Bo sodelovanje javnosti le še farsa ali bodo investitorji gradili za podiranje?


 

Marjeta Kralj

9. februar 2016 

Investitorji bodo v Sloveniji kmalu zapravljali milijone za projekte, ki jih morda sploh ne bodo smeli zagnati. Javnost pa bo presojala sprejemljivost bioplinarn, odlagališč, tovarn in zadrževalnikov, ko bodo ti že stali v prostoru. Take spremembe namreč v okoljevarstveni zakonodaji načrtuje vlada.

Javnost bo celo o takšnih investicijah, kot je za odtenek manjša cementarna od trboveljskega Lafargea, lahko po predlogu vlade odločala šele, ko bo tovarna že stala. (Foto: Sabina Lokar)

Namesto olajšanja, ki bi ga investitorjem morale prinesti spremembe zakona o varstvu okolja, je vlada z njimi na noge spravila inženirsko stroko pa tudi okoljevarstvene organizacije. V državni zbor je posredovala novelo, s katero želi investitorjem po novem dovoliti, da najprej svoj objekt zgradijo in šele nato – ob pridobivanju uporabnega dovoljenja za obratovanje – ugotavljajo, ali je gradnja okoljsko sploh sprejemljiva in lahko pridobi okoljevarstveno dovoljenje. »To je lahko zelo problematično tako z vidika investitorja in njegovega zapravljanja denarja za projekt, ki nazadnje morda sploh ne bo smel zaživeti, kot z vidika postopka, v katerem bodo upravni organi in javnost presojali o okoljski sprejemljivosti v praksi že izvršenega dejstva,« poudarja Alenka Markun, direktorica podjetja za projektiranje in svetovanje Marbo okolje.

Najprej javnost in okolje in nato gradnja ali obrnjeno

Če bi se recimo odločili še za en Lafarge, bi ta zaradi svoje velikosti sicer še vedno potreboval posebno presojo vplivov na okolje, drastično pa se spreminjajo pogoji za postavitev že zgolj petino manjše cementarne. Ali pa za postavitev manjše bioplinarne, male hidroelektrarne, manjšega odlagališča, zadrževalnika poplavne vode…

Danes mora investitor, ki želi uresničiti katerega od teh mnogokrat spornih posegov, najprej pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, katerega del je tudi soočenje javnosti s projektom. Šele nato lahko upravna enota izda gradbeno dovoljenje, s katerim investitor dobi zeleno luč za gradnjo. Investitorje jezi, da se izdaja gradbenega dovoljenja danes prav zaradi pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja lahko zavleče tudi za več let. Hkrati jim ni pogodu, da morajo že tako zgodaj v procesu poznati vse podrobnosti projekta. Teh velikokrat niti ne morejo vedeti in si jih morajo preprosto izmisliti, da zadovoljijo uradnike.

Okoljski strokovnjak predstavlja dodaten strošek

Da je takšno drobnjakarstvo skregano z zdravo pametjo, priznava tudi Markunova. A hkrati odločno nasprotuje rešitvi, ki jo zdaj predlaga vlada in po kateri bo moral investitor okoljevarstveno dovoljenje pridobiti šele kot pogoj za izdajo obveznega uporabnega dovoljenja, s katerim objekt lahko začne obratovati. »Sistem varstva okolja v Sloveniji je tak, da sme projektant dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelati brez sodelovanja okoljskega strokovnjaka. Ta predstavlja dodaten strošek, vsi pa vemo, da je glavno merilo na razpisih praviloma najnižja cena in ne strokovnost,« poudarja Markunova in dodaja, da mora prav zato tudi naša država velikokrat v Bruslju zagovarjati svoje projekte in naknadno izdelovati okoljske presoje, da ne izgubi evropskega denarja zanje.

Zgrajenega objekta ni mogoče prijeti in prestaviti

»Po novem bo investitor gradbeno dovoljenje pridobil brez preverjanja okoljskih zahtev in brez ene same besede javnosti, čeprav evropska zakonodaja izrecno zahteva njeno sodelovanje v čim zgodnejši fazi projekta. Z gradbenim dovoljenjem v žepu bo investitor na banki zaprosil za kredit in začel graditi večmilijonsko investicijo. Tik pred tehničnim pregledom, se pravi pred začetkom obratovanja nove cementarne na primer, bo začel pridobivati okoljevarstveno dovoljenje, v tem postopku pa sodeluje tudi javnost. A ta s projektom ne bo soglašala, recimo da zanjo ne bo sprejemljiva oddaljenost tovarne od najbližjih hiš. Toda kaj lahko v tej fazi še stori investitor? Objekta ne more enostavno prijeti in ga premakniti. Milijoni evrov bodo tičali porabljeni v gradnji. Kdo bo sedaj takšnemu investitorju plačal odškodnino, ker je zaupal državi, da cementarno lahko zgradi in jo bo lahko tudi uporabljal?« se sprašuje Markunova.

Kdaj je tveganje večje

Po obstoječi zakonodaji je tveganje za investitorja manjše, saj v primeru, da ne pridobi okoljevarstvenega dovoljenja, sploh ne zaprosi za gradbeno dovoljenje, se Markunovi pridružujejo v Inženirski zbornici Slovenije. Hkrati opozarjajo, da po predlaganih spremembah pot do uresničitve investicije ne bo niti krajša niti cenejša. »Vse postopke, potrebne za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, bo moral investitor prav tako izpeljati, le da bo izid negotov,« opozarjajo v zbornici in okoljsko ministrstvo znova pozivajo, naj se raje loti pravega vzroka težav, to je samega postopka pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja in njegove vsebine.

Na ministrstvu vztrajajo, da je kasnejše pridobivanje okoljevarstvenega dovoljenja bolj smiselno in za investitorja manj tvegano od obstoječe ureditve. »Zdaj mora investitor še pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja izdelati zelo podrobno dokumentacijo in načrt tehnologije ter izbrati naprave, ki bodo vgrajene v objekt. Takšna ureditev je neprimerna in tudi neprimerljiva z večino evropskih držav,« pojasnjujejo in dodajajo, da predlagana rešitev investitorju ne prepoveduje, da okoljevarstveno dovoljenje pridobi, še preden zasadi prvo lopato.

Ukinitev omejitve veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja

Ali so ti argumenti dovolj prepričljivi, bodo jutri presojali člani parlamentarnega odbora za infrastrukturo, okolje in prostor, med poslanci Združene levice pa so se že pojavili pomisleki. Ob tem je zanje sporna tudi predlagana ukinitev omejitve veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja na največ 10 let. Dovoljenje bi po novem veljalo za nedoločen čas in čeprav bodo po pojasnilih ministrstva nad vsemi obrati in napravami še naprej bedeli inšpektorji, se s tem po ocenah stranke celotno breme ugotavljanja okoljevarstvenih standardov teh naprav prenaša na državo in na temeljitost inšpekcijskih služb. »To tudi pomeni, da bo javnost v izdajo okoljevarstvenega dovoljenja vključena samo ob izdaji dovoljenja, potem pa za nedoločen čas izključena iz teh procesov,« so še opozorili.

Kdo potrebuje okoljevarstveno dovoljenje

Okoljevarstveno dovoljenje, v katero zdaj posega vlada, potrebujejo vsi objekti in naprave, ki povzročajo izpuste v zrak, vodo ali tla in zanje zakonodaja predpisuje zgornje dovoljene vrednosti.

Presojo vplivov na okolje, v katero vlada tokrat ne posega, morajo prestati objekti in naprave, ki močneje obremenjujejo okolje. Če okoljevarstveno dovoljenje zadostuje za manjše tovarne, manjše hidroelektrarne, manjše bioplinarne, manjše čistilne naprave…, morajo večje tovarne (meja je določena v zakonodaji), večje hidroelektrarne, večja polja vetrnih elektrarn… prestati zahtevnejšo presojo vplivov na okolje.

Povezava

Vlada predlagala spremembe ZVO1

https://alpeadriagreen.wordpress.com/2016/01/06/vlada-predlagala-spremembe-zvo1/

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.