Bruce Lipton – MOČ UMA


 

 

MOČ UMA

Bruce Lipton

Čas prebujanja

Živeti v svetu pod tvojo kožo, je živahna prestolnica s 50 trilijoni celic in vsaka od teh celic je biološko in funkcionalno enakovredna miniaturnemu človeku. Splošno priznano mnenje je, da je usoda in obnašanje naših notranjih celičnih prebivalcev programirana v njihovih genih. Od kar sta Watson in Crick odkrila genetično kodo, je bila javnost programirana z dojemanjem, da DNA, ki smo jo v momentu koncepcije prevzeli od naših staršev, določa naše lastnosti in značaj. Poleg tega, nas je ta splošen pogled na genetiko tudi prepričal, da so dedovalni genski programi nespremenljivi, to je enako kot računalniški program « beri samo.«

Ideja, da je naša usoda neizbrisno določena v naših genih, je bila izpeljana iz danes že zastarele predstave znane kot genetski determinizem. Še vedno vlada splošno prepričanje, da geni, ki se prenašajo po liniji družinskih rodovnikov, »kontrolirajo« veliko čudovitih lastnosti, kakor tudi veliko disfunkcionalnih lastnosti, kot so rak, Alzheimerjeva bolezen, diabetes, depresija ter ostalih. Kot »žrtve« dedovanja genetskih sil, ki so zunaj naše kontrole, sebe razumemo kot nemočne glede razvoja našega življenja. Na žalost predpostavka, da smo nemočni, je pot osebne neodgovornosti.»Saj tako nič ne moremo narediti….. zakaj naj bi se sploh trudili?«

Razbite iluzije

Takoj, ko se je v poznih 1980 začel Projekt Človeški genom, so znanstveniki začeli razumevati novi vzorčno-razbit pogled o delovanju življenja. Njihov revolucionarni preobrat v raziskavi, je postal temelj za novo vejo znanosti, znano kot epigenetična kontrola. Svet epigenetike je stresel temelje biologije in medicine. Razkril je, da mi nismo »žrtve« naših genov, ampak da smo »vladarji« naših genov. Običajna verzija dedovanja, ki se jo v šolah še vedno uči, poudarja »genetsko kontrolo«, ki se dobesedno bere kot »kontrola genov«. Toda, na novo odkriti mehanizem epigenetične kontrole, določa popolnoma drugačen pogled kako življenje deluje. Predpona epi, ki je grškega izvora, pomeni »onkraj ali zgoraj«. Posledično, dobeseden prevod epigenetične kontrole se razume kot »kontrola nad geni«. Geni NE kontrolirajo življenje, življenje je kontrolirano z nekaj, kar je nad geni. Znanje pomeni moč in to znanje kako življenje deluje, prinaša najbolj pomembno osnovo v našem iskanju, ki nas opolnomoči. Epigenetika nas vodi od našega dojemanja, da smo žrtve, do naše pravilne vloge sodelujočega ustvarjalca.

Nova znanost epigenetike priznava, da so okoljski signali glavni regulatorji genske aktivnosti. Kot opisano v Biologiji prepričanj: Sprostiti Moč Zavesti, Snov in Čudeži, celice berejo in se z uporabo stikal v proteinu membrane odzivajo na pogoje njihovega okolja. Aktivirana stikala pošljejo signale v citoplazmo, ki kontrolira vedenje in regulira gensko delovanje dednega zapisa zgradbe telesa. Proteini so celični molekularni gradniki in njihov značaj nas oskrbi s psihičnimi in vedenjskimi lastnostmi.

Neverjetno, epigenetska informacija lahko spreminja ali ureja čitalnik genskega zapisa za ustvarjanje preko 30.000 različnih opcij proteinov iz istega gena. To urejanje procesa lahko poskrbi za normalno delovanje proteinskih proizvodov, kakor tudi za nefunkcionalne proteine iz istega gena. Nekdo se lahko rodi z zdravimi geni in preko epigenetskega procesa izrazi mutirano obnašanje kot je rak. Enako, se nekdo lahko rodi z defektnimi mutiranimi geni in preko epigenetičnega mehanizma ustvari normalne zdrave proteine in delovanje. Ustaljeno mnenje, da genom predstavlja »beri samo«programe, je sedaj dokazano napačno. Epigenetični mehanizem spremeni čitalnik genetične kode, zato geni dejansko predstavljajo »beri-piši » programe, kjer življenjske izkušnje z učinkovitostjo na novo opredelijo (ang.prev. redefine) posameznikov genetski izraz. Ko organizmi izkusijo okolje, se njihov sprejemni organizem tako fino uglasi z genetskim izrazom, da s tem poveča njihovo možnost za preživetje. Okoljski vpliv nad genomom je dramatično razkrit v študiji identičnih dvojčkov. Ob rojstvu, dvojčka, ki imata enak genom, izražata skoraj enako gensko aktivnost. Ampak, ko pridobivata življenjske izkušnje, jih njihove osebne individualne izkušnje in dojemanja vodita k aktivaciji popolnoma različnih parov genov.

»Nova« biologija je osnovana na dejstvu, da dojemanja kontrolirajo vedenja IN gensko delovanje. Ta popravljena verzija znanosti poudarja realnost, da mi učinkovito kontroliramo naše genetsko izražanje trenutek na trenutek, skozi celo naše življenje. Namesto, da sebe vidimo kot žrtve genov, je bolje, da sprejmemo odgovornost, da so naša prepričanja tista, ki dinamično oblikujejo našo biologijo in vedenja. Izražanje zdrave ali dis-eased ( prev. bolezenske) biologije je direktno odvisno od natančnosti posameznikove razlage ali dojemanja njegovega okolja. Nepravilna zaznavanja ponovno napišejo genetski izraz ravno tako učinkovito kot pravilna zaznavanja, ampak s še resnejšimi, včasih celo življenjsko nevarnimi posledicami.

Od Mikrokozmosa celice do Makrokozmosa Uma

Prve tri in pol bilijona let življenja na tem planetu, je biosfera vsebovala masivno populacijo posameznih enoceličnih organizmov, kot so bakterije, kvasovke, alge in praživali, kot sta znani ameba in paramecij. Pred približno700 milijoni leti, so se posamezne celice začele združevati v mnogocelične kolonije. Zavedanje celic, ki jim je združitev v skupnost omogočala, je bilo veliko večje kot pa posamezno zavedanje celice. In ker je zavedanje glavno dejstvo v preživetju organizma, so skupne izkušnje ponudile njihovim prebivalcem veliko večje možnosti za preživetje in reprodukcijo.

Prve celične skupnosti, kot so najzgodnejše človeške skupnosti, so bili osnovni lovsko-združeni klani, kjer je vsak član družbe ponudil enake usluge za podporo preživetja skupnosti. Ampak, z zgostitvijo prebivalcev so celične in človeške skupnosti dosegle večje število, zato ni bilo več učinkovito in uspešno, da so vsi posamezniki delali enako delo. V obeh tipih skupnosti, je evolucija vodila posameznike, da prevzamejo specializirane naloge. Na primer, v človeški skupnosti, so se nekateri člani osredotočili na lov, drugi na domača opravila in nekateri na vzgojo otrok. V celični skupnosti je specializacija pomenila, da so se nekatere celice začele razlikovati kot prebavne celice, druge kot srčne celice in ostale kot mišične celice.

Večina od trilijonov celic, ki so zgradila telesa kot so naša, nima direktne predstave zunanjega okolja. Celice jeter »vidijo« kaj se dogaja v jetrih, ampak neposredno ne vedo kaj se dogaja v svetu zunaj kože. Funkcija možganov in nervoznega sistema je, da razbere stimulacije okolja in pošilja signale celicam, ki povežejo in regulirajo življenjsko pomembne funkcije telesnega sistema organov.

Uspešna narava mnogocelične skupnosti je omogočila razvijajočim možganom, da namenijo veliko število celic za uporabo shranjevanja, pomnjenja in povezovanja zahtevnih zaznavanj. Sposobnost spomina in izbire med milijoni izkušenih zaznavanj v življenju, je oskrbela možgane z mogočno kreativno bazo podatkov iz katerih lahko ustvarja kompleksne sezname vedenjskih repertoarjev. Ko so ti programi vedenja dani v igro, oskrbijo organizem s karakterističnimi lastnosti zavesti. V tej razlagi je izraz zavest uporabljena v njeni najbolj osnovni vsebini…stanje biti prebujen in se zavedati kaj se dogaja okoli tebe.

Mnogo znanstvenikov raje razmišlja o zavesti kot o digitalni kvaliteti, ki jo organizem ima ali je nima. Ampak, ocena evolucije bioloških lastnosti predlaga, da se je zavest, tako kot vse ostale kvalitete, razvijala skozi čas. Posledično, značaj zavesti se bo verjetneje izražal kot vzpon zavedanja od njegove enostavne korenine v preprostem organizmu do enkratnega značaja budne zavesti (ang. prev. self-cousciusness), ki se manifestira v človeku in drugih višjih vretenčarjih.

Izraz budno zavestni, je posebno povezan z majhno evolucijsko prilagoditev v možganih znano kot prefrontalni korteks (del možganov v čelnem režnju). Prefrontalni korteks je nevrološka ploščad, ki nam omogoča, da se zavedamo naše osebne identitete in izkusimo kvaliteto »misliti«. Opice in nižji organizmi nimajo budne zavesti. Ko se opica gleda v ogledalo, nikoli ne prepozna, da gleda samo sebe; vedno zazna odsev v ogledalu kot drugo opico. Nasprotno, nevrološko bolj razviti šimpanzi z gledanjem v ogledalo, prepoznajo, da je odsev predstavitev njih samih. Pomembna razlika med možgansko zavest in prefrontalnim korteksom budne zavesti je, da zavest omogoči organizmu, da oceni in takoj odgovori na tisti trenutek pomembne pogoje njegovega okolja. Obratno temu, pa budna zavest omogoči posamezniku, da je posrednik v posledicah njegovega delovanja ne samo s tem, kako to vpliva na sedanji trenutek, ampak tudi kako bo to vplivalo na posameznikovo bodočnost.

Budna zavest je evolucijski dodatek k zavesti, ki skrbi za drugo vedenjsko-ustvarjalno ploščad, ki vključuje vlogo »sebe« v procesu sprejemanja odločitev. Medtem, ko običajna zavest omogoča organizmom, da so udeleženi člani v dinamiki življenjske »igre«, kvaliteta budne zavesti omogoča možnost, da je istočasno tudi opazovalec v »publiki« . Iz perspektive našega bitja, možnost da opazuje vlogo svojega »bistva« v razodevanju »igre« pomeni, da budna zavest oskrbi posameznika z opcijo za samo refleksijo, pregled in popravek delovanja njegovega karakterja. Counscious ( prev. zavestni) in self-conscious( prev. budno zavestni ) funkciji možganov, bi se lahko skupno imenovalo um.

V običajnem govoru je možganski zavestni mehanizem, povezan z avtomatičnimi spodbudno-odzivnimi vedenji, mišljen kot podzavestni ali nezavestni um, ker njegovo delovanje ne potrebuje niti opazovanja, niti pozornosti budno zavestnega uma. Funkcije delovanja podzavestnega uma so se razvite veliko prej kot prefrontalni korteks. Posledično je bil podzavestni um, brez doprinosa ali sodelovanja bolj razvitega budnega uma, v stanju uspešno voditi delovanje in vedenje telesa. Podzavestni um je neverjetno mogočen procesor informacij, ki lahko posname opazovane izkušnje (programe) in jih za vedno, s pritiskom na gumb, zaigra za nazaj. Zanimivo, veliko ljudi se je zavedlo delovanja njihovega podzavestnega, avtomatično programiranega uma samo takrat, ko so spoznali, da so kot posledico tega, da je nekdo »pritisnil na njihov gumb«, delovali nehoteno.

Moč podzavestnega uma leži v zmožnosti, da z izredno veliko hitrostjo predela masivne količine informacij, ki jih pridobi z direktnimi in indirektnimi življenjskimi izkušnjami. Ugotovili so, da ima neproporcionalno večja masa možganov, ki skrbi za funkcije podzavestnega uma, zmožnost interpretacije in odziva s preko 40 milijoni živčnih impulzov na sekundo. Nasprotno, pa je ugotovljeno da lahko majhen, budno zavesten um prefrontalnega korteksa, predela okoli 40 živčnih impulzov na minuto. Kot procesor informacij je podzavestni um 1 milijon krat bolj mogočen od budno zavestnega uma.

Kot kompromis v pridobivanju računalniških bravur podzavestni um izraža obrobno kreativno sposobnost, tako, ki jo najbolje lahko primerjamo s prezgodaj zrelim 5- letnim otrokom. Nasprotno svobodni volji, ki jo ponuja zavestni um, podzavestni um predvsem izraža predhodno posnete, stimulativno-odzivne »navade.« Enkrat, ko je vzorec obnašanja naučen, kot na primer hoditi, se obleči ali voziti avto, so ti programi procesirani kot navade podzavestnega uma, kar pomeni, da lahko izvajaš te kompleksne funkcije brez da si na njih pozoren.

Nasprotno masivni predelavi informacij podzavestnega uma, je manjši prefrontalni korteks, odgovoren za budno zavedanje, omejen le na žongliranje z majhnim številom opravkov v istem trenutku. Čeprav je njegova sposobnost za množične opravke psihično omejena, pa se budno zavestni um lahko osredotoči in kontrolira katerokoli funkcijo v človeškem telesu. Nekoč se je mislilo, da so nekatere funkcije telesa nad kontrolo budno-zavestnega uma. Takšne nehotene funkcije so vključevale regulacijo srca, krvni pritisk in telesno temperaturo, to so delovanja, ki jih kontrolira avtonomni podzavestni živčni sistem. Ampak, danes je ugotovljeno, da jogiji in drugi praktikanti, ki trenirajo njihov zavesten um, absolutno kontrolirajo funkcije, ki so prej bile označene kot nehoteno vedenje.

Podzavestne in zavestne komponente uma delujejo v tandemu. Podzavestni um kontrolira vsako delovanje, ki ni oskrbovano z budno zavestnim umom. Za večino ljudi velja, da je njihov budno zavestni um redko kdaj osredotočen na trenutno dogajanje, zato ker njihovi mentalni procesi stalno letijo z ene misli na drugo. Budno zavestni um je tako močno zaskrbljen z mislimi na bodočnost, na preteklost ali z reševanjem namišljenih problemov, da večino našega življenja dejansko kontrolirajo programi podzavestnega uma.

Poznavalci nevrologi so zaključili, da budno zavestni um (ang. prev. self-conscious mind) sodeluje samo z 5 odstotno kognitivno dejavnostjo. Posledično, 95 odstotkov naših odločitev, akcij, emocij in delovanj prihaja iz ne opazovanega delovanja našega podzavestnega uma.

Enostaven vpogled…. Odločilne posledice

Preko upravljanja »programiranih« zaznavanj, um kontrolira našo biologijo, delovanja in gensko aktivnost. Sedež misli, svobodna volja, osebna identiteta, naša hotenja, želje in namere so majhen 40 »bitni« trdi disk budno zavestnega procesorja, ki kontrolira 5 odstotkov ali manj našega življenja na dan. Milijon krat bolj mogočen podzavestni um kontrolira 95 odstotkov ali več našega življenja z uporabo »navad«, ki izhajajo iz instinktov in dojemanj pridobljenih z življenjskimi izkušnjami.

Ta podatek odkriva, da naša življenja niso, kot mi po naravi verjamemo, kontrolirana z našimi osebnimi hotenji in željami. Premisli. Naša usoda je dejansko pod kontrolo predhodno programiranih izkušenj, ki jih upravlja podzavestni um. Najbolj mogočni in vplivni programi v podzavestnem umu so bili posneti v zavest v globoko pomembnem oblikovalnem obdobju, to je med nosečnostjo in šestim letom starosti. No, tukaj je zanka, ti podzavestni programi, ki so oblikovalci našega življenja, so direkten posnetek, ki izhaja iz opazovanja naših prvih učiteljev…naših staršev, bratov, sester in lokalne skupnosti. Na žalost, kot se psihologi, psihiatri in svetovalci dobro zavedajo, mnogo dojemanj o nas, ki smo jih pridobili v obdobju oblikovanja, so izražena kot omejena ali samouničevalna prepričanja podzavestnih programov.

Neznano dejstvo večini staršev je, da je um njihovih otrok nenehno snemal njihove besede in dejanja. Posledično, takrat, ko otrokom dajo vedeti, da si on ali ona ne zaslužijo stvari ali da niso dovolj dobri ali dovolj brihtni, so te izjave direktno posnete v podzavest njihovega otroka. Ker pa je naloga uma, da program poveže z resničnim življenjem, možgani proizvajajo primerne odzive življenjskim dražljajem in zagotovijo »resnico« programiranih dojemanj.

Pa prenesimo to razumevanje na vedenja določenega življenja. Zamisli si, da si 5-leten otrok, ki ima napade jeze v trgovini, ker želi imeti določeno igračo. Da bi utišal tvoj izbruh, oče zakriči:«TI si ne zaslužiš stvari.« Sedaj si odrasel človek in se z budno zavestnim umom zavedaš, da imaš kvalitete in moč za sprejem vodilnega položaja v tvoji službi. Medtem, ko je tvoj budno zavestni um osredotočen na te pozitivne odločitve, so vsa tvoja vedenja avtomatično vodena s programi bolj zmogljivega podzavestnega uma. Ker so tvoji osnovni programi vedenja pridobljeni v tvojih letih formacije, afirmacija tvojega očeta da » ti si ne zaslužiš stvari«, lahko postane avtomatična direktiva podzavestnega uma. Torej, medtem ko se z lepo mislijo osredotočaš na pozitivno bodočnost in nisi pozoren, se tvoj podzavesten um avtomatično vključi v samouničevalno vedenje z namero, da zagotovi, da se tvoja realnost ujema s programom, da si ne zaslužiš.

No, tukaj je ta zanka. Takrat, ko budno zavestni um ni osredotočen na sedanji trenutek, je delovanje avtomatično kontrolirano s podzavestnim umom. Takrat, ko je budno zavestni um prezaposlen z mislijo, ne opazi avtomatično vedenje podzavestnega uma. Ker 95 odstotkov ali več našega vedenja prihaja iz našega podzavestnega uma, nam je večina naših vedenj nevidnih.

Na primer, predstavljaj si, da nekoga zelo dobro poznaš in poznaš tudi njegove ali njene starše. Iz tvoje perspektive vidiš, da je prijateljevo obnašanje zelo podobno njegovim staršem. Tako nekega dne priložnostno pripomniš tvoji prijateljici:»Veš Marija, ti si ravno taka, kot je tvoja mama.« Zgrožena ali v šoku, ti bo Marija verjetno odgovorila:» Kako lahko rečeš kaj takega!« Kozmični humor je, da vsi vedo, da je Marijino obnašanje podobno njeni mami, samo Marija tega ne ve. Zakaj? Enostavno zato, ker medtem ko njen budno zavesten um ni osredotočen, se Marijin podzavestni program vedenja, posnet, ko je v njeni mladosti opazovala mamo, samodejno vklopi v delovanje. V teh trenutkih njeni avtomatični podzavestni programi delujejo brez opazovanja ali nadzora budne zavesti.

Drugi poznani primer kako »nevidno« vedenje deluje. Voziš tvoj avto in se istočasno intenzivno pogovarjaš s sovoznikom. Tako si bil osredotočen na ta pogovor, da si šele kasneje, ko se tvoj pogled vrne na cesto, ugotovil, da zadnjih 10 minut sploh nisi bil pozoren na vožnjo. Ker je bil budno zavesten um soočen s pogovorom, je avto vozil avtomatični pilot podzavestnega uma. Ampak, če bi te vprašali opis kako si vozil v tej 10-minutni praznini, bi bil prisiljen odgovoriti:« Ne vem….nisem bil pozoren.« Torej, tukaj je poudarek, takrat ko naša budna zavest popusti, ne opazimo naše podzavestne vedenjske programe, saj takrat podzavestni um avtomatsko deluje, prevzame in aktivira predhodno posnete programe, ki temeljijo na prejšnjih izkušnjah.

Posledično, ko se v življenju ne izteče tako kot smo planirali, redko spoznamo, da smo verjetno sami pripomogli k našim razočaranjem. Ker se običajno ne zavedamo vpliva našega podzavestnega vedenja, mi se takrat, ko zadeve ne potekajo kot želeno, vidimo kot žrtve sil, ki so zunaj nas. Na žalost, ko sebe vidimo v vlogi žrtve, domnevamo, da smo nemočni pri izražanju naših namer. Nič ni bolj oddaljeno od resnice. Glavna odločnica v oblikovanju naše usode je baza podatkov dojemanj in vedenj, ki so sprogramirani v naših možganih.

Od kot prihajajo ta vedenja?

Obstajajo trije izvori dojemanj, ki kontrolirajo našo biologijo in vedenja. Najbolj preprosta dojemanja so tista, ki jih pridobimo z našim genomom. V naših genih so zgrajeni programi, ki zagotavljajo osnovno refleksno obnašanje, to je instinkt. Umakniti roko od odprtega ognja, je genetično pridobljeno vedenje, ki se ga ni potrebno naučiti. Bolj kompleksni instinkti vključujejo možnost, da novorojenčki znajo plavati kot delfini, ali pa notranji mehanizmi za ozdravitev ali popravilo poškodovanega sistema ali za eliminacijo rakaste tvorbe. Genetično dedovalni instinkti so dojemanja, ki nam jih je narava (ang. prev. nature ) podarila.

Drugi izvor, ki kontrolira kako dojemamo življenje, predstavljajo spomini življenjskih izkušenj, ki so bila posneta v podzavesten um. Ta korenito mogočna, naučena dojemanja, so prispevek vzgoje (ang. prev. nurture). Med prvimi dojemanji, ki so bila posneta v podzavest, so emocije in občutki, ki jih je mama občutila, ko se je odzivala na njen svet. Skupaj s prehrano, emocionalno kemijo, hormoni in stresom, ki so kontrolirali materine odzive na življenjske izkušnje, so ti dejavniki prekoračili pregrade placente in vplivali na psihologijo in razvoj fetusa. Ko je mama srečna, je tudi fetus. Ko je mama v strahu, je tudi fetus. Ko mama »zavrne» njen fetus kot možno grožnjo družinskemu preživetju, je nervozni sistem fetusa reprogramiran s čustvom, da je zavrnjen. Sue Gearhart-ova zelo dragocena knjiga Zakaj je Ljubezen pomembna (ang. prev. Why Love Matters ) razkriva, da nervozni sistem fetusa posname spomine iz izkušenj v maternici. Do dneva, ko se dojenček rodi, je emocionalna informacija v maternici posnetih življenjskih izkušenj, že oblikovala polovico posameznikove osebnosti.

Ampak, najbolj vplivno zaznavno programiranje podzavestnega uma se zgodi v času od rojstnega procesa do prvih šest let življenja. V tem času otrokovi možgani posnamejo vse senzorične izkušnje, kot tudi učenje zahtevnih motoričnih programov za govor, nato za učenje, prvo kako se plaziti, zatem kako vstati in na koncu kako teči in skakati. Istočasno, podzavestni um pridobiva dojemanja o starših, kdo so in kaj delajo. Nato z opazovanjem vzorcev obnašanja ljudi iz njegove neposredne okolice (po navadi so to starši, bratje, sestre, sorodniki), se otrok nauči dojemanja sprejemljivega in nesprejemljivega socialnega vedenja. Ta dojemanja postanejo podzavestni programi, ki vzpostavijo »pravila« življenja. Narava olajšuje procese kultiviranja s krepitvijo razvijanja sposobnosti podzavestnega uma tako, da mu omogoči, da lahko posname ogromne količine informacij. EEG odčitki možganov odrasle osebe razkrivajo, da je električna aktivnost nevrona v korelaciji z različnimi stanji zavesti. EEG odčitki odraslega nam povedo, da človeški možgani delujejo na najmanj 5 različnih nivojih valovanja, vsako povezano z drugačnim možganskim stanjem.

Med normalno možgansko aktivnost odraslih, se EEG valovanja neprestano menjavajo od stanja do stanja, preko celotnega obsega frekvenc. Toda valovanje možganov odraščajočih otrok pokaže popolnoma drugačno vedenje. EEG valovanja so različna in njihovo ustrezno stanje se časovno stopnjuje v povišana stanja. Prevladujoča aktivnost možganov v prvem otrokovem dvoletnem obdobju je delta, ki je najnižje območje valovanja EEG frekvenc. Pri odraslem je delta stanje povezano s spanjem ali ne zavedanjem.

Med dvema in šestimi leti starosti, se otrokovo valovanje možganov vzpne navzgor in v glavnem deluje v theta območju. Pri odraslih je theta delovanje povezano s stanjem domišljije ali sanjarjenja. Ko so v theta stanju, se otroci večinoma časa ukvarjajo z mešanjem domišljijskega sveta z resničnim svetom. Mirna zavest, povezana z nastajajočim alfa delovanjem, postane prevladujoče stanje možganov šele po šestem letu starosti. Do dvanajstega leta, se možgani izražajo na vseh valovnih dolžinah, čeprav je njihovo prevladujoče delovanje v beta stanju osredotočene zavesti. Otroci v tem stanju zapustijo osnovno šolsko izobrazbo in vstopijo v bolj zahtevno izobraževanje.

V zgornji časovni liniji je zelo pomembno dejstvo, na katero mogoče niste bili pozorni, da otroci ne izražajo alfa EEG valovanje zavestnega delovanja kot prevladujočega stanja možganov vse dokler niso dopolnili šest let. Prevladujoči delta in theta aktivnosti možganov pri otrocih izpod šest let pomenita, da njihovi možgani delujejo na nivoju izpod zavesti. Delta in theta možgansko valovanje je opredeljeno kot stanje hipnotične kome, to je isto stanje, ki ga hipnoterapevti uporabljajo za prenos novih vedenj direktno v podzavestni um njihovih klientov.

Prvih šest let je otrokovo življenje preživeto v hipnotični komi. V tem času je njegovo dojemanje sveta direktno preneseno v njegovo podzavest brez diskriminacije od, sedaj še v spečem stanju, budno zavestnega uma. Posledično, naša temeljna dojemanja življenja in naše vloge v njem so naučena še preden imamo možnost izbire ali odklonitve teh prepričanj. Mi smo, preprosto povedano »programirani.« Jezuiti so se zavedali tega obdobja, ki ga je mogoče programirati, zato so se ponosno bahali: »Dajte nam otroka preden je star šest ali sedem let in ta otrok bo do konca življenja pripadal cerkvi. » Vedeli so, da enkrat, ko je bila dogma cerkve vsajena v otrokov podzavestni um, bo ta informacija nesporno vplivala 95 odstotkov na posameznikovo vedenje do konca njegovega življenja.

Zaviranje zavestne obdelave (alfa EEG aktivnost) in istočasnega stanja hipnotične kome v obdobju, ko se otrok formira, so logične nujnosti. Razumski proces, ki je povezan z delovanjem budno zavestnega uma, ne more delovati iz praznega stanja. Budno zavestno vedenje potrebuje delavno bazo podatkov naučenih opažanj. Posledično, preden se budna zavest lahko izrazi, je osnovna naloga možganov ta, da pridobi delavno zavedanje sveta z direktnim posnetkom izkušenj in opazovanj v podzavest.

AMPAK, za pridobivana zavedanja po tej metodi, obstaja tudi zelo resna slaba stran. Posledice so tako globoke, da ne samo da vplivajo na življenje posameznika, lahko tudi spremenijo celotno civilizacijo. Problem je v dejstvu, da mi posnamemo naša dojemanja in prepričanja o življenju veliko prej preden pridobimo sposobnost kritičnega razmišljanja. Naša prva dojemanja so kot nepovratna resnica dobesedno vpisana v temelj našega podzavestnega uma, od koder kot navade delujejo celo življenje, razen če ni aktivnega truda, da se ta dojemanja reprogramirajo. Ko mi kot majhni otroci posnamemo omejena ali samouničujoča prepričanja o nas, ta dojemanja postanejo naša resnica in naša podzavestna obdelava bo nevidno proizvajala vedenja, ki so v sozvočju s temi resnicami.

Pomembno dejstvo za osebno razumevanje je, da pridobljeni vtisi v podzavestnem umu, lahko celo prevladajo genetsko pridobljene instinkte. Na primer, vsak človek, tisti trenutek, ko se rodi, lahko instinktivno plava kot delfin. Torej vprašanje je : «Zakaj se moramo tako močno truditi, da naučimo naše otroke plavati?«Odgovor leži v dejstvu, da takrat ko se dojenček sreča z veliko vode, kot je bazen, reka, banja, starši postanejo panični zaradi skrbi za otrokovo varnost . Tako otroški možgani enačijo reakcijo staršev z dejstvom, da je voda življenjsko nevarna in kar se morajo bati. Ta pridobljen vtis o vodi kot grožnji in življenjsko nevarni, prevlada prirojeno otrokovo sposobnost plavanja in vpliva, da postane dovzeten za utopitev.

Naslednje, so še dodatni dokazi, kako naša podzavestno pridobljena kulturna prepričanja kontrolirajo biologijo in vedenja ( telo in um). Skozi naša razvojna izkustva, mi pridobivamo dojemanje, da smo krhek, ranljiv organizem, ki je izpostavljen bacilom in boleznim. Če verjamemo da smo šibki, šibki tudi postanemo, ker to omejeno možgansko dojemanje ustavi notranjo telesno sposobnost, da se samo ozdravi. Moč uma, ki ga ima na procese zdravljenja, je osredotočenje nevropsihoimunologije, to je panoga znanosti, ki opisuje mehanizme s katerimi naša razmišljanja spreminjajo kemijo možganov, ki posledično regulirajo funkcijo imuno sistema. Medtem, ko negativna prepričanja lahko pospešijo bolezen ( nocebo effect), nastalo dis- ease ( prev. bolezensko stanje), pa se lahko izboljša skozi procese zdravljenja pozitivnih misli ( placebo effect).

In končno, tretji vir dojemanja, ki oblikuje naša življenja, prihaja od budno zavestnega uma. Nasprotno odsevnemu programu podzavestnega uma, je budno zavestni um kreativna ploščad, ki z infuzijo domišljije, omogoča mešanje in spreminjanje različnih dojemanj, to je procese, ki proizvajajo neskončno število prepričanj in možnosti vedenja. Kvaliteta budno zavestnega uma omogoča organizmom , da imajo eno najbolj mogočnih sil v Vesolju, to je možnost izraza svobodne volje.

Sprejemati osebno odgovornost

Zaključek »nove« biologije omogoča radikalno menjavo naših običajnih prepričanj kako življenje deluje. V nasprotju z pojmovanjem, da smo nemočni biokemični stroji, ki jih upravljajo geni, novi vpogled odkriva, da je um tisti, ki kontrolira gene, ki v zameno oblikujejo našo biologijo in naša vedenja. Naš budno zavesten um, povezan z našo individualno identiteto in manifestacijo misli, je voden z našimi osebnimi željami in namerami. Medtem, ko mi običajno dojemamo, da naš budno zavestni um kontrolira »igro«, je znanost nevrologije ugotovila, da je 95 odstotkov našega vedenja pod nadzorom bolj mogočne podzavesti. Večina naših osebnih in kulturnih problemov izvira iz dejstva, da mi zelo redko opazimo podzavestno vedenje in še manjkrat vemo, kdaj deluje podzavest.

Ta problem poveča dejstvo, da naši temeljni programi podzavestnega uma prihajajo od drugih, to so ljudje, ki navadno ne delijo naših osebnih golov in aspiracij. Istočasno, ko nas naš zavestni um skuša usmeriti po poti naših ciljev, nas nam neznani programi podzavestnega uma streljajo v noge in ovirajo naš napredek. Podzavest je samo »record-playback« mehanizem (prev. posneto predvajanje), je programiran »trdi disk«, v katerega se nalagajo naše izkušnje. Medtem, ko je budno zavesten um povezan s kreativnostjo, je funkcija podzavestnega uma, da se ukvarja s predhodno posnetimi programi. Nasprotno budni zavesti, ki je nadzorovana od entitete ( tebe), je podzavestni um bolj blizu opisu stroja, kar pomeni, da tam ni razmišljanja, zavestne entitete, ki kontrolira podzavestne programe.

Vsi mi, smo ovirani z emocionalnimi preprekami, vtkanimi kot nefunkcionalni program vedenja iz preteklih zgodb. Ampak, ko boš naslednjič govoril »sam sebi« z upanjem , da boš lahko zamenjal samouničevalne podzavestne programe, je pomembno, da se zavedaš naslednje informacije. Uporaba razuma za komunikacijo s tvojo podzavestjo z upanjem menjave vedenja, bo v bistvu imela enak vpliv, kot če boš govoril gramofonu, da zamenja program na kaseti. V nobenem primeru, v mehanizmu ni prisotna identiteta, ki bi odgovorila na tvoje dialoge.

Podzavestni programi niso fiksirana, nespremenjena vedenja, ki se jih ne da spremeniti. Mi imamo sposobnost, da ponovno napišemo naša omejena prepričanja in v tem procesu prevzamemo kontrolo nad našim življenjem. Ampak, da zamenjamo podzavestne programe, je potrebno aktivirati druge procese, ki niso samo to, da govorimo našemu podzavestnemu umu. Obstaja veliko različnih učinkovitih procesov za reprogramiranje omejenih prepričanj, ki vključujejo klinično hipnoterapijo. Budistična polna zavest uma in število na novo razvitih in zelo močnih načinov, ki jih skupno imenujemo energija psihologije.

Za seznam teh izvirov, obišči www.brucelipton.com

O avtorju:Dr.Bruce Lipton, PH.D.,

je obiskoval fakulteto Winscotin School of Medicine in kasneje je bil raziskovalec v Stanford University’s School of Medicine.

Njegov preboj v raziskovanju celične membrane leta 1977, ga je uvrstil med pionirje nove znanosti epigenetike. Je avtor knjige The Biology of Belief ( prev. Biologija prepričanj) in zelo priznan govornik in voditelj delavnic.

Je tudi  avtor avdio tečaja The Wisdom of Your Cells: How Your Beliefs Control Your Biology ( prev. Modrost tvojih celic: Kako tvoja prepričanja kontrolirajo tvojo biologijo).

Prevod Alpe Adria Green iz članka The Power Of The Mind- revije New Dawn Magazine.

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.