazujemo, kako nastajajo nova tla in v koliki meri so pri tem porajanju udeležene tudi živali prsti.« Ta zapis je bil vodilo še enega velikega slovenskega raziskovalca življenja prsti dr. Narcisa Mršiča (1951-1997), izrednega profesorja ekologije na Univerzi Ljubljana. Proučeval je Tarmanov »velikanski laboratorij življenja«, predvsem deževnike, ki jih je opisal v monografiji »O deževnikih Balkana« (1991) in sicer kar 231 vrst! Še bolj monumentalna je njegova knjiga »Živali naših tal« (1997), ki jo krasi 1.200 avtorjevih ilustracij. Tej knjigi ni para v evropskem prostoru. Si predstavljate tisoče ur pozornega gledanja skozi mikroskop in hkratnega natančnega risanja najmanjših podrobnosti morfologije opazovanih živali. Vzemite jo v roke, poglejte skozi mikroskop in odkrili boste nove svetove. V vas se bo prebudilo Goethejevsko čudenje, kar je predpogoj za spoštovanja življenja. Morda se boste spomnili, da beseda humus izvira iz lat. humilis, biti ponižen. Ponižen pred čudežem življenja, ne ponižan pred barbarstvom psihopatov.

Med drugim so glavni vzroki za ogrožanje življenja prsti v Sloveniji:

  1. Onesnaževanje in zastrupljanje tal
  2. Melioracije in regulacije rek
  3. Agrokemično intenzivno in monokulturno kmetijstvo
  4. Urbanizacija in gradbeni posegi v prostor
  5. Tehnizacija okolja z infrastrukturnimi objekti

Že takrat smo zaznali uničevanje rodnosti prsti, danes pa se je stanje dramatično poslabšalo.

Slovenija bi  kot »vroča točka« biotske pestrosti, lahko bila «biotski park Evrope«, območje, kjer bi proučevali naravne sisteme in izsledke upoštevali pri oživljanju mrtvih tal Evrope. Zavarovani in ohranjeni predeli so stalen vir organizmov, ki jih lahko ponovno naselimo v sosednja, biotsko uničena območja. Slovenija je pravi naravni park in dolgoročno gotovo ne bi bilo slabo živeti v enem izmed svetovnih parkov naravne dediščine človeštva.  Bili bi biser Evrope in ena najimenitnejših dežel sveta. Vse drugo je pač mogoče početi kjerkoli drugje.

Najprej pa si moramo naliti čistega vina. trajnostni razvoj, o katerem blebetajo politiki je nemogoč. Narava ne zmore več polniti supermarketov. Potrebujemo trajnostni umik. Izdelati moramo čim bolj natančna navodila in pravilna sporočila za čas, ki prihaja. Čutiti se moramo tesno povezani z vsem, kar je. Bodimo vztrajni, na svetu se nič velikega ne zgodi čez noč.

Potrebujemo lokalni načrt preživetja kot kolektivni projekt, katerega temelj je samooskrba z vsemi osnovnimi potrebami preživetja človeka. Lokalna skupnost mora biti sposobna izdelovati bivališča, potrebno energijo, obleko in obutev, zagotoviti zadostno količino hrane in vode, izobraževanje in zdravstveno varstvo. Pomembno je opolnomočenje za avtonomno preživetje čim bolj samozadostne lokalne skupnosti. V imenu preživetja lahko kršimo vse sedanje zakone, ki so jih zase spisale elite.

Centralizirano industrijsko kmetovanje se bo umaknilo lokalnemu pridelovanju hrane, ki bo delovno intenzivno. To bo zahtevalo premik ljudi na zemljo. Neposredno trgovanje kmetov in kupcev vse bolj uspešno poteka. Majhni obrati, rokodelstvo in obrt so naša izjemna kulturna dediščina. Prehod proizvodnje na lokalno raven bo prinesel smrt korporacijam. Le tako se jih bomo lahko znebili in seveda ne pozabimo opustitev zblojenega potrošništva. Tiziano Terzani je pronicljivo zapisal: »Zmeči stvari proč, eno za drugo, dokler ti ne ostane nič, česar bi se lahko oprijel. Tedaj odkriješ, da je nekaj, kar se oprijema tebe. Šele tedaj razumeš, da je to vse, kar si iskal.«

Stoletna zabloda Justusa Liebiga, da je prst le vezni člen med živim in neživim, je v dogmi industrijskega kmetovanja preživela vse do današnjih dni. Militantna agrokemična koncepcija kmetijstva negira duha in v naravi razuma le tisto, kar je brez življenja, nikoli pa življenja samega. Toda prst je proizvod življenjskih procesov in ne materialov. Življenje prsti bi morali spoznavati v energiji in ne v formi. Ker v njej delujejo kreativne sile in ne snovi, je prst kot živ organizem gostitelj mikroorganizmov, rastlin in talnih živali. Ljudje vse bolj spoznavamo, da je prst v najtesnejši povezavi  z življenjem in ne s smrtjo, saj ustvarja živa bitja in ona ustvarjajo njo. Uporaba agrokemikalij je sprva povečala donos, še bolj pa stroške, uničevanje narave in našega zdravja. S prehodom na sonaravno kmetovanje se donos sprva zniža, še bolj pa se znižajo stroški, zato je dohodek kmetovalca večji. Da ne omenjam dolgoročnih posledic kot sta pridelava zdrave hrane in ohranjanje rodnosti prsti. Ljudje se moramo znebiti vsiljene dogme, da je industrijsko kmetijstvo edino v praksi izvedljivo kmetijstvo.

Vemo, da to dogmo vzdržujejo korporacije s ciljem nadzora nad svetovno prehrano in pohlepom po dobičku. Toda resnica je povsem nasprotna, lokalna pridelava hrane na kratkih razdaljah od »vil kmeta do vilic meščana« prinaša lokalni skupnosti 4 do 5 krat več dohodka kot katerakoli druga gospodarska dejavnost. Ob tem pa ves denar ostane v lokalni skupnosti. Tako govore tuje analize!

Vse bolj spoznavamo, da prakse ne smemo utemeljevati na »objektivnosti« korporativne znanosti in da etike nikakor ni pametno utemeljevati na dogmah političnih ideologij, saj smo vse take zablode plačevali s človeškimi katastrofami. Toda kljub temu sta nam kot dediščina neodarvinizma ostala hudobna pramater narava in nadležen praoče duh. Sodobni duhovno ozaveščen človek se naravi približuje bolj spoštljivo in pozornemu poslušalcu narava govori neko drugo resnico. Narava nam v tisočerih podobah pripoveduje, da življenje ni boj, ampak da okrog nas igra veličastna simfonija, da preživetje ni vprašanje moči, ampak sožitja, in da namesto naravnega  izbora življenje pleše v harmoniji odnosov med vsemi živimi bitji. Neverjetna pestrost življenja torej ni posledica štirih milijard let dolgega boja za obstanek, ampak nežno tkanje evolucija, v katerega je življenje zapisalo vse odnose živih bitij. Starodavna hindujska modrost govori: »Bog spi v kamnu, diha v rastlini, sanja v živali in se prebuja v človeku.« Ko se bo bog prebudil, bo Iskalec končno spoznal, da je predmet iskanja Iskalec sam. Človek bo našel samega sebe. Do tega temeljnega duhovnega spoznanja, epifanije, prihaja vse več ljudi in to je edino upanje za preživetje človeštva. Prav vsak kvadratni meter živih tal, ki ga kultiviramo na sonaraven način, je nov košček v mozaiku ohranjanja življenja in podpora preživetja človeka.

 

 

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.