Ekološka patrulja AAG – ALPE ADRIA GREEN na območju PAPIR SERVISA d.o.o. v Ljubljani


 

Alpe Adria Green, je dobil nekaj pritožb naših članov v zvezi z dejavnostjo PAPIR SERVISA d.o.o., družbe z ravnanje z odpadki,POD JEŽAMI 3, 1000 LJUBLJANA ki med drugim opravlja tudi sortiranje odpadkov.

V AAG smo zato 17.08.2011  in 29.08.2011 opravili ekološko patruljo okoli lokacije Papir Servisa v Ljubljani, ter ugotovil, da so bile pritožbe upravičene.

Naše ugotovitve so bile sledeče:prenos

Neznosen smradprenos (1)

Kislinske emisijeprenos (3)

Povečan hrupprenos (5)

Veliko število muh, os in drugih insektov prenos (6)

Odpadke odlagajo tudi tako, da so naslonjeni na sosedovo ograjo in tako motijo tujo posestprenos (2)

Pri pregledu okoljevarstvene dokumentacije smo ugotovili, da Papir servis nima dovoljenja za steklo, ki ga drobi! V steklenicah so ostanki pijač in drugih tekočin, ki pri drobljenju stekla odtekajo v podtalnico.

Težki tovornjaki, ko čakajo na raztovarjanje v PAPIR SERVISU takorekoč  popolnoma blokirajo okoliške ceste in s tem povzročajo pretočnost prometa v tem delu Ljubljane.

IMG_1858 (1)IMG_1857IMG_2995IMG_2994

Opravljen je bil tudi razgovor z okoliškimi prebivalci. Vsi so zatrjevali, da je na tem področju polno glodalcev po večini podgan ter insektov po večini muh in os, ki prihajajo iz lokacije na kateri Papir Servis opravlja svojo dejavnost. V tem letnem času, ko je nastopila tudi vročina pa so razmere postale neznosne, saj niti prezračiti stanovanj zaradi neznosnega smradu in vonju po kemikalijah.

Po naših poizvedovanjih Papir Servis opravlja sortiranje odpadkov za Kranjsko komunalno podjetje in del del storitev upravi na zgoraj navedeni lokaciji. Ta lokacija, ki leži med stanovanjskim naseljem je skrajno neprimerna za to dejavnost in obstaja poleg zgoraj navedenega, tudi nevarnost kužnih bolezni, ki jih prenašajo glodalci in insekti.

Poleg Papir Servisa je tudi manjši hotel, ki pa je bil pri našem prihodu popolnoma prazen, saj v sobah močno smrdijo kemikalije iz sortirnice odpadkov. Osebje hotela je tudi povedalo, da občasno zaudarja tudi po mrhovini ter da imajo probleme z podganami in drugimi glodalci. Sobe, ki so lepo urejene nenehno dezinficirajo ter razpršujejo sredstva za zatiranje insektov.

Po naših ugotovitvah se taka dejavnost, kot jo upravlja Papir Servis, ne sme upravljati sredi stanovaljskega  naselja.

Danes je Alpe Adria Green o tem podal prijavo na Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije ter Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, ker smatramo, da je ogroženo zdravje okoliških prebivalcev.

 

Predsednik Alpe Adria Green
Vojko Bernard

Domov

 

ČLANEK V 24 ur

‘Obdelava odpadkov ne sodi v sredo Ljubljane!’

Ljubljana, 05.09.2011, 11:47 | B.G.

Smrad, podgane, muhe in ose Ljubljančanom, ki bivajo v bližini podjetja Papir Servis v Mostah, že dolga leta povzročajo preglavice, opozarjajo ekologi. Iz podjetja odgovarjajo, da že iščejo novo lokacijo.

 

 

Neznosen smrad, kislinske emisije, podgane, muhe, ose in drugi insekti – s tem se po ugotovitvah ekologov borijo Ljubljančani, ki bivajo v neposredni bližini podjetja Papir Servis v Mostah. Podjetje sicer na omenjeni lokaciji sredi stanovanjskega naselja že leta opravlja sortiranje več vrst odpadkov, a minuli vročinski val je pripomogel k temu, da je sosedom dokončno prekipelo.

Zavedamo se, da pogled na obrat za okoliške stanovalce ni prijeten in da je rešitev nastale situacije čimprejšnja selitev obrata na drugo lokacijo. Aktivnosti v zvezi s tem že intenzivno potekajo.

Janez Mlakar, generalni direktor podjetja Papir Servis d.o.o.

Jezni prebivalci so o svojih tegobah obvestili Mednarodno organizacijo za zaščito okolja in narave Alpe Adria Green, katere predstavniki so opravili ogled kraja. "Vsi so zatrjevali, da je na tem območju polno glodalcev, po večini podgan, ter insektov, ki prihajajo iz lokacije, na kateri Papir Servis opravlja svojo dejavnost. V tem letnem času, ko je nastopila tudi vročina, pa so razmere postale neznosne, saj zaradi neznosnega smradu in vonja po kemikalijah ti niso mogli prezračiti svojih stanovanj,“ nam je sporočil predsednik organizacije Vojko Bernard. Kot je nadaljeval, so obiskali tudi manjši hotel poleg podjetja, ki da je bil popolnoma prazen, saj so v sobah močno smrdele kemikalije iz sortirnice odpadkov. "Osebje hotela je povedalo, da občasno zaudarja tudi po mrhovini ter da imajo probleme s podganami in drugimi glodalci. Sobe, ki so sicer lepo urejene, morajo pogosto dezinficirati ter razprševati sredstva za zatiranje insektov,“ je dejal.

Sklenili so, da je lokacija skrajno neprimerna za to dejavnost, zaradi vsega ugotovljenega pa naj bi obstajala tudi nevarnost kužnih bolezni. "Ker smatramo, da je ogroženo zdravje okoliških prebivalcev, smo podjetje prijavili na Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije ter Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor,“ je še dodal Bernard.

Inšpektorji že lani pozvali k deratizaciji in dezinsekciji

 

Podjetje, ki svojo dejavnost na dani lokaciji opravlja že 40 let, se bo na veliko veselje okoliških prebivalcev selilo na drugo lokacijo.

Iz zdravstvenega inšpektorata so nas obvestili, da so s primerom dobro seznanjeni. Kot pravijo, so v zadnjih dveh letih izvedli že številne izredne in kontrolne inšpekcijske preglede, v katerih so preverjali predvsem verjetnost širjenja nalezljivih bolezni. Že pred dobrim letom so podjetje pozvali, naj zagotovi ustrezno varstvo prebivalcev ter naj prične v svojih prostorih redno izvajati deratizacijo in dezinsekcijo. "Letos je zdravstveni inšpektor v Papir Servis d.o.o. v zadnjih treh mesecih izvedel dva izredna inšpekcijska pregleda ter izdal še dopolnilno odločbo z dodatnimi ukrepi, priporočenimi s strani strokovnjakov Zavoda za zdravstveno varstvo Ljubljana,“ so nam odgovorili, za kakšne ukrepe pravzaprav gre, pa nam ob tem niso pojasnili.

Glede hrupa, nad katerim se pritožujejo okoliški prebivalci, so nam predstavniki okoljskega inšpektorata dejali, da so podjetju že januarja letos odredili sanacijo vira hrupa dejavnosti, saj je ta presegal mejne vrednosti. Ponovne meritve so pokazale, da so to uredili. Kar pa zadeva ugotovitev društva Alpe Adria Green, da se na lokaciji družbe pojavlja neznosen smrad, pristojni pojasnjujejo, da "sprejetega predpisa, ki bi urejal področje emisije neprijetnih vonjav v okolje, ni“.

Podjetje po 40 letih primorano poiskati drugo lokacijo

 

Okoliški stanovalci pravijo, da jim mrčes povzroča veliko preglavic.

Kot so nam pojasnili predstavniki podjetja Papir Servis, v svojem obratu v Ljubljani opravljajo zbiranje in sortiranje ločenih zbranih frakcij, ki jih k njim pripeljejo iz ekoloških otokov. "Na lokaciji Pod ježami 3 naš obrat deluje že 40 let, in sicer od leta 1971. V tem obdobju je okoli obrata zraslo večje število stanovanjskih hiš in blokov, ki jih ob začetku našega delovanja ni bilo. Zavedamo se, da pogled na obrat za okoliške stanovalce ni prijeten in da je rešitev nastale situacije čimprejšnja selitev obrata na drugo lokacijo. Aktivnosti v zvezi s tem že intenzivno potekajo,“ nam je potrdil generalni direktor podjetja Janez Mlakar. Ob tem je tudi okoliškim prebivalcem obljubil, da se bodo vse do takrat trudili, da bo njihovo delovanje za okolico čim manj moteče. "Redno izvajamo postopke deratizacije, redno škropimo s sredstvi proti motečemu vonju ter aktivno izpolnjujemo vsa navodila inšpekcijskih služb, ki v podjetju redno opravljajo inšpekcijske preglede,“ je odgovoril Mlakar.

V primeru, da podjetje naloženih ukrepov s strani zdravstvenega inšpektorata ne bo izvršilo, lahko zdravstveni inšpektor sproži prekrškovni postopek ter pravno osebo oglobi, še pravijo na inšpektoratu.

POMAGAJMO OKOLJEVARSTVENIKU IZ TRSTA, KI GA JE MAFIJA OBSODILA NA SMRT, CIVILNA DRUŽBA PA GA JE ZAPUSTILA


NORTH CALLING SOUTH: APPEAL FOR TRIESTE’s ENVIRONMENTALIST SENTENCED TO DEATH BY THE MAFIA AND ABANDONED BY THE CIVIL COMMUNITY

April 6, 2010, the severed goat’s head in front of the door of the
Roberto Giurastante. Mafia death threat.

We are asking THE SUPPORT OF THE MAYOR OF NAPLES Luigi De Magistris in order to fight THE POWERFUL MAFIA OF THE NORTH

Trieste, August 31, 2011 – The environmentalist Roberto Giurastante has been on the frontline for years in North Eastern Italy in the fight against eco-mafias and reckless waste of land. His inquiries and his public complaints have revealed a situation of deterioration covered by decades of institutional silence. Material and moral degradation has reduced the small province of Trieste in the state’s largest landfill.
Undersea landfills along the coast and inside caves on the Karst plateau: this is the most polluted Italian province. But no one talks about it. One should not talk in order not to demolish the stereotype of the clean North and the South in the hands of eco-mafia. Who does not follow the rules of this conspiratorial society becomes isolated, marginalized and attacked.

For his commitment to defend legality, Roberto Giurastante has faced intimidation, death threats and was subjected to severe legal aggression which resulted in an unjust conviction for having denounced the illegal construction of a large shopping center.
Giurastante has been condemned to a compensation payment of about 32,000 Euros.

The increasing attempt to annihilation aims intensely to “get rid of” one of the few, if not the only one, citizens in the region Friuli Venezia Giulia who has not feared to oppose a bad governance not so different from that found in the southern regions exposed to the action of Organised Crime.

A bad governance made of unthinkable agreements with the concealed mafia that in this border region finds fertile territory for laundering the proceeds of illegal activities. Enormous ammounts of money which buy everything and everyone. Here, the gangs have a discrete control of the territory without bloodless, this is even more lethal than in the South.

They coverage is almost total and it is the result of deep penetration into the social texture. Public institutions are deeply infected by this cancer, thus making the fight against the power of this “new crime” very idifficult.
We are hereby launching a public appeal in support of Roberto Giurastante as a symbol of this new struggle for legality that should unite all citizens from Northern to Southern Italy.

Death threats against Roberto Giurastante on the walls of a shopping center in Trieste

We can not abandon a European citizen whom for his civil commitment is to be sentenced to death from the exploitation of massomafie.
We ask the Mayor of Naples, Luigi De Magistris, representative of those Italians that in the South and in the North are struggling to redeem the country, to support this campaign for legality.

First signers:

Iris Aimo, Patrizia Balzan, Vojko Bernard, Clara Blanco, Marina Berlingerio, Bruno Carini, Laura Comuzzi, Mario Comuzzi, Christian Depuyper, Greta Faggiani, Antonio Farinelli, Dario Fogagnoli, Alba Giacomelli, Sandro Giombi, Pietro Grendene, Rita Grendene, Fabio Longo, Roberto Rozzi, Lidia Vecchiet, Paolo Menis, Stefano Patuanelli, Silvano Pipan, Duilio Rasman, Giuliana Rasman, Mariuccia Rasman, Savina Vibiral, Maria Zabbia, Ariane Vincent, Riccardo Zennaro, Paolo Zucca, Diego Gionechetti, Luana Delezotti, Francesco Falcone, Mathias Falcone, Laura Riccobon, Monica Masè, Barbara Catarossi, Mario Del Conte, Christian Ladini, Andrej Rupel.

sign the petition:

 http://www.ipetitions.com/petition/aagrobertogiurastante/

NORD CHIAMA SUD: APPELLO A FAVORE DELL’AMBIENTALISTA DI TRIESTE CONDANNATO A MORTE DALLE MAFIE E ABBANDONATO DALLA SOCIETA’ CIVILE

clip_image002

Minacce di morte nei confronti di Roberto Giurastante sulle pareti di un centro commerciale a Trieste

CHIEDIAMO IL SOSTEGNO DEL SINDACO DI NAPOLI LUIGI DE MAGISTRIS PER SCONFIGGERE LE POTENTI MAFIE DEL NORD

Trieste, 31. agosto 2011 – L’ambientalista Roberto Giurastante è in prima linea da anni nel Nord Est Italia nella lotta contro le ecomafie dei rifiuti e la cementificazione selvaggia del territorio. Le sue inchieste e le sue denunce pubbliche hanno portato alla luce una situazione di degrado coperta da decenni di omertà istituzionale. Un degrado, materiale e morale, che ha ridotto la piccola provincia di Trieste nella più grande discarica di Stato. Discariche sottomarine, costiere, sull’altopiano carsico, nelle grotte. Questa è la provincia italiana più inquinata. Ma non se ne parla. Non se ne deve parlare, per non abbattere lo stereotipo del Nord pulito e del Sud in mano alle ecomafie. E chi non si attiene alle regole di questa società omertosa viene isolato, emarginato, aggredito. Come capita a Roberto Giurastante che per il suo impegno a difesa della legalità ha subito intimidazioni, minacce di morte, ed è stato sottoposto ad una pesante aggressione giudiziaria sfociata ora anche in una ingiusta condanna per avere denunciato l’abusivismo edilizio di un grosso centro commerciale. Giurastante è stato condannato ad un risarcimento danni di circa 32.000 Euro. Questa azione di annichilimento sempre più intensa mira a “togliere di mezzo” uno dei pochi, se non l’unico, cittadini che nella regione Friuli Venezia Giulia non ha avuto timore di opporsi ad un malgoverno non molto dissimile da quello presente nelle regioni meridionali più esposte all’azione della criminalità organizzata. Un malgoverno fatto di impensabili accordi con le mafie occulte che in questa regione di confine trovano fertile territorio per riciclare i proventi delle attività illecite. Cascate di denaro che tutto e tutti comprano. Qui le mafie esercitano un controllo discreto ed incruento ma per questo sono ancora più letali che nel Sud. Qui infatti le coperture sono quasi totali e sono il frutto di una profonda penetrazione nel tessuto sociale. Una penetrazione che riguarda le stesse istituzioni e che rende difficilissima la lotta contro questa “nuova criminalità” di potere.

Lanciamo perciò un appello pubblico a sostegno di Roberto Giurastante come simbolo di questa nuova lotta per la legalità che deve unire tutti i cittadini dal Nord al Sud.

clip_image004

6 aprile 2010, la testa di capra mozzata davanti alla porta dell’abitazione

di Roberto Giurastante. Minaccia di morte di stampo mafioso.

Non possiamo abbandonare un cittadino europeo che per il suo impegno civile si trova ad essere condannato a morte dal prepotere delle massomafie.

Chiediamo al Sindaco di Napoli Luigi De Magistris, quale rappresentante di quell’Italia pulita che al Sud più che al Nord sta lottando per il riscatto del Paese, di sostenere questa campagna per la legalità.

sign the petition: http://www.ipetitions.com/petition/aagrobertogiurastante/

NORD CHIAMA SUD: APPELLO A FAVORE DELL’AMBIENTALISTA DI TRIESTE CONDANNATO A MORTE DALLE MAFIE E ABBANDONATO DALLA SOCIETA’ CIVILE

clip_image002

Minacce di morte nei confronti di Roberto Giurastante sulle pareti di un centro commerciale a Trieste

CHIEDIAMO IL SOSTEGNO DEL SINDACO DI NAPOLI LUIGI DE MAGISTRIS PER SCONFIGGERE LE POTENTI MAFIE DEL NORD

Trieste, 28 agosto 2011 – L’ambientalista Roberto Giurastante è in prima linea da anni nel Nord Est Italia nella lotta contro le ecomafie dei rifiuti e la cementificazione selvaggia del territorio. Le sue inchieste e le sue denunce pubbliche hanno portato alla luce una situazione di degrado coperta da decenni di omertà istituzionale. Un degrado, materiale e morale, che ha ridotto la piccola provincia di Trieste nella più grande discarica di Stato. Discariche sottomarine, costiere, sull’altopiano carsico, nelle grotte. Questa è la provincia italiana più inquinata. Ma non se ne parla. Non se ne deve parlare, per non abbattere lo stereotipo del Nord pulito e del Sud in mano alle ecomafie. E chi non si attiene alle regole di questa società omertosa viene isolato, emarginato, aggredito. Come capita a Roberto Giurastante che per il suo impegno a difesa della legalità ha subito intimidazioni, minacce di morte, ed è stato sottoposto ad una pesante aggressione giudiziaria sfociata ora anche in una ingiusta condanna per avere denunciato l’abusivismo edilizio di un grosso centro commerciale. Giurastante è stato condannato ad un risarcimento danni di circa 32.000 Euro. Questa azione di annichilimento sempre più intensa mira a “togliere di mezzo” uno dei pochi, se non l’unico, cittadini che nella regione Friuli Venezia Giulia non ha avuto timore di opporsi ad un malgoverno non molto dissimile da quello presente nelle regioni meridionali più esposte all’azione della criminalità organizzata. Un malgoverno fatto di impensabili accordi con le mafie occulte che in questa regione di confine trovano fertile territorio per riciclare i proventi delle attività illecite. Cascate di denaro che tutto e tutti comprano. Qui le mafie esercitano un controllo discreto ed incruento ma per questo sono ancora più letali che nel Sud. Qui infatti le coperture sono quasi totali e sono il frutto di una profonda penetrazione nel tessuto sociale. Una penetrazione che riguarda le stesse istituzioni e che rende difficilissima la lotta contro questa “nuova criminalità” di potere.

Lanciamo perciò un appello pubblico a sostegno di Roberto Giurastante come simbolo di questa nuova lotta per la legalità che deve unire tutti i cittadini dal Nord al Sud.

clip_image004

6 aprile 2010, la testa di capra mozzata davanti alla porta dell’abitazione

di Roberto Giurastante. Minaccia di morte di stampo mafioso.

Non possiamo abbandonare un cittadino europeo che per il suo impegno civile si trova ad essere condannato a morte dal prepotere delle massomafie.

Chiediamo al Sindaco di Napoli Luigi De Magistris, quale rappresentante di quell’Italia pulita che al Sud più che al Nord sta lottando per il riscatto del Paese, di sostenere questa campagna per la legalità.

Primi firmatari:

Iris Aimo, Christian Depuyper, Sandro Giombi, Roberto Rozzi, Lidia Vecchiet, Vojko Bernard

Alpe Adria Green – Poštna Banka Slovenije TKK: SI56- 9067-2000-0636-284 – per Roberto

firmare la petizione: http://www.ipetitions.com/petition/aagrobertogiurastante/

SEVER POZIVA JUG: POMAGAJMO OKOLJEVARSTVENIKU IZ TRSTA, KI GA JE MAFIJA OBSODILA NA SMRT, CIVILNA DRUŽBA PA GA JE ZAPUSTILA

clip_image002

"grožnje o smrti Robertu Giurastanteju na steni enega nakupovalnega središča v Trstu"

NEAPELJSKEGA ŽUPANA LUIGIA DE MAGISTRISA SPRAŠUJEMO PODPORO, DA BI NAM POMAGAL V BOJU PROTI MOČNI MAFIJI, KI DELUJE NA SEVERU

Trst, 28. avgusta 2011- okoljevarstvenik Robereto Giurastante je že vrsto let v severni Italiji v ospredju, ker se bori proti ekomafiji v zvezi z odpadki in divji pozidavi okolja. Njegove raziskave in javne prijave so pokazale, kakšna sta razvrednotenje in razkroj moralnosti, ki ju že desetletja pokrivata institucionalna molčečnost in prikrivanje resnice. Materialni in moralni razkroj je privedel majhno tržaško pokrajino do tega, da je postala največje odlagališče odpadkov v državi. Odpadki se nahajajo na morskem dnu, odlagališča so ob obali, na kraških planotah in v jamah. To je najbolj onesnažena italijanska pokrajina. Vendar pa se o tem ne govori. O tem se ne sme govoriti, da se ne bi zrušil stereotip o čistem Severu, medtem ko je jug Italije v rokah ekomafije. Tisti, ki se ne drži pravil te družbe, ki je zavezana k molčečnosti, tisti, ki se temu upre, je izoliran, izobčen in napaden. To se dogaja Robertu Giurastanteju, ki je zaradi svojega truda ohranjanja legalnosti, doživel ustrahovanja, grožnje o smrti in so ga celo nepravično obsodili, ker je prijavil gradbeno zlorabo in nepravilnost pri gradnji velikega trgovskega centra. Giurastante je bil obsojen na povrnitev škode v znesku približno 32.000 evrov. Take vrste delovanja, ki je usmerjeno v uničevanje ljudi, ima cilj odstraniti enega izmed redkih, če ne celo edinega državljana, ki se v deželi Furlaniji-Julijski Krajini ni bal izpostaviti se in se upreti delovanju družbe, ki se ne razlikuje veliko od tiste prisotne na Jugu države, kjer je izpostavljenost organiziranemu kriminalu večja. Slabo vladanje, ki se izraža v nepojmljivih dogovorih s skrito mafijo, saj le-ta na tem obmejnem območju dobiva plodna tla za reciklažo dohodkov, ki izvirajo iz nelegalnih dejavnosti. Tu se vrtijo velike količine denarja, ki lahko vse podkupi in vse kupi. Mafije tukaj izvajajo diskreten in ne tako agresiven nadzor, ki je pa prav zaradi tega toliko bolj škodljiva kot na Jugu države. Na tem območju je namreč veliko prikrivanja in to je znak, da mafija prodira v socialno mrežo. Prodor se dotika tudi samih institucij in na ta način postaja boj proti tej novi vrsti kriminala premoči še bolj težaven.

Zato pozivamo ljudi, da izrazijo podporo Robertu Giurastanteju kot simbol tega novega boja za pravičnost, ki mora združiti vse ljudi od Severa do Juga.

clip_image004

"6.aprila 2010 je pred vrati svojega stanovanja Roberto Giurastante našel odsekano kozličkovo glavo. To je grožnja v mafijskem stilu."

Ne moremo zapustiti enega evropskega državljana, da bi zaradi svoje javne angažiranosti pri uveljavljanju pravičnosti, bil obsojen na smrt od premočnih masovnih mafij.

Neapeljskega župana Luigia De Magistrisa, predstavnika tiste Italije, ki je čista bolj na Jugu kot na Severu, ki se bori za osvoboditev Države, prosimo, naj podpre to kampanjo za ohranjanje legalnosti.

Prvi podpisniki: Iris Aimo, Christian Depuyper, Sandro Giombi, Roberto Rozzi, Lidia Vecchiet, Vojko Bernard

 

Finančno lahko pomagate z prostovoljnimi prispevki, ki jih nakažete na račun Alpe Adria Green pri Poštni Banki Slovenije TKK:  SI56- 9067-2000-0636-284 z pripisom za Roberta. Za vaše prispevke se Vam že vnaprej zahvaljujemo

Podpis peticije:

http://www.ipetitions.com/petition/aagrobertogiurastante/

 

Postanite tudi vi član ALPE ADRIA GREEN – ZA EKO PRIHODNOST NAŠIH OTROK, s tem boste aktivno vplivati k varovanju okolja , to lahko storite, če kliknete spodnjo povezavo:

https://alpeadriagreen.wordpress.com/pristopna-izjava/

SKUPAJ BOMO MOČNEJŠI !!!

Zahteva za umik blokade iz naših pritožb v zvezi z »Plinskimi terminali v Tržaškem zalivu«!


clip_image002image

Alpe Adria Green – mednarodna organizacija za zaščito okolja in narave Slovenija, Hrvaška, Italija, Srbija, Vojvodina,  Bosna in Hercegovina.

V Sloveniji delujemo kot društvo v javnem interesu
Prešernova 26, 4270 Jesenice, Slovenija, TTK: SI56-0510-0801-1891-125, Mat.št:1173120000, DŠ: 78020239
GMS: 051 311 450/ Tel: +386 4583 6640

 

 

Pismo smo naslovili na komisarja za okolje g. Janeza Potočnika, predsednika EU parlamenta g. Jerzya Buzeka, predsednika EU komisije g. José Manuela Barrosa, na Evropskega varuha človekovih pravic ter g. Jeremya Watesa iz pisarne Aarhuske konvencije.

Zadeva: Zahteva za umik blokade iz naših pritožb v zvezi z »Plinskimi terminali v Tržaškem zalivu«!

V zvezi z nameravano izgradnjo plinskih terminalov v Žavljah in na morju (off-shore) so bile izčrpane vse politične možnosti za razrešitev tega problema, čeprav je to komisar g.Potočnik, kot tudi parlament EU, večkrat zanikal. Nazadnje z odgovorom EU komisije na našo zahtevo za odblokado naših pritožb, z dne 17.12.2010.

V odgovoru na vprašanja za časnik REPORTER (20.08.2011) je g.Potočnik pred kratkim zapisal, da za nobenega od treh projektov ( pri tem je mislil tudi pl. terminal v Kopru) še ni bilo izdano soglasje za izvedbo, obstoječa direktiva o presoji vplivov na okolje pa da je primarno postopkovne narave. »Zakonodaja praktično tako ne more biti kršena pred izdajo soglasja za izvedbo, zato na tej stopnji postopka v nobenem primeru ni mogoče ugotoviti kakršnekoli kršitve direktive o presoji vplivov na okolje«. S tem je jasno povedal, da si sodelovanja javnosti pri oceni vplivov na okolje ne želi!

Z blokado naših pritožb komisija in parlament EU, kršita:

1) Slovensko zakonodajo

2) Aarhuško konvencijo o pravici do dostopa informacij, sodelovanja javnosti v čim zgodnejši fazi in pravosodja na področju varstva okolja iz leta 1998

3) Espoouško konvencijo o oceni vplivov na okolje preko državnih meja

4) Temeljne človeške pravice

Italija je 08. oktobra 2010 dala soglasje preko ministrice za okolje za izgradnjo terminala Žavlje in 18. julija 2011 s pismom ministru za okolje in prostor RS g. Žarniču napoveduje izdajo dovoljenja za gradnjo morskega plinskega terminala »off-shore« na morju in plinovoda, kar so na veliko poročali mediji. S strani Italije je bila narejena tudi kumulativna študija čezmejnih vplivov na okolje za projekt plinskega terminala (LNG terminal) podjetja družbe “Gas Natural SDG S.A.” v Žavljah v tržaškem industrijskem pristanišču (Italija) ob meji z Republiko Slovenijo.

Zaradi vse zgoraj navedenega, ne obstaja nikakršen zadržek s strani EU komisije in EU parlamenta, da se ne umakne blokada naših pritožb katere je podala civilna družba iz Slovenije, v zvezi z nameravano izgradnjo plinskih terminalov ter plinovoda v Tržaškem zalivu, saj politična rešitev spora ni več mogoča. Kot nevladna organizacija, ki deluje v državi Sloveniji v javnem interesu, imamo pravico po zakonu o varstvu okolja RS uveljavljaviti načela varstva okolja in narave ter trajnostnega razvoja na vseh ravneh političnega odločanja in delovanja. Pri tem je najpomembnejše področje našega delovanja okoljske nevladne organizacije nedvomno vplivanje na oblikovanje politike v Sloveniji, kakor tudi na ravni Evropske skupnosti in pa ozaveščanje javnosti na področju okolja in trajnostnega razvoja. Poleg navedenega imamo pravico po 58. in 60. členu zakona o varstvu okolja RS sodelovati v postopkih, če je za nameravani poseg v okolje potrebna presoja vplivov na okolje. Ker je Slovenija članica EU in bodo vplivi na okolje načrtovanih plinskih terminalov v Tržaškem zalivu, četudi so predvideni na italijanski strani, bistveno vplivali na varnost ljudi in bioderziteto v slovenskem delu jadranskega morja, se imamo pravico vključiti v postopek presoje vplivov na okolje. Alpe Adria Green zato ZAHTEVA, da EU komisija prične takoj – prednostno obravnavati naše pritožbe in da se za obravnavo celostnega problema ustanovi POSEBNA KOMISIJA, ki bi bila sestavljena iz strokovnjakov iz tega področja, zastopnikov vpletenih držav ter javnosti, ki je že podala svoje pritožbe na te projekte, kot so se že ustanovile pri reševanju podobnih pritožb.

Priloga: Podpora pismu s strani civilne družbe, ki jo je podprla poleg AAG, zbrane preko bloga AAG –https://alpeadriagreen.wordpress.com/2011/08/07/peticija-aag-odlocen-ne-o-nacrtih-plinskih-terminalov-v-trzakem-zalivu/

Predsednik Alpe Adria Green Jesenice 23.08. 2011
Vojko Bernard

PETICIJA PROTI PLINSKIM TERMINALOM.PETICIJA BO NASLOVLJENA NA: VLADO RS Z ZAHTEVO, DA TAKOJ VLOŽI TOŽBO NA EU SODIŠČE V ZVEZI Z PLINSKIM TERMINALOM ŽAVLJE ter EU KOMISARJA, skupaj z zahtevo za odblokado naših pritožb, g.Janeza Potočnika oz na komisijijo, ki AAG blokira več pritožb in s tem želi omogočiti Italiji izgradnjo plinskih terminalov v Tržaškem zalivu!

AAG nasprotuje izgradnji plinskih terminalov v Tržaškem zalivu zaradi velikega negativnega vpliva, ki bi ga le-ti povzročili v severnem Jadranu in s tem onesnaževali vode vseh treh obmejnih držav (Italija, Slovenija in Hrvaška).
Plinski terminali bi močno vplivali na morsko okolje (ohladitev in onesnaževanje vode) in bi povzročili nerešljive varnostne težave (tveganje nesreč in/ali atentatov tudi na tankerje ter s tem uhajanje plina in možnost požara in eksplozij), kar bi pomenilo, da bi zaradi tega morali militarizirati celotni Tržaški zaliv, kar bi povzročilo veliko ekonomsko škodo (turizem, ribištvo, navtika). V Tržaškem zalivu se že sedaj nahaja najpomembnejši naftni terminal Sredozemlja (ki je doživel razdiralni atentat leta 1972), zato ne moremo dovoliti, da se že obstoječim tveganjem dodaja še nova tveganja. Zaradi določenih že obstoječih industrij v bližini (železarna, kisikarna, naftni terminal, idr.) je lahko ob nesrečah izredno velik domino efekt (Seveso direktiva).
Jadransko morje ne sme postati evropski energetski pol na račun okolja in pravic lokalnih prebivalcev!

AAG says NO to gas terminal in the Gulf of Trieste and surroundings.
AAG is against the building of gas terminals in the Gulf of Trieste for reasons that it will bring large negative impact on the environment of the northern Adriatic Sea and it will bring detrimental effects to all three bordering countries (Croatia, Italy and Slovenia).
A gas terminal would bring damage to the sea habitat due to the cooling down and pollution of the sea waters and devastation to its fauna.
Safety, is a serious issue: risks of on-shore accidents and/or terrorist attacks as well as a threat to the approching (oil tankers, domino effect – fire explosions) would require the mandatory militarization of the whole area of the Gulf of Trieste. Consequently bringing a large economical damage to sea industry, fisheries, sea navigation and tourism.
The Gulf of Trieste is already under heavy threat due to one of the most important mediterranean oil terminals that occupy the city industrial area. The attack to the oil terminal of the year 1972 was devastating; for this reason AAG cannot allow the creation of additional hazardous risks to the environment and to its population.
The Adriatic Sea cannot and it should not become an European’s energetic region!! Environmental, health and their safekeeping are also local civil safety rights as well as of all inhabitants residing in the Gulf of Trieste and neighbouring countries.

http://www.ipetitions.com/petition/alpeadriagreen/

Picture3matična ladja manifestacija Barkolana okt 2010 002

Sliki: PROTEST PROTI PL. TERMINALOM NA BARCOLANI 2010

image

TAKO BO IZGLEDALA BARCOLANA V PRIHODNOSTI!

p.s.
Podpise podpore bomo zbirali še naprej tudi fizično preko prostovoljcev in članov AAG( v času pošiljanja tega pisma je peticijo podpisalo 464 ljudi), prav tako bomo izvajali protestne akcije. Najprej bomo poizkusili blokirati BARCOLANO 2011 – tekmovanje jadrnic, ki poteka v italijanskem in slovenskem morju, pa tudi srečanja EU v Sloveniji, vse dokler EU komisija in EU parlament ne odblokirata naših pritožb in ne ustanovita posebne komisije!

Gas natural in obč Trst

NEETIČNO OBNAŠANJE OBČINE TRST

Postanite tudi vi član ALPE ADRIA GREEN – ZA EKO PRIHODNOST NAŠIH OTROK, s tem boste aktivno vplivati k varovanju okolja , to lahko storite, če kliknete spodnjo povezavo:

https://alpeadriagreen.wordpress.com/pristopna-izjava/

SKUPAJ BOMO MOČNEJŠI !!!

Tržaški plinski terminali bi lahko bili cilj atentatov


Sobota, 20. avgust 2011

Tekst: Andrej Černic, Foto: AAG

trst 1972

Leta 1972 so v naftnem terminalu v bližini lokacije plinskih terminalov eksplodirale štiri bombe. To ustvarja med ljudmi nov preplah, češ da bi bili tržaški plinski terminali lahko ponovno cilj atentatov.


Leta 1972 so v naftnem terminalu v bližini lokacije plinskih terminalov eksplodirale štiri bombe. To ustvarja med ljudmi nov preplah, češ da bi bili tržaški plinski terminali lahko ponovno cilj atentatov.

»Dragi Roko«, tako se na našega okoljskega ministra Roka Žarnića obrača italijanska »vrstnica« Stefania Prestigiacomo. V prav tako prijateljskem slogu mu sporoča, da bo Italija v kratkem nadaljevala projekt spornih plinskih terminalov, tako morskega kot kopnega. Kljub nejasnostim in večkrat dokazanim nepravilnostim naj bi Italija dobila ustrezna dovoljenja. Dokumentov ni od nikoder, slovenska vlada pa molči. Gre za slabi dve strani dolgo pismo, ki je polno lepih besed in pozornosti. Hkrati pa sporoča jasno namero po zgraditvi plinskih terminalov. Dveh, ne samo enega. Ministrica Prestigiacomo namreč omenja, da je s pridobljenim dokumentom, presojo o učinkih na okolje, zadoščeno pogojem okoljske ustreznosti za gradnjo dveh plinskih terminalov v Trstu.
Dva terminala za energetsko oskrbo
Terminal na kopnem, ki naj bi bil v Žavljah, čaka sicer še na dovoljenje ministrstva za kulturo. Pri tem projektu je načrtovan tudi plinovod, ki naj bi Žavlje povezoval z italijansko plinsko državno infrastrukturo v Vilešu (v bližini Gorice). Gre za traso, ki je skupaj dolga 46 kilometrov: prvih 27 km med Trstom in Gradežem naj bi bilo speljanih pod morsko gladino, preostalih 19 med Gradežem in Vilešem pa po kopnem. Slovenska vlada se je v nasprotovanju terminaloma sklicevala predvsem na onesnaževanje Jadranskega morja. Prestigiacomova je v omenjenem pismu ministra Žarnića in slovensko javnost površno seznanila, da težav ni več. Italijanska vlada pa v zagovor tezi o uspešni odpravi problemov ni predstavila še nobenega dokumenta. Neuradno je slišati, da bodo dokumenti prišli na plan šele konec poletja. Obstajajo pa tudi dvomi o vsebini dokumentacije.
Nazadnje smo se javno prepirali z našimi zahodnimi sosedi glede plinskih terminalov leta 2009. Takrat so italijanske oblasti Ljubljani enostransko poslale odlok, ki naj bi omogočal takojšnjo gradnjo in naj bi pregnal vse slovenske dvome. Izkazalo pa se je, da je bil odlok pravo skrpucalo, ki je prinašalo zelo površne odgovore. »Odlok ni predvideval preventivnih ukrepov. Vsako postavljeno vprašanje je dobilo odgovor, ki bi bil preverljiv šele potem, ko bi bilo napake nemogoče popravljati,« nam je tedaj dejal vladni vir. Kaj bo z dokumentom, ki ga danes obljublja ministrica Prestigiacomova, si lahko samo mislimo. Slovenska vlada je medtem zelo tiho. Z ministrstva za okolje so nam sporočili samo, da zadeve ne komentirajo, dokler ne bodo imeli v rokah celotne dokumentacije.
Pri vsem tem je konec »vljudnostnega pisma« ministrice Prestigiacomove v odnosu do ministra Žarnića prav sarkastičen: »Vse pomisleke Slovenije smo zelo pozorno pretresli: ustrezno bodo omenjene tudi v dekretih, ki ti jih bom poslala. Pripombe, ki jih je oblikovala Slovenija, so bile pomemben prispevek za našo oceno stanja in prepričani smo, da bo tudi tvoja država priznala našega duha sodelovanja in transparentnosti.«
Številnih opomb Italija ne jemlje resno
Duh sodelovanja in prijateljstva je bil, vsaj v zadevi s plinskimi terminali, vse prej kot očiten. Slovenija in slovenski strokovnjaki so večkrat izrazili dvome, utemeljene na strokovnih študijah, ki jih je Italija redno zavračala ali kvečjemu »upoštevala« v svojih novih korakih. Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) je prvo poročilo o čezmejnih vplivih na okolje, ki bi jih povzročila terminala, dobilo v roke že decembra 2006. Več skupin strokovnjakov z instituta Jožefa Stefana in Univerze v Ljubljani je posebej ocenilo posledice terminalov na morju in na kopnem za morsko okolje, za izredne dogodke, za slovensko morsko ribištvo in za socioekonomske vplive. Proučili so tudi vpliv na morsko floro in favno zaradi dvigovanja sedimentov živega srebra, nevarnosti zaradi možnih nezgod ter morebiten prenos škodljivih organizmov. Ocena je bila za terminale negativna: tako morskega kot kopenskega je slovenska strokovna ocena zavrnila.
Pomorskemu terminalu so očitali škodljive čezmejne vplive, ki bi nastali zaradi onesnaževanja s klorom, zaradi morebitnega razlitja nafte, dvigovanja sedimentov (živo srebro) in izpustov ogrevalne vode. V primeru trčenja tankerja bi bil učinek uničujoč tudi v slovenskih vodah in na naši obali. Hkrati bi ta terminal imel negativen vpliv tudi na turizem in na krajinsko sprejemanje slovenske obale. Podobne negativne ocene so slovenski strokovnjaki že takrat izrekli tudi glede načrta kopenskega terminala v Žavljah. Skratka slovenski strokovnjaki so v poročilu, ki ga je naročil MOP, že konec leta 2006 ugotovili, da sta oba terminala za Slovenijo nesprejemljiva.
Leta 2008 je bila izdelana nova študija samo za žaveljski terminal: ocena je bila tudi v tem primeru negativna, terminal pa označen za neprimernega. Ponovno je bil poudarjen problem dvigovanja sedimentov živega srebra z dna plitkega Tržaškega zaliva (tja ga je naplavila reka Idrijca iz idrijskih rudnikov). V primeru vrtanja vijakov ladij z utekočinjenim zemeljskim plinom (UZP) in delovanja morskega kraka plinovoda, ki bi povezoval Žavlje z Gradežem, bi se živo srebro nevarno dvignilo z dna, njegova letna količina bi se povečala za sedem odstotkov, koncentracija metil-živega srebra pa bi nevarno presegla dovoljeno povprečje. Toksično težko kovino bi našli tudi v ribah. Nazadnje slovensko poročilo omenja še tisto, kar najbolj razburja duhove: napad na tanker in terminal. Nevarnost je po mnenju slovenskih strokovnjakov precejšnja zaradi bližine vodne poti, po kateri prihajajo UZP-tankerji: izpust plina in eksplozije bi lahko imele resne posledice v razdalji do okoli pet km od mesta razlitja.
Podlaga za tožbo obstaja
Po mnenju dr. Marka Pavlihe, rednega profesorja za gospodarsko, transportno in zavarovalno pravo na Fakulteti za pomorstvo in promet v Portorožu, je evropska pot še edina, ki lahko Sloveniji pomaga, ga prepreči ta načrt. To izhaja iz članka v reviji Podjetje in delo, ki ga je Pavliha objavil lani avgusta, v njem pa se je posvetil mednarodnemu okoljskemu pravu, pravu morja in pomorskemu pravu. Po njegovem mnenju Italija ni izpolnila vseh obveznosti iz primarnega evropskega prava. Zato bi morala Slovenija zadevo plinski terminali najprej predložiti Evropski komisiji v presojo in naknadno vložiti morebitno tožbo na Sodišču EU.
Pavliha tako ugotavlja, da je Italija s svojim enostranskim ravnanjem prekršila mednarodnopravne običaje in splošna načela mednarodnega prava. Italija je po njegovem mnenju zaradi nekorektne ocene vpliva načrtovanih projektov na okolje, nezadovoljivega sodelovanja s Slovenijo pri varovanju morskega okolja in pomanjkanja ukrepov proti onesnaževanju morja, kršila Konvencijo OZN o pravu morja iz leta 1982. Povečanje toksičnosti morja zaradi izkopov in obratovanja terminala v Žavljah je po mnenju dr. Pavlihe kršitev Protokola o varstvu Sredozemskega morja pred onesnaževanjem s kopnega. Če bi se zgodila nesreča s plinskim tankerjem, pa bi bil kršen še Protokol o sodelovanju pri preprečevanju onesnaževanja z ladij in ob izrednih dogodkih v boju proti onesnaževanju Sredozemskega morja. Nazadnje bi plinska terminala povzročila tudi bistveno večjo gostoto prometa, ki ga severni Jadran ne prenese: to bi bilo v nasprotju s shemo o ločeni plovbi.
Gas natural in italijanske oblasti ponarejali dokumente
Ko so poleti 2009 Italijani prešli v »ofenzivo« glede izpeljave projekta žaveljskega terminala, je naravovarstvena organizacija Alpe Adria Green predstavila serijo dokumentiranih nepravilnosti in zakonskih kršitev s strani investitorja, družbe Gas natural, in italijanskih oblasti. Žaveljski plinski terminal bi tako kršil določila organizacije International maritime organisation (IMO), ki določa za severni Jadran prepoved plovbe s polmerom 1,5 navtične milje (2,8 km) okoli plinskega terminala ter varnostno območje okoli tega objekta v polmeru dveh km. V Žavljah bi tem zahtevam ne bilo zadoščeno. Italijanska sodna policija je tudi ugotovila, da so pisci študije glede odtoka vode iz terminala v morje kot povprečno temperaturo morja v okolici Trsta predstavili povprečno temperaturo celotnega severnega Jadrana: tako naj bi olajšali potek sprejemanja presoje na okoljske učinke. Poneverjeni naj bi bili tudi papirji glede t.i. domino učinka v primeru verižnih eksplozij v bližini terminala: študija, ki jo je predložilo podjetje Gas natural, je zanikala omenjeno nevarnost, sodna policija pa je ugotovila, da je bila študija narejena na podlagi zelo splošnih mnenj in neažurne javne kartografije. V organizaciji Alpe Adria Green so poleti 2009 razkrili še dokumente, ki dokazujejo politične pritiske iz Rima na javne institucije v Furlaniji-Julijski krajini, da bi se projekt čim prej in uspešno sklenil.

Zakaj tolikšen interes za plinske terminale v Trstu?
Podjetje Gas natural Fenosa, investitor v žaveljski plinski terminal, ima sedež v Barceloni. Njegova največja lastnika sta banka La Caixa (med vodilnimi evropskimi hranilnicami) in španski naftni velikan Repsol. Gas natural Fenosa ima tudi zelo razvejene posle z italijanskim državnim energetskim podjetjem Enel. Nazadnje sta si maja letos družbi razdelili sredstva firmi Enel Union Fenosa Renovables (Eufer), v kateri imata vsaka 50-odstotno participacijo. S tem je Enel utrdil svojo pozicijo na španskem trgu obnovljivih virov energije. Gas natural Fenosa pa na italijanskem trgu že dalj časa nastopa s plinskimi terminali. Ne gradi jih samo v Trstu, ampak tudi v Tarantu v Apuliji. Gre torej za špansko-italijansko simbiozo, ki bi se verjetno končala, če z žaveljskim plinskim terminalom ne bi bilo nič. Podjetji pa imata še eno skupno točko: Katalonci so Italijanom pomagali leta 2007 prevzeti španskega energetskega velikana, družbo Endesa (Enel je danes njen 92-odstotni lastnik).
Endesa je tista družba, ki se je dalj časa zanimala za graditev morskega plinskega terminala v Trstu. Danes se kot investitor omenja nemška družba E.ON, ki je na robu finančnega zloma: tudi njen prihod v Trst naj bi bil vezana trgovina z družbo Enel. Nemci so bili namreč tudi konkurenti za prevzem Endese, a so se leta 2007 naposled umaknili družbi Enel. Lahko domnevamo, da je bil tržaški morski plinski terminal cena za nemški umik.
Janez Potočnik: »Čakamo na izdajo soglasja za izvedbo«
Mnogi so slovenskemu komisarju za okolje Janezu Potočniku očitali, da se v zadevi s plinskimi terminali nikakor ne izjasni primerno. V odgovor na naša vprašanja je Potočnik zapisal, da za nobenega od treh projektov (poleg dveh tržaških še koprski plinski terminal, op. av.) še ni bilo izdano soglasje za izvedbo. Obstoječa direktiva o presoji vplivov na okolje pa da je primarno postopkovne narave. »Zakonodaja praktično tako ne more biti kršena pred izdajo soglasja za izvedbo, zato na  tej stopnji postopka v nobenem primeru ni mogoče ugotoviti kakršnekoli kršitve direktive o presoji vplivov na okolje,« je zapisal slovenski komisar in ob tem poudaril mnenje Komisije, ki vidi v dvostranskih pogovorih najboljši način za rešitev vprašanj.

http://www.ipetitions.com/petition/alpeadriagreen/

PODPIŠITE PETICIJO – PRITISNITE NA GORNJO POVEZAVO

PETICIJA BO NASLOVLJENA NA EU KOMISARJA, skupaj z zahtevo za odblokado naših pritožb, g.Janeza Potočnika oz na komisijijo, ki AAG blokira več pritožb in s tem želi omogočiti Italiji izgradnjo plinskih terminalov v Tržaškem zalivu!

 

Postanite tudi vi član ALPE ADRIA GREEN – ZA EKO PRIHODNOST NAŠIH OTROK, s tem boste aktivno vplivati k varovanju okolja , to lahko storite, če kliknete spodnjo povezavo:

https://alpeadriagreen.wordpress.com/pristopna-izjava/

SKUPAJ BOMO MOČNEJŠI !!!

Slovensko društvo evalvatorjev je v sodelovanju s partnerji objavilo novo knjigo – »Vrednotenje učinkov politik – obzorja nove miselnosti«


Slovensko društvo evalvatorjev je v sodelovanju s partnerji objavilo novo knjigo, »Vrednotenje učinkov politik – obzorja nove miselnosti« (Radej Bojan, Mojca Golobič, Mirna Macur, Srečo Dragoš). Spremna beseda Darko Štrajn. Založba Vega,  Ljubljana, v pripravi na izid jeseni 2011.

Doslej je razumevanje družbenih dilem dolgo počivalo na prepričanju, da so javne zadeve enostavne v smislu, da oblasti do obisti razumejo njihove vzročno-posledične povezave in jih lahko poznavalsko upravljajo same, brez nenehnega in večinoma nadležnega vmešavanja javnosti. Avtorji tej ideji nasprotujejo in namesto nje izgradijo argument, da so javne zadeve postale kompleksne. To pomeni, da resnica o družbenih zadevah, kot o tem kaj je skupno dobro ali o tem kaj naj bodo prednostne naloge javnih politik in kako uspešno jih dosegajo, ni več ena sama, tista na oblasti, ampak o pomembnih stvareh obstaja več dobro utemeljenih in enako veljavnih resnic. Potreben je drugačen pristop k obravnavi javnih dilem in k vrednotenju učinkov javnih politik, ki bo zagotavljal družbeno enovitost in hkrati ohranjal izhodiščno družbeno različnost. Delo je med redkimi primeri s svojega področja, ki ni prvenstveno namenjen niti nosilcem politik, niti poklicnim evalvatorjem, ampak splošni javnosti in zlasti tistim, ki se z vrednotenjem učinkov politik srečujejo le občasno in v povezavi z drugimi zadevami, s katerimi se sicer prvenstveno ukvarjajo.

O knjigi:

»V našem prostoru ena od najbolj izčrpnih utemeljitev potrebe po razvoju evalvacijske kulture«. Dr. Darko Štrajn, v spremni besedi

»Stopa v bok, ali morda celo prekaša, doslej objavljene monografije. Ima namreč to prednost, da se ozira nazaj in gleda tudi naprej s tem, da daje jasen vpogled v to, kaj prinaša peta generacija vrednotenja javnih politik«. Doc. dr. Vida A. Mohorčič Špolar, recenzija

»Med najpomembnejša spoznanja gre prav gotovo šteti, da so za uspešen odziv na izzive družbene kompleksnosti potrebni paradigmatski premisleki, s katerim se najprej osvobodimo ozkih okvirov dominantnega načina razmišljanja, ki je prevzet od klasične znanosti in je pozitivističen, primeren le za raziskovanje objektnega sveta, na področju spoznavanja družbe pa odpove.« Doc. dr. Aleksander Aristovnik, recenzija

»Dokumentirano z mnogimi ilustrativnimi primeri iz praks.« Izr. prof. dr. Majda Istenič Černič, recenzija

Iz knjige:

»Politike je treba vrednotiti kompleksno, kar pomeni, da je treba njihove učinke obravnavati v zlatem rezu njihove dvojnosti, razpenjajoči se med razlago primarnih učinkov, ki so nosilni za vrednoteno politiko, vendar na nesomeren in s tem le na globoko razdvajajoč način, in razlago sekundarnih učinkov, ki edini omogočajo presečno oz. korelativno celovit pogled na politiko, vendar le v vsebinah, ki za nikogar niso bistvene«.

»Uvajanje kompleksnosti v vrednotenju na stežaj odpira vrata globokim nasprotjem, ki pa se bodo izražala na bistveno drugačen, bolj konstruktiven, kultiviran in učljiv način, kot se danes, ko o njih razmišljamo na enostavne načine«.

Kontaktna oseba: bojan.radej@siol.net

Naslovka6

Poglejte še:

1.

Novi članek: "Izstradati zver"

Kljub temu, da Slovenija po mednarodnih standardih ne spada med prezadolžene države, pa problem javnega dolga postaja tema številka ena tudi pri nas. Do izbruha zadnje krize je bil javni dolg za evropske razmere nizek. Potem pa se je »bruto dolg splošne države« eksplozivno povečal skoraj za polovico, kar je štirikrat bolj kot se je v Italiji ter dvakrat bolj kot v Grčiji in Portugalski ter za četrtino več kot v Španiji, državah torej, ki so na robu bankrota. Cel članek: http://www.sdeval.si/Objave/Izstradati-zver.html

2.

Novi delovni zvezek SDE, št. 2, let. 4: "Primarno in sekundarno v vrednotenju politik".

Povzetek: Spoznanje, da je družba postala kompleksna, pomeni, da resnica o družbenih zadevah, kot o tem kaj je skupno dobro ali kako uspešno je njegovo doseganje, ni več ena sama, tista na oblasti ampak o pomembnih stvareh obstaja več dobro utemeljenih in enako veljavnih resnic. Zadeve iz domene javnega upravljanja so kompleksne, zato različni pogledi nimajo skupnega imenovalca, zato jih je treba obravnavati kot nesomerne, oziroma globoke in nepremostljive. Družbene pojave je zato treba proučiti v zlatem rezu njihove dvojnosti, razpenjajoci se med razlago primarnih pomenov, ki so za sistem konstitutivni, vendar na nesomeren in razdvajajoč način, in razlago sekundarnih pomenov, ki edini podajo celovit pogled na vrednoteni pojav, vendar le v vsebinah, ki za nikogar niso bistvene.

lpSDE

AAG predlaga začasni ukrep za povečanje varnosti in sprostitev prometa v Karavanškem predoru, do izgradnje še ene tunelske cevi


clip_image002

Alpe Adria Green – mednarodna organizacija za zaščito okolja in narave Slovenija, Hrvaška, Italija, Srbija, Vojvodina, Makedonija,  Bosna in Hercegovina.

TTK: SI56-0510-0801-1891-125, Mat.št:1173120000, DŠ: 78020239. V Sloveniji delujemo kot društvo v javnem interesu

Prešernova 26, 4270 Jesenice, GMS: 051 311 450/ Tel: +386 4583 6640

Izpostave: VEČNA POT 2, 1000 LJUBLJANA, GMS: 051 311 450

ODPRTO PISMO VLADI RS IN PROMETNEMU IN MINISTRU RS

Zadeva: Začasni ukrep za povečanje varnosti in sprostitev prometa v Karavanškem predoru, do izgradnje še ene tunelske cevi

Povečanje varnosti ni združevanje tovornjakov v konvoje, ker nalet tovornjaka na osebno vozilo je mali požar, ki se ob strokovnem in hitrem ukrepanju tako udeležencev in gasilcev v predor morda lahko uspešno pravočasno pogasi. Pri naletu tovornjakov pa lahko takoj zagori tudi tovor, kot se je to zgodilo v požaru v Turskem predoru, kjer je zagorel tovor barve v razpršilcih.

Požarna definicija kolone tovornjakov je: »Kolona tovornjakov je kopičenje gorljivih snovi na najmanjši medsebojni razdalji z zelo učinkovitim dovodom zraka zaradi kaminskega efekta, ki ga povzročajo razlike tlakov na portalih in dinamika požara.

Samo trije primeri požara nestrjenih kolon tovornjakov:
Požara konvoja tovornjakov v predoru je požar tretjega novembra 1982 v Afganistanu v Salang predoru, kjer je po nekaterih podatkih zgorelo ali se zadušili celo do 2700 žrtev.

Predor Mt.Blank 39 žrtev popravilo 180 izpad dohodka 250milijonov €.

Predor Taueren 12 žrtev in popravilo 10 izpad dohodka 25 milijonov €.

Zato bi bilo mnogo bolj modro zagotoviti minimalni razmik med tovornimi vozili, ki naj bi znašal vsaj 500m tudi zaradi širitve vročih dimnih plinov, ki na svoji poti zanetijo požare.

Druga možnost, ki bi jo morali zahtevati prevozniki pa je, da jim zagotovijo ustrezno število vlakovnih kompoziciji in prevažajo tovornjake, do nadgradnje predora Karavanke na relaciji Jesenice-Salzburg. Ob tem da plačajo prevoznik ceno tunelnin in goriva ostanek pa krijeta državi Avstrija in Slovenija. Vozniki pa prispevajo svoj čas, ki bi ga izgubili zaradi počasne vožnje. Ob tem bi zaposlili železnice zmanjšali uničevanje cest in glede na to, da ima Avstrija veliko vodnih virov energije je tudi generalno železniški transport manjši onesnaževalec okolja kot prevoz z tovornjaki. Čeprav pa je skupna poraba energije za prevoz z vlakom zaredi večje mase, ki vključuje še vlak zelo verjetno večja. Seveda pa na to vplivajo tudi fizikalne konstante kot so trenje, ki je pri železnici nekoliko manjše in sama trasa vzponov. Ob tem je potrebno poudariti, da samo en vlak ob večerih, kot je nekdaj že obratoval nočni exspres za prevoz tovornjakov ni ustrezna rešitev.

Povečanju varnosti bi zagotovo trenutno zelo veliko pripomoglo prebarvanje predora na Slovenski strani, s čimer bi se znatno povečala osvetljenost in preglednost za voznike. Kaže pa, da bo ob takem obnašanju DARS pod sedanjim vodstvom gospe Duhovnik do podizvajalcev, bo morala kmalu sama poprijeti za čopič, če bo želela, da bo predor varen.

Črn predor ni niti varen niti lepa reklama za turizma željno Slovenijo, kot jo je promoviral lipov list že pred 21 leti. Reklamni film »Slovenija moja dežela« ni nikjer prikazoval tajkunov, korupcije, nesmiselnih investicij v jedrsko in termo energijo, zoofilije in da boj kriterij za izbor politične elite lepota in ne poštenost, odgovornost in predvsem strokovnost….

Predsednik Alpe Adria Green                                                Jesenice: 19.08.2011

Vojko Bernard      

Postanite tudi vi član ALPE ADRIA GREEN – ZA EKO PRIHODNOST NAŠIH OTROK, s tem boste aktivno vplivati k varovanju okolja , to lahko storite, če kliknete spodnjo povezavo:

https://alpeadriagreen.wordpress.com/pristopna-izjava/

SKUPAJ BOMO MOČNEJŠI !!!

PREDOR KARAVANKE – Požarno nevaren vsak dan in to 24 ur!


Požarno nevaren vsak dan in to 24 ur!
Dogovarjanje Avstrijske ministrice in Slovenskega ministra za promet, ki o predorih ne vesta skoraj nič je popoln nesmisel in samo predstava, če bi se kdaj res kaj zgodilo, da bi si lahko obe državi posuli s pepelom.

Letos smo prvi priča nekoliko povečani skrbi za varnost v Karavanškem predoru, ki nam jo narekujejo Avstrijci. Taka varnostna preventiva kot jo predlaga Avstrija je podobno učinkovita, kot lov na čarovnice proti toči.

V predoru Karavanke je omejena hitrost ob povečanem prometu 700 vozil/h na 50km/h, in v avgustu prepovedan promet za vsa tovorna vozila težja kot 7,5t.

Nova Avstrijska uredba je zaostrila varnost v predorih takoj po tem, ko so sami zgradili oba pod Turska predora in se lahko šele sedaj lotijo varnosti tudi v predoru Karavanke.

Bravo Avstrija, končno ste zgradili predor pod Turskimi Alpami (kjer je bil prometno vsaj 3x bolj obremenjen kot Karavanke) in opazili, da je predor Karavanke na prisojni južni strani črna luknja s katastrofalno požarno ventilacijo »Made in Avstrija«.

Da se razumemo Karavanke so super nevarne ob vsakem večjem požaru, recimo enega osebnega vozila kaj šele tovornjaka, če prevaža pa še gorljiv ali celo nevaren tovor, kot je samo margarina ali plastični povratni zaboji pijač.

karavanke 1karavanke3

Ali bo Avstrija zapirala predor za tovorni promet tudi ob polni luni, ko je statistično največ nesreč in zimskih počitnicah?

Ločimo lahko med nevarnostjo za ljudi v predoru in nevarnostjo poškodbe konstrukcije. Nevarnost za ljudi je v predoru Karavanke je že manjši požar enega osebnega vozila ali več, ker pač ni mogoče odzračiti dima o čemer priča tudi dimni test leta 2009 ko se je dim ob testu zadimil južni portal. (slika) Večji požar tvornega vozila in tovora pa poleg ogrožanja ljudi pomeni tudi resne poškodbe predora in inštalacij v njem.

Predlog, da se omogoči prevoz tovornjakom z nevarnimi snovmi v predoru, ki nima ugreznega odvod dima je popoln nesmisel. V predoru so problematične ne samo nevarne snovi ampak tudi gorljive kamor sodi že tovornjak z gorivom, pnevmatikami in ponjavami, brez tovora. Omogočanje prevoza še dodatno nevarnih snovi je tako popolno nasprotje argumentov za občasne omejitve prevoza.
Zbiranje tovornjakov in vožnja v konvojih je nedopustno saj se s tem zelo poveča tveganje in je možen požar največjih razsežnosti. Požar v predoru se med gorečimi tovornjaki širi tudi nekaj sto metrov, kot je bil to primer v požaru v predoru Freuzu 5.6.2005 na meji med Italijo in Francijo.

Pozdravljam skrb za varnost, ki pa je žal samo preračunljiva želja po zaslužkih, ki niti ni postavljena na pravih argumentih in študijah. Študijo varnosti za Karavanke je sofinanciral DARS izdelali so jo v ILF v Avstriji.

Predor Karavanke na Slovenski strani ima trenutno izgled kot, da še ni bil temeljito prebarvan že 20 let razen ene odstavne niše, ki se sveti že na prvi pogled.

Led svetila za obeleževanje roba cestišča večkrat ne delujejo ali celo v nekaterih odsekih nekontrolirano bliskajo in dajejo lažno informacijo voznikom, ker je utripanje teh svetil je tudi eden od dogovorjenih mednarodnih signalov za komunikacijo z vozniki v predoru.

Meritev osvetlitve predora Karavanke, ki smo jo izvedli v avgustu potrjuje, da je Slovenska stran predora osvetljena z enakimi svetilkami a zaradi pretemih sten in stropa bistveno manj kot bi bilo to potrebno za varno vožnjo in to ob enaki porabi energije za osvetlitev. Zgodba os sončni strani Alp je v Karavankah zelo senčna.

Sedanjemu in minulim ministrom za promet in vsem vodilnim v Darsu je prav mar za varnost v predoru. Da ne skrbijo ustrezno za varnost in redno vzdrževanje pomembnih infrastruktur objektov povzročajo veliko nevarnost za življenja, kot tudi nevarnost za veliko gospodarsko škodo, tako zaradi negospodarnega vzdrževanja, kot velike škode ob katastrofalnem požaru.
Škoda ob požaru v Mt. Blanku je dosegala več sto minjonov direktne in indirektne škode.

Slovenci bi za vsako oceno pa naj stane kar hoče gradili drugo cev, pa čeprav nimamo več niti ustreznih podjetji za gradnjo.

Ob tem je treba poudariti, da so pri dveh ceveh tudi dvojni stroški pri osvetljavi in tudi podobno pri prezračevanju. Trenutni promet in pričakovani promet v naslednjih 10 letih ne kaže trendov, da bi se bistveno povečal in bi bila zaradi prometa upravičena druga cev. Sedanji prometni tok tudi ne zadošča, da bi odplačeval sam stroške gradnje, vzdrževanja in porabo energije. Tako bi slonela investicija v drugo cev na plečih davkoplačevalcev, kar pove že preprost izračun.

Avstrijci uradno predlagajo ubežni rov tovorni promet bi želeli ponovno preusmeriti na njihove železniške tire in pri tem iztržiti več. Ob tem morda zmanjšati tudi nekoliko uničevanje svojih cest v Alpah.

Če zapiramo predor zaradi varnosti, potem ga zaprimo do ustrezne nadgradnje. To so apetiti po drugi cevi, ki stane vsaj 360 mil. Evrov na Slovenski strani. Po principu večji posli, več je provizij in ne plačanih podizvajalcev.

O tem, da je mogoče Karavanke nadgraditi že v nekaj mesecih 5 urnih nočnih zaporah za samo 15-20 milijonov Evrov v požarno varen enoceven predor prav nihče noče slišati. Samo 100m od slovenske meje pri Krapini stoji star opuščen železniški predor v katerem je vgrajena 2x3K ventilacija, ki je revolucionarna tehnologija na področju varnega prezračevanja predorov. Projekt za gradnjo druge cevi predora Učka izkazuje 3x prihranek energije ob dejstvu, da je predor potem varen tudi ob požaru tovornjakov v predoru. Vse daljše hrvaške predore bo potrebno nagraditi do leta 2019 z 3K ventilacijo, ker samo druga cev še ne pomeni požarne varnosti. Saj vemo, da se ljudje zaustavijo v predoru ob požaru pred rdečo lučjo ali pa celo nakopičijo v koloni in ko uspejo preko radia in zaradi različnih jezikov zvedeti, da je nevarnost požar je običajno že prepozno za iskanje prehodov v drugo cev saj se dim širi s hitrostjo od 3-10m/s orientacija in možnost dihanja v zelo gostem dimu pa so nične.

Med državno sodelovanje skupne obratovalne komisije je zelo »vzorno«, »slovenclni« zvesto pokimajo in prisluhnejo, če kaj razumejo in poberejo sejnine. Obnova predora se izvaja običajno ločeno, da je predor daljši čas popolnoma ali izmenično zaprt. Jesenska načrtovana obnova hidrantnega sistema je bila meddržavno usklajena, kasneje pa je DARS samovoljno spremenil enostransko v popolnoma neprimerne za vgradnjo v predor. Tako bojo regulacijski ventili in hidranti brez ustreznih certifikatov in celo iz popolnoma napačnih materialov. Posledice hidravličnega udara so lahko uničena inštalacija in posledično suhi hidranti. Ob tem pa bomo zopet davkoplačevalci plačali celo višjo ceno, kot je to bil primer z požarnim ometom v Šentvidu, vertikalno hidrantno tlačno cevjo v Trojanah, ki jo enkrat ukradli in dvakrat prodali, betonskim cestiščem v Trojanah, ki ni zdržal niti 1/8 življenjske dobe, letečimi lamelami razteznih kompenzatorjev na viaduktu Bistrica pod Kacinovim Klancem…da ne naštevam vseh rožic na prostranem travniku.

V Spominu mi je ostala izjava Švicarja, ki je nekaj let skrbel za varnost v Švicarkah predorih: »V Švici smo premalo bogati, da bi vgrajevali nestrokovno ali neprimerno robo.«

Očitno je v Sloveniji ne znamo gospodarno vlagati v transportno infrastrukturo, Slovenija si raje privošči ne premičnino Falkona v hangarju in nepotrebno asfaltira športno letališče Lesce, kot pa bi kupila barvo in čopič, da bi prebarvali predor Karavanke in s tem povečali varnost prav vsakega voznika.

Dvajset let smo uporabljali ventilacijski sistem, ki je ob požaru odpiral do 17 loput in še danes te ne tesnijo dovolj, da bi lahko odvajale ustrezno dimne pline večjega požara.

Predor je na naši strani črna luknja, ki dejansko izmerjeno dokazano vpliva na varnost voznikov pa ni za to odgovoren nihče.

Če zapirajo predor Karavanke za tovorni promet, potem je morda bolj varno za turiste zapreti promet za osebni promet.

In usmeriti tok turistov preko Tržiča in Kranjske Gore in iztržiti še kakšen Evro, kot to počnemo v Kopru kjer gradimo zelo počasi predor med Koprom in Izolo navezave na istrski Y pa ne bo vsaj še naslednjih 10 let…

Član UE Alpe Adria Green

Andrej ČUFER univ.dip.inž.arh., MBA

 

Država Slovenija ima polna usta, kakšne kazni bi se še izmislila za varnost v cestnem prometu, da pa bi poskrbela za varno cestno infrastrukturo, pa ji očitno kaj malo mar.  Alpe Adria Green bo v prihodnjih, podal zahtevo prometnemu ministrstvu, da takoj popravi nepravilnosti v predoru, poleg tega pa bo zahteval tudi preusmeritev prevoza težkih tovornjakov na železnico, ravno tako skozi predor Karavanke. Drugače bomo tako kot avtoprevozniki, vendar iz drugih vzrokov zagrozili z zaprtjem predora in to tudi izvedli do ureditve razmer v tem predoru!

karavanke3

Postanite tudi vi član ALPE ADRIA GREEN – ZA EKO PRIHODNOST NAŠIH OTROK, s tem boste aktivno vplivati k varovanju okolja , to lahko storite, če kliknete spodnjo povezavo:

https://alpeadriagreen.wordpress.com/pristopna-izjava/

SKUPAJ BOMO MOČNEJŠI !!!

PETICIJA AAG: odločen NE o načrtih plinskih terminalov v Tržaškem zalivu


PETICIJA PROTI PLINSKIM TERMINALOM. POSLALI JO BOMO NA EU KOMISIJO Z ZAHTEVO, DA KOMISIJA POD VODSTVOM g.JANEZA POTOČNIKA ODBLOKIRA NAŠE PRITOŽBE V ZVEZI Z PLINSKIMI TERMINALI V TRŽAŠKEM ZALIVU!

AAG nasprotuje izgradnji plinskih terminalov v Tržaškem zalivu zaradi velikega negativnega vpliva, ki bi ga le-ti povzročili na Severnem Jadranu in s tem onesnaževali vode vseh treh obmejnih držav (Italija, Slovenija in Hrvaška).
Plinski terminali bi močno vplivali na morsko okolje (ohladitev in onesnaževanje vode) in bi povzročili nerešljive varnostne težave (tveganje nesreč in/ali atentatov tudi na tankerje ter s tem uhajanje plina in možnost požara), kar bi pomenilo, da bi zaradi tega morali militarizirati celotni Tržaški zaliv, kar bi povzročilo veliko ekonomsko škodo (turizem, ribištvo, navtika). V Tržaškem zalivu se že sedaj nahaja najpomembnejši naftni terminal Sredozemlja (ki je doživel razdiralni atentat leta 1972), zato ne moremo dovoliti, da se že obstoječim tveganjem dodaja še nova tveganja.Zaradi določenih že obstoječih industrij v bližini (železarna, kisikarna, naftni terminal, idr.) je lahko ob nesrečah izredno velik domino efekt (Seveso direktiva).

Jadransko morje ne sme postati evropski energetski pol na račun okolja in pravic lokalnih Prebivalcev!

prepoved2032

AAG says NO
to gas terminal
in the Gulf of Trieste and surroundings
AAG is against the building of gas terminals in the Gulf of Trieste for reasons that it will bring large negative impact on the environment of the northern Adriatic Sea and it will bring detrimental effects to all three bordering countries (Croatia, Italy and Slovenia).
A gas terminal would bring damage to the sea habitat due to the cooling down and pollution of the sea waters and devastation to its fauna.
Safety, is a serious issue: risks of on-shore accidents and/or terrorist attacks as well as a threat to the approching (oil tankers, domino effect- fire explosions) would require the mandatory militarization of the whole area of the Gulf of Trieste. Consequently bringing a large economical damage to sea industry, fisheries , sea navigation and tourism.
The Gulf of Trieste is already under heavy threat due to one of the most important mediterranean oil terminals that occupy the city industrial area. The attack to the oil terminal of the year 1972 was devastating; for this reason AAG cannot allow the creation of additional hazardous risks to the environment and to its population.
The Adriatic Sea cannot and it should not become an European’s energetic region!! Environmental, health and their safekeeping are also local civil safety rights as well as of all inhabitants residing in the Gulf of Trieste and neighbouring countries.

 

PODPIŠITE PETICIJO – PRITISNITE NA GORNJO POVEZAVO
 
NAJNOVEJŠE:
GAS NATURAL BO TOŽIL ALPE ADRIA GREEN ZARADI BLATENJA NJIHOVEGA IMENA NA NOVINARSKI KONFERENCI ALPE ADRIA GREEN. IZJAVILI SMO DA JE GAS NATURAL SODELOVAL PRI UMAZANIH POSLIH V GVATEMALI. TA PODATEK SMO DOBILI PREKO SPLETA IN JE JAVNO DOSTOPEN VSEM!!!LETAK BACOLANA 2O10_0002
Letak, ki smo delili na novinarski konferenci  po končani Barcolani 2010

 

Odmevi8. avgust 2011

 
Sodelujeta člana predsedstva AAG Roberto Giurastante in Franci Malečkar
Lanskoletni protest proti plinskim terminalom je bil v sklopu svetovne akcije 10/10/10
http://www.350.org/en/alpe-adria-green-101010

 

ALPE ADRIA GREEN JE PARTNERSKA ORGANIZACIJA SVETOVNE ORGANIZACIJE image

 

Postanite tudi vi član ALPE ADRIA GREEN – ZA EKO PRIHODNOST NAŠIH OTROK, s tem boste aktivno vplivati k varovanju okolja , to lahko storite, če kliknete spodnjo povezavo:

https://alpeadriagreen.wordpress.com/pristopna-izjava/

SKUPAJ BOMO MOČNEJŠI !!!

Borut Tavčar, gospodarstvo
ned, 14.08, 21:04

Terminalska bomba

imageSlovenska politika je v dobršni meri zgrešena (Reuters)


K temu prispeva tudi politika, ki je terminalu v Sloveniji zaprla pot in je prepričana, da brez naše privolitve tudi Italija ne bo mogla nič graditi. To je bilo začasno uspešno, srednjeročno pa gotovo ne bo. Evropska unija z izkušnjo ustavitve dobav ruskega plina izpred nekaj zim podpira terminale, po vrhu so postali primer dobre prakse za zaprta morja, kakršno je tudi Tržaški zaliv. V desetih letih bo moral utekočinjeni zemeljski plin poganjati večino ladij v občutljivih morskih območjih Evropske unije. To evropska komisija vidi kot ukrep varovanja okolja!
Slovenska politika je tako, čeprav v glavnem določena z učinkovitimi akcijami okoljevarstvene organizacije Alpe Adria Green, v dobršni meri zgrešena. Okoljevarstveniki imajo seveda pravico, država pa dolžnost protestirati zaradi kršenja evropskih direktiv in mednarodnih konvencij. To Slovenija počne zelo nežno, zato se zdi, da se Italija na njeno mnenje po francosko požvižga. Ampak kljub vsem protestom bo terminal v Žavljah ali celo na morju zgrajen, če Slovenija ne bo mogla dokazati, da ima škodljive čezmejne vplive, kar je povsem mogoče.
Edina možnost trajne ustavitve projekta je slovensko nasprotovanje, prestavljeno na italijansko stran. Skratka, upor večine Tržačanov. V vseh drugih primerih bo terminal zgrajen, tudi zato, ker Italija in Trst vesta, da investitorji v tako velike projekte ne čakajo pred vrati v vrsti.
Verjetno bi bilo bistveno bolje, če bi Italiji postavili visoke okoljevarstvene standarde z lastnim terminalom, ne pa nasprotovali vsemu kar malo počez. Lahko bi se pogovarjali o konkretnih tehničnih rešitvah in natančnih podatkih. Kakšne imamo zdaj? Jih kaj mešamo s podatki o prečrpavališču utekočinjenega naftnega plina v Kopru, ki je bistveno bolj nevarno?
V Kopru bi tako postavili terminal, ki za utekočinjanje plina ne bi uporabljal morske vode, temveč bi hlad potreboval za daljinsko hlajenje ali podporo visokim tehnologijam, ki potrebujejo zelo nizke temperature, ali pa, nekoč, za utekočinjanje ogljikovega dioksida iz termoelektrarn. Ne nazadnje bi Primorska dobila tudi elektrarno za podporo vseh nestabilnih virov električne energije, država pa konkurenco dobaviteljev in dobavnih poti zemeljskega plina.
Preprečiti bi kazalo le novo razkopavanje in poglabljanje dna pristanišča v Kopru, čeprav bi Italijani pri nasprotovanju takemu terminalu lahko uporabili le argumente proti lastnima terminaloma na morju in v Žavljah. Z razkopavanjem dna Tržaškega zaliva pa tudi s plovbo ladij s preglobokim urezom se dvigajo usedline, polne živega srebra. To se že zdaj dogaja, zato so tudi slovenske školjke pogosto neužitne. Usedline onesnažijo bližnje območje, sicer pa se premikajo s tokovi morske vode. Vsi morjeplovci vedo, da gredo tokovi po hrvaški in naši strani gor, po italijanski pa dol. Tako je urejen tudi pomorski promet. Razkopavanje za plinovod s sredine Tržaškega zaliva ali za Žavlje bi zato bolj kot našo onesnažilo italijansko obalo.
Državni prostorski načrt za Luko Koper je menda najboljši okoljski načrt za pristanišče na svetu, saj bo to prepredeno s sončnimi elektrarnami, zelenim rastjem namesto nekaterih streh in podobnim. Kljub temu dopušča prečrpavanje naftnega plina in nafte, prekladanje premoga, ne pa tudi priklopa za ladje z utekočinjenim zemeljskim plinom. Utekočinjeni naftni plin je v preteklosti povzročil številne eksplozije, naftne madeže poznamo tudi z našega koščka morja, premogov prah pa se tudi hitro vžge, če ga ne zalivajo. A nas to nič ne skrbi, ker lahko šele utekočinjeni zemeljski plin sproži verižno reakcijo in zravna Koper. Res? Zakaj potem v Baltiku prepovedujejo pogon ladij na nafto in zapovedujejo pogon na utekočinjeni zemeljski plin, za katerega gradijo tudi terminale? Kakšno konkurenčno prednost bo imela Luka Koper, če bodo ladje po letu 2020 morale točile gorivo v Trstu ali Reki?
Tega razmisleka ni niti v Nacionalnem energetskem programu. Utekočinjeni zemeljski plin ni možnost, kar bo še bolj očitno, ko bo evropska komisija pogon na zemeljski plin zahtevala še za tovornjake in avtobuse. A to še zdaleč ni edina vnebovpijoča pomanjkljivost energetskega programa. Podobno je z odločitvijo, da po letu 2050 ne bomo več kurili premoga. Samo Slovenija si v Evropski uniji, ki je bila ustanovljena kot zveza premoga in jekla, lahko izmisli kaj takega. Ob tem, da so štirinajst lokacij za vetrnice izbrali okoljevarstveniki, ne energetiki, kar pa ne bi bila težava, če bi bil na trinajstih veter.