INSTANTNA EKOLOŠKA OZAVEŠČENOST V SLOVENIJI


Anton Komat

V Sloveniji se je razpasla manira instantne ekološke ozaveščenosti, ki ugaša nepotrebne luči, skrbneje odmerja porabo vode ter ločeno zbira odpadke in morda še občasno uporablja javni prevoz ali kolo. Ob teh dejanjih se številni počutijo ozaveščene, da lahko samozadovoljno živijo naprej v skladu z mantrami potrošniške mentalitete. Nekateri so odločnejši, odrečejo se kreditnim karticam, pametnim telefonom in GPS, kupujejo zgolj tisto, kar nujno potrebujejo, in lokalno pridelano hrano, se lotevajo praktičnih rokodelskih spretnosti in opuščajo gledanje TV. Poznam tudi take, ki so prodali stanovanje v mestu in kupili majhno posest na deželi, kjer delajo vse poprej navedeno, ob tem pa še pridelujejo lastno hrano. Toda tudi ti ne morejo popolnoma odrezati popkovnice, ki jih veže s ponorelim svetom. Razlog je njihova fizična odvisnost od priključkov za električno energijo, javni vodovod in komunalne storitve.

Visoka stopnja neodvisnosti bi bila seveda možna v ekovasi, ki bi bila samozadostna do te mere, da bi bil odklop mogoč. Odklop od ponorelega sveta bi omogočali ekonomska, energetska in prehranska samozadostnost z uporabo tradicionalnih lokalnih virov, pa popolna reciklaža odpadkov, tudi lokalni vrtec in osnovna šola, težje pa bi bilo pri zahtevnejših storitvah zdravstvenega sistema. V Sloveniji ne obstoji še nobena ekovas, čeprav ima tudi ta manjšina ljudi (za zdaj je še manjšina) vso pravico, da živi po svojih zamislih. Enostavno, ker ne ogrožajo nikogar in ohranjajo naravo! V tujini je zgledov nič koliko, vključno z lokalno valuto, ki omogoča lokalni skupnosti še višjo stopnjo avtonomije. Skupnosti delujejo v skladu z gesli: avtonomija, svoboda, samouprava. Majhne samozadostne skupnosti vse bolj postajajo novodobne refugije najbolj ozaveščenih ljudi, ki so obupali nad brezupnimi poskusi reševanja sveta pred propadom in se raje posvečajo reševanju sebe pred ponorelim svetom. To ni umik obupancev ali beg strahopetnih, ravno nasprotno, to je zgled drugim, da je možen drugačen svet, ki ga tudi živijo. To je častno dejanje ta čas najpogumnejših ljudi.

Slovenski Machu Pichu

Nastajanje novodobnih refugijev me spominja na dobo teme, ki je po razpadu Rimskega imperija za nekaj stoletij zagrnila Evropo. Vdori, plenjenje in morija Germanov, Hunov, Ostrogotov, Langobardov in Slovanov so prisilili staroselce, da so se zaradi golega preživetja umaknili v težko dostopne kraje, neosvojljive višinske utrdbe – refugije, imenovane tudi gradci. Pri nas so jih arheologi odkrili več kot trideset, najbolj znani so Rifnik pri Celju, Tonovcev gradec pri Kobaridu, Ajdovski gradec pri Sevnici in Ajdna pri Žirovnici. Doživetje Ajdne je nekaj nepozabnega, to je mističen prostor, ki široko razpira krila duha, to je slovenski Machu Pichu!

Nikakor nisem nasprotnik tehnološkega razvoja in razcveta ustvarjalnega inženirskega duha. Sem pa borec proti temu, da kapital financira zgolj tiste inženirske rešitve, ki nosijo profit, in rešuje samo tiste probleme, katerih reševanje prinaša profit. S tem pa kapital ne samo zavira razvoj najboljših tehnoloških rešitev, temveč s proizvajanjem vedno novih nerešenih problemov tlakuje pot človeštva v uničenje. Vergil je zapisal: »Facilis descensus Averno.« (Pot v pekel je lahka), Livij pa je ponudil rešitev: »Periculum in mora.« (Nevarnost je v odlašanju). Hudo se piše družbi, ki ne upošteva niti dva tisoč let starih antičnih modrosti.

Sanjske obljube trajnostnega razvoja

Zelena gibanja v svetu so se rodila v 70. letih s knjigo Nema pomlad« Rachel Carson in z izdajo Meje rasti Rimskega kluba leta 1972. To je bil čas svetovnih kampanj za rešitev kitov in ohranjanj deževnega pragozda. Gibanja so bila množična in tako vplivna, da jim je morala prisluhniti politika. Posledica je bil Svetovni vrh v Riu de Janeiru 1992. Romantična vznesenost zelenih je bila na vrhuncu, obljube so bile sanjske, pojavil se je nov koncept – »trajnostni razvoj«, a je v naslednjih dvajsetih letih doživel popolno zlorabo kapitala in politike. Dokaz je bil že Rio +20 leta 2012, ko so lahko le še beležili katastrofalno poslabšanje planetarnega ekosistema in perspektive človeštva. Vzroki so znani, pred tem sta se pojavila zombija neoliberalizma v prikaznih Margaret Thatcher in Ronalda Reagana ter pojem trajnostni razvoj prežvečila in izpljunila zgolj kot novo priložnost za dobičke.

Začele so se velike »zelene« prevare in hkrati z njimi se je pojavila nova podvrsta zelenih gibanj, načelovali so jim t. i. neoekologisti. Sprva del zelenih gibanj so sedaj že postali prevladujoče zeleno gibanje v svetu. Kdo so torej neoekologisti?

Pojav neoliberalcev v ekonomiji in neoekologistov v družbi na prvi pogled nima ničesar skupnega. »Nei« so dogmatični fanatiki v promociji najbolj uničevalne oblike kapitalizma, neoekologisti pa naj bi se borili za varovanje okolja in narave. Toda poglejmo si jezik obojih, ki temelji večinoma na jeziku kvantitativne znanosti in ekonomskih analizah. Oboji so zrasli ob kriznih dogajanjih, oboji so glasni in dobro plačani in oboji so prepričani, da imajo najboljše rešitve. Neoekologisti se s samo naravo ne ukvarjajo več: v naravi ni nič več »divjega«, povsod so ljudje; narava je bolj odporna kot smo do nedavnega mislili, saj se zlahka prilagaja človekovim posegom. Napredka človeka ne smemo omejevati, človek res uničuje naravne habitate, toda narava ustvarja vedno nove: sedaj se kune sprehajajo po velemestih, medvedi po predmestjih in sokoli gnezdijo po stolpnicah. Nesmiselno se je boriti proti izsekavanju Amazonije, proti industrijskemu kmetijstvu, proti potrošništvu. Prihaja čas znanosti, ki bo rešila vse probleme, povezane z napredkom: biotehnologija, sintetična biologija, geoinženiring in nove zelene tehnologije. In prav pri novih zelenih tehnologijah so neoekologisti najglasnejši. Hkrati so začeli cenovno vrednotiti »ekosistemske storitve«, ki se lahko kupujejo in prodajajo kot blago, cenovno vrednotijo in tržijo se tudi izpusti CO2. Bodite pozorni! Pojavljajo se kriteriji kvantitativnih in cenovnih analiz, skratka tržnih cen, kar vse skupaj vodi na trg. In spet smo pri »nevidni roki trga«, ki ureja vse v družbi. »Nei« in neoekologisti so neverjetno povezani. Oboje preveva tehno/tržni optimizem in oboji prisegajo na veliko trojko Big Science/Big Tech/Big Money. Denar je seveda na prvem mestu.

Neoekologi s kapitalskim interesom

Poprej sem navedel, da neoliberalni kapitalizem rešuje samo probleme, ki nosijo profit. To je hkrati luknja, skozi katero teče denar od »neov« k neokologistom. Neoekologisti namreč javno odpirajo samo tiste probleme in zagovarjajo samo tiste »zelene« rešitve, za katerimi stoji kapitalski interes. Druge komajda omenjajo. Besednjak neoekologistov ne premore besed in metafor, ki govorijo o duhovnih dimenzijah človekovega bivanja, o duhovni povezanosti človeka z naravo, ne govore o viziji človeka umetnika, o intuiciji, čutnosti, čustvenosti, o etiki in morali, o novi kozmologiji človeka. Nič tega ni najti v njihovem besednjaku, zgolj jezik znanosti in ekonomije, ki ju povezuje »nevidna roka« denarja.

Ta spoznanja so za nas, ekologe tradicionalnega kova, pomembna. Še vedno prisegamo na »meje rasti«, ostro odklanjamo potrošništvo in iščemo rešitve v spoju tradicionalnih znanj prednikov in najnovejših spoznanj znanosti. Živimo duhovni stik z naravo in ne zanima nas profit. Zato še vedno poslušamo krike, da smo idealisti in norci, da smo ekoteroristi, ki zaviramo napredek in želimo ljudi spraviti živet nazaj v jame ali pa vsaj v srednji vek. Neoekologisti pa nasprotno dobivajo politično podporo in denar korporacij, saj nastopajo kot propagandisti profita tistih, ki jih plačujejo. Tudi pri nas se pojavljajo »ekološka« društva takega tipa.

Pojdite na Ajdno in spoznajte naravo

Stari gozdovi niso »nedotaknjena narava«, tudi v njih gospodari človek. Toda ta človek ni ropar, ki uniči samoregulirajoči ekosistem in ga spremeni v plantažo. Reka ni »nedotaknjena divjina«, saj ob njej živi človek, toda umen človek je ne bo spremenil v odtočni kanal in s tem uničil hidrosistema pokrajine ter povzročil suše in poplave, ki jih poprej ni bilo. Tudi človeška družba je samoregulirajoči sistem, in če hoče majhen del človeške populacije maksimirati zgolj svojo pozicijo na račun večine, potem sistem postane nestabilen v vsaki točki in grozi mu kolaps. Civilizacijo smo privedli do točke kolapsa, zato so nujne radikalne spremembe sistema, sicer bomo kmalu potrebovali refugije, odmaknjena zatočišča za golo preživetje.

Do takrat pa le pojdite na Ajdno ter spoznajte duhovna sporočila narave in izročila prednikov.

NAMENITE 0,5% DOHODNINE, NAMESTO DRŽAVI, ZA PRIHODNOST NAŠIH OTROK!

AAG je okoljska NVO in deluje v JAVNEM INTERESU brez državnih subvencij – Podprite naše delo

Predogled slike

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.