“Alenka Bratušek” »PRI IZBIRI MI JE DAL CERAR PROSTE ROKE«


Tako Jean-Claude Juncker o izboru Alenke Bratušek na položaj podpredsednice Evropske komisije zadolžene za energetsko unijo. Izbranka bo – kot pravi novi prvi mož vseevropske vlade -, v sodelovanju z drugimi podpredsednicami in podpredsedniki, vodila in koordinirala delo nekaj komisarjev, oz. komisark, še zlasti za podnebne ukrepe in energijo, promet in prostor, notranji trg, industrijo, podjetništvo, okolje, pomorske zadeve in ribištvo, regionalno politiko, kmetijstvo in razvoj podeželja, raziskave, znanost in inovacij ter….konec. Kaj pa še ostane? Šolstvo, zdravstvo in sociala. In ali bo vsemu temu kos, naša odhajajoča premierka? Sodeč po odzivih doma, kjer je nihče ne podpira, ne s koalicije, še manj z opozicije, pa tudi mediji in širša javnost ne, te vere ni veliko. Le s krogov energetike prihajajo pričakovanja, da bi utegnila koristiti slovenskim interesom na tem področju. Problem ostaja način, kako si je Bratuškova utrla pot k Junckerju, z dopisno sejo na kateri naj bi vlada potrdila Junckerjev seznam komisije, vred. Le ta ne obeta prijetnega mandata. Soudeleženec pri tej nečednosti, kajti se ni otepal temu, da bi se sam znašel ob bok Bratuškovi na listi treh kandidatov iz Slovenije, danes pa njen odločen nasprotnik, zunanji minister in predsednik DeSUSa, Erjavec, govori o nezakonitosti pri vladnem odločanju. Pritrjuje mu pravna eminenca, dr. Rajko Pirnat, in vso dogajanje proučuje Komisija za preprečevanje korupcije, ki čeprav ni še sklenila z delom, daje razumeti, da ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Ali bo njeno poročilo, ko bi, recimo, samo-promovirano Bratuškovo obremenilo nezakonitega ravnanja, kaj učinkovalo na odločitev Junckerja in ali bo spodbudilo novega slovenskega premiera, dr. Cerarja, da odločneje poseže vmes in preklice domnevno nezakoniti sklep vlade ter prisili predsednika Evropske komisije k zamenjavi Bratuškove z novim slovenskim imenom, ostaja neznanka, pri čemer mnogi že valijo odgovornost za posledice (negativni odzivi v EU, težave pri komuniciranju Bratuškove s slovenskimi oblastmi, siceršnja neučinkovitost pri opravljanju sprejetih nalog itd…) na Cerarja samega. V nekem smislu tudi sam Jean-Claude Juncker: »Dal mi je proste roke!« Ker je za enkrat temu tako in nič ne kaže, da bi Junckerja pisma ki mu jih pošiljajo njegovi slovenski politični zavezniki – glej ostrino Janševega – ter siceršnje vesti iz Slovenije o negodovanju do njegovega izbora, omajale, bo Bratuškova na preizkušnji znanja, sposobnosti in pojasnjevanja »zakonitosti« ter »demokratičnosti« njene poti v Bruselj, na zaslišanjih pred pristojnimi odbori Evropskega parlamenta. Glede na raznolikost nalog, ki jih je Juncker predvidel za slovensko komisarko, bo njenih zagovorov kar veliko. Pa, recimo, da ji uspe tudi skozi to sito, prvi velik izziv, če želi vsaj malce popraviti vtis, ki ga je pustila doma in si znova prislužiti kak drobec naklonjenosti lastnega naroda, bo opredelitev do vsaj treh reči: do požrešnega TEŠa 6, do prihoda ruskega Južnega toka na slovensko ozemlje in do plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. S slednjim se tudi sam ukvarjam, zato kako besedo več. Evropski seznam infrastrukturnih energetskih projektov, ki bodo lahko pohrustali nekaj manj kot 6 milijard evrov do leta 2020 je že sprejet. Nanj je tudi »uplinjevalnik UZP v Severnem Jadranu«, ni pa določeno katerega tipa, oz. katere tehnologije in kje. Nadvse sporni žaveljski terminal ni še povsem pokopan – le evropskega sofinanciranja ne more biti deležen, če se z njim Slovenija ne strinja -, pa že drug tovrstni objekt, sicer manjših dimenziji in zmogljivosti ter z, do morja, manj škodljivo tehnologijo uplinjevanja, se pojavlja v bližnjem Tržiču – Monfalconu. Še v fazi projekta, seveda, a za razliko od žaveljskega, že z vrsto potrebnih soglasji in političnih podpor. Da bi kdo ponujal bolj varne in za okolje manj tvegane rešitve, kot so uplinjevalniki fiksni ali plavajoči sredi morja, na večjih globinah, daleč od obal, oziroma koriščenje vseh zmogljivosti off-shore terminala v Portu Viru, ki danes obratuje le s 60% kapacitete in bi z izgradnjo le plinovoda do Furlanije Julijske Krajine, zadostil povpraševanju po zemeljskem plinu na tem prostoru, ni ne duha ne sluha. Niti ne o odzivih dotičnih vlad na pobude civilne družbe in strokovnih krogov, da bi vzpostavile (italijanska, slovenska in hrvaška) neko skupno omizje o diferencirani (da ne bi bili odvisni le od ruskega) dolgoročni dobavi tega plina na območju Severnega Jadrana, oz. o načinih in lokacijah le te. Odhajajoči komisar za okolje, dr. Potočnik, se je pridružil tem pozivom, pozval je vlade k iskanju skupnih rešitev. Bo Bratuškova ravnala enako in morda tudi sprožila kako bolj konkretno iniciativo? Če ne bo odzivov v relativno kratkem času, bo uplinjevalnik v Tržiču že stal, nevarni plinski tankerji bodo pripluli in težko jih bo odgnati. Da ne bo nesporazuma. Zemeljski plin je dobrodošel, še več, le z njim bomo v naslednjih desetletjih, oz. do ustreznega napredka obnovljivih virov, ki bodo tudi ekonomsko upravičeni, nadomestili ostala, zlasti podnebju veliko bolj škodljiva fosilna goriva, a naj prispe po čim bolj varnih, okolju prijaznih in družbeno sprejemljivih poteh.

Koper, 10.9.2014
sodelavec bivšega Tehničnega omizja o uplinjevalnikih, Aurelio Juri

Il progetto del mini-rigassificatore

PLINSKI TERMINAL V TRŽIČU NAČRTOVAN BLIŽJE REKI SOČI, KI JE STOLETJA NAPLAVLJALA ŽIVO SREBRO V TA DEL JADRANA PREDSTAVLJA ENAKO ALI ŠE VEČJO GROŽNJO DVIGU TEŽKIH KOVIN V SEVERNEM JADRANU, KOT JO JE ŽAVELJSKI TERMINAL!

Plinovod Južni tok

JUŽNI TOK, KI BI UNIČIL ZGORNJE-SAVSKO DOLINO SKUPNO Z ZAŠČITENIMI “ZELENCI” ( IZVIR SAVE DOLINKE) VRED!

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.