DRUŠTVO ZA NARAVO JALOVEC RATEČE VABI NA PREDAVANJE


DRUŠTVO ZA NARAVO JALOVEC RATEČE

VABI

NA PREDAVANJE

Z NASLOVOM

 

SVETLOBA PONOČI IN ZDRAVJE LJUDI TER VPLIV NA NARAVO

PREDAVANJE BO V ČETRTEK, 3. MARCA OB 17. URI V DVORANI KRAJEVNE SKUPNOSTI RATEČE, RATEČE 22.

PREDAVAL BO G. ANDREJ MOHAR, IZ DRUŠTVA TEMNO NEBO SLOVENIJE.

clip_image001

PRISRČNO VABLJENI IN NARAVOVARSTVENI POZDRAV!

VSTOP JE PROST!

Pripombe in predlogi AAG na osnutek Zakona o urejanju prostora


AAG v predpisanem roku pošilja pripombe in predloge na celoten osnutek Zakona o urejanju prostora, ki je objavljen na spletni strani vašega ministrstva in na posamezne člene.

Osnutek Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju OZUP) vsebuje bistvena nasprotja, kar zahteva celovito predelavo OZUP in tudi pomanjkljivosti.

Nasprotja in bistvene pomanjkljivosti (rumeno):

1.

Predlagamo, da se OZUP dopolni z definicijami terminov, ki se uporabljajo. V praksi je zmeda ali pa slaba praksa ravno zaradi neopredeljenih pojmov, ki pa so ključni.

Kaj je to ”varovalna vloga” – koga varuje: ali prostor, kar bi bilo pravilno ali investitorja, ki lahko dela kar če. Primer iz prakse: Papir servis nima kaj iskati v Vevčah zaradi okolja pa kljub temu poskuša. Po OZUP bi lahko kar začel z gradnjo, ki pa ni trajnostna, ker prostor prebivalcev uničuje.

Piše: ”varovati pogoje za prostorski razvoj’. To je napačno. Ni definicije, kaj je prostorski razvoj! Kje je v njem načelo trajnosti?

Predlagamo pravilno: varovati prostor po načelu trajnosti. Trajnostno načelo zahteva varovanje prostora, skrbno načrtovanje v njem. Prostor je treba ohraniti za potomce, kar ni NUJNO za našo generacijo (to je definicija trajnosti). Degradacija prostora je že v tem, da naj ima vsaka od 212 občin svojo poslovno, obrtno, industrijsko cono.

Predlagamo, da se varuje prostor Slovenije tudi tako, da se take cone planirajo za več občin skupaj in da je to v tem zakonu! To je varovanje prostora, tudi kmetijske zemlje, po kateri smo na prebivalca daleč pod evro povprečjem (Študija prof. Lobnika!). OZUP krši načelo trajnosti in ne zagotavlja ohranjanja kmetijskih površin.

Četudi v 3. členu opisuje racionalno rabo, ta ni opredeljena. Doslej se je prostor pogosto neracionalno pozidaval. Tudi OZUP tega ne preprečuje.

Predlagamo, da se bolj neposredno s tem zakonom in ustreznimi definicijami to prepreči. Primeri: Bužekijan, cona Risnik (zdaj sameva), itd.

2. člen

(urejanje prostora)

(1) Urejanje prostora po tem zakonu je celovito upravljanje prostora, skrb za njegovo smotrno rabo, usmerjanje razvoja dejavnosti in njihovo prostorsko organizacijo. Urejanje prostora ima razvojno in varovalno vlogo ter vlogo usklajevanja v skladu s prostorskimi možnostmi. Slediti mora potrebam družbe in po načelu trajnosti na kratek, srednji in dolgi rok ustvarjati in varovati pogoje za prostorski razvoj.

(2) Prostor se ureja z razvojnimi dokumenti urejanja prostora, prostorskimi akti, drugimi akti, povezanimi z urejanjem prostora, in instrumenti zemljiške politike.

V nadaljevanju navajamo še druga nasprotja:

Glavno pri tem je, da se skuša zmanjšati pomen okoljskih presoj, kar je izrazito netrajnostno.

Okoljske presoje so pomembne, da se prepreči negativne vplive na prebivalce in okolje ter naravo. Okoljske presoje morajo biti izvedene pred začetkom gradnje.

Nadaljnja nujna definicija je, kaj je to javni interes. Predlog: javni interes je volja prebivalcev, ne pa državni prostorski načrt (DPN).

Predlog: civilnim iniciativam je treba dati pravno veljavo s tem, da se jim prizna pravni interes glede svojega okolja.

60. člen 3. odstavek

Predlog: besedilo se spremeni tako, da glasi: »Celovita presoja vplivov na okolje se vedno izvede za prvi občinski prostorski načrt. Za spremembe občinskega prostorskega načrta ter pripravo ali spremembe občinskega podrobnega prostorskega načrta se izvede celovita presoja vplivov na okolje, če tako odloči ministrstvo v skladu s predpisom, ki ureja celovito presojo vplivov na okolje.«

Obrazložitev: celovitega presoja vplivov na okolje je eden izmed ključnih okoljevarstvenih instrumentov. O potrebnosti izvedbe presoje vplivov na okolje mora odločiti strokovni organ, to je v skladu z veljavno ureditvi Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) Ministrstvo za okolje in prostor, ki ima dovolj strokovnega znanja za tako presojo. Glede na relativno majhnost večine slovenskih občin, te nimajo dovolj kadra, ki bi lahko kompetentno presojal o potrebnosti celovite presoje vplivov na okolje. Logično je tudi, da se bodo občine želele izogniti dodatnemu postopkovnemu in stroškovnemu bremenu in bodo praviloma izkoristile možnost, ki o ponuja predlog zakona. Glede na majhnost občine občina sama tudi presoja okoljski vidik glede na svoj teritorij, dočim ministrstvo lahko gleda širše okolje, kar je tudi bistvo celovite presoje vplivov na okolje. Zato predlagamo, da se standard obveznosti celovite presoje vplivov na okolje ne niža.

84. člen

Predlog: besedilo člena se nadomesti z besedilom 24. in 25. člena veljavnega Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor.

Obrazložitev: predlog 84. člena znižuje standard presoje vplivov pri vrednotenju variant in sodelovanja javnosti pri vrednotenju in izbiri variant, kot ga določa besedilo 24. in 25. člena veljavnega Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor. Tako nižanje standarda varstva okolja ni utemeljeno in hkrati predstavlja tudi kršitev 4. odstavka 6. člena Aarhuške konvencije v povezavi s 7. členom v smislu, da javnosti ni omogočeno sodelovanje v fazi, ko so še vse možnosti odprte (torej v fazi presoje variant). Poleg tega je potrebno omeniti, da besedilo 6. odstavka predlaganega besedila ni jasno, kdo in kako »mora ugotoviti, da je poročilo o vplivih na okolje ustrezno«.

84., 86., 87. in 89. člen – prevlada javne koristi in odločanje o CPVO

Predlog:

3. odstavek 84. člena se črta.

4. odstavek 86. člena se spremeni tako, da se črta besedilo »upoštevajoč prevlado iz 84. člena tega zakona, če brez nje različnih potreb, interesov in javnih koristi ni mogoče uskladiti«.

1. odstavek 87. člena se spremeni, tako da glasi: »Po pridobitvi mnenj izdelovalec uskladi in po potrebi dopolni predlog državnega prostorskega načrta. Pripravljalec in pobudnik priprave državnega prostorskega načrta ga skupaj z odločbo ministrstva o sprejemljivosti izvedbe plana na okolje v skladu s predpisom, ki ureja celovito presojo vplivov na okolje oziroma skupaj z okoljevarstvenim soglasjem, če je bilo izdano, pošljeta v sprejem vladi.« 2., 3. in 4. odstavek se črtajo, 5. odstavek pa postane 2. odstavek.

3. odstavek 89. člena se črta.

Obrazložitev: predlog zakona bistveno spreminja odločanje o celoviti presoji vplivov izvedbe plana na okolje. Dočim po veljavni ureditvi Ministrstvo za okolje in prostor odloča o tem z odločbo (2. odstavek 46. člena Zakon o varstvu okolja) predlagano besedilo govori zgolj o mnenju ministrstva. S tem se niža standard varovanja in celovite presoje vplivov na okolje. Končno odločanje o presoji vplivov na okolje je prepuščeno vladi. Taka ideja je posebej problematična ob odsotnosti okoljskih izhodišč iz 39. člena prvotnega besedila Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS št. 41/2004).

S predlogom besedil navedenih členov se uvaja nov institut »prevlade javnega interesa«. O tem v končni fazi odloča vlada. To pomeni, da gre za politično in ne strokovno odločanje. Zaradi vsakokratnih razmerij političnih moči, ki imajo v prioriteti različne interese, lahko pričakujemo, da bodo take določitve tudi v direktnem nasprotju z veljavno nacionalno in EU zakonodajo. Prostorski načrt, ki bo sprejet na tak način, bo omogočil poseg v prostor, kjer ne bo možno več vzpostaviti prvotnega stanja. Zaradi morebitne kršitve direktiv ali protiustavnosti pa bo kasneje lahko prišlo do ustavitve projekta ali nemožnosti njegovega delovanja in tožb Evropske komisije zoper Slovenijo zaradi kršitev (s finančnimi posledicami). Doslej se je že večkrat izkazalo, da je vlada sprejela take odločitve, zaradi posledice, katerih je Slovenija sedaj pred Evropskim sodiščem. Vlada tudi strokovno ni kompetentna za strokovno presojo vplivov na okolje. Ta presoja mora ostati v pristojnosti ustreznih strokovnih služb za to pristojnega ministrstva.

102. člen

Predlog: doda se 3. odstavek, ki glasi: Pred sprejemom sklepa o pripravi občinskega prostorskega načrta se osnutek sklepa objavi na spletni strani občine in sosednjih občin, javnost pa lahko v roku 30 dni da je na osnutek sklepa pripombe in predloge, ki jih občinski svet pred sprejemom sklepa obravnava i v čim večji meri upošteva.

Obrazložitev: smiselno kot to določa 4. odstavek 81. člena za državni prostorski načrt je nujno zagotoviti sodelovanje javnosti tudi pred sprejemom odločitve o občinskem prostorskem načrtovanju.

104. člen

Predlog: v členu se najmanj črta beseda »lahko«.

Sicer pa podpiramo predlog Mreže za prostor, da se naslov člena spremeni v »Načrt vključevanja javnosti«, besedilo člena pa spremeni tako, da glasi:

»(1) Načrt sodelovanja javnosti, ki ga je potrebno pripraviti za državno, regionalno in občinsko prostorsko načrtovanje, vključuje najmanj časovno opredeljene načine obveščanja in vključevanja javnosti z upoštevanjem zgodnjega vključevanje javnosti in vključevanja tekom celega postopka,razumne roke za odziv javnosti glede na ciljne javnosti, vendar najmanj 30 delovnih dni ter način obravnave in upoštevanja pripomb javnosti in organizirane javnosti, ki vsebuje objavo stališč do pripomb.

(2) Javnost se seznanja z objavami na spletnih straneh in vključuje pa z možnostjo dajanja pripomb in predlogov na osnutek sklepa o začetku načrtovanja, variante in osnutek načrta. Vključevanje lahko poteka z različnimi strokovno vodenimi oblikami sodelovanja, primernimi za ciljno javnost (posveti, delavnice ali drugi načini), ki morajo biti zagotovljeni v vsaki fazi postopka.

(3) Prejete pobude in pripombe je potrebno v čim večji meri upoštevati in do njih zavzeti stališče, ki se objavi na spletnih straneh ministrstva in vključenih občin in na krajevno običajen način, kot je določeno za posamezen načrt.

(4) Če pripombe posreduje organizirana javnost občina za obravnavo njihovih pripombe skliče posebno srečanje, na katerem se pripombe obravnavajo. Za organizirano javnost štejejo nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu ter neformalno organizirane skupine prebivalcev, če njihove pripombe in predloge podpira najmanj 30 prebivalcev prizadete občine. Neformalno organizirana skupina prebivalcev to izkazuje s seznamom podpornikov, iz katerega mora biti razvidno ime in priimek posameznika, naslov ter podpis.«

Ob predlagani spremembi 104. člena se spremenijo tudi:

80. člen: Doda se alineja »- načrt vključevanja javnosti v pripravo prostorskega načrta.«

83. člen 2. odstavek: Besedilo se dopolni z novo alinejo, ki glasi »- načrt vključevanja javnosti v pripravo prostorskega načrta.«

102. člen 2. odstavek: Za prvo alinejo se doda nova alienja, ki glasi »-cilje prostorskega načrta ter izhodišča za prostorsko načrtovanje«, na koncu pa se doda nova alineja, ki glasi »- načrt vključevanja javnosti v pripravo prostorskega načrta.«

Obrazložitev: urejanje prostora s prostorskim načrtovanjem je pravzaprav glavno orodje varstva okolja, zato je pomembno, da je tekom prostorskega načrtovanj omogočeno kvalitetno sodelovanje javnosti, saj so posledice načrtovanja človekovi posegi v naravo/okolje/prostor. Zato je del načrtovalskega procesa nujno tudi proces usklajevanja interesov in s tem v zvezi sodelovanja strokovne in druge javnosti in nevladnih organizacij. Interese varstva okolja in urejanja prostora zastopajo predvsem nevladne organizacije, ki imajo status delovanja v javnem interesu, zato je prav, da imajo večjo vlogo v procesu, saj zastopajo javni interes ali pa tudi širši krog prebivalcev.

105., 110., 128. in 131. člen – odločanje o CPVO pri občinskem načrtovanju

Predlog: besedilo 2. alienje 2. odstavka 105. člena, 2. odstavka 110. člena, 2. odstavka 128. člena in 1. odstavka 131. člena se spremeni tako, da upošteva izdajo odločbe ministrstva o presoji sprejemljivosti plana na okolje v skladu z 2. odstavkom 46. člena Zakona o varstvu okolja. Ta odločba je lahko sestavni del sklepa, ki ga predvideva 2. odstavek 110. člena, zoper katerega je možno sprožiti upravni spor. Vendar mora biti sklep izdan pred sprejemom prostorskega načrta.

Obrazložitev: smiselno enako kot obrazložitev k 84., 86., 87. in 89. členu. Tako ureditev pa predvideva tudi že 3. odstavek 130. člena predloga zakona.

Predsednik Alpe Adria Green:

Vojko Bernard

Pobuda za postavitev električnih polnilnic


V sredo 17.2.2016 je Združenje za energetsko neodvisnost Slovenije (  www.zens.si ) predala nepoklicnemu podžupanu MOK Borisu Vehovcu pisno pobudo za postavitev nekaj električnih polnilnic za potrebe oskrbe z energijo za električne avtomobile, kakor tudi omogočitev brezplačnega parkiranja na mestnih parkiriščih.

Predvsem v cilju zmanjševanja ozračja s prašnimi delci, kakor tudi povedati mimovozečim turistom, da se lahko oskrbijo v mestu Kranju tudi s potrebno energijo.

K izvedbi dogodka so primogli Avtohiša Vrtač iz Kranja, Avto aktiv prav tako iz Kranja in podjetje Plan-net iz Ljubljane.

MO Kranj-1

IMG_20160217_122126

IMG_20160217_121153

Prikazan je element IMG_20160217_121153.jpg

AAG uspel z pritožbo na Upravnem sodišču v primeru daljnovoda v TNP


IZJAVA ZA JAVNOST

Alpe Adria Green je na Upravnem sodišču uspela s pritožbo zaradi okoljske škode, ki je nastala zaradi nezakonitega ravnanja pri posegu v naravo in v zavarovano naravno ter kulturno dediščino na območju Triglavskega narodnega parka. Okoljska škoda je nastala zaradi vzdrževalnih del na 35 kv daljnovodu Jesenice- Kr. Gora, ki so bila izvedena s strani ELEKTRO GORENJSKA, podjetja za distribucijo električne energije, d.d., Kranj.

clip_image001

Foto AAG

Alpe Adria Green je po pregledu prejete dokumentacije leta 2014, ki se je nanašala na vzdrževalna dela DV 35 kV Jesenice – Kranjska Gora in ogledu trase na zavarovanih območjih TNP, kjer so potekala t.i. vzdrževalna dela na predmetnem daljnovodu ugotovila, da s širitvijo gozdne poseke osnovnega koridorja trase daljnovoda niso upoštevani izdani Naravovarstveni pogoji in da gre z rekonstrukcijo objekta in postavitvijo novih, višjih stebrov obstoječega 35 kV daljnovoda za kršitev Zakona o Triglavskem narodnem parku (ZTNP-1). AAG je dne 22.8.2014, zato podala prijavo o nepravilnostih, ki so se nanašale na t.i. vzdrževalna dela na daljnovodu Jesenice – Kranjska Gora na Ministrstvo za kmetijstvo in okolje in Inšpektorat RS za kmetijstvo in okolje.

clip_image002 Foto AAG

Zaradi sečnje na trasi daljnovoda v zavarovanih območjih, ki je bila v nasprotju s predpisi je Inšpektorat RS za kmetijstvo in okolje dne 19.8.2014, najprej z ustno odločbo in dne 25.8.2014 še s pisno odločbo prepovedal izvajanje sečnje na zavarovanem območju Natura 2000.

Glede na to, da je bila sečnja v TNP v nasprotju s predpisi, kar je ugotovil tudi Inšpektorat RS za kmetijstvo in okolje, je AAG dne 6.10.2014 kot nevladna organizacija na področju varstva okolja, ki deluje v javnem interesu, skladno s 1. odstavkom 110.g člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) pred upravni organ Agencijo RS za okolje vložila Zahtevo za uvedbo postopka za sanacijo okoljske škode in Predlog za priznanje AAG, kot stranskega udeleženca v upravnem postopku.

clip_image003

Foto AAG

V AAG smo 20. 12.2014 prejeli negativni sklep ARSA z obrazložitvijo , da je po preučitvi obvestila in strokovnega mnenja Zavoda na podlagi 110.9 člena ZVO-1 ugotovil, da ni mogoče potrditi negativnega vpliva na ugodno stanje zavarovanih vrst in habitatnih tipov, zaradi česar naslovni organ ugotavlja, da v primeru razširitve koridorja daljnovodne trase med Jesenicami in Kranjsko Goro v mesecu avgustu 2014, do okoljske škode ni prišlo. ARSO je nadalje v sklepu zapisal, da v skladu z zgoraj navedenim ugotovil, da zatrjevana okoljska škoda ni izkazana, zaradi česar niso podani razlogi za ukrepanje in izdajo odločbe o odreditvi izvedbe sanacijskih ukrepov in je odločil, da se postopek v zadevi ugotavljanja nastanka okoljske škode na območju trase 35kV daljnovoda med Jesenicami in Kranjsko Goro v mesecu avgustu 2014, pri izvajanju nujnih vzdrževalnih del na opisanem daljnovodu, začet po uradni dolžnosti, ustavi.

Na ta negativni sklep s strani ARSA, smo se v AAG pritožili 05.01.2015 na ministrstvo za Okolje in Prostor RS s posebnim poudarkom, da ARSO niti ni odločal o zahtevi AAG za priznanje statusa stranskega udeleženca v predmetnem postopku, zaradi česar je zagrešil procesno kršitev upravnega postopka, izpodbijani sklep pa je izdan najmanj preuranjeno. MOP je našo pritožbo zavrnil z podobno obrazložitvijo kot ARSO, zato smo se dne 29.06.2015 pritožili na Upravno Sodišče.

Upravnemu sodišču je AAG podal predlog, da naj odpravi sklep Agencije RS za okolje 35624-29/2014-6 z dne 20.12.2014 in da se zadeva vrne v ponoven postopek organu prve stopnje. Upravno sodišče je ta predlog v svoji seji 16.01.2016 upoštevalo in vrnilo zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje s tem, da AAG prizna, kot stranskega udeleženca v upravnem postopku.

Predsednik Alpe Adria Green:

Vojko Bernard

 

clip_image007

Povezava:

Tretje ime na črni listi AAG za 2014 – Vzdrževalna dela na daljnovodu Jesenice – Kr. Gora

https://alpeadriagreen.wordpress.com/2014/10/16/tretje-ime-na-crni-listi-aag-za-2014-vzdrzevalna-dela-na-daljnovodu-jesenice-kr-gora/

Ohranimo vir življenja–odgovor na članek v P.N.


Ohranimo vir življenja

Voda je tako kot zrak ena izmed osnovnih potreb za življenje, ki pa jo želijo nekateri izkoristiti za dobre zaslužke. Na to nas opozarja novinarka Tina M. VALENČIČ v članku objavljenem v Primorskih Novicah z naslovom »Zlato pravilo je v ustavi, pravice do vode (še) ni«. (članek objavljen SPODAJ)  Korektno izpostavlja dejstva in navaja nekaj imen, ki naj bi se zavzemala, da bi bila pravica do vode zapisana v Ustavo RS. Želim ga dopolniti s podatki, da so se tudi drugi, veliko prej, zavzemali, da se uredi zakonodaja na tem področju.

V mednarodni okoljski organizaciji Alpe Adrija Green smo že leta 2013 poslali poslancem v takratnem DZ RS javno zahtevo naj takoj ukrepajo in naj sprejmejo ustrezno zakonodajo s katero s katero, bi izničili EU direktivo in z njo preprečili odtujevanje osnovnih človekovih pravic – pravice do vode. Kot smo pričakovali, nam ta dopis poslanske skupine niso niti odgovorile, pa tudi mediji v Sloveniji nas niso jemali resno. S podpisom direktive s slovenske strani so se na široko odprle vrata privatizaciji vodnih virov.

Leta 2014 smo v AAG sprevideli dejstvo, da Slovenija brez zadržkov želi podpisati sporazum TISA, ki bi samo še potrdil že podpisano EU direktivo in bi omogočil izvajanje storitev iz drugih držav podpisnic tega sporazuma v Sloveniji, med drugim tudi storitve na področju vodnih virov. V kolikor bo ta sporazum dokončno podpisan in DZ ne bo ukrepal bomo odprli vrata tudi čez-atlantskim državam, da pridobijo koncesije za upravljanje z našimi vodnimi viri. V AAG smo zaradi tega takoj pričeli zbirati podpise z pomočjo e-peticije, proti podpisu tega sporazuma s strani Slovenije. V mesecu decembru 2015 smo to peticijo poslali vsem državnim organom, ki so na kakršni koli način vključeni v razpravo o temu sporazumu. Odgovorili so nam samo iz ministrstva za gospodarstvo, da oni ta sporazum podpirajo, saj bo prinesel velike koristi za Slovenijo. Tak odgovor, lahko napiše le nekdo, ki mu je v interesu privatizacija vodnih virov in bo iz tega naslova nekaj pridobil. Peticijo smo poslali tudi poslanskim skupinam v DZ RS ter EU poslancem vendar smo dobili odgovor samo od dr. Šoltesa, ki se prav tako s tem sporazumom ne strinja.

V AAG smatramo, da bodo v Sloveniji, večino vodnih virov prevzeli tujci v kolikor ne bomo takoj ukrepali, saj voda postaja največje naravno bogastvo na svetu. Že doslej je znanih 50 vojn za vodo, kot navaja dr. Paolo Forti iz bolonjske univerze. Še posebej bi morali skrbeti za vodo kot javno dobrino v Sloveniji. Že sedaj jo več kot polovico državljanov pijemo iz kraških zajetij, ki nimajo samočistilne sposobnosti. Onesnaženost s PCB in mrtvi v dolini Krupe in ukinjeno črpanje Timave nas očitno niso nič naučili.

Opozoril bi še na dve manjši nerodnosti v omenjenem članku. Le 0,007% vse vode na našem planetu je na voljo za pitje. V Italiji so res z referendumom izničili poskus privatizacije. Lokalne oblasti so ga zaobšle z ustanavljanjem podjetij, v katerih je privatni kapital.

Vojko Bernard, predsednik mednarodnega okoljskega središča AAG, Jesenice

voda

Zlato pravilo je v ustavi, pravice do vode (še) ni

PRIMORSKE NOVICE – sobota, 13. februar 2016, 06:00

Da naš “modri planet” sestavlja večinoma voda, so nas naučili že v osnovni šoli. Povedali so nam tudi, da je od 70 odstotkov mogoče piti le odstotek vode. Pa najbrž tudi to, da je ta odstotek sila nepravično porazdeljen. Tedaj smo morda zamahnili z roko in s statistiko, da je Slovenija vendar ena bolj vodnatih dežel. A kaj bi se zgodilo, če bi morali svoje vodne vire privatizirati? In – ali nemara tega že ne počnemo?

Evropski poslanci so pred nekaj dnevi pogajalcem EU o mednarodnemu sporazumu o storitvah, bolj znanim pod imenom TISA, poslali priporočila, česa si v sporazumu želijo in česa ne.

Čeprav so se evroposlanci zavzeli, da bi sporazum, o katerem se pogaja 52 držav članic Svetovne trgovinske organizacije, evropskim ponudnikom olajšal dostop do mednarodnih trgov, hkrati pa ne bi ogrozil evropskih javnih storitev, kulture, delovne zakonodaje, okoljskih standardov ter varstva potrošnikov in podatkov, to še ne pomeni ničesar. Glavna pogajalka v imenu Evropske unije je namreč Evropska komisija, ki ji evropski parlament le podaja predloge o postopanju v okviru pogajanj.

In nobenega zagotovila ni, da bo pogajalka parlamentarna priporočila tudi upoštevala. Ali, kot je dejala podpredsednica Skupine Zelenih v evropskem parlamentu Ska Keller: “Resolucija o priporočilih vsebuje nekatere pozitivne elemente, kot je zahteva po jasni in nedvoumni izključitvi vseh javnih storitev in storitev, ki so v javnem interesu (kot sta voda in zdravstvo) iz pogajanj. Vendar pa to še ne pomeni ničesar, če bo Evropska komisija ignorirala zahteve evropskega parlamenta.”

Pravica le za nekatere

Zakaj pravzaprav takšen strah pred sporazumi, kot je TISA, in pred tem, kaj bo v njih pravzaprav dejansko zapisano? Prav zaradi strahu, da bo ta in podobni sporazumi, kot sta TTIP ali CETA, na široko odprl vrata privatizaciji vsega, kar je javno. Ne le šolstva, zdravstva in kar je še ostalo javnih storitev v državah Evropske unije, pač pa tudi privatizaciji tiste dobrine, brez katere človek ne more preživeti, kot ne more brez zraka – privatizaciji vode.

Strah, da bodo ti sporazumi krepko posegli v pravico do črpanja in distribucije vode, ki jo bodo izkoristile velike korporacije, namreč sploh ni tako brezpredmeten. Multinacionalke, kjer menijo, da je voda živilo in da mora kot takšno imeti na trgu ceno, so resničnost. In potreben je le en klik na spletu, da si lahko vsakdo ogleda film švicarskega raziskovalnega novinarja Resa Gehrigerja z naslovom Ustekleničeno življenje, ki prikazuje delovanje največje proizvajalke hrane in pijač na svetu (tudi ustekleničene vode) multinacionalke Nestle.

Voda je namreč pravica le za nekatere. Kar milijarda ljudi, torej sedmina svetovnega prebivalstva, nima dostopa do pitne vode. Zaradi bolezni, povezanih z onesnaženo vodo, vsak dan umre vsaj 35.000 ljudi. Del teh zgodb je povezan tudi z multinacionalkami. Predvsem tam, kjer so še vedno doma korupcija, šibka zakonodaja na področju vodnih virov ali slabo upravljanje z vodnimi viri in slaba komunalna infrastruktura. Tu korporacije namreč najlaže najdejo bazen, kjer lahko vodo “sprivatizirajo”, ustekleničijo in prodajajo po cenah, ki so marsikomu nedostopne. Po ogledu filma (ali pa države same) je mogoče videti, da je v nekaterih državah tretjega sveta “privatizirana” voda dražja od bencina. Denimo v Nigeriji, kjer plastenka vode Nestle stane 100 nair, liter bencina pa 65 nair. Ker so v enem tamkajšnjih mest zaradi korupcije in slabega upravljanja javne oskrbe z vodo prebivalci odvisni od v plastičnih vrečkah pakirane vode sumljive kakovosti, plastenka Nestlejeve vode pa je za nižje družbene sloje bistveno predraga. Mogoče je slišati, da je Nestle v mestu v Pakistanu izkoristil slabo komunalno infrastrukturo, kjer vodovod ni bil obnovljen že več kot 30 let in zato kuje dobiček s prodajo ustekleničene vode. Da v slumih porabijo polovico dnevnega proračuna za vodo …

Selektivna pravica

Če so države tretjega sveta za marsikaterega Evropejca (in Slovenca) predaleč, se lahko ozremo bliže, skoraj na domači prag.

Evropska unija je v času ekonomske krize od držav, ki so se znašle v primežu dolgov, kot so Grčija, Irska, Portugalska in Španija, zahtevala privatizacijo vodovodnih podjetij. V Grčiji so mesta koncesije za oskrbo z vodo podelila zasebnim koncesionarjem, pravijo v Združeni levici, saj naj bi tako napolnila svoje blagajne in rešila problem oskrbe in vzdrževanja javnih vodnih sistemov. “In kaj se je zgodilo? Neučinkovito vzdrževanje vodnega sistema je samo še poslabšalo kakovost vode, zato so vodo začeli klorirati, kar je posledično vplivalo na dvig cen za oskrbo s slabo vodo. Tudi v Bolgariji je vlada, da bi se izognila stroškom obnove vodovoda v Sofiji, tega prodala družbi korporaciji United Utilities, ki se ukvarja z upravljanjem vodnih virov in z omrežji. Ta je cene vode v slabih desetih letih podražila za več kot 300 odstotkov, do obnove vodnega omrežja sploh ni prišlo, medtem pa si je direktor korporacije odmeril letno plačo 400.000 evrov,”poudarjajo v Združeni levici. Na Portugalskem pa so zaprli celo javne pipe na trgih, ko so upravljanje vodnih omrežji prevzela zasebna podjetja.

V državljanski pobudi Right2water Slovenija pa so na svoji facebook strani zapisali, da je cena dobave vode po privatizaciji na Portugalskem poskočila za 400 odstotkov, ne da bi ob tem kar koli vložili v infrastrukturo. Podobno naj bi se zgodilo v Angliji, na Škotskem, kjer so se privatizaciji izognili, pa so cene in kakovost vode ostale nespremenjene. V Berlinu naj bi vodne vire celo odkupovali nazaj …

Zapisano v ustavo

Pred tremi leti se je želja po privatizaciji vodnih virov preselila tudi na domača tla. Leta 2012 sta Svet EU in evropski parlament predlagala direktivo o podeljevanju koncesijskih pogodb, ki naj bi skozi stranska vrata odprla možnost privatizacije vodnih virov. Resolucijo je podprla tudi Slovenija.

Da pa je bila spisana v interesu kapitala, naj bi potrdila kar Evropska komisija sama, ki je priznala, da so osnutek resolucije pisali veliki koncerni.

Nasprotovanje tej direktivi je privedlo do prve evropske državljanske pobude Right2Water, ki je zbrala skoraj 1,9 milijona podpisov o umiku direktive, več kot 20.000 podpisnikov je iz Slovenije. Njeni pobudniki so pozvali Evropsko komisijo, naj prizna univerzalni dostop do vode ter odstranjevanja odpadnih voda kot človekovo pravico in se zaveže, da se oskrbe z vodo v EU ne liberalizira.

Kljub vsemu pobudniki peticije opozarjajo, da zadeva še zdaleč ni končana. Pravica do vode namreč v evropski zakonodaji še vedno ni opredeljena kot temeljna človekova pravica.

Pred dvema letoma se je za zapis pravice do vode v ustavo pri nas zavzel državni svet, ki je poslancem naložil, naj v ustavo zapišejo, da so vodni viri javno dobro in naj se oskrba z vodo zagotavlja v obliki neprofitne javne službe. Predlog za razpravo v parlamentu je tedaj vložil poslanec Brane Golubović. A je koalicija Alenke Bratušek še pred razpravo oziroma samim glasovanjem razpadla.

Da bi bilo to nujno, govorijo zgodbe, ki se v Sloveniji že dogajajo in po mnenju nekaterih strokovnjakov kažejo, da si privatizacija vode po tihem utira pot tudi na naše ozemlje.

Ko je Heineken pred časom kupil Laško, je evropski poslanec Igor Šoltes nakup pokomentiral z besedami: “Heineken je kupil pivovarno predvsem zaradi vodnih virov, ki so bistvo piva. To vsi dobro vemo. Vse ostalo se da nadomestiti. In to je bistvo zgodbe. Ne bo povečal prodaje Uniona in Laškega in sebi delal konkurence. Ampak bo očitno s to vodo izboljšal kakovost svojega piva.” Vodni viri iz vrtin v Ljubljani in Laškem, ki jih multinacionalka lahko črpa do leta 2035, predstavljajo skoraj dve tretjini slovenske vode, namenjene živilski industriji. No, povedati velja, da smo prodali tudi Drogo-Kolinsko in Radensko …

Prva, ki bi privatizacijo vode zakonsko povsem omejila, Slovenija vsekakor ne bi bila. Proti privatizaciji vode so se predlani z referendumom izrekli naši sosedje Italijani. Nizozemska pa je prodajo vodnih virov prepovedala že pred desetletjem.

TINA M. VALENČIČ

Povezava:

TISA – NE HVALA! (najhujši strup demokracije) –  http://www.pravapeticija.com/tisa__najhuji_strup_demokracije

Alpe Adria Green od mestnega sveta Ljubljana zahteva ​ odprav ​o​ odloka, kateri uvaja zemeljski plin kot primarni energetski vir


Mestni svet je koncem leta 2014 sprejel odlok o zaščiti Mestne občine Ljubljana, pred onesnaževanjem s prašnimi delci MP 10. Odlok je uvedel kot primarni energent zemeljski plin, pri tem pa je seveda spregledal njegovo fosilno poreklo. Ob sprejemu takšnega odloka, pa ni nihče povedal, da s sprejemom takšnega odloka onemogočajo svojim občanom pridobivanje subvencij od EKO sklada za vgradnjo strojne opreme za rabo trajnih in obnovljivih energetskih virov in le ti nimajo za posledico soproizvodnjo prašnih delcev.

Poleg mestne občine so takšen odlok v nasprotju s sprejetimi obveznostmi o zmanjševanju rabe fosilnih energentov, razen Mestne občine Kranj.

Zato AAG  poziva Mestni svet poziva k odpravi navedenega odloka in s tem k dopustitvi vgradnje subvencioniranih toplotnih črpalk. V ta namen prilagamo pismo župana New Yorka s katerim poziva svoje prebivalce k vgradnji toplotnih črpalk.

In odprava tega odloka je korak več k  Zeleni Ljubljani.

IMG_0764

New York1

New York2

Bo sodelovanje javnosti le še farsa ali bodo investitorji gradili za podiranje?


 

Marjeta Kralj

9. februar 2016 

Investitorji bodo v Sloveniji kmalu zapravljali milijone za projekte, ki jih morda sploh ne bodo smeli zagnati. Javnost pa bo presojala sprejemljivost bioplinarn, odlagališč, tovarn in zadrževalnikov, ko bodo ti že stali v prostoru. Take spremembe namreč v okoljevarstveni zakonodaji načrtuje vlada.

Javnost bo celo o takšnih investicijah, kot je za odtenek manjša cementarna od trboveljskega Lafargea, lahko po predlogu vlade odločala šele, ko bo tovarna že stala. (Foto: Sabina Lokar)

Namesto olajšanja, ki bi ga investitorjem morale prinesti spremembe zakona o varstvu okolja, je vlada z njimi na noge spravila inženirsko stroko pa tudi okoljevarstvene organizacije. V državni zbor je posredovala novelo, s katero želi investitorjem po novem dovoliti, da najprej svoj objekt zgradijo in šele nato – ob pridobivanju uporabnega dovoljenja za obratovanje – ugotavljajo, ali je gradnja okoljsko sploh sprejemljiva in lahko pridobi okoljevarstveno dovoljenje. »To je lahko zelo problematično tako z vidika investitorja in njegovega zapravljanja denarja za projekt, ki nazadnje morda sploh ne bo smel zaživeti, kot z vidika postopka, v katerem bodo upravni organi in javnost presojali o okoljski sprejemljivosti v praksi že izvršenega dejstva,« poudarja Alenka Markun, direktorica podjetja za projektiranje in svetovanje Marbo okolje.

Najprej javnost in okolje in nato gradnja ali obrnjeno

Če bi se recimo odločili še za en Lafarge, bi ta zaradi svoje velikosti sicer še vedno potreboval posebno presojo vplivov na okolje, drastično pa se spreminjajo pogoji za postavitev že zgolj petino manjše cementarne. Ali pa za postavitev manjše bioplinarne, male hidroelektrarne, manjšega odlagališča, zadrževalnika poplavne vode…

Danes mora investitor, ki želi uresničiti katerega od teh mnogokrat spornih posegov, najprej pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, katerega del je tudi soočenje javnosti s projektom. Šele nato lahko upravna enota izda gradbeno dovoljenje, s katerim investitor dobi zeleno luč za gradnjo. Investitorje jezi, da se izdaja gradbenega dovoljenja danes prav zaradi pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja lahko zavleče tudi za več let. Hkrati jim ni pogodu, da morajo že tako zgodaj v procesu poznati vse podrobnosti projekta. Teh velikokrat niti ne morejo vedeti in si jih morajo preprosto izmisliti, da zadovoljijo uradnike.

Okoljski strokovnjak predstavlja dodaten strošek

Da je takšno drobnjakarstvo skregano z zdravo pametjo, priznava tudi Markunova. A hkrati odločno nasprotuje rešitvi, ki jo zdaj predlaga vlada in po kateri bo moral investitor okoljevarstveno dovoljenje pridobiti šele kot pogoj za izdajo obveznega uporabnega dovoljenja, s katerim objekt lahko začne obratovati. »Sistem varstva okolja v Sloveniji je tak, da sme projektant dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelati brez sodelovanja okoljskega strokovnjaka. Ta predstavlja dodaten strošek, vsi pa vemo, da je glavno merilo na razpisih praviloma najnižja cena in ne strokovnost,« poudarja Markunova in dodaja, da mora prav zato tudi naša država velikokrat v Bruslju zagovarjati svoje projekte in naknadno izdelovati okoljske presoje, da ne izgubi evropskega denarja zanje.

Zgrajenega objekta ni mogoče prijeti in prestaviti

»Po novem bo investitor gradbeno dovoljenje pridobil brez preverjanja okoljskih zahtev in brez ene same besede javnosti, čeprav evropska zakonodaja izrecno zahteva njeno sodelovanje v čim zgodnejši fazi projekta. Z gradbenim dovoljenjem v žepu bo investitor na banki zaprosil za kredit in začel graditi večmilijonsko investicijo. Tik pred tehničnim pregledom, se pravi pred začetkom obratovanja nove cementarne na primer, bo začel pridobivati okoljevarstveno dovoljenje, v tem postopku pa sodeluje tudi javnost. A ta s projektom ne bo soglašala, recimo da zanjo ne bo sprejemljiva oddaljenost tovarne od najbližjih hiš. Toda kaj lahko v tej fazi še stori investitor? Objekta ne more enostavno prijeti in ga premakniti. Milijoni evrov bodo tičali porabljeni v gradnji. Kdo bo sedaj takšnemu investitorju plačal odškodnino, ker je zaupal državi, da cementarno lahko zgradi in jo bo lahko tudi uporabljal?« se sprašuje Markunova.

Kdaj je tveganje večje

Po obstoječi zakonodaji je tveganje za investitorja manjše, saj v primeru, da ne pridobi okoljevarstvenega dovoljenja, sploh ne zaprosi za gradbeno dovoljenje, se Markunovi pridružujejo v Inženirski zbornici Slovenije. Hkrati opozarjajo, da po predlaganih spremembah pot do uresničitve investicije ne bo niti krajša niti cenejša. »Vse postopke, potrebne za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, bo moral investitor prav tako izpeljati, le da bo izid negotov,« opozarjajo v zbornici in okoljsko ministrstvo znova pozivajo, naj se raje loti pravega vzroka težav, to je samega postopka pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja in njegove vsebine.

Na ministrstvu vztrajajo, da je kasnejše pridobivanje okoljevarstvenega dovoljenja bolj smiselno in za investitorja manj tvegano od obstoječe ureditve. »Zdaj mora investitor še pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja izdelati zelo podrobno dokumentacijo in načrt tehnologije ter izbrati naprave, ki bodo vgrajene v objekt. Takšna ureditev je neprimerna in tudi neprimerljiva z večino evropskih držav,« pojasnjujejo in dodajajo, da predlagana rešitev investitorju ne prepoveduje, da okoljevarstveno dovoljenje pridobi, še preden zasadi prvo lopato.

Ukinitev omejitve veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja

Ali so ti argumenti dovolj prepričljivi, bodo jutri presojali člani parlamentarnega odbora za infrastrukturo, okolje in prostor, med poslanci Združene levice pa so se že pojavili pomisleki. Ob tem je zanje sporna tudi predlagana ukinitev omejitve veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja na največ 10 let. Dovoljenje bi po novem veljalo za nedoločen čas in čeprav bodo po pojasnilih ministrstva nad vsemi obrati in napravami še naprej bedeli inšpektorji, se s tem po ocenah stranke celotno breme ugotavljanja okoljevarstvenih standardov teh naprav prenaša na državo in na temeljitost inšpekcijskih služb. »To tudi pomeni, da bo javnost v izdajo okoljevarstvenega dovoljenja vključena samo ob izdaji dovoljenja, potem pa za nedoločen čas izključena iz teh procesov,« so še opozorili.

Kdo potrebuje okoljevarstveno dovoljenje

Okoljevarstveno dovoljenje, v katero zdaj posega vlada, potrebujejo vsi objekti in naprave, ki povzročajo izpuste v zrak, vodo ali tla in zanje zakonodaja predpisuje zgornje dovoljene vrednosti.

Presojo vplivov na okolje, v katero vlada tokrat ne posega, morajo prestati objekti in naprave, ki močneje obremenjujejo okolje. Če okoljevarstveno dovoljenje zadostuje za manjše tovarne, manjše hidroelektrarne, manjše bioplinarne, manjše čistilne naprave…, morajo večje tovarne (meja je določena v zakonodaji), večje hidroelektrarne, večja polja vetrnih elektrarn… prestati zahtevnejšo presojo vplivov na okolje.

Povezava

Vlada predlagala spremembe ZVO1

https://alpeadriagreen.wordpress.com/2016/01/06/vlada-predlagala-spremembe-zvo1/

Evropski parlament zamudil priložnost, da bi Komisiji pokazal rumeni karton


Evropski parlament je 3. 2. 2016 sprejel resolucijo, ki vključuje priporočila Parlamenta Komisiji za pogajanja o Mednarodnem sporazumu o trgovini s storitvami (TiSA) (za je glasovalo 532 poslancev, 131 jih je bilo proti, 36 se jih je vzdržalo). Samo skupina Zelenih/ESZ je bila do resolucije kritična, saj ne vključuje vseh pomembnih vidikov in pomislekov glede pogajanj o sporazumu TiSA.

Evropski parlament je zamudil priložnost, da bi Evropski komisiji zaradi njene pogajalske strategije o sporazumu TiSA pokazal rumeni karton. Resolucija vsebuje zelo malo pozitivnih elementov, kot je to zahteva po jasni in nedvoumni izključitvi vseh javnih storitev in storitev, ki so v javnem interesu (kot sta to voda in zdravstvo) iz pogajanj. Vendar pa to še ne pomeni ničesar, če bo Evropska komisija ignorirala zahteve civilne družbe.

Civilna družba se zavzema za to, da bi se pogajalski mandat Komisije spremenil na način, da bi se upoštevalo očitke, ki navedeni v resoluciji. Civilna družba se zavzema tudi za to, da bi bilo končno glasovanje v Parlamentu EU o sporazumu TiSA odvisno od teh kriterijev. Med evropskimi poslanci za to ni bilo podpore. Od Slovenskih poslancev v EU parlamentu je proti glasoval samo dr. IGOR ŠOLTES.  Posledično so zahteve, določene v resoluciji, brez moči in ostajajo brez posledic.

V AAG si bomo še naprej prizadevali za zaščito javnih storitev in za boj proti sporazumu TISA!

stop-tisa (1)

.

PRIPOMBE AAG na osnutek Operativnega programa ravnanja z odpadki in Programa preprečevanja odpadkov v RS


AAG podaja pripombe na osnutek Operativnega programa ravnanja z odpadki in Programa preprečevanja odpadkov v Republiki Sloveniji.

Splošne pripombe na Program ravnanja z odpadki in Program preprečevanja odpadkov:

1. Oba programa sta pripravljena zelo slabo, nestrokovno, predvsem pa je to mešanica zbira podatkov od vse povsod, s tem, da so zapisane trditve povsem neresnične in nerealne

2. Gre za pripravljeno osnutek pripravljene »seminarske naloge dodiplomča«, ki nikakor ne ustreza merilom državnega organa

3. Glede na to, da so bile na predstavitvi obeh programov v torek, 19. 1. 2016, poleg ARSA, Inšpektorata za okolje in Ministrstva za okolje, ki se pojavljajo v eni osebi na različnih institucijah in, ki niso znala odgovoriti, kdo je avtor omenjenega »operativnega programa«, se lahko zagovarja teza, da vse zgoraj navedene navedbe držijo.

4. Pripravljavci operativnega programa ne uporabljajo slovenskega jezika v zapisih, da o slovničnih in drugih napakah sploh ne govorimo

5. Program je pripravljen za preteklost in ne za prihodnost

6. Program je pisan za točno določene lobije v Republiki Sloveniji, ki se ukvarjajo z odpadki, obenem pa se ne rešuje ključnega vprašanja, kako zmanjšati odpadke, kako ohranjati naravo čisto, zdravo in urejeno

7. Program uporablja izraze, ki so zavajajoči in strokovno neuporabni, predvsem zaradi enega samega dejstva, da bi se neuko javnost zavedlo, s tem, kako »zaviti probleme v celofan papir«

8. 90 % operativnega programa je namenjenega, kako ravnati z odpadki, programu preprečevanju odpadkov pa le 10 %

9. Programa ne rešujeta odpadkov in vseh pripadajočih posledic, ki so na zasebnih tleh oziroma lokacijah

10. Programa ne dajeta dolgoročnih usmeritev za občine niti za javne zavode, ki se ukvarjajo z odpadki, niti ne za posameznike oziroma družbe, ki so v privatni lasti

11. Programa se ne dotikata ljudi, ki so zaposleni na tem področju, saj vemo, da je tu veliko izkoriščanje delovne sile, zlasti pri zasebnikih

12. Programa ne uvajata »ekološke policije«, ki bi ukrepala in izdajala globe, to področje bi lahko prevzele tudi nekatere strokovno usposobljene NVO, vendar se zaradi prestiža nedelujočih inšpekcijskih služb o tem tudi ne razmišlja.

13. Programa ne uvajata sankcij za kršitelje, ker bi se preveč dotaknili področja »smetarskega in onesneževalskega lobija«

14. Programa ne omenjata faz postopka, po katerih bo sledilo ministrstvo, da bo skladno z obema programoma popravilo Zakon o varstvu okolja ter Uredbe o odpadkih in s tem sledilo evropskim direktivam

15. Programa ne usmerjata upravni organ (ARSO) in inšpekcijske službe, kako morajo delovati preden izdajo okoljevarstveno dovoljenje oziroma soglasje, saj sedanja praksa izdajanja OVD in OVS deluje na prencipu »IZA MIZE«, dejanskega stanja na terenu pa ne poznajo.

16. Odpadki  so dejansko  surovina  s katerimi ” delamo” kot , da jih ne bo nikoli zmanjkalo. Trajnostni razvoj in krožno gospodarstvo sta se že dolgo časa nujnost, če želimo, da bodo naši zanamci preživeli na tem planetu. Ko komunalno podjetje Vrhnika že dalj časa reciklira več kot 80% odpadkov pa mnogo ljudi v Sloveniji niti ne ve, da imamo tudi tako uspešna in okoljsko odgovorna podjetja , bi bilo potrebno s primeri dobre prakse seznaniti širšo javnost.

Pripombe podajamo po poglavjih:

1. Poglavje – Uvod:

– v uvodu govorite, zakaj pripravljate omenjena programa, ne da bi v uvodu predstavili izredno slabo, če ne že katastrofalno stanje v državni na tem področju (na nekaterih območjih 40% jam onesnaženih! 44% Slovenije je kraške in nima samočistilne sposobnosti-oskrbuje več kot polovico državljanov z vodo; katastrofalni pri meri, smrti, zaprtja, znana)

– Predstavljate, kaj boste v ta program vključili, namesto da bi napisali cilje in kako te cilje doseči

– Treba se je zavedati, da se pri pripravi teh dveh programov ne sme več govoriti o odpadkih, ampak o surovinah, ki nastanejo za zagotavljanje nekega novega procesa in produktov

– Govorite o tehnični sprejemljivosti posameznega postopka – v 21. stoletju se ne more govoriti o tehnikah, ker so te na tako veliki stopnji, ki se vsakodnevno razvija, ampak vi že na začetku zavestno izpostavljate, vse pogoje, da se nekaj ne bi naredilo in da bi se delalo na način iz kamene dobe in to potem zagovarjate

– Največji absurd je, da omenjate, katere uredbe bodo prenehale veljati, ko stopi ta program v veljavo, naj vas spomnimo, da v Sloveniji ne velja nobena uredba, ker imamo nesposobne in neučinkovite državne institucije ( od inšpekcij,zavodov do odgovornih za posamezna področja na MOP), ki niso sposobne nadzorovati tega področja, to dokazujejo tudi vsa izdana okoljevarstvena soglasja oziroma dovoljenja, saj se niti službe v okviru organa ne znajo pogovoriti, kaj šele odločiti

– Pišete o pomenu direktive, začnite direktivo izvajati in slediti njenim ciljem, ne pa delate iz »miši slona«, samo ena poteza je potrebna, da se vnese direktivo v slovenski pravni red in po njej dela, ne pa, da na 223 straneh opravičujete delo javnih uslužbencev, ki bi sicer morali delati, pa več kot očitno ne delajo, tisto kar naredijo pa naredijo v škodo državljanov in okolja (primer zavajanja – izogibanja delu na primeru »čistilnih naprav« Sežana, Divača…kar teče v vodovodno zajetje za Kraševce in Istrane)

– Pri opredeljevanju pojmov »odpadek, ostanek proizvodnje in stranski proizvod« se delate norca iz državljanov, saj smo družba pametnih in izobraženih ljudi, ne pa bebcev; vsakodnevno državljani opozarjamo na številne nepravilnosti, katastrofe (Nesanirani »STARI GREHI«; Nelegalna odlagališča; dopustitev delovanja okolju škodljivih podjetij, itd.), vi pa ne znate in nočete odreagirati

– Ne smemo pozabiti, da so se in se še odpadki kopičijo tudi v jezovih hidroelektraren, jezerih, vodnih zbiralnikih,…zaradi brezvestnega ravnanja industrije in posameznikov, ki še vedno spuščajo direktno v površinsko vodo«svinjarijo«, kljub vednosti inšpekcijskih služb in zavodov za varstvo okolja in narave ter drugih odgovornih za to področje.

2. Poglavje – Pregled ravnanja z odpadki v Sloveniji

– O vaših evidencah, ki ste jih uporabili v pripravi tega programa ne bomo govorili, ker smo že v uvodu pojasnili, da so te evidence neuporabne z dejanskim stanjem in kdor je pisal te programe, si do danes v življenju še ni ogledal niti enega odpada, kaj šele sodeloval pri odstranjevanju odpadkov v naravi ali bil priča naravni katastrofi

– V povzetek stanja ravnanja z odpadki v Sloveniji ne verjamemo, sploh ne na uradno predstavitev, ki jo je imela javna uslužbenka Irena Koželj, zato predlagamo, da se najprej znotraj ministrstva, obeh organov v sestavi in resornih služb usedete ter se dogovorite, kaj bo kdo delal in kakšne podatke boste objavili

– Poudarjate le »izbrane tokove odpadkov«, saj za tiste »na črno« nimate podatkov, saj se ves čas zatiskate oči, kot da teh odpadkov ne bi bilo, pa vemo da so, vi pa kot resorno ministrstvo na tem področju ne naredite nič kljub temu, da vas posamezniki in NVO obveščajo o tem

– Slika 4, ki prikazuje graf »delež v letu 2014 oddanih v predelavo in odstranjenih odpadkov glede na vrsto odpadkov«, če to drži smo družba, ki odpadkov nimamo, kajti po vaših podatkih je vse 100%, kar pa je nerealno s sliko 5

– V alineji 2.3 se predvideva, da se bo število prebivalcev v Sloveniji povečalo za 3 % kar pa ne drži, saj vemo, da je število rojstev oziroma smrti ni v sorazmerju, pač pa število rojstev pada, starostna doba starejšega prebivalstva narašča, to pa ne pomeni, da bo v skladu s temi trendi naraščale tudi količine odpadkov, glede na to, da se je treba zavedati, da se odpadke obravnava kot surovino. Predšolske generacije se že danes poučuje v vrtcih, da je treba ločevati in kaj se dela z odpadnega materiala – torej ustvarjamo že danes družbo, ki se dobro zaveda ločevanja in obenem večkratne uporabe že uporabljenih surovin

– V alineji 2.3 absolutno ne držijo izračuni, ki jih je navedel MOP, ne glede na to, kateri scenarij je uporabil, ob upoštevanju zadnjega dela poglavja – Program preprečevanja odpadkov

– »Pregled obdelave pomembnih tokov odpadkov v letu 2020« je nerealen, upoštevane so številke od gospodarskih javnih služb in ne tudi od zasebnih gospodarskih služb, ki se ukvarjajo s tem. Ločevanje odpadkov po takšni razdelitvi je nestrokovna, predvsem pa zavajajoča (npr. ne more se pepela, žlindre in prahu dajati v isto skupino; enako to velja za odpadke iz zdravstva in veterinarstva itd.)

– Alineja 2.4 »struktura ravnanja z odpadki v Sloveniji« – pravna ureditev v Sloveniji na tem področju je IZREDNO SLABA, tista, ki pa je pa je pisana na kožo onesnaževalcev okolja in ne skrbi za okolje ter varstvu ljudi pred nevarnimi okoljskimi vplivi; zakonodaja se sploh ne sprejema, umeščanje evropskih direktiv poteka izredno počasi in se jih vešča v naš pravni sistem le po pozivih iz Bruslja itd. Na podlagi tega in slabih evidenc, ki jih ima MOP so temu primerna tudi slabe analize.

Temu primeren je celoten sestavek 2.4.2, ki je spet delan samo za tiste, ki so gospodarske javne službe, ne pa za podjetja, ki se s tem ukvarjajo in niso registrirane kot javne službe, pač pa so to gospodarski subjekti oziroma invalidske organizacije.

Največji absurd pri vsem tem pa je, da ARSO izdaj tako za ene kot za druge okoljevarstvena dovoljenja in soglasja. Prav ti zadnji pa prodajajo odpadke (beri: surovine) v tujino in s tem služijo na račun državljanov Slovenije. Še bolj pereč problem pa je, ker ta podjetja »vhodne surovine« za svoje objekte oziroma proizvodnje vozi iz neevropskih držav. Tu se vidi, da MOP ne razpolaga z natančnimi in točnimi podatki, zato so vse analize, ki so v tem operativne programu predstavljene napačne.

3. Poglavje – pomembni tokovi odpadkov

– V tem poglavju se jasno pokažejo vse zgoraj navedene trditve, da je ta operativni program pripravljalo več ljudi, ki je vsak delal po svoje, ne da bi se uskladili in seveda ne da bi vse gradivo, ki so ga zbrali tudi ustrezno vnesli v operativni program. Težko je pisati o kritiki posameznih poglavji, ker se številčno ponavljajo.

– Prvi del govori o komunalnih odpadkih, ki se ga nato razdeljuje itd. vse kar je zapisano je napačno saj so to podatki, ki niso relevantni na dejansko stanje, ki je v Sloveniji na dan 31. 12. 2014.

– V isti točki na strani 43 so ene trditve in so popolnoma drugačne kot v isti točki na strani 34 – dejstvo je, da se v Sloveniji vedno bolj obnašamo ekološko, odpadke ločujemo in vedno več jih odpeljejo javna podjetja; po vaših informacijah enkrat ta trditev drži, drugič strmo narašča

– V samem besedilu je toliko načrtnih nepravilnosti; mnogokrat je uporabljena besedna zveza »lahko«, kar pomeni, da je od javnih podjetji odvisno ali bodo državljanom pobirali smeti ali ne.

– O anomaliji na tem področju, zlasti pri zasebnem zbiranju komunalnih odpadkov ne govorite, kar pomeni, da se lahko javne službe ali pa občine še teko trudijo, bo Slovenija se še vedno kopala v smeteh, mrčesu ter glodavcih in seveda bo s tem ogroženo zdravje ljudi. Pri tem projektu z vami niso sodelovale pristojne službe drugih resorjev (npr. Ministrstvo za zdravje, Ministrstvo za infrastrukturo, Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo itd.), da ne govorimo o službah v okviru posameznih vladnih resorjev, kot tudi niste sodelovali z nevladnimi oziroma neodvisnimi organizacijami;

– Nikjer v besedilu ni navedenega dolgoročnega razvoja Slovenije na tem področju; nikjer niste navedli umestitev Regijskih centrov za ravnanje z odpadki; nikjer niste navedli sodobnih naprav za uničevanje odpadkov (tistih, ki resnično ostanejo) – plazme; nikjer ni navedeno, kaj se bo delalo z energijo, ki nastane pri uničevanju določenih odpadkov itd. Zavedati se je treba, da se je treba obnašati ekološko in v takšno družbo smo že stopili, samo s takšnim operativnim programom, ki ga imamo pred seboj ne, kajti to je korak v preteklost in načrtno dopuščanje številnih nepravilnosti, ki se dogajajo v Sloveniji.

– Vaše usmeritve v hišno kompostiranje itd. je en sam »nateg«, da veste, kaj to pomeni, ni pa zapisano, da je treba ljudi naučiti, jim nekaj v zameno zato ponuditi, jih izobraževati in jih k tem spodbujati; isto je pri ogrevanju… Če bi imeli zakon, ki bi urejal pravilno delovanje hišnih svetov oziroma upravljavcev blokov itd., se spodbujalo ljudi k energetski gradnji objektov, potem bi ljudem lahko solili pamet o trdih gorivih, pa gorivih biološkega izvora… toda najprej morajo biti dane danosti, ne pa da ljudje plačujejo drago ogrevanje, ki ga nihče ne nadzoruje, ministrstva si prekladajo odgovornost druga na drugo in končni cilj ni dosežen … zato je treba balast v tem delu operativnega programa črtati, ker so vaše usmeritve popolnoma napačne.

– O infrastrukturi za odlaganje kakršnih koli odpadkov v Sloveniji je težko govoriti, zato ker imamo MOP, ki ne zna pripraviti ustrezne zakonodaje na tem področju. Dejstvo je, da imamo preveč občin, ampak če jih že imamo, potem naj bo zakonodaja takšna, da župani vedo kakšne bodo njihove dolgoročne usmeritve. Že na samem sestanku, so župani povedali, da so skupaj gradili odlagališča, sedaj pa vi od njih zahtevate nekaj povsem drugega – čas je, da se odločite, kaj želite, toda ne na podlagi tako slabo pripravljenega operativnega programa.

– Zmogljivost infrastrukture – katere? Poglejte kakšne neumnosti ste pisali, gledati je treba v prihodnost, regijski centri za ravnanje z odpadki rastejo, občine se povezujejo vi pa delate ta operativni program na nekih starih netočnih podatkih, namesto, da bi se osredotočili na dejstvo, koliko država zgublja denarja na tem področju, ker preprosto svoje lastne smeti prodajamo tujcem… Včasih je dobro pogledati, kaj sosed dela.

– Res je, da se nekaj odlagališč v Sloveniji zapira, ampak to so podatki za javna odlagališča, toda prav vi (MOP) oziroma ARSO pa daje soglasja za vedno nova odlagališča v zasebni lasti, ki so v samih stanovanjskih naseljih.

– Izgradnja infrastrukture – v 25 letih bi bila Slovenija lahko že Švica, če bi bili na področju okolja zaposleni ljudje, ki bi delali za državljane in poslušali strokovnjake ne pa kapital!

– Merila za določanje bodoče infrastrukture – v Sloveniji živi 2 milijona ljudi, to je dejstvo, samooskrba je izredno slaba, zaradi napačne politike v 60 letih prejšnjega stoletja … torej imamo kar imamo, a razmišljati moramo trezno in preudarno! Kakšne kompostarne – kje pa bomo dobivali surovine zanje? Bodite resni; še te, ki imamo ne delajo oziroma delajo tako, da zastrupljajo ljudi, naravo, podtalnico itd.

– Področje »Ostanki fermentacije« iz Bioplinaren v Sloveniji je skrajno nedodelano, saj lastniki »nelegalno«, čeprav so o tem obveščeni pristojni organi, odlagajo te ostanke vprašljive kakovosti vsepovsod.

– O organizacijskem vidiku ravnanja s komunalnimi odpadki smo že spregovorili v

zgornjih alinejah; žal vaše ministrstvo ni sodelovalo z Ministrstvom za javno upravo, pa Ministrstvom za notranje zadeve, da bi lahko sploh o čem pisali. Zakon o lokalni samoupravi je treba NUJNO popraviti.

– O ravnanju s komunalnimi odpadki … (str. 68-81) – nesmiselno je kar koli komentirati, ker je zakonodaja neurejena, inšpekcijske službe ne izvajajo del, niti jih nimajo na podlagi česa izvajati; je pa res, da je MOP poskrbel, da se zbiranje papirja v osnovnih šolah zatre v popolnosti; da o drugih nepravilnostih na tem področju ne govorimo

– 3.1.6 na strani 81 – kako boste zmanjševali emisije toplogrednih plinov, če je zakonodaja pisana le za ene, drugi pa lahko delajo prosto po Prešernu, ARSO pa tem drugim (privatne družbe) izdaja pozitivna okoljevarstvena dovoljenja in soglasja?

– Kaj početi z blatom, ki nastane v procesu čistilnih naprav? Če bi lastniki čistilnih naprav čakali na vas in vaše ugotovitve, bi že propadli, zato vaše navedbe so že zastarele! V tej alineji ste pozabili na blato, ki prihaja iz bioplinaren, ki je dokazano zaradi nestrokovnega odlaganja že zastrupil podtalnico oz. pitno vodo.

– V naslednjih točkah se lotevate odpadkov iz posameznih sestavin, ki nastanejo kot posledica nekega procesa – ste mar rabili toliko desetletji, da ste ugotovili, pa še to ne 100 %, ker ne poslušate prebivalcev najbolj onesnaženih predelov Slovenije, kako nevarne so dejavnosti, ki jih nekatera podjetja izvajajo ali pa so jih izvajala (Cinkarna Celje itd.)

– Še o posameznih vrstah posameznih odpadkov bi lahko govorili, ampak tu je zakonodaja popolnoma skregana z dejanskim stanjem in bi se moralo to začeti reševati na drugih področjih, vsi skupaj pa bi morali sodelovati in pripraviti skupne cilje za posamezna področja (kamnolomi, pepel, žlindra, stara vozila, gume itd.)

– »človeku v bolnišnici odrežejo nogo«; v veterinarski bolnici usmrtijo psa okuženega z zelo nevarno bakterijo« – ali ste vi res prepričani, da gre za »odpadke«, ki se lahko mečejo v isti koš? MOP lahko! Vidi se, da so pri tem projektu sodelovali takšni, ki ne ločijo dneva od noči!

– celotni zapis 3.12. je katastrofalen, nepravilno poimenovan, predvsem pa nestrokoven! Kam gredo »odpadki« iz zdravstva – v kafilerijo, sežigalnice ali v biopliarne? Sram vas je lahko, da se na tako podel način norčujete iz državljanov Republike Slovenije, ki vam plačujemo, da lahko vi imate plače! – če imate vsaj malo pameti, boste to ločili in dali to spisati ljudem, ki se spoznajo na to področje!!!

– Odpadki iz azbesta (3.13): že na samem pogovoru je bilo jasno, da ne ločite, kaj je to azbest, kako je nevaren, kako to vpliva na človekov organizem in zdravje, kaj šele kako bi se to reševalo (primer: Odlagališče odpadkov Nova Gorica, nelogalna odlagališča, Mercator Hladilnica Zalog – požar, …..). Nihče ni ničesar storil, tu v tej skripti objavljate neke stare zavajajoče podatke, če pa bi stopili v naravo, bi videli stanje, ki je povsem drugače. Še več: uradno je pet (5) podjetji, ki zbirajo azbestne odpadke; Jana Milavčič je dejala na javni predstavitvi, da »ona ve, da jih je deset (10)«, tu pa piše, da imamo tri (3) takšne (str. 119) – Prosimo vas, sedite za skupno mizo in se pogovorite, kaj boste govorili!

– V nadaljevanju govorite še od drugih nevarnih odpadkih (oljih, PCB itd.), ampak ali ste se vprašali ali imate urejeno področno zakonodajo, da lahko takšne neumnosti pišete? Dopouščate, da se predalava odpadnih olj in drugih neevarnih odpadkov vrši na lokacijah brez komunalno urejene infrastrukture in podobno

4. Poglavje – naprave za predelavo in odstranjevanje odpadkov

– Seznam, ki ga navajate v tem poglavju je nepopoln, predvsem pa zelo enostranski, saj je dejstvo, da je odlagališč bistveno več, samo, če bi prešteli vsa izdana okoljevarstvena dovoljenja, bi videli, da se stvari ne ujemajo

– V tem poglavju pišete takšne neumnosti, da človek ne more verjeti: »azbest se odlaga na odlagališčih za nenevarne odpadke« (str. 119) – res ste neverjetni! Zato ni čudno, da je toliko Slovencev, ki vsakoletno zbolijo za pljučnim rakom oziroma azbestozo!

– O kompostarnah in bioplinskih napravah!

– O odlagališčih (str. 128) je bilo v tem zapisu že veliko povedanega, zato si celoten zapis natančno preberite – vaše številke ne držijo!

5. Poglavje – Zahteve in ukrepi

– V celotnem besedilu je bilo o tem že veliko povedanega, še enkrat ponavljamo, pri pripravi tega operativnega programa niso sodelovala vsa resorna ministrstva, organi v sestavi itd., zato imamo pred seboj zelo slab izdelek

– Zakon o varstvu okolja je slab in zaradi slabega zakona ARSO izdaja okoljevarstvena dovoljenja in soglasja ter je na strani kapitala, ne skrbi pa za zdravje ljudi in narave; inšpekcijske službe pa NE DELUJEJO, ker nimajo zakonske podlage!

– O nadzoru nad ravnanje z odpadki pa ne bomo govorili in s tem zgubljali besed! Dejstva povedo vse: Cinkarna; KOTO Zalog; Papir Servis Vevče; Mercator hladilnica Zalog; industrijski kanali itd.

– Ukrepi – ali na MOP poznate to besedo? Zakaj ne ukrepate v zgoraj omenjenih primerih?

– EMAS – to je zapis za državljane, mar ne?

6. Poglavje – načela obdelave nekaterih vrst odpadkov

– MOP je že vrsto let skregan z vsemi načeli, tako moralnimi kot okoljskimi; 25 let rabite, da se začnete pogovarjati, da bi bilo dobro da bi… ampak že v tem trenutku delate na nečem starem, neuporabnem … in potem dobimo takšen osnutek operativnega programa, kot ga imamo pred sabo. Uredbo o smradu ste pospravili v predal, tu v tem operativnem programu pa se tega niti ne dotaknete; razumemo razlago

gospe Miklavčič, »da plin oziroma plinsko stanje ni odpadek«

– Zanimiva je trditev 6.2 (str. 169), kjer naštevate kaj so NEVARNI odpadki, v prejšnjih poglavjih pa govorite, da to niso nevarni odpadki – kater »škratek« se je tu zmotil?

7. Poglavje – območja, ki so bila v preteklosti onesnažena, zaradi odstranjevanja

odpadkov

– »V Sloveniji ni sistematično urejeno evidentiranje območji, kjer so v preteklosti odlagali komunalne in industrijske odpadke.« (str. 195) – Pisalo se je leto 1774, ko je cesarica Marija Terezija poslala po svojemu kraljestvu inženirje, da so se pozanimali o vseh vremenskih pojavih (poplave, toče, neurja, žledolomi, plazovi itd.), preden so se odločili, da bodo šli v izgradnjo železnic. Ti ljudje so hodili po kraljestvu in spraševali ljudi. Po nekaj letih so se vrnili in pripravili študije. Ali ste po 300 letih videli, da bi bila katera železniška proga pod vodo? Ne. Prav tako bi tudi uradniki MOP morali na teren in povprašati ljudi. Teh odlagališč je na tisoče, vi pa ste šele v letu 2005 sprejeli Resolucijo o nacionalnem programu varstva okolja, ki predvideva urejenost odlagališč. 15 let ste rabili, da ste to resolucijo pripravili in še naslednjih 10 let, da ste pripravili Operativni program za ravnanje z odpadki! In pri vsej tehnologiji, ki jo imamo, IT tehnologiji, komunikacijski tehnologiji itd. pravite, da nimate podatkov …

– O vsem ostalem ne bomo pisali, ker vemo, da ste samo leporečili v tem operativnem programu, vse z namenom, da bi preusmerili pozornost in ne bi rešili zadeve.

8. Poglavje – Smetenje in nezakonito odmetavanje odpadkov

– Do smetenja in nezakonitega odlaganja odpadkov prihaja, zaradi neurejene zakonodaje na tem področju in zato ker inšpekcijske službe ne opravljajo svojega dela

– Nedopustno je, da se ne smejo postaviti nadzorne kamere, ki bi zaznale storilce pri kaznivem dejanju in dejanje bi se moralo obravnavati kot kaznivo dejanje, sankcije pa bi morale biti temu primerno visoke, tako za fizične kot pravne osebe

– Ekologi brez meja so res zbrali podatke o divjih odlagališčih, a tega ne bi bilo, če ne bi na lokalni ravni sodelovali številni prostovoljci in drugih okoljevarstvenih društev ter združenj.

– Če nekdo sam popravlja stanovanje ali ima zato pooblaščenega delavca, bi moral ta predložiti celoten načrt dela, v katerega bi moralo biti smiselno zavedeno tudi kam bo odvažal odpadke; dokler tega nimamo in dokler ne delajo inšpekcijske službe oziroma okoljevarstvena »policija«, se bo še vedno onesnaževalo

– Zakonodaja je neurejena tudi pri podjetjih (gostinski lokali, trgovine itd.), kjer podjetniki v nočnem času vozijo na ekološke otoke svoje smeti, samo da se izogne plačilu najema svojih zabojnikov

– Vrtci, šole, starši itd. veliko naredijo na vzgoji otrok glede varčevanja z naravnimi viri in ločevanjem odpadkov ter ponovno uporabo že uporabljenih izdelkov, zatakne se ker sistem v naslednjih fazah ne deluje.

-Sanacija nelegalnih deponij, še posebej na vodozbirnih območjih; ni »smetraskih – forenzikov«, bi pa lahko rešili vsaj to, za kar so dokazi vidni slepim, čigavi so in so priče, dokumenti, kdo in po katerem naročilu je odlagal; in neposredno onesnažuje izvire Krke, Rižane, zajetja Klariči…še več, npdredijo, da to sanira lokalna skupnost

– Ravnanje s področjem “stare cinkarne”  (nujna sanacija celotnega področja), kjer je na 17 ha odloženo cca 1,5 milijona m3 večinoma nevarnih odpadkov, “ki predstavljajo visoko nevarnost za okolje in zdravje ljudi ” po sodbi sodišča EU v zadevi proti Sloveniji  pe bi bilo potrebno navesti kot primer skrajno neodgovornega ravnanja oblasti do okolja in hudo podcenjevanje  ogrožanja zdravja ljudi.

9. Poglavje – politike spodbujanja recikliranja odpadkov

– Politika spodbujanja ni odvisna od državljanov, kajti ti jo izvajajo, pač pa od zakonodaje in izvajanje le-te; če imamo neurejeno zakonodajo, če nadzorne službe ne delujejo, če se izdajajo okoljevarstvena dovoljenja vse povprek, se ne more pričakovati, da se bo politika razvijala v tej smeri; država bi morala biti tu vzgled, pa je ravno obratno, zato se ne more pričakovati, da bo gospodarstvo vodilno, ki bo sledil tem trendom

– Kakršne koli dajatve ne spodbujajo k večji učinkovitosti, prav nasprotno in se vedno išče kako obiti sistem

– Če se uvede dajatve, je treba točno in v naprej vedeti, kam se bo vlagal denar, ki se bo zbral od teh dajatev

– O nižji stopnji DDV je neumnost govoriti, dokler vodi vlada takšno politiko, s katero si navidezno zmanjšuje primanjkljaj v državni blagajni, ko zvišuje DDV

– Slovenija je na področju DDV naredila že pred vstopom v EU napako, ko se ni izpogajala, da bi imeli v Sloveniji tri stopnje DDV, kar pomeni, da bi bila prva stopnja »0« in bi bili nekateri oproščeni davkov

10. Poglavje – program preprečevanja odpadkov

– Program preprečevanja odpadkov oziroma dejanskih odpadkov in tistih odpadkov, ki se jih po določeni uporabi, ponovno uporabi kot surovino, bi moral biti bolj strokovno napisan, ter posamezne opcije bistveno bolj razširjene, tako pa je v celotnem operativnem programu predstavljen zgolj na nekaj straneh

– Pripravljavci niso dovolj natančno in strokovno pripravili ukrepov

– Ukrepi so le želje in vedenje, da se nekaj bi lahko naredilo, pa se ne

11. Poglavje – pregled ukrepov za doseganje ciljev programa ravnanja z odpadki

– Prav s to razpredelnico se vidi, da pripravljavci niso sodelovali s celotnim javnim sektorje, prav tako ne z lokalno skupnostjo, niti ne s številnimi nevladnimi civilnimi iniciativami

– Izbrane NVO s strani MOP, ki jih plačuje država in jih MOP izbere mimo razpisov preko naročilnic, niso tiste, ki bi dajale konkretne rezultate, saj je od tega odvisno, koliko proračunskega denarja bodo izbrane NVO dobile.

– Tudi ciljne skupine so zelo slabo definirane itd.

V osnutku pogrešamo, da niste uvrstili prašne delce iz kurilnih naprav med odpadke, saj so ti med glavnimi krivci za različne pljučne bolezni. Pričakovali smo, da boste napravam ( tudi majšim kurilnim napravam), ki »proizvajajo« te delce v tem osnutku uzakonili obvezno uporabo filtrov na izpustu in določili nadaljne ravnanje z odpadnimi delci.

Kot smo že na začetku zapisali, je ta operativni program zelo slabo pripravljen in smiselno bi bilo, da se ga sedaj natančno popravi, pripravi diskusijo in začne delati na realnem stanju in realnih podatkih ter strmi v prihodnost ne pa, da se država zavestno podreja kapitalu, in političnim lobijem, ki si zagotovijo dobroplačane službe in vpliv po koncu svojega političnega mandata.