Poti in stranpoti razvoja slovenske energetike, brez verificiranega Nacionalnega energetskega programa


 

Ustvarjati strategijo razvoja slovenske energetike brez osnovnih smernic, je podobno jadranju brez kompasa. Slovensko energetiko v temelju sestavljajo naslednji osnovni segmenti: industrijske potrebe po energiji, proizvodnja energije, promet in potrebe občanov za zadovoljevaje osebnih življenjskih potreb v zasebnem in družbenem življenju. Usmeritev naših potreb po energiji ustvarjajo dejansko proizvodnje zmogljivosti posameznih proizvajalcev/dobaviteljev, ob ustrezni logistiki, in pa naravne danosti na našem teritoriju. Pogoje oskrbe z energijo pa ureja država s svojo energetsko pravno zakonodajo, ki naj bi bila skladna z evropsko tozadevno zakonodajo. Kakor na drugih področjih, razvoj tehnologije odpira nove tehnološke možnosti, tako jih tudi na področju energetike. K temu pa je dodati še vpliv našega vsakodnevnega življenja z vsemi posledicami na klimatske spremembe. Tukaj sicer ni prostora za razpravo o vplivanju na klimatske spremembe, vsekakor pa s povečano rabo trajnih energetskih virov zagotovo zmanjšujemo vplivanje na naše okolje.

Republika Slovenija, oz. njen Direktorat za energijo, v okviru takratnega Ministrstva za gospodarstvo, je koncem leta 2010 obelodanila osnutek Nacionalnega energetskega programa. Osnutek je bil izdelan na Inštitutu Josefa Stefana v Ljubljani. Osnutek je strokovna javnost zavrnila, kot neprimernega, saj ni prinašal kvalitetnega razvojnega napredka, in je večinoma poveličeval (v štirih od petih variant) umestitev novega termo bloka v Šoštanju, brez drugih perspektiv. Zelo slabo ali skoraj nič niso bili obdelani potenciali obnovljivih virov energije, kakor tudi ne dovolj jederska opcija. Zelo kmalu je prišla iz navedenega direktorata informacija, da se bo izdelala ustrezna korekcija tega osnutka in bo potem v jeseni leta 2011 šla v javno razpravo in v verifikacijo v Državni zbor. Tako R Slovenija dokončuje svojo največjo energetsko investicijo (investicijsko vredno več kot 10% BDP) brez kakršnekoli omembe v zadnjem verificiranem Nacionalnem energetskem programu (2003).

Iz tega sledi ugotovitev, da so protagonisti investicije TEŠ skoraj že dokončali »svojo» investicijo in prepustili slovensko energetiko brez razvojno usmerjenega državnega razvojnega programa. Aktualna Vlada RS ima veliko dela že drugimi zadevami na finančnem področju, tako, da aktualni minister nadrejen Direktoratu za energijo še ni imenoval direktorja tega sektorja. In tudi to je slika, kako nepomembna je energetika v Sloveniji, čeprav smo vsi življenjsko odvisni od njenega delovanja.

Republika Slovenija je ratificirala Kyotski protokol in se zavezala k zmanjšanju toplogrednih emisij. Sprejetih zavez do sedaj ni izpolnila. R Slovenija je z vstopom v članstvo Evropske zveze sprejela tudi evropski pravni red. Tako je zavezana k izvajanju resolucije 3 x 20, kar pomeni zmanjšanje emisij za 20%, zmanjšanje rabe fosilnih goriv za 20% in za povečanje rabe obnovljivih virov energije za 20%, do leta 2020. Ker država nima svojega Nacionalnega energetskega programa, so sprejete obveze obvisele v glavnem neizpolnjene in je izvajanje prepuščeno posameznim nosilcem posameznih projektov, ki izvajajo projekte bolj kot posamezniki zanesenjaki. Kot primer navajam razpis Ministrstva za infrastrukturo, za energetsko obnovo šolskih objektov. Med 192 prijavljenimi projekti je bilo samo pet projektov z zamenjavo fosilnega energenta s trajnostnim energetskim virom. Vse to je s področja slovenske energetike, ta pa nima zastavljenih svojih smernic nadaljnjega razvoja! V Sloveniji se predvideva umestitev plinovoda z imenom Južni tok za transport zemeljskega plina čez ozemlje Slovenije do italijanske meje. Tudi podpis te investicijske pogodbe, z nosilcem investicije (država Rusija oziroma njena plinska družba Gazprom), nima podlage v Nacionalnem energetskem programu.

Vse to nam pove, da izvajamo energetske projekte, preprosto povedano, po trenutnem navdihu posameznih kapitalskih skupin, zainteresiranih za velike projekte. Področje rabe trajnostnih energetskih virov pa pomeni izvajanje manjših, oz. individualnih projektov, in ne prinaša pričakovanih velikih zaslužkov investitorjem, ki so zato za njih nezanimivi.

Ker slovenska politika ne vidi interesa za ureditev tega področja, pričenjamo pobudo v obliki Civilne iniciative, oz. posameznih Nevladnih organizacij s področja varstva okolja, ki se ukvarjajo z energetiko, kot pomembnim segmentom svoje dejavnosti. Pobuda je bila podana tudi že poslanski skupini, iz katere izhaja minister, ki v svojem delokrogu pokriva tudi energetiko, vendar, za enkrat brez pričakovanega učinka.

Izhodišče za pripravo novega Nacionalnega energetskega programa je bila dana že v letu 2011, na strokovnem posvetu NVO, ki pokrivajo tudi segment energetike. Osnovno sporočilo je bilo, da mora novi Nacionalni energetski program enakopravno obravnavati vse tri energetske vire (trajnostni energetski viri z obnovljivimi viri, fosilno energijo, vključno z jedrsko opcijo). Ker pa je novelacija izdelanega osnutka zastala, je ta zahteva obležala v predalu direktorja Direktorata za energijo.

Kljub temu, da se tekst še ne pripravlja, pa se izdelovalcem osnutka in koordinatorju predlaga, da naj bodoči tekst obsega 30 do 40 tipkanih strani (zavrženi osnutek je imel preko 200 tudi dolgo verznih strani, ob tem pa je takrat Direktorat zanj plačal skoraj 500 tisoč eur) z naslednjo vsebino:

– obstoječe stanje z ustrezno predvideno letno proizvodnjo (proizvodnja električne in toplotne energije), s popisom proizvajalcev;

– popis s kapacitetami elektro-prenosnih vodov in daljinskega ogrevanja;

– letni uvoz energije (fosilne in električne);

– predvidena letna poraba energije;

– predvidene investicije v energetiko;

– predvideni ukrepi na področju rabe trajnostnih in obnovljivih energetskih virov, s poudarkom na varovanju okolja;

– program mora biti izdelan za obdobje do leta 2030 in 2050.

V medijih sta se pojavila izraza brez-ogljična družba, kot tudi Plan B za Slovenijo, kot produkt Nevladnih organizacij (predvsem Umanotere in Focusa). Iz sprejetih zavez države, predvsem na področju zmanjševanja toplogrednih emisij – zaradi zmanjševanja vplivov na klimatske razmere, je k temu dodati še naslednje: vsako povečanje rabe naravnih resursov pomeni zmanjšanje letnih obratovalnih stroškov (letni uvoz fosilnih energentov pomeni ca 25% BDP), kar pomeni preprosto bogatenje z varčevanjem posameznikov, kakor tudi celotne družbe, po tem, ko poplačajo investicijo v obnovljive vire. Ali, če navedem vzorčni primer iz osnovne šole: namesto celoletnega plačila rabe fosilnega energenta, lahko uvedejo dodaten izobraževalni program. Iz vpogleda dostopnih podatkov, povprečna slovenska osnovna šola letno porabi za ogrevanje dve do tri celoletne plače povprečno plačanega učitelja.Torej lahko namesto rabe fosilnih goriv ta sredstva preusmeri v nove izobraževalne programe. In kaj še pomeni prehod iz rabe fosilnega goriva na trajnostne energetske vire? Takšen prehod pomeni vedno večjo neodvisnost od dobaviteljev energentov, kar pravzaprav pomeni vedno večjo suverenost države! Res je, da nimamo na razpolago dovolj investicijskih sredstev za izvedbo takšnih investicij za celotno državo naenkrat, po drugi strani pa smo se vendar zavezali, da bomo pričeli s takšnimi investicijami.

Na osnovi dosedanjih znanj in poznavanja obstoječe tehnologije, lahko z gotovostjo trdimo, da lahko z menjavo fosilnih energentov s trajnostnimi energetskimi viri, zadovoljujemo naše osebne in delno tudi skupne potrebe po toplotni in hladilni energiji. Za potrebe industrije in zdravstva, kjer so potrebne višje temperature, posledično pa tudi hlajenje, pa bomo manjke energije nadomestili z rabo ustrezne oblike plina in ne eko. Podobno je v prometu, kjer lahko potrebo po nafti in bencinu nadomestimo z utekočinjenim plinom in vsaj delno zmanjšamo količino toplogrednih emisij in drobnih prašnih delcev, spuščenih v ozračje. Pričakovati pa je, da bodo v naslednjem desetletju stopili na sceno avtomobili na električni pogon. Prva hibridna in električna vozila so tudi že prisotna v Sloveniji.

In sedaj k bistvu, zakaj potrebujemo Nacionalni energetski program? Velikokrat je moč zaslediti po medijih izraz «zelena tehnologija« in nova delovna mesta. Pod zeleno tehnologijo nam je razumeti razvoj različnih tehnologij za pretvarjanje trajnih energetskih virov v človeku uporaben energetski vir (električna energija, toplotna energija). To so delovna mesta pri razvoju in proizvodnji opreme za pretvarjanje trajnostne energije; druga skupina delovnih mest pa je pri »postavljanju tovrstne opreme« na zato določeno lokacijo; tretja skupina pa so upravljalci in vzdrževalci te opreme. Takšnih delovnih mest je sedaj skoraj samo za vzorec, ko pa bo odprta pot v to smer, pa se bo odprlo veliko takšnih delovnih mest. Ena prvih takšnih srednjih tehniških šol je že odprla svoja vrata v Ljubljani (bivša Srednja tehniška šola Litostroj), kjer so pričeli z izobraževanjem mehatronikov, tehnikov usposobljenih za postavljanje solarnih in fotovoltajičnih panelov, ter montažo toplotnih črpalk. Začele pa so jih posnemati tudi ostale tehniške šole po Sloveniji.

Žal imamo v Sloveniji stanovanjski fond in poslovne objekte zgrajene po vsakokratni, takrat veljavni gradbeni zakonodaji, ki pa ni predvidela takšnega porasta cen fosilnih goriv, saj energetska varčnost in učinkovitost nista bili dovolj ne poznan, ne priznan pojem, ne termin v času gradnje. Veliko bo, če se nam zapiše, da je v Sloveniji morda 5% vseh gradenj z ustrezno termoizolacijo in z vgrajeno rabo trajnih energetskih virov. Če povzamemo podatek po statističnem letopisu, je v Sloveniji dobrih 400 tisoč individualnih objektov in 3 tisoč poslovnih objektov v upravljanju občin. Brez navedbe o številu več stanovanjskih objektov in drugih poslovnih objektov, je dela dovolj na energetski obnovi za naslednjih 20 do 30 let. Morda še en podatek za boljše razumevanje o potrebnem števil delovnih mest: ko vidimo na obnovi fasade enega zunanjega delavca, je potrebno vedeti, da zanj v proizvodnji producirajo potreben gradbeni material, potrebno opremo, projektiranje, itd. najmanj šest – zaposlenih delavcev.

Za lažje razumevanje še nekaj o energiji in energetskih virih:

Fosilni energenti:

– nafta, zemeljski plin in premog, te energetske vire se uporablja za pridobivanje električne energije in v soproizvodnji se proizvaja tudi toplotna energija, naftne derivate pa se uporablja v prometu za pogon motorjev.

Trajni (tudi trajnostni, debata za prihodnjič) energetski in obnovljivi viri energije:

– sonce (sončna energija), veter, voda (hidropotencialna in hidrotermalna energija) in geotermalna energija, ter biomasa kot obnovljivi vir energij. Te energijske vire je moč uporabljati za pridobivanje električne energije. Energijo zemlje in podzemnih voda, skupaj z energijo površinskih voda, je možno uporabljati za pridobivanje toplotne energije z izkoriščanjem toplotnih črpalk. Biomaso v vseh njenih res raznovrstnih produktih, je moč uporabljati za proizvodnjo toplotne energije, vse bolj pa se pojavljajo pravi začetki soproizvodnje toplotne in električne energije.

Jedrska energija:

– v Sloveniji imamo Jedrsko elektrarno Krško, kjer proizvajamo električno energijo, z odpadno toplotno energijo kot soprodukt »pa kuhamo ribe v Savi«.

Energija iz odpadkov:

– v Sloveniji imamo postavljenih tudi že nekaj bioplinarn namenjenih proizvodnji električne energije s sočasno proizvodnjo toplotne energije (surovina so poljedelski produkti in odpadki iz vzgoje živali za zakol, itd.). V ta sklop pa je šteti tudi soproizvodnjo električne in toplotne energije s pomočjo plina na čistilnih napravah in odlagališčih komunalnih odpadkov. Slej kot prej pa bomo v bližnji prihodnosti postavili napravo za sežig ustrezno kaloričnih gospodinjskih odpadkov. (Ne le kot sedaj, ko se frakcija RDF koristi praktično le v Anhovem, gorljiva frakcija pa v Celju).

Zaključek

Podan je kratek opis stanja slovenske energetike, razvidno je, da pristopamo k temu segmentu našega življenja predvsem stihijsko in to zato, ker nimamo izdelanega in verificiranega nacionalnega energetskega programa. Zato pričakujemo, da bodo pristojne državne inštitucije pristopile k pripravi Nacionalnega energetskega – razvojno naravnanega programa, z upoštevanjem sprejetih obvez.

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.