Saj dosegli niste pa ničesar, a ne?


  •  

    Lanska jesen. Naravoslovni dnevi na Kraškem robu. Franc Malečkar, v javnosti znan kot prepričan okoljevarstvenik Alpe Adria Green, sicer učitelj, vodi razred dijakov iz celinske Slovenije na pohod proti Socerbu. Dan je jasen, odpira se pogled na Tržaški zaliv. “Prepoznala sem vas, veste, vi si prizadevate proti plinskim terminalom, ne,” začne pogovor učiteljica in prida. “Saj dosegli niste pa nič, a ne?” Malečkar pokaže proti morju: “Gospa, a vidite mogoče tam spodaj kakšen terminal? Ne. No, že deset let jih zaustavljamo.”

Desetletje. Danes je natanko deset let, odkar smo v Primorskih novicah objavili prvi članek o plinskem terminalu, ki ga je Italija načrtovala sredi Tržaškega zaliva, celo bliže slovenski kot italijanski obali. Ne uradno ne neuradno na slovenski strani v začetku marca leta 2006 o tem nihče ni vedel ničesr. Začelo se je z nekaj zapisi v tržaških medijih, ki so zaintrigirali kolega Roberta Škrlja, žal že pokojnega urednika 7. vala. Živo se ga spominjamo, enega bolj umirjenih in razmišljujočih ljudi, kako je ogorčen primahal po hodniku s projekcijo gigantske platforme sredi zaliva, ki jo je prinesel iz Trsta. “Vse skupaj je zelo čudno,” je bil naslov enega od prvih člankov v Primorskih novicah, tako kot je skrivnostno dogajanje v pogovoru z Robertom označil tržaški biolog Federico Grim. Še bolj čudno je bilo, ko se je izkazalo, da so si Italijani ambiciozno zamislili kar dva terminala, poleg morskega še kopenskega v Žavljah.

Brez novinarjev bi terminala že deset let stala, smo prepričani. Stal bi tako morski uplinjevalnik sredi zaliva kot kopenski v Žavljah in morda še kateri v Kopru.

barkolana žavlje

Brez novinarjev bi terminala že deset let stala, smo prepričani. Stal bi tako morski uplinjevalnik sredi zaliva kot kopenski v Žavljah in morda še kateri v Kopru. “Tako je. Novinarjem se moramo zahvaliti, da so pisali, razkrivali, opozarjali in ustvarjali okolje, naklonjeno nasprotnikom plinskih terminalov. Kar se naravovarstvenih iniciativ tiče, je na slovenski strani začel Robert Škrlj v Primorskih novicah. Prebrali smo njegov članek, da se nekaj dogaja, in to je bil za nas znak za alarm,” se spominja Malečkar. Nato so se začele akcije. V nekaj dneh je bilo na spletu zbranih 55.000 podpisov proti terminalu. V eni od anket se je proti terminalu sredi zaliva izreklo 95 odstotkov vprašanih – plebiscitarno torej. Okoljevarstveniki iz Slovenije, Italije in s Hrvaške so se zbrali na tržaškem molu Audace (sv. Karla), s čolni odpluli prižgat baklo na mesto, kjer bi stal morski terminal, s Socerba so s fračo streljali v smeri proti terminalu … In priključili so se še politiki vseh barv.

žavlje frača

Ne gre za nasprotovanje plinskim terminalom nasploh. Problem sta konkretna italijanska terminala. Postavljena v ozek zaliv, v katerega že plujejo tudi naftni tankerji; nafta in zemeljski plin pa ne sodita tako blizu skupaj. V Žavljah bi kopenski terminal z dvema ogromnima rezervoarjema stal nedaleč stran od železarne, kemične tovarne, plinskega obrata, naftnega terminala družbe Siot … In kar je najpomembnejše, investitorji so debelo zavajali v dokumentaciji, ki so jo razgrnili tudi v Sloveniji, potem ko je Italija naši državi končno priznala status stranke v postopku čezmejne presoje vplivov na okolje.

“Če bi bil Italijan, bi plinske terminale postavil natanko tu kljub 8000 kilometrom obale, ki jo ima Italija,” pravi Malečkar: “Iz Trsta namreč večinoma časa piha v smeri proti Sloveniji.” In s seboj nosi tudi strupene prašne delce.

Odločilno so se proti terminalu postavile slovenske in italijanske občine ob zalivu, pokrajina Trst, tržaška pristaniška uprava in dežela Furlanija Julijska krajina. Slovenija je v letu 2013 naredila “haló” še v Bruslju, ko ni podprla liste prednostnih energetskih projektov, ker je bil na njej tudi plinski terminal v Žavljah.

barkolana žavlje 1

A nazadnje se je izkazalo, da za italijanske politične vzvode odločanja najmočnejši argumenti proti terminalu niso okoljski, se pravi zeleni, ampak precej bolj črni, dobesedno. Plinske terminale je namreč (vsaj začasno, kot se zdi) premagala nafta – za Nemčijo. Naftni terminal Siot, kjer Trst na leto pretovori 41 milijonov ton nafte, največ med vsemi italijanskimi pristanišči, za nemški trg. Strateški tovor, torej. Če bi v ozek zaliv spustili še tankerje z zemeljskim plinom, bi ti ovirali vplutja in izplutja naftnih tankerjev. In kot kaže, so spoznali, da se z nemškim gospodarstvom ne gre igrati. Vrh dežele Furlanije Julijske krajine je lani sredi leta v Rimu jasno nasprotoval žaveljskemu terminalu, ker bi ta oviral razvoj pristanišča.

 

In kje smo danes? No, plinska terminala sredi zaliva in v Žavljah ne stojita. Italijanska politika je po zadnjih uradnih podatkih sicer uplinjevalnik Žavlje umaknila s seznama prednostnih evropskih projektov, a to še ne pomeni, da je povsem pokopan. “Sporni energetski projekti so kot virus, ki čaka,” bi rekel Malečkar, “če si odporen, ti ne more nič. A čaka in išče trenutek šibkosti, takrat, mutiran, napade.” Izkušnje že kažejo tako. Še vedno je, denimo, aktualen še en uplinjevalnik v naši bližini, v Tržiču ob izlivu Timave, pri katerem agresivno vztrajajo lokalni industrialci. Vedno je treba biti buden, ko grozijo sporni okoljski projekti, s katerimi so povezani veliko denarja in geopolitični interesi. Desetletje pri tem ni dolga doba.

KATJA GLEŠČIČ

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.