Bioplinarne: nas rešujejo ali zastrupljajo?



Bioplinarne: nas rešujejo ali zastrupljajo?

14.10.2012 22:30

ANDREJA ŠALAMUN
ANDREJA.SALAMUN@FINANCE.SI

Zakaj nekatere bioplinarne povzročajo toliko hude krvi med okoliškimi prebivalci in ali so civilne iniciative res le skupine zdraharjev?

 

BIOPLINARNA

Kategorije

Energetika
Časopis

Danes je peti dan, odkar civilna iniciativa Nove ideje zbira podpise proti bioplinarni v Ilirski Bistrici (njen lastnik je Biofutura). V Pirničah, kjer je lastnik bioplinarne družba Bioštrom, so peticijo proti plinarni že podpisali. Belokranjci so s peticijo, ki so jo predali ministru za kmetijstvo in okolje, zahtevali odpravo smradu iz tamkajšnje bioplinarne.

Vsi trije omenjeni objekti imajo nekaj skupnega: glasne in aktivne civilne iniciative, v katere so se povezali ljudje iz okolice. Pritožujejo se nad smradom in neupoštevanjem pravil, predvsem pa nad počasnostjo in pasivnostjo odgovornih ustanov. Se bojujejo za svoj prav ali zgolj mešajo štrene donosnega posla?

»Slovenci bi radi imeli vse ugodnosti energije iz bioplinarn, le proizvodnja bi morala biti na drugem koncu države,« pravi Marjan Kolar iz Ketra Organice, ki je v Sloveniji v tem poslu v samem vrhu. »Zato tudi nimamo izkoriščenega niti vetrnega niti geotermalnega potenciala, čeprav bi na primer Skandinavci takoj vlagali vanj v Pomurju. Bioplinske naprave so za marsikoga moteče, čeprav so vsa ta nasprotovanja večinoma neutemeljena in investitorjem povzročajo veliko škodo,« meni Kolar.

Civilne iniciative so izraz nemoči

»Ne verjemite, da ljudje proti bioplinarnam protestirajo le zato, ker nekoga ne marajo, ali iz nevoščljivosti,« dodaja Niko Šuštaršič, predsednik okoljskega gibanja Proteus iz Črnomlja. »Civilne iniciative se rojevajo iz občutka nemoči in obupa, ko se izkaže, da ministrstva in inšpekcije, torej država, niso sposobni preprečiti onesnaževanja okolja,« trdi. Z njim se strinja tudi Brane Koren iz civilne iniciative Nove ideje. Poudarja, da je vsem trem bioplinarnam skupno predvsem to, da so neprimerno umeščene – vse namreč stojijo v bližini naselja. »Poleg tega je nespametno umeščati bioplinarne na prepustna tla, kjer lahko morebitni naključni ali namenski izpusti tekočin hitro pridejo v stik s pitno vodo, kot se je to že zgodilo,« opozarja.

Prihaja še ena uredba

Zakaj se pravzaprav ljudje vse pogosteje pritožujejo nad nepravilnostmi bližnjih bioplinarn? Je razlog nezadosten nadzor nad poslovanjem, vhodnimi surovinami in digestatom? Na ministrstvu za infrastrukturo in prostor, kamor sodi energetika, so bili z odgovori skopi. Bolj zgovorni so bili na ministrstvu za kmetijstvo in okolje, kjer so pred kratkim poslali v javno obravnavo predlog besedila uredbe o predelavi bio- loško razgradljivih odpadkov in obdelavi mešanih komunalnih odpadkov.

Uredba naj bi dokončno uredila tudi področje bioplinarn, neuradno pa je slišati, da bo okolju prinesla več škode kot koristi. Predlog namreč prinaša nove mejne (dopustne) vrednosti težkih kovin, ki so precej višje od zdajšnjih, pravijo poznavalci. Tako za rakotvorni kadmij zvišuje dopustno vrednost z dosedanjih 0,5 na tri miligrame na kilogram suhe snovi. Mejna vrednost velja za bioplinske gnojevke, ki vsebujejo manj kot 20 odstotkov suhe snovi, kamor sodijo vse bioplinske gnojevke iz industrijskih bioplinarn. Novost je tudi ta, da za baker in cink ni omejitev, razen ko je med vhodnimi surovinami več kot 50 odstotkov svinjske gnojevke.

Uvedejo naj licenco za upravljanje bioplinarne

Kako preprečiti nasprotovanje domačinov? »Država bi morala uvesti licenco za uprav- ljanje bioplinarne, s katero bi upravljavci dobili ustrezno znanje za pravilno vodenje bioplinarne z vidika stroke, požarnega varstva in varstva pri delu, varstva okolja in vključenosti v območje, na katerem deluje,« svetuje Gasan Osojnik s Kemijskega inštituta. Oba s Kolarjem opozarjata, da se morajo lastniki in upravljavci bioplinarn zavedati, da se javno mnenje o vplivu delovanja bioplinarne na kakovost življenja v njeni neposredni okolici začne oblikovati že dolgo pred postavitvijo naprave. »Bioplinarna, ki živi z okolico in z njenim prebivalstvom, skrbi za dobro predhodno izobraževanje o tehnologiji in sprotno obvešča o učinkovitosti predelovanja, izpolni predstavljene obljube in upošteva življenjski prostor prebivalcev, je vsekakor dober sosed in tudi takšnih imamo nekaj v Sloveniji,« pravi Osojnik.

Še vedno brez strategije

Naša država je bioplin navedla kot glavno usmeritev nacionalnega akcijskega načrta za obnovljivo energijo za obdobje 2010–2020. V skupnem prispevku obnovljivih virov naj bi letos iz bioplina zagotovili 5,5 odstotka elektrike, leta 2020 pa šest odstotkov. A prave strategije država nima. »V izvajanje evropskih usmeritev na tem področju je šla Slovenija povsem nepripravljena in strategijo razvoja bioplinarn obljublja že nekaj let,« pravi Niko Šuštaršič. »Zato bioplinsko politiko v Sloveniji vodi močan bioplinski lobi, ki predvsem zasleduje državne subvencije in dobičke, vprašanja okolja pa so po izkušnjah očitno drugotnega pomena,« je kritičen Šuštaršič. Trdi, da bi morala nova strategija predvideti le dve vrsti bioplinarn, in sicer manjše kmetijske, ki bi jih uporabljale večje kmetije, in industrijske, namenjene predelavi drugih organskih odpadkov. »Te bi morale biti dimenzionirane glede na potrebe regije, biti pa bi morale v javno-zasebnem part- nerstvu, da bi na njihovo delovanje lahko vplivala tudi lokalna skupnost.« Prepričan je, da bi se tako lahko izognili pridelovanju kmetijskih rastlin za predelavo v elektriko, regijska zadostnost pa bi preprečila dolge prevoze in gospodarsko škodo, ki vsak dan nastaja zaradi tega.

»Ko investitorji pridobijo gradbeno dovoljenje in se lotijo naložbe, bi morali biti, če delujejo po predpisih in dovoljenjih, zaščiteni,« pravi Kolar. Vendar pa možnost prepovedi delovanja obstaja, pravijo na kmetijsko-okoljskem ministrstvu. »Inšpekcija za okolje in naravo lahko obratovanje prepove, če naprava deluje brez okoljevarstvenega dovoljenja,« pojasnijo.

Vse več podjetij se povezuje z znanstveniki

Vsi vpleteni se strinjajo, da je predelovanje odpadkov v bioplinarni načeloma koristna okoljska dejavnost, če poteka po pravilih. Kako mora biti zgrajena bioplinarna, da je neoporečna? »Na okoljski vpliv bioplinarne poleg učinkovitega vodenja procesa vplivajo še številni dejavniki, ki so odvisni od vrste naprave, vrste substrata, načina izrabe proizvedenega bioplina, uporabe digestata, načina zagotavljanja neprepustnosti za plin in drugega,« našteje Gasan Osojnik. »Pomembni sta tudi logistična in ekosocialna umeščenost bioplinarne. S strokovnega vidika moramo za njeno pravilno delovanje izpolniti ustrezne in stabilne delovne pogoje – temperatura, pH-vrednost, režim mešanja. Pri pravilnem delovanju bioplinarne v okolici ne smemo zaznati motečih dejavnikov,« pojasni. Doda, da se vse več podjetij, ki se ukvarjajo z bioplinom, ne zanaša zgolj na zdajšnjo tehnologijo, ampak se zanima za sodelovanje z znanostjo »z namenom razvoja lastnih tehnoloških, inženirskih ali procesnih rešitev«.

Problematične zlasti tiste na krasu

Posebej problematične so bioplinarne na krasu. »Razlog so velikanske količine bioplinske gnojevke – v Črnomlju na primer 30 tisoč ton na leto,« opozarja Šuštaršič. »Ker je zastonj, z njo gnojijo več, kot bi bilo treba. Tudi če zagotovijo okoljsko kakovost prvega razreda, gnojevka še vedno pomeni nevarnost onesnaženja podtalnice in vodnih virov z nitrati in nitriti,« pove. Doda, da se je obremenitev tal z dušikom v Beli krajini zaradi delovanja bioplinarne povečala za 46 odstotkov.

Koga in kdaj nadzorujejo

»Nadzor inšpekcije za okolje in naravo se zaradi številnih prijav domnevnih nepravilnosti v bioplinarnah – večinoma se navezujejo na neprijetne vonjave – izvaja precej pogosto,« pravijo na ministrstvu za kmetijstvo in okolje. Večkrat na mesec, v različnih časovnih obdobjih in zunaj običajnega delovnega časa, trdijo. Polivanje digesta po kmetijskih zemljiščih pa nadzoruje kmetijska inšpekcija, in sicer takrat, ko se to dejansko izvaja. Koliko nadzorov so opravili v bioplinarnah, ki jih omenjamo v članku, in kaj so ugotovili?

Bioplinarna Ilirska Bistrica: inšpektor za okolje je opravil 20 rednih in izrednih pregledov. Izdali so jim dve odločbi o prepovedi uporabe pregnitega blata za rabo v kmetijstvu za vnos v ali na tla ter uvedli prekrškovna postopka (enega zaradi neobveščanja pristojnega organa ob okoljski nesreči, drugega pa zaradi izpuščanja industrijskih vod v javno kanalizacijo).

Bioplinarna Črnomelj: v zadnjih dveh letih so jih redno ali izredno pregledali 18-krat. Nekatere preglede je inšpektor za okolje opravil skupaj z veterinarskim oziroma kmetijskim inšpektorjem. Inšpektor za okolje je dvakrat izdal odločbo o prepovedi uporabe pregnitega blata za rabo v kmetijstvu za vnos v ali na tla. Blato je bilo namreč takšne kakovosti, da se ne sme neomejeno uporabljati. Izdali so jim tudi plačilni nalog zaradi kršitve okoljevarstvenega dovoljenja.

Bioplinarna Pirniče: inšpekcija za okolje in naravo je od 23. septembra 2011 do danes opravila šest nadzorov. Nadzorovali so izpolnjevanje zahtev iz inšpekcijske odločbe, s katero so lastniku odredili odstranitev odpadne silaže s platoja silosa. Ker so pri dveh izmed šestih nadzorov ugotovili, da zavezanec ni izpolnil inšpekcijske odločbe, so ga kaznovali vsakič z deset tisoč evri. Na odločbe se je investitor pritožil in o njih še ni odločeno. Zadnji inšpekcijski pregled so na kraju bioplinarne, ki še ne deluje, opravili junija letos. Ugotovili so, da je zavezanec s platoja silosa odstranil odpadno silažo in tako izpolnil zahteve inšpektorja za okolje.

Drugačna podoba nemških bioplinarn

14.10.2012 22:30

ANAMARIJA URBANIJA
EKO@FINANCE.SI

Nemški znanstveniki ugotavljajo, da bioenergija ne more pomembno pripomoči k nadomeščanju fosilnih virov in energije iz jedrskih elektrarn; državi svetujejo, naj se usmeri v veter in sonce

 

Poudarki

16 % elektrike naj bi Nemčija do leta 2020 zagotovila iz biomase.

10 % toplote naj bi Nemčija do leta 2020 zagotovila iz biomase.

12 % goriv naj bi Nemčija do leta 2020 zagotovila iz biomase.

Kategorije

OVE in URE
Časopis

Nemčija se je odločila odpovedati jedrski energiji in namerava do leta 2022 zapreti vse jedrske reaktorje ter se preusmeriti na alternativne vire energije. Po vsej državi zato kot gobe po dežju rastejo vetrne in sončne elektrarne ter bioplinarne. Zadnje – v Nemčiji jih je že okoli osem tisoč – pa so vse pogosteje tarča kritik varuhov narave in tudi znanstvenikov. Zraven kupol bioreaktorjev se navadno širijo kilometri koruznih polj. Koruza je namreč najbolj kalorična surovina za proizvodnjo bioplina.

Nemški kmetje so množično preorali pašnike ter se lotili pridelave koruze in proizvodnje bioplina, ker jim mleko ni več prinašalo dobička. Presedlali so na dejavnost, ki obljublja boljši zaslužek. Z elektriko, ki jo pridobivajo z bioplinom, pokrijejo svoje potrebe po energiji, s pošiljanjem odvečnih količin v električno omrežje pa še zaslužijo. Organizacije za varstvo okolja že dolgo kritizirajo do okolja neprijazne monokulture – pri tem mislijo zlasti na velikanske površine koruznih polj –, ki pospešujejo industrializacijo kmetijstva. Pred negativnimi posledicami pretirane uporabe biomase kot energetskega vira svarijo tudi znanstveniki.

Nemčija ambicioznejša od EU

Evropska unija si je za cilj postavila, da naj bi do leta 2020 deset odstotkov goriva za vozila pridobili iz biomase. Cilj Nemčije je še bolj velikopotezen – 16 odstotkov elektrike, 10 odstotkov toplote in 12 odstotkov goriv naj bi prišlo iz biomase.

Te cilje je pred kratkim zavrnila nemška akademija znanosti Leopoldina, katere osrednja naloga je svetovanje politiki. Dvajset znanstvenikov je ugotovilo, da bioenergija kot ekološko sprejemljiv vir energije za Nemčijo zdaj in v prihodnje ne more kvantitativno pomembno pripomoči k energetskemu preobratu, kot v Nemčiji imenujejo nadomeščanje fosilnih virov in energije iz jedrskih elektrarn. Če hoče država uresničiti svoje cilje, naj se usmeri v druge alternativne vire, kot sta vetrna in sončna energija.

Desetina pridelane biomase gre v bioplinarne

Svoje mnenje so znanstveniki utemeljili z že večkrat ponovljenimi slabimi stranmi bioenergije. Za njeno izkoriščanje je potrebno veliko kmetijskih površin, pogosto pa njeno pridobivanje povzroča tudi več izpustov toplogrednih plinov in ekološke škode. Poleg tega gre pridelovanje energetskih rastlin, na primer koruze, na račun pridelovanja poljščin za prehrano prebivalstva. Ta argument vedno znova navajajo varuhi narave in organizacije za pomoč državam v razvoju.

Nemški kmetje na njivah in travnikih pridelajo več kot 50 milijonov ton biomase. Od te 90 odstotkov neposredno ali posredno pristane na krožnikih ali v industrijskih izdelkih, deset odstotkov pa uporabijo za proizvodnjo energije. Zraven pride še tri milijone ton slame, ki bi morala ostati na njivah, da bi tam izravnala izgubo ogljika (humusa). Po podatkih strokovnjakov evropska obdelovalna zemlja že nekaj časa izgublja tri odstotke ogljika na leto, kar pomeni, da izgublja rodovitnost.

Pokuriti manj domače biomase

Da bi evropske države pokrile potrebe po energetskih rastlinah in po rastlinah za prehrano, morajo čedalje več uvažati, s tem pa izvažajo tveganja, ki so povezana z intenzivnim kmetijstvom – uničevanje naravnih območij in erozijo tal. Hkrati se povečujejo možnosti za lakoto in nemire zaradi zvišanih cen živil zaradi velikega povpraševanja v Evropi in Ameriki. Zato akademiki iz Leopoldine sklepajo: »Če bi za energetske namene pokurili manj domače biomase, je ne bi bilo treba toliko uvažati.«

Podeželje postaja koruzna puščava

Širjenje pridelave je po mnenju akademikov ekološko vprašljivo, saj gre večinoma za intenzivno kmetovanje. Krči se življenjski prostor za domače živalske in rastlinske vrste. Že zdaj se podeželski prostor spreminja v koruzno puščavo, ki je že dobila ime »rumena nadloga«. Sproščajo se tudi toplogredni plini. Na zelenih površinah se uskladišči več ogljikovega dioksida kot na njivah, in če travnike preorjejo, uhaja ogljikov dioksid. Zaradi dušikovih gnojil uhajajo v ozračje velike količine dušikovega oksida, ki je kot toplogredni plin 300-krat močnejši od ogljikovega dioksida.

Poleg tega proizvajalci bioplina igrajo kočljivo igro z dvema močnima toplogrednima plinoma. Metan, energetski vir v bioplinu, učinek tople grede pospešuje 25-krat močneje kot ogljikov dioksid. Pri proizvodnji plina nastaja tudi že omenjeni dušikov oksid. Plini lahko uhajajo v okolje, saj bioplinarne niso povsem tesno zaprte ali pa izpuščajo plin, da znižajo pritisk.

»Leopoldinci« zato priporočajo, naj država podpira samo takšne oblike bioenergije, ki ne bodo povzročile pomanjkanja živil in njihove višje cene. Poleg tega te oblike bioenergije ne bi smele negativno vplivati na ekosisteme in biološko raznovrstnost. Imeti bi morale torej boljšo ekološko bilanco kot fosilni viri energije, ki jih nadomeščajo. Kot sprejemljive oblike pridobivanja energije iz biomase akademiki dopuščajo uporabo gnoja, gnojevke, rastlinskih ostankov in živilskih odpadkov.

Iz kmeta v energetika čez noč

V zvezi s tem pa se pojavljajo drugačni pomisleki, ki jih akademiki niso toliko poudarili. V bioplinarnah se gnoj spreminja tako rekoč v zlato, a sprememba iz kmeta v energetika poteka veliko teže.

Inšpektorji pri ogledih kmetij, ki so postavile bioplinarne, odkrijejo veliko napak, ki so bodisi posledica nemarnosti bodisi nevednosti. Zato se zgodi veliko nesreč. Pri najhujši doslej so zaradi zastrupitve z žveplovodikom, ki je uhajal iz zbirne jame, umrli štirje ljudje. Ni uradnih podatkov, koliko požarov se zgodi v bioplinarnah, ker iz fermenterja uhaja plin, ter koliko gnojevke steče v potoke in pomori vse živo. Po približnih ocenah jih je od 40 do 60 na leto. Večini bi se bilo mogoče izogniti, če bi bili upravljavci bioplinarn skrbnejši.

Predpisov ne manjka. Vsaka zvezna dežela ima svoje, pa še na državni ravni jih je veliko, preveč, da bi jih lahko navadni ljudje razumeli. Strokovno združenje za bioplin sicer omogoča izobraževanje, ki pa ni obvezno. Nadzor se opravlja le na večjih obratih, lastniki manjših morajo za to poskrbeti sami. Zato strokovno združenje zahteva obvezno izobraževanje in izdajanje potrdil.

Ohranjajo ali uničujejo okolje?

Pravzaprav gre za paradoks. Načeloma je bioplin pomemben za energetski pre- obrat. V brezvetrju ali oblačnem vremenu, ko ni na voljo vetrna ali sončna energija, lahko kmetje poženejo plinske motorje, proizvajajo elektriko in nadomestijo energijo iz drugih virov, toploto, ki jo proizvajajo motorji, pa lahko uporabljajo za ogrevanje.

Veliko bioplinarn pa tej idealni podobi ne ustreza, ker posredno ali neposredno uničujejo raznovrstnost živalskih in rastlinskih vrst, obremenjujejo okolje in celo pospešujejo podnebne spremembe.

Andreja Šalamun

Okolje in energija, urednica

Poslovni dnevnik Finance, d. o. o.

Advertisements

About Alpe Adria Green org. 051 311 450

President Alpe Adria Green - international environmental NGOs
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.