Anton Komat: Prepoved proste prodaje zdravilnih zelišč je okoljski kriminal


 

Nihče nima pravice privatizirati znanj o zdravilnih rastlinah, ki so nastajala stoletja, meni ekološki aktivist.

DELO: Maja Megla, Deloskop

Anton Komat: Prepoved proste prodaje zdravilnih zelišč je okoljski kriminal

Anton Komat: Prepoved proste prodaje zdravilnih zelišč je okoljski kriminal

Anton Komat. Foto: Jure Eržen/Delo

 

»Farmaciji je v interesu, da iz čim večjega števila ljudi naredi bolnike. Ljudje so namreč idealni potrošniki, ko so kronično bolni. Zdrav človek je za farmacijo čista izguba, zato si nenehno izmišljajo nove strahove in obolenja.«

Sodišče Evropske unije s sedežem v Luksemburgu je pred tednom dni razsodilo v korist malih kmetov in multinacionalkam odvzelo nadzor nad semeni. Zakaj je sploh nastala sodba, kakšna je razsodba in kaj vse to pomeni?
Sodba je bila izrečena v četrtek, 12. julija. Sodni spor je bil sprožen v Franciji med semenarsko korporacijo Graines Baumax, ki je tožila male kmete in vrtičkarje iz združenja Kokopelli. Tožba je bila usmerjena v dve točki: Kokopelli ne sme prodajati semen, ki niso registrirana, Graines Baumax pa je zaradi poslovne škode zahteval še odškodninski zahtevek 50.000 evrov.
Ta zadeva je prišla do luksemburškega sodišča, ki je razsodilo v prid Kokopelliju, to pomeni v prid vsem civilnim mrežam, ki delujejo po Evropi. Gre za izjemno pomembno razsodbo, ki ščiti tradicionalne varietete kulturnih rastlin. Naši predniki so stoletja pridelovali kulture, ki so prilagojene določeni krajini, sestavi prsti in podnebju neke dežele. Iz roda v rod so zbirali najboljša semena, kar je bil dolg proces selekcije najboljših lastnosti. Ta sijajna kulturna dediščina je postala ciljna tarča za številne korporacije, ki so jo hotele privatizirati. Evropska komisija je leta 1980 praktično uničila pridelavo več kot 1500 sort zelenjave. Z nacionalnimi listami in sortnimi certifikati je samo v Franciji propadlo nekaj tisoč družinskih semenarskih podjetij s 100- ali 200-letno tradicijo. Zakaj? Ker je postopek registracije semena ene sorte znašal več kot 10.000 evrov. Jasno je, da zmore takšne astronomske zneske plačati le korporacija, ne pa neko malo semenarsko podjetje. Korporacije so enostavno pokupile mala podjetja in zavladale na trgu semen.
Potem se je začela druga faza t. i. genskih piratov oziroma lovcev na semena. Korporacije so prek International Convention for the Protection of New Varieties dosegle, da se lahko prodajajo le semena, ki gredo skozi registracijski postopek, ki so patentirana kot intelektualna lastnina, torej so last korporacij. Začel se je lov na semena, lovci pa so krožili po Evropi, tudi po Sloveniji, pobirali semena od malih kmetov in na tržnicah od branjevk ter jih izročali tujim korporacijam. Pred petnajstimi leti sem spoznal mlad par agronomov, ki sta bila prej kmetijska svetovalca, potem pa ju je tuja korporacija najela kot lovca na semena. Dobila sta terensko vozilo in – kot sta se meni pohvalila – najmanj trikrat višjo plačo ter dodatne nagrade in bonuse za pripeljano blago. Temu lovu na semena so se kmalu uprli v tretjem svetu. Primer: multinacionalka Monsanto se je lotila indijskega svetega drevesa neem (neem je zaradi izjemnih zdravilnih lastnosti ena od najpogosteje uporabljanih sestavin v ajurvedski medicini, op. p.), ki ima izjemne lastnosti, od zdravilnih do kozmetičnih. Ko je korporacija sprožila postopek za patentiranje in privatizacijo teh lastnosti, je vrhovno sodišče Indije prepovedalo patentiranje vseh njihovih historičnih varietet. Gensko piratstvo pomeni, da se nakradeni semenski material prenese v laboratorije korporacij, kjer identificirajo lastnosti, ki imajo potencial za trženje, in jih s križanjem ali z gensko tehnologijo prenesejo v »svoja semena«, ki jih potem prodajajo kot intelektualno lastnino korporacije. To je bila druga faza, gensko piratstvo.
Potem je nastopila tretja faza, trženje v paketu. Ko je kmet želel kupiti patentirano seme, registrirano prek korporacij, je padel v past, kajti to seme ni kalilo, če ni od iste korporacije kupil tudi kemično gnojilo in pesticid, kajti le ta dodatka sta vsebovala potreben sprožilec (trigger) kaljenja. Prodaja v paketu (traitor technology) je povzročila, da so kmetje plačevali petkrat več denarja, če seštejemo znesek za seme, pesticid in kemično gnojilo. Semena so postala izjemno draga. Poleg tega so vsi ti patentirani hibridi v veliki večini neplodni. To pomeni, da mora kmet vsako leto znova kupiti seme in s tem pade v tržno past, iz katere se le težko izvije, kajti ujet je še v kreditni odnos s korporacijo.
Po svetu je zato veliko iniciativ za zaščito semen. V Mariboru smo v okviru EPK (Evropske prestolnice kulture) naredili projekt Urbanih brazd in Varuhov semen, ker se zavedamo, da je nujno treba začeti reševati našo zgodovinsko dediščino. Povezali smo se z Avstrijci, pri katerih ta mreža že deluje – imenuje se Noetova barka in ima sedež blizu Dunaja. Zelo so nam priskočili na pomoč z nasveti in izkušnjami, ki jih imajo na tem področju že dvajset let. Naš namen je, da tudi Varuhi semen prerastejo v vseslovensko mrežo, kot je Kokopelli v Franciji ali Noetova barka v Avstriji. Na tem področju imajo Američani največjo organizacijo na svetu, Seed Savers Exchange, ki šteje prek 10.000 članov in so rešili okoli 25.000 starih sort v ZDA. V Sloveniji smo v pogovoru z Avstrijci ugotovili, da je izumrlo že vsaj 85 odstotkov vseh starih sort v našem srednjeevropskem prostoru, in to večina v zadnjih štiridesetih letih. Vse, kar so naši predniki vzgojili skozi stoletja, rastline, ki so najbolje prilagojene našemu okolju, izumirajo; to je tako, kot bi rušili temelje hiše. Čeprav vemo, da je Slovenija eden od centrov biodiverzitete v Evropi, pri reševanju starih sort nismo naredili nič, zato nam čedalje bolj upada prehranska suverenost. Ker hkrati uvažamo že dve tretjini hrane, ogrožamo lastno nacionalno varnost. Analitiki po svetu pišejo, da so semena temelj prehranske suverenosti. Semena postajajo izjemno pomembno strateško tržno področje, ki ga obvladujejo velike korporacije – zdaj že 67 odstotkov vsega svetovnega trga s semeni.
Vendar gre v osnovi za obvladovanje trga hrane, ki se začne s semeni, in kdor obvladuje izvor, ima nadzor tudi nad marsičem drugim. Omenili ste korporacijo Monsanto. Poglejva dva njena primera. V Evropi sta dovoljeni dve gensko spremenjeni kulturi, obe koruzi: Bt 176, ki je v lasti farmacevtske multinacionalke Novartis, in Mon 810, ki je v lasti Monsanta. Slednji je poskušal na trg spraviti še drugo gensko spremenjeno koruzo Mon 863. Evropska agencija za varno hrano je obe Monsantovi semeni, Mon 810 in Mon 863, odobrila zgolj po zagotovilu lastnika, da sta neoporečni. Najobširnejšo raziskavo o vplivu gensko spremenjene koruze na sesalce je leta 2001 opravil le Monsanto, torej podjetje, ki to koruzo proizvaja. Obvladuje tako trg kot tudi znanost, kajti tovrstne raziskave so izjemno drage.
Znanstvene raziskave so drage in neodvisne raziskovalne inštitucije, ki bi jih lahko naredile ali vsaj preverile rezultate, enostavno za to nimajo denarja. A blokade so tudi drugje. Tudi če bi hipotetično imeli neodvisno organizacijo, ki ima denar, bi morala ta Monsanto uradno zaprositi, ali lahko testira njihova semena. Kajti če bi semena kupili nekje na »prostem trgu« in jih testirali, bi Monsanto vložil tožbo in jo dobil z ogromno odškodnino.
Zato so neodvisni raziskovalci iz Francije, združeni v skupini Criigen, s tožbo, ki je trajala tri leta, dosegli, da je dal Monsanto raziskovalcem na voljo podatke o poskusu z gensko spremenjeno koruzo Mon 863. Vnovične analize niso bile v soglasju s prvotnimi izsledki, zato je evropska komisija naročila ponovne študije, ki so spet potrdile drugačne rezultate od prvotnih, Monsantovih.
Poizkusi korporacij so njihova poslovna skrivnost. Multinacionalke dajo v javnost in državnim organom samo tiste dele raziskav, ki so zanje ugodni. Vsi, ki imajo negativne rezultate, ne pridejo v javnost.
V boju za semena in primat na trgu pa obstaja še ena nevarnost. Kot pravijo biologi, se gensko spremenjeni organizmi (GSO) agresivno širijo in kontaminirajo genski material tradicionalnih rastlin, ki so se na določenem območju negovale stoletja. Recimo pri koruzi.
Pojdiva korak nazaj, k začetkom. Maksimalni vzpon je genska tehnologija doživela konec 80. in v 90. letih. Genska tehnologija je obljubljala čarovnije in kapital, ki je zavohal astronomske dobičke, je začel množično financirati razvoj genske tehnologije. Potem pa se je zgodil znameniti projekt HGP (Human Genom Project), dekodiranje človeškega genoma, ki se je končalo leta 2001 z znamenito konferenco v Lyonu. Tam sta bili obe strani; na eni je bilo svetovno združenje okoli 200 univerz, torej akademska znanost, na drugi pa ameriška korporacija Celera, ki jo je vodil eden od največjih genijev genetike Craig Venter. Obe skupini sta dirkali, katera bo prej dekodirala človeški genom z ambicijo, da ga bo zmagovalec lahko patentiral. Ob tem so se pojavila velika pravna, religiozna, etična in moralna vprašanja. Kajti kdo lahko patentira nekaj, kar je rezultat evolucije skozi milijone let kot svojo lastnino? Na srečo je bila v tej neodločeni tekmi celo majhna prednost na strani univerz. Potem sta Francis Collins, ki je vodil združenje univerz, in Craig Venter, ki je vodil ekipo korporacije Celera, leta 2001 na konferenci v Lyonu povedala resnico o genskem zapisu. Hipoteza, ki je bila postavljena kot centralna dogma genske tehnologije – en gen kodira en protein (Crick, 1958) –, je v teh raziskavah padla. Biokemiki so ugotovili, da ima človek v genomu 30.000 genov in po ocenah v svojih celicah vsaj 250.000 različnih proteinov. Po drugi strani pa je padla tudi druga dogma – en gen je ena lastnost, ki je izvirala še iz poizkusov, ki jih je že v 19. stoletju opravil Gregor Mendel. Ocenili so, da ima vsak človeški osebek več kot dva milijona različnih lastnosti. Oba največja svetovna strokovnjaka sta torej razkrila, da o delovanju genoma ne vemo praktično nič in je treba vse raziskave vrniti na začetek ter podreti osrednjo gensko dogmo, ki temelji na odkritju strukture DNA leta 1953 (1962. so zanjo prejeli Nobelovo nagrado znanstveniki James D. Watson, Francis Crick in Maurice Wilkins). Akademska znanost je torej povedala svojo resnico. Kapital pa, ki je težke milijarde vrgel v raziskave z ambicijo, da bi patentiral semena in človeški genom, trmasto nadaljuje s tem, da bi povrnil vloženi denar. Tako so nastale transgene rastline, GSO, s katerimi nas danes posiljujejo: soja, koruza, bombaž, oljna repica.
Res je, kot pravite, da sta bili Evropi ponujeni dve sorti koruze, vendar z obljubo, da bo uporaba teh semen zmanjšala uporabo herbicidov. A resnica je drugačna. Plevel sčasoma postane odporen in kmet mora povečevati količino herbicida. V tem dvigovanju količin strupa je na neki točki pokončana tudi kulturna rastlina. Postavi se vprašanje, kaj je za korporacijo ceneje: razviti nov herbicid ali transgenirati rastlino, da bo odporna na povečane doze strupa. Cena transgene operacije se giblje med 15 in 25 milijoni dolarjev. Razvoj novega pesticida pa je na ravni sto in več milijonov dolarjev. Korporacijam se zato veliko bolj splača transgenirati rastline. Preberite, kaj se je zgodilo v Argentini s sojo, z uničeno zemljo in zdravjem ljudi. Genska tehnologija ni znanost, temveč tehnologija, ki temelji na napačnih predpostavkah, na dogmah, za katere sploh ni ustreznih dolgoročnih raziskav. Tveganja, ki so povezana z gensko tehnologijo, so po mnenju resnih genetikov enaka ravni tveganja, če z zavezanimi očmi prečkate avtocesto.
Znanstveniki celo trdijo, da genski posevki ne dajejo več pridelka, niso cenejši in so večji porabniki pesticidov od običajnih rastlin. Kar 8200 poskusov z različnimi sortami GS-soje, ki so jih opravili na univerzah, je dalo v povprečju 5,3 odstotka manj pridelka. Stroški za herbicide pa so od dva- do petkrat večji. Kmetje, ki vzgajajo GS-sojo, imajo dvanajst odstotkov manjši dobiček.
Seveda, tudi ekonomike ni. Koncept industrijskega kmetijstva ima pet temeljev: težka mehanizacija, monokulture, kemična gnojila, patentirana semena in pesticide oz. ponudbo genske tehnologije. Končno so prišli rezultati dolgoletnih raziskav instituta Rodale iz Pennsylvanie (Farming Systems Trial). Trideset let so spremljali tradicionalno kmetovanje na eni strani in na drugi industrijsko agrokemično in z GSO podprto kmetovanje ter primerjali številne parametre, od ekonomskih do ekoloških. Prišli so do presenetljivih ugotovitev. Kemično najbolj intenzivna njiva, torej tista, ki ji zagotavljamo vso podporo, od kemičnih gnojil, patentiranih hibridnih semen do pesticidov in GSO, je imela v primerjavi z ekološkim kmetovanjem precej manjšo bioprodukcijo in bistveno večje stroške. Povedano drugače: bioprodukcija kemično najbolj intenzivno obdelovane njive je na ravni polpuščav. V zmernem podnebju, kot ga ima Slovenija, je za celoletno prehrano ene osebe dovolj 500 kvadratnih metrov obdelane površine, v monokulturnem konceptu industrijskega kmetovanja pa potrebujemo 2000 kvadratnih metrov. Stroški zaradi kemije toliko naraščajo, da je edina možnost preživetja za kmeta, da povečuje obdelovalno površino. Hkrati pa se ne upoštevajo eksterni stroški, kot so uničenje rodnosti prsti, zastrupljanje vodnih virov, upad biotske pestrosti in obolevanje ljudi.
Semena so prva v prehranski verigi, nato pride hrana. Pretekla leta je precej prahu dvigoval Codex Alimentarius, mednarodni zakon o živilih, ki ga je evropska komisija sprejela leta 1993. Med ljudmi je krožilo ogromno peticij in opozoril. Zakaj, v čem je nevaren?
Pravnih sankcij ta kodeks nima, ker ni pravni akt. Bolj gre za vizijo razvoja, za katero stojijo farmacevtske korporacije. Poglejte! V svetu imamo pet kriz: ekonomsko, energetsko z nafto, prehransko, zdravstveno (kajti vsi že nosimo kemične smeti v telesih, kakorkoli si posameznik prizadeva, da bi se iz tega onesnaževanja oddaljil) in podnebne spremembe. Osredotočiva se samo na tri: nafto, prehrano in zdravje. Povezava nafte in hrane sestavlja industrijsko kmetijstvo. Že Henry Kissinger je leta 1973, ko je nastopila velika naftna kriza, definiral temelje globalizacije velekapitala. Rekel je: »Kdor ima nadzor nad nafto, ima nadzor nad državami; kdor ima nadzor nad hrano, ima nadzor nad ljudmi; kdor ima nadzor nad financami, ima nadzor nad vsem svetom.« Povezava nafte in hrane je danes najbolj usodna. Celotno industrijsko kmetijstvo je na naftni pogon: kemična gnojila so narejena iz nafte ali zemeljskega plina in tudi vsi pesticidi, nafta je potrebna za pogon vseh strojev na kmetijah in v prehranski industriji, za skladiščenja in globalne transporte. Nafta in hrana sta torej izjemno povezani. Kaj pa hrana in zdravje? Veliko pove podatek o petih največjih korporacijah, ki nadzirajo svetovno prehrano: AstraZeneca, DuPont, Monsanto, Novartis, Aventis. So največji proizvajalci kemičnih gnojil in pesticidov kakor tudi lastniki semen in nosilci patentov genske tehnologije, hkrati pa so te multinacionalke največja svetovna farmacevtska podjetja. Vse je skoncentrirano v teh petih centrih moči, obvladovanje hrane in zdravja. To je zamisel, ki je eksponirana v Codexu Alimentariusu, zato moramo biti zelo pozorni, kako prihaja po drobcih v zakonodajo.
Mnoga zdravila so, to vemo, problematična. Leta 2004 je bil v Delu objavljen članek o evropskem zdravstvenem forumu Gastein, na katerem sta imela novinarsko konferenco njegov predsednik dr. Günther Leiner ter evropski komisar za zdravje in zaščito potrošnikov David Byrne. V članku je bilo navedeno, da je 22-letno spremljanje podatkov v Evropi pokazalo, da le 0,3 odstotka od 2693 registriranih zdravil privede do res učinkovitega zdravljenja. Če preračunamo, je to natanko osem zdravil.
Ja, farmacija je doživela izjemno transformacijo s petimi korporacijami, ki nadzirajo tako prehrano kot zdravila in imajo v rokah dva arhetipska prastrahova človeštva – biti lačen in biti bolan. Zato tudi imamo nenehne reprodukcije teh dveh strahov v medijih: nenehno se vrtijo prizori lakote in strahov pandemij, od prašičje do ptičje gripe. Medicina je kot znanstvena disciplina izgubila nedolžnost. Kakih osemdeset odstotkov denarja, ki se ga vlaga v medicinske raziskave, prihaja iz farmacije. Toda ta denar pomeni nadzor smeri, v katero bo medicina raziskovala. Javnost bi morala prek politike doseči, da se medicina odlepi od incestoidnega objema farmacije, ki si jo je podredila in jo uporablja za svoje profitne interese. To je treba vedeti, kajti farmaciji je v interesu, da iz čim večjega števila ljudi naredi bolnike in s tem potrošnike, ki trošijo. Ljudje so idealni potrošniki, ko so kronično bolni. Zdrav človek je za farmacijo čista izguba, zato si nenehno izmišljajo nove strahove in obolenja. Pragi »obolevnosti« se vseskozi nižajo, celo pri krvnem tlaku, zdravila pa imajo pogosto močne stranske učinke. Ti stranski učinki začnejo povzročati nova obolenja, kar pomeni spet nova zdravila in tako naprej.
Že stoletja je veliko virov za zdravje v naravi, recimo zelišča, ki so v Sloveniji pristala na spisku »zdravil brez recepta«. To pomeni, da se jih lahko kupi zgolj v lekarnah, recimo bezeg, arniko, brin, šentjanževko. Zeliščarke jih na tržnicah ne smejo več prodajati. Uničuje se stoletna tradicija naravnega zdravljenja, ko bi si ljudje v mnogoterih primerih lahko pomagali sami.
Tukaj vidim izjemno podobnost med semeni in zdravilnimi rastlinami. Imamo semena tradicionalnih starih sort (historičnih varietet), ki so jih gojili naši predniki in so jim omogočale preživetje, brez uporabe kemikalij in strupov. Enako je pri zeliščih. Stoletja se je akumuliralo znanje o moči zdravilnih rastlin in njihovi uporabi. To je izjemna kulturna dediščina naroda. Toda kot smo bili priče privatizacije semen, se zgodba ponavlja pri zdravilnih zeliščih. Gre za isti kapital, farmacevtski in agrokemični, za ista podjetja, ki si prizadevajo tako za privatizacijo semen kot zdravilnih zelišč. Na tem področju smo v Sloveniji dobili odredbe in pravilnike, ki so bili uvedeni v ozadju, brez javne razprave. S temi odredbami so se na spisku rastlin, ki so bile deklarirane kot »zdravila brez recepta«, znašla zdravilna zelišča, ki jih vsi poznamo: šentjanževka, arnika, krhlika, divji kostanj, pelin, češmin, gabez, repuh, lapuh, vrba, glog, bezeg, brin, če naštejem samo nekatere. Branjevke, naše tete Pehte, ki so jih prodajale na trgu, so le nadaljevale tradicijo zdravilstva in starodavnih znanj, ki so jih stoletja zapisovali menihi v samostanih Stična (pater Ašič), Olimje, Kartuzija Pleterje. Za hrbtom ljudi se dogajajo okoljski kriminal ter velika tatvina kulturne dediščine in njena privatizacija. Nihče nima pravice privatizirati znanj o zdravilnih rastlinah, ki so nastajala stoletja in se prenašala iz generacije v generacijo. To je treba odločno ustaviti, sicer se nam lahko kmalu zgodi, da bosta sledili še prepoved gojenja teh rastlin na vrtovih in prodaja na recept. Kakšna perverzija, ko se požrešnost profita zakamuflira v silno skrb za zdravje državljanov. Človeku se od ganjenosti kar ovlažijo oči!
Šentjanževka je eden od najboljših naravnih antidepresivov, kar je dobro vedeti v času hudega stresa in tovrstnih motenj in stisk. Ali pa glog in srčna obolenja, ki so tudi rezultat stresnega življenja.
Glog deluje homeostatsko. Če ima nekdo previsok pritisk, mu ga zniža, in nizkega zviša, poleg tega uravnava aritmijo srca, ki je pogosta v stresnih stanjih. Nekaj mojih znancev je imelo te težave in jim večletno jemanje zdravil ni pomagalo, ko pa so na moj predlog posegli po glogu, so mi po treh tednih veseli sporočili, da zdravil ne potrebujejo več. V literaturi nisem nikjer zasledil, da ima glog nevarne stranske učinke na naše zdravje. Bezeg je rasel v vsakem vrtu in vsak otrok je vedel, da surovih jagod ne sme jesti. Šel sem v lekarno preverit ceno šentjanževke: prgišče posušenih cvetov stane tri evre in pol. Lep zaslužek za nakradeno kulturno dediščino naroda! Tudi specializirane trgovine, ne samo tržnice, zelišč ne smejo več prodajati. Samo in izključno lekarne.
Kako je prišlo do te norosti?
Vedno je bil v ozadju zakon o zdravilih. Doslej so o zeliščih govorili trije akti: pravilnik iz leta 1997 (UL 43/97), odredba iz leta 1999 (UL 1/99) in nazadnje pravilnik o razvrstitvi zdravilnih rastlin iz leta 2008 (UL 103/2008). Osnovno pravno besedilo je enako, spreminjajo se le rastline, ki so na spisek uvrščene. Na zadnjem spisku so: vse vrste akacij, navadni divji kostanj, arnika, vse vrste pelina, navaden češmin, boreč, srobot, vse vrste gloga, navadna kutina, navadna krhlika (znano odvajalo), ginko (listi se uporabljajo za znamenit čaj), brin (najpogosteje uporabljana zdravilna rastlina v slovenskem ljudskem zdravilstvu), list navadne borovnice, navadna potonika, vse vrste repuha in lapuha (znana kot blažilca kašlja), celo fižolove lupine (smeh), črna jelša, črni topol, trepetlika, korenina rabarbare, kislica (ki smo jo otroci radi jedli po travnikih), vse vrste vrb (smeh) in bezeg (!!!), gabez, baldrijan, dišeča vijolica in bela omela.
Kaj so razlogi, argumenti, da se prepove recimo bezeg?
Ker naj bi te rastline imele toksične učinke na ljudi.
Kaj pa vino in šnops?
(smeh) … ja, v lekarne z njima, bi rekel. Vemo, katere so strupene rastline, zato se jih ne prodaja na tržnicah, tako kot poznamo strupene gobe. Zakaj potem tudi gob ne prodajajo le v lekarnah? Očitno še niso »zrele« za trženje.
Kaj je mogoče narediti?
Pripeljati pravdo do evropskega sodišča v Luksemburgu. To je okoljski kriminal. Gre za veliko tatvino narodovega kulturnega izročila in privatizacijo znanj, ki so nastajala stoletja, za tatvino starodavnih izkušenj celih generacij in ljudske modrosti. V tej smeri bo šla tudi ta pravda. Skupina vrhunskih pravnikov je obljubila pomoč. To so ljudje, ki jim ni vseeno; gre za vzpostavitev nove paradigme Traditional Ecological Knowledge.
Zanimivo je tudi, da so odredbe mnogo bolj prijazne do kemikalij in strupov. Pred leti je kolegica Irena Pan na Pop Tv v oddaji Preverjeno pripravila prispevek, v katerem je odšla po dolenjskih prodajalnah kmetijskih izdelkov in kupovala strupene kemikalije brez obvezno potrebne izkaznice, s katero kupovalec dokazuje, da ima opravljen predpisan tečaj ravnanja s strupi.
Vsaka evropska država mora do novembra 2012 sprejeti program zmanjšanja uporabe pesticidov. Pred dvema letoma so v EU testirali zelenjavo in sadje v hipermarketih in ugotovili 58-odstotno kontaminacijo s pesticidi. Zdravniki pa nas opominjamo, da jemo premalo zelenjave! Naš predlog je, da se vsa fitofarmacevtska sredstva prodajajo na recept. Če naredi kmet s svetovalcem program setve, naj mu ta izda recept za predpisano količino določenih pesticidov na površino njiv. Le tako bo lahko vzpostavljen učinkovit nadzor nad uporabo in sledljivost strupov. Režim izkaznic ni učinkovit, saj se v praksi dogaja njihova izposoja ali nabava pesticidov za uporabnike, ki sicer do njih ne bi prišli po legalni poti. Zato je onemogočena tudi evidenca embalaže in ostankov pesticidov. Nacionalni program zmanjšanja rabe obsega tudi določene ukrepe. Eden velikih uporabnikov je železnica, ki s pesticidi ubija plevel ob tirih. Nemci to počnejo s paro. Če potujete po Sloveniji, boste ugotovili, da je ob železnici veliko vrtičkarjev, in ti curki strupov gredo tudi na njihove vrtove. Absolutna prepoved uporabe pesticidov bi morala biti tudi na vseh javnih površinah, parkih, ob šolah in vrtcih, na športnih igriščih, v domačih vrtovih, v celotnem urbanem prostoru. Pesticidi nimajo kaj iskati v naseljih. Porast levkemije in raka ter hormonskih motenj pri otrocih je zaskrbljujoč. Prepovedati bi morali vse pesticide, ki so kancerogeni, živčni strupi ali hormonski motilci. Znanost je dokazala njihovo tveganje, spiski so narejeni in znani. Toda industrija se izgovarja, da »še ni dokončnih dokazov«, in tudi agrokemični lobi v RS ne bo miroval. Kako je lahko najhujši strup v prosti prodaji, zdravilna rastlina pa pod režimom? Prišli smo do absurda, ki ne prenese presoje zdravega razuma.
In če se vrneva na začetek, k semenom in poskusu nadzora hrane, je tudi na tem področju v Sloveniji narejenih nekaj pozitivnih korakov v Mariboru z ustanovitvijo Urbanih brazd in Varuhov semen.
Urbane brazde so projekt, ki je nastal v okviru EPK. Pokazati smo hoteli, da je samooskrba mogoča, in za to izbrali Tezno kot del Maribora in kmetijsko zaledje v oddaljenosti do 20 kilometrov. Gre za premik z globalne na lokalno raven, o nujnosti česar govori vseh pet kriz (gospodarska, energetska, prehranska, zdravstvena in podnebna). Skrajšati moramo razdalje med pridelki in kupcem, med vilami kmeta in vilicami meščana, in zagnati lokalni trg, da denar ostane v lokalnih skupnostih. V Mariboru je dobil kmet za tono vrhunske pšenice 120 evrov. Ko smo izračunali, koliko kruha se speče iz te moke, smo prišli do dvanajstkratnika. Kmetje naj torej kupijo mlin in sami meljejo pšenico, usposobijo kmečke peči, kjer ga pečejo, in si priskrbijo vozila za razvoz kruha otrokom v šole in vrtce.
Po tem vzorcu lahko nadaljujejo z vso zelenjavo in sadjem, ne samo za otroke, temveč tudi za odraslo populacijo v mestih. Varuhi semen smo društvo reševalcev semen tradicionalnih slovenskih sort, ki izumirajo. Predsednica društva Mateja Koler je mlada agronomka in odlična poznavalka semenarstva, ki svoje delo opravlja s srcem. Da bi bili pravno varni pred korporacijami, smo si člani le izmenjavali semena, ker semena niso bila registrirana. Do nedavnega, kajti razsodba sodišča EU v Luksemburgu 12. julija nam je omogočila, da lahko semena zbiramo povsem legalno. V mreži varuhov so vrtičkarji in mali kmetje. Varuhi semen imajo svojo spletno stran, virtualni herbarij (semensko knjižnico) z opisom rastlin in njihovih semen ter podatkom, kdo jih hrani. Med Varuhe semen se lahko včlani vsakdo, ki ima voljo in veselje. Vabljeni!

  

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Organizacije. Bookmark the permalink.