Spust v Thrihnukagigur, najgloblje vulkansko brezno na svetu


Franc Malečkar

Franc Malečkar – član UO AAG

Z dvigalom čistilcev steklenih fasad v edino magmatsko ognjišče na svetu do črnega srca Islandije

Katera država bo leta 2114 za preko 240 kvadratnih kilometrov večja, brez vojn, nakupov in delovanja ljudi? V kateri državi ima skoraj vsak hrib svoj rojstni dan?

Spust z dvigalom skozi vulkansko žrelo z lavinimi stalaktiti na stenah (spodaj desno) v magmatsko jedro vulkana Thrihnukagigur

Prej, preden odgovorimo, se vrnimo za štiri desetletja nazaj. Armi Stefansson, takrat 22 letni študent matematike, je izvedel od pastirjev za globoko špranjo v enem od kraterjev na lavinem polju krajinskega parka Blafjoll, okoli pol ure vožnje, tj. 20 km južno od Reykjavika. Ocenil je, da je vsaj 100 m globoka, sodeč po metu kamna. Na celem otoku ni bilo tako dolge vrvi, zato jo je naročil pri izdelovalcih ribiške opreme. Žal je bila predebela za plezalno opremo. Privezal se je na konec in vanjo ga je spustilo šest kolegov. Poročal je o 130 m globoki ozki špranji, saj s skromno razsvetljavo ni presvetlil podzemnega prostora. Kasneje so jo uporabljali reševalci za vaje in našli prehod v brezno, tako da skupna globina presega 200 m. Z njimi je organiziral šestnajst let kasneje bolje opremljeno odpravo. Ugotovili so, da gre za edino ohranjeno magmatsko ognjišče na svetu z obokano dvorano s tlorisom treh košarkaških igrišč v katero bi lahko vstavili tako njujorški Kip svobode kot tudi 75 m visok zvonik evangeličansko-luteranske cerkve Hallgrimskirkja iz Reykjavika. Odkritje je želela posneti ekipa revije National Geographic. Reševalci so jo spustili vanj v košari za čiščenje steklenih fasad. To je vzpodbudilo razmišljanje, da bi edinstveno odkritje približali širšemu krogu radovednežev. Nekdanji reševalci in vrhunski planinci so ustanovili družbo, ki omogoča zadnja tri leta, da se od pozne pomladi do zgodnje jeseni dnevno spusti vanj do 75 oseb v do 14 članskih skupinah.

V začetku septembra sem se pridružil eni od teh, ki se je zbrala na parkirišču pred sedežem agencije v Reykjaviku. Zapeljali smo se do doma v vznožju smučišča, kjer smo lahko pustili odvečno opremo in dobili dežne plašče. Vreme je tu spremenljivo, je svaril izkušeni vodič in vulkanolog Tryggvi. Sledili smo mu okoli 45 minut po lepo urejeni stezi po valovitem lavinem polju do vznožja vulkana Thrihnukagigur, kar bi pomenilo Trije vrhovi kraterjev in se izgovori „frinukagigur“.

Na prvem postanku, pri lavini cevi Djupihellir (Dolga jama), smo izvedeli, da je islandski otok star 16 milijonov. Nastal je zaradi razmikanja Severno-ameriške in Evrazijske litosferske plošče z razlivanjem lave vzdolž srednje-atlantskega hrbta. Zemeljska skorja se še vedno razmika za približno 2 cm na leto vzdolž niza razpok v smeri JZ -SV in tako se Islandija še veča. Da je to res, smo nazorno izvedeli na na naslednjem postanku na mostiču preko preko poldrugi meter široke razpoke. Vodič je pojasnil, da sta bila robova razmaknjena le za korak ob pričetku njihovih raziskav. Od tu smo imeli lep pogled na niz treh vulkanov, ki izstopajo manj kot 100 m nad ravnico. Za skrajno severovzhodnega, v katerega se bomo tudi spustili, so ugotovili z radiomeričnimi meritvami, da je nastal z bruhanjem lave pod ledenim pokrovom pred 4500 leti. Zakaj se je ohranilo magmatsko jedro, ni še pojasnjeno, saj ni primerjav. Je edino na svetu. Običajno ga zapolni strjena lava ali pa se zaruši. Domnevajo, da je bil preusmerjen manjši izliv magme v večji iztok in jo je v tem jedru  „posesalo“. Stene so se krušile do nastanka svoda, ki zdrži hribinski pritisk. Vulkanolog H. Sigurdsson je zapisal: …Thrihnukagigur je edinstven, kot da bi nekdo potegnil čep in bi se magma iztočila iz jedra.

V baznem taboru, koči pod vulkanom, nas je sprejela skrbnica Britnis. Postregla nam je s čajem in ob leseni maketi razložila spust in varnostne zahteve. Pomagala nam je opremiti se z varnostnimi pasovi in čeladami s svetilkami. Proti vulkanskemu žrelu smo se podajali v 6 članskih skupinah. Med čakanjem smo se lahko sprehodili do bližnje lavine cevi in manjših zarušenih kraterjev. V podnožje enega od teh so splezali skozi preko 40 m visok „kamin“.

Kovinska konstrukcija dvigala nad vulkanskim žrelom

Čez okoli štiri metre širok in nekaj metrov daljši vhod je postavljena kovinska konstrukcija. Jon, Haron 21. stoletja, je vpel naše pasove na popkovine. Tako varovani smo dosegli v Nemčiji narejeno košaro za čiščenje steklenih fasad. Enakomerno smo se spuščali v brezno z razgaljenimi vijugavimi plastmi lave in stalaktiti, ki so nastali z njenim strjevanjem. Postopoma se je pod nami odpirala 50 m široka in 70 m dolga dvorana. Pristali smo na podoru in se takoj umaknili za „rdečo linijo“, ki je označevala nevarno območje, na katerega bi se lahko vsule skale iz brezna. Stene so v raznobarvnih pasovih kamnin, nastalih zaradi delovanja vrele magme. Rjave barve so tiste, ki imajo v sebi več bakra, rumene so bogatejše z žveplom in rdeče z oksidiranim železom. Črno je obarvana originalna lava, ki je razgaljena vzdolž okoli 10 m široke razpoke in v lavini cevi v steni. V njenem podnožju je tudi viden stik s starejšim vulkanom, ki ga prekriva pepel. Vodič nam je predstavil še varnostne in naravovarstvene norme in nam dal prosto za okoli polurni krožni sprehod preko skal, ki tvorijo stožčasto oblikovana tla dvorane. Imeli smo čas, da smo lahko doživeli živopisnost kupole v kateri izstopa črno „srce“, geodi podobna lavina cev. Med našim raziskovanjem so se spuščale druge skupine, najprej kot drobne lučke pod svodom …

Pasovi različno obarvanih kamnin zaradi magmine vročine in stik s starim vulkanom (na levi)

Vodič nas je ponovno zbral v košari in krenili smo proti površju. Svetilke na dnu so postajale bolj in bolj podobne podzemnemu ozvezdju. Na vrhu vulkana nas je sprejela mavrica, ki se je razpela preko islandske prestolnice na obzorju. Bliže smo se razgledali preko čel vulkanskih jezikov, obraščenih z živo rumeno-zelenimi mahovi in lišaji. Britnis nas je pričakala z joti podobno enolončnico in delila z nami navdušenje. Na povratku proti izhodišču nas je vodič pospremil preko planjav pahoehoe, tj. vrvičaste lave, do kilometer dolge lavine cevi Langihellir (Dolga jama). Nastala je s strjevanjem površine reke lave, ki izteče in za njo ostanejo praznine. Kasneje se je strop vdrl, kar nam je omogočilo, da smo občudovali tako police kot v smer toka obrnjene mehanske stalaktite.

Podori stropa omogočajo dostop v lavino cev Langihellir s stalaktiti v smeri njenega toka

Ob povratku preko kamnitih planjav, z mahom ozelenelimi kupčki strjene lave, proti islandski prestolnici, sem skušal strniti vtise. Povsem se strinjam z novinarjem CNN, ki pravi: … eden od 20 krajev na svetu, ki jih morate videti prej, preden umrete …

Dodal bi, ne gre samo za izjemen naravni pojav, poudaril bi še dobro pripravljen trajnostno naravnan obisk turistov, kjer je dovolj odviti nekaj vijakov in narava ostane, kot je bila prej, ter srčen, strokovno podkovan tim … vse spoštovanje!

Več podrobnosti o spustu v Thrihnukagigur, najgloblje vulkansko brezno, oz. edino magmatsko jedro na svetu, je na povezavi: http://www.insidethevolcano.com/

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.