Uplinjevalnik zemeljskega plina v severnem Jadranu… kako naprej?


Pred dnevi je evropska komisija potrdila seznam prednostnih energetskih projektov za obdobje 2014–2020, ki jim bo na voljo delež sofinanciranja v skupni vsoti pet milijard in 800 milijonov evrov. Med 250 projekti jih je okoli 100 za prenos in skladiščenje plina, tudi zemeljskega. Žaveljskega, za katerega se je potegovala Italija, ni več, a se tovrstnemu terminalu na območju severnega Jadrana EU vendarle ne odpoveduje. Določa le, da naj Italija lokacijo poišče v soglasju s Slovenijo.

Lepo, toda ali to tudi pomeni, da je sporni uplinjevalnik onstran miljskega zaliva povsem pokopan? Ne, le da ne more biti deležen evropskega denarja. Da ni več na spisku, še ne pomeni, da je nad njim prepoved, in investitor, španski GasNatural, bo ta svoj interes, da ga zgradi ali da si vsaj povrne že vloženi denar, skušal uveljaviti z vsemi sredstvi, zlasti z zahtevo po čim višji odškodnini za propadli posel. In pri tem bo imela italijanska vlada, če ne bo toliko spretna, da bo dokazala goljufivost dokumentacije, s katero je investitor operiral, kar nekaj preglavic.

A pustimo to njenim skrbem in verjemimo, da so Žavlje, kot ocenjuje naš infrastrukturni minister Samo Omerzel, že »zgodovina«.

Kaj sledi zdaj? Ja, to, da mora Slovenija pristopiti k pogovorom z Italijo o tem, kje in verjetno tudi s katero tehnologijo namestiti terminal, ki ga Evropska unija hoče v severnem Jadranu. Pri tem je koristno vedeti, da je postavitev takega objekta veliko bolj v poslovnem oziroma izvoznem interesu Italije kot notranjeenergetskem, ker ima Italija zemeljskega plina za svoje potrebe že sedaj dovolj (porabi ga okoli 85 milijard kubičnih metrov na leto in bo, s prihodom »ruskega« Južnega toka čez kakšno leto, kapaciteto povečala za še dodatnih 22 milijard, kar bo povsem zadostilo tudi dolgoročno načrtovani porabi 105 milijard!). Sicer je skupni interes članic EU, da se odvisnost od ruskega plina zmanjša z alternativnimi oziroma diferenciranimi potmi dobave, in ena od najkrajših in najbolj uporabnih, zlasti za dobavitelje iz arabskega sveta, je seveda Jadran.

Sprejmimo torej ta izziv in podajmo se k iskanju čim pametnejših rešitev. In zagotovo niso pametne, če težijo h kopenskim postavitvam ter s tehnologijami, kot je predvidena žaveljska, ki so že 40 let zastarele in zato toliko nevarnejše. Obstajajo tri osnovne tipologije uplinjevalnikov zemeljskega plina: Onshore, torej kopenski terminal, kot so Žavlje ali tisti, ki ga je vsiljevala nemška TGE v Kopru, čeprav z različno tehniko uplinjevanja (prvi z uporabo morske vode, drugi z notranjim izgorevanjem); Offshore Gravity Base, ki je fiksni terminal na morju, kot je že nekaj let postavljen v Porto Viru pri Rovigu ali kot bi ga neka druga španska družba rada postavila sredi Tržaškega zaliva tik ob morski meji s Slovenijo; ter Offshore FSRU (Floating Storage Regassification unit), kar pomeni plavajočo uplinjevalno skladiščno enoto, kot jo poznajo v Livornu. Gre v bistvu za posebej predelan in uplinjevanju ter skladiščenju plina prilagojen tanker, ki je povezan z oddaljeno obalo prek plinovoda.

Zagotovo je slednja najmanj sporna rešitev, če ne drugega, onemogoča tveganja za varnost naseljenih območij in dejavnosti na kopnem, in ker je v večjih globinah, tudi zmanjšuje škodljive vplive na morje in njegov ekosistem.

A obstajata, kolikor je znano skupini strokovnjakov, zbranih v čezmejnem tehničnem omizju za uplinjevalnike v Tržaškem zalivu (gre za dvajseterico profesorjev in drugih ekspertov s področij ladjedelništva, pomorskega prava, energetike, varnosti in morske biologije, ki so s triletnim preučevanjem dokumentacije za žaveljski terminal ugotovili in utemeljili njegovo škodljivost in nesprejemljivost ter s tem prispevali k obratu mnenja lokalnih in deželnih oblasti FJK do omenjenega projekta), še dve manj invazivni rešitvi: to sta »žepni« plavajoči uplinjevalnik, kot ga na primer proizvaja norveška družba TORP, ki je zasidran sredi odprtega in globokega morja, na katerega se klasični plinski tanker priklopi ter prenese utekočinjen plin, ki ga sistem predela in prek plinovoda dostavi trgu, ali projekt, znan po imenu Triplete, ki sestoji iz tankerja novejše generacije z uplinjevalnikom na krovu in s črpalno oziroma dostavno zasidrano bojo, ki enako kot prejšnji sistem omogoči dostavo plina v naravni obliki na kopno. Slednji bi naj bil, če bi prišlo do dogovora med Slovenijo, Italijo in Hrvaško, lociran v mednarodnih vodah, a čim bližje stičišču med tremi teritorialnimi vodami, ter povezan s tremi plinovodi na vse tri trge. Države bi ga upravljale skupaj z neko vrsto joit venture.

O tem sem si, v imenu omenjenega omizja, s katerim sodelujem že od njegovega nastanka, dovolil neformalno obvestiti naša pristojna ministra za okolje in infrastrukturo, Dejana Židana in Sama Omerzela, ne le v upanju, ampak kar prepričanju, da bo v to smer, ob ustrezni preveritvi povedanega in predlaganega s pomočjo domače stroke, tudi oblikovana slovenska pogajalska platforma ali kar slovenska ponudba za bližajoče se pogovore z Italijo s smiselnim povabilom tudi Hrvaške.

Odzivi bodo pokazali, ali imamo v tehničnem omizju prav oziroma ali se bo ta pobuda prijela in bo iz nje končno tudi nekaj nastalo. Srečno.

Aurelio Juri, sodelavec čezmejnega tehničnega omizja o uplinjevalnikih

Alpe Adria Green deluje, brez redno zaposlenih. Finančna sredstva za naše delovanje prispevajo občani, preko:

-članarin

– od dela dohodnine, ki jo lahko daste AAG, namesto državi – več:

https://alpeadriagreen.wordpress.com/dohodnina-obrazrc/

– od donacije  DubLi – Travel, Shopping, Entertainment & Savings, če izberete potovanje ali nakupujete na tej spletni strani:

https://alpeadriagreen.files.wordpress.com/2010/11/aag-reklama2.jpg?w=620

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.