Manj CO2 ali več C2C?


Nara Petrovič

Manj CO2 ali več C2C?

Zakaj velika svetovna podjetja ne prehajajo k 100% ekološkim rešitvam? Zato ker dojemajo ekologijo kot nekaj, kar je v nasprotju z ekonomijo in rastjo, kot nekaj, kar je neizogibno dražje in bolj zapleteno kot ob trenutnem načinu proizvodnje.

Pa je res?

Stef Kranendijk, direktor podjetja Desso, enega vodilnih evropskih proizvajalcev talnih oblog, ne misli več tako. Prepričan je, da je edina pot uspešnega gospodarstva trajnostni razvoj z izključno neoporečnimi, čistimi materiali, ki ne škodijo zdravju in jih je možno bodisi kompostirati ali enostavno vrniti v tehnološki proizvodni proces. Namesto, da bi novi izdelki po uporabi romali na smetišče, jih lahko bodisi vržete na kompost (če so organskega izvora), ali pa jih vrnete proizvajalcu, da jih s preprostimi postopki pretvori v nove izdelke.

Tovrstna sprememba proizvodnega procesa izhaja iz filozofije »od zibke do zibke« (Cradle to Cradle; C2C), ki sta jo razvila William McDonnough in Michael Braungart. Bistvo ideje je, da izdelki ne bi smeli potovati od zibke do groba (od tovarne do smetišča), temveč od zibke do (naslednje) zibke. Ciklus kroženja snovi je v idealnem primeru neskončen, z optimizirano potrošnjo energije, izgubo materialov v procesu, z manj odvisnosti od surovin iz narave. Dolgoročen rezultat je višji zaslužek ob nižjih investicijah, obenem pa popolnoma zdravi in ekološki izdelki. Inteligentne rešitve »od zibke do zibke« omogočajo obojestransko korist: bogatenje naravnega okolja ob hkratnem dobičku za podjetja, ki se odločijo privzeti nove tehnologije.

Problem materialov

V današnji družbi je morda kak odstotek materialov, ki so v uporabi v industriji, resnično obnovljivih. Vsi ostali materiali postanejo prej ali slej smeti, že v času uporabe pa oddajajo zdravju škodljive snovi. Tudi če jih vmes nekajkrat recikliramo, bodo po nekaj ciklih končali kot smeti, saj izdelovalci niso vnaprej načrtovali, da bi materiale v neskončnost vrteli v proizvodnem procesu. To, čemur danes pravimo recikliranje, Michael Braungart imenuje down-cycling (po naše bi morda lahko rekli »slabširanje«), saj predmete, narejene iz škodljivih materialov, spreminjamo v nove predmete, pri katerih se kakovost teh škodljivih materialov z vsakim korakom še poslabša.

Nasprotje temu je up-cycling (recimo »boljširanje«). Danes vemo, da bi bilo možno zgraditi cela naselja iz povsem zdravih materialov, brez kakršnih koli škodljivih emisij, kjer se vsa odpadna voda znova uporabi. Lahko bi jedli hrano, ki ni zapakirana v serijo ovojev oporečne embalaže; uporabljali aparate, ki jih bomo, ko odslužijo, vrnili proizvajalcu, da jih pretvori v nove, sodobnejše aparate; nosili oblačila iz zdravih materialov, ki niso tretirani s strupenimi kemikalijami – ko se obrabijo, pa jih mirne vesti vržemo na kompost in se spremenijo v čisto prst.

To bi bilo možno, če bi proizvajalci inteligentno zasnovali proizvodni proces in izbrali ustrezne materiale. Izbire je na pretek, torej ni pravega opravičila, zakaj tega ne počno.

Kateri pa so danes prevladujoči materiali, s katerimi polnimo domove? Presenetil me je podatek, da je zrak v katerem koli mestnem stanovanju tri- do osemkrat slabši kot zrak na mestni ulici. Krivo je hlapenje kemikalij iz množice umetnih snovi. Najhuje je navadno v otroški sobi z igračami s Kitajske, živobarvnimi tapetami, ometom, zavesami, lučmi, posterji, talnimi oblogami …

Nič bolje ni pri oblačilih: emisije kemikalij iz tkanin močno presegajo stopnje, ki bi jih osveščeni potrošniki bili pripravljeni sprejeti in bi si jih proizvajalci drznili priznati. Izmed 1600 kemikalij, ki so standardno v rabi v ekobarvalnicah pri barvanju tkanin, jih je le 16 ustrezalo standardom C2C certifikacije, a k sreči je iz njih z mešanjem mogoče narediti vse barve, ki si jih zaželite.

Ste se kdaj vprašali, kaj je v papirju, s katerim si brišete zadnjico? Tudi če na običajnem stranišču uporabljate ekološki papir, vsaka rola kontaminira 5000 litrov vode.

Kaj mislite, zakaj se odsluženi avtomobili samo kopičijo na odpadih, zakaj železa ne recikliramo? Preprosto zato, ker je sloj barve poln strupenih snovi in ga je zelo težko odstraniti. Ste se kdaj pozanimali, s čim je industrija nadomestila azbest, ko je naenkrat izginil iz avtomobilskih zavor? Z antimonovim sulfidom! In kaj je bilo s svincem v gorivu? Neosvinčen bencin je vse, kar slišimo. Toda zdaj je v gorivu namesto svinca vrsta novih kemikalij, v marsičem še hujših od svinca.

Industrija še ni dojela, da zamenjava ene umazane rešitve z drugo ni trajnostna rešitev. Seznam vsega prezrtega bi se lahko nadaljeval še mnogo vrstic … z izgubljanjem neobnovljivih fosfatov (kar je celo večji problem za obstoj človeka kot povečevanje CO2!); z izčrpavanjem mnogih redkih elementov, kot so indij, nikelj, krom, baker itd. itd.

Napaka v dizajnu

Braungart in McDonough pravita, da je industrija naredila napako v dizajnu. Fantastične naravne

strukture, ki opravljajo vrsto pomembnih funkcij, spreminja v linearne surovine. Poglejmo na primer drevo. Ali zna kdo na svetu dizajnirati sistem, ki ustvarja kisik, čisti zrak, uravnava vlažnost in klimo, sintetizira hrano, fiksira ogljikov dioksid, nudi domovanje stotinam vrst, preprečuje erozijo rodovitne prsti itn. itn.? Ne. Tako brezvestni smo, da kar pridemo, podremo ta sistem in ga predelamo v papir, da lahko nanj natisnemo podobe dreves, s katerimi oglašujemo svoja podjetja, in v denar, s katerim kupujemo proizvode teh podjetij. Na koncu in reklame in izdelki in denar končajo na pokopališču naše civilizacije – vse večjih odlagališčih.

V EU letno proizvedemo 3 tone smeti po osebi. Smetarji samo v Sloveniji odpeljejo na odpade 6 milijonov ton odpadkov letno (od tega 140.000 ton nevarnih odpadkov!). Za razliko od tega, očitno netrajnostnega sistema, filozofija »od zibke do zibke« ponuja holistično ekonomsko, industrijsko in socialno strukturo, znotraj katere poskuša oblikovati sisteme, ki niso le učinkoviti, ampak tudi ne ustvarjajo odpadkov.

Podjetje MBDC (McDonough Braungart Design Chemistry) izdaja certifikate »Cradle to Cradle«, ki temeljijo na znanju s področja okoljske kemije in upravljanja z materialnimi tokovi, imenovanem tudi industrijska ekologija. Z njo podjetja varne in zdrave materiale uporabljajo ekonomično, pravično, ekološko in elegantno. Prvi širši premiki se dogajajo v osveščenih skandinavskih državah: tako se je, denimo, petdeset največjih podjetij na Danskem odločilo v svojo razvojno strategijo vključiti C2C koncept. Vse več podjetij razmišlja v tej smeri tudi na Nizozemskem. Na Kitajskem dizajnirajo po tem sistemu dvanajst novih mest. Pod vplivom ideje C2C v New Orlenasu v ZDA na področju, ki ga je leta 2005 opustišil orkan Katrina, nastaja novo naselje MIR (Make It Right), za katerega so se med drugimi zavzeli Brad Pitt in oba Clintonova.

Da bi podjetje zadostilo merilom za certifikat C2C mora izpolnjevati zahteve s petih področij:

– transparentnosti izdelkov/materialov in zdravstvenih karakteristik v odnosu do človeka/okolja

– ponovne uporabnosti izdelkov/materialov

– energije pri proizvodnji

– rabe vode v proizvodnem obratu

– družbene pravičnosti/podjetniške etike

Vse več potrošnikov si želi zdrave izdelke, za katere vedo, da so narejeni s trajnostnim odnosom do materialov, energije, vode in delavcev ter da obrabljen izdelek ne bo končal na odpadu, ampak bo postal hranilo za biološke ali tehnološke procese.

podnebje zemlje1

Odpadki so hrana

Oglejmo si mravljišče. Mravlje trdo garajo, premikajo velike količine materialov, pa vendar ne ustvarjajo smeti. Na Zemlji je več mravelj kot ljudi! Ne le številčno, tudi po teži. Po nekaterih ocenah tehtajo štirikrat toliko kot vsi ljudje na planetu. Vse skupaj požro enake količine hrane kot 30 milijard ljudi. Kje je torej pomanjkanje?

V naravi vsi odpadki postanejo hrana, torej so koristni. Ljudje potrebujemo miselni premik: namesto, da poskušamo biti manj škodljivi, bi morali postati bolj koristni. Namesto, da odlagamo v naravo manj škodljivih snovi, bi morali odlagati več koristnih in s tem okrepiti kroženje biomase.

Da bi to lahko dosegli, moramo nehati popravljati nekaj, kar je že po dizajnu napačno, in narediti nekaj povsem novega: nove materiale, nove proizvodne procese, kakovostne povratne zanke vračanja izdelkov industriji in naravnim ekosistemom, nove oblike partnerstva med podjetji.

Biološki ciklus poenostavljeno ponazarja tak pretok organske snovi:

humus kot hranilo za rastline => rastlinska biomasa kot hrana vsa ostala bitja => odmrli organizmi, odpadki in iztrebki kot hrana za mikroorganizme => humus

Na vsakem koraku nastajajo snovi, ki so hrana naslednjemu členu v krogu. Tehnološki ciklus posnema biološkega, tako da poskuša vse sintetične odpadke racionalno spreminjati nazaj v surovine s čim boljšim energetskim in materialnim izkoristkom.

Cilj tehnologije C2C ni zmanjševanje, temveč povečevanje aktivnosti ciklov in s tem večanje pozitivnega okoljskega odtisa vsakega člena! Več biološke aktivnosti pomeni več življenja, več tehnološke aktivnosti pomeni več napredka. Namesto da samo zmanjšujemo izpuste CO2, raje okrepimo mehanizme kroženja CO2 – s tem bo ukrep uravnotežanja ravni tega plina učinkovitejši in dolgotrajnejši.

Sistem »od zibke do zibke« poskuša zmanjševanje zla nadomestiti s povečevanjem dobrega, preusmeriti fokus od negativnih problemov k pozitivnim rešitvam. Sistem vsekakor (še) ni idealen.

Kritikom ni težko s prstom pokazati na hibe te mlade industrijske filozofije. Najlaže je videti napake. Teže je vzeti, kar je dobro, in iz tega narediti nekaj še boljšega.

Strinjam se z Michaelom Braungartom, da je obsedenost sodobne ekologije s CO2 pretirana. Obstajajo tudi pomembnejša vprašanja. Predvsem je pomemben vsak sistemski predlog pozitivne rešitve za težave, s katerimi se soočamo. Pozitivne v tem smislu, da povečuje dobro in ne le zmanjšuje zlo. V tej luči se je morda res vredno nehati spraševati, kako zmanjšati CO2. Vprašajmo se raje, kako povečati C2C.

Sporočilo SLS za medije v zvezi z pl. terminali v Tržaškem zalivu


clip_image002

SPOROČILO ZA MEDIJE

Podpredsednica SLS Olga Franca: V pogajanjih z Italijo morajo slovenski predstavniki nujno postaviti načela iz Resolucije za Jadran, s katero se je Slovenija enotno in jasno izrazila proti plinskim terminalom!

Ljubljana, 6. julij 2010 – Strokovno operativni odbor SLS za okolje in prostor, ki ga vodi Janez Podobnik, je obravnaval aktualno problematiko nameravane gradnje plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. Ob zaključku poglobljene razprave je podpredsednica SLS Olga Franca povzela zaključke odbora: »Navkljub nekorektnosti in aroganci pri načrtovanju gradnje plinskih terminalov s strani Italije Slovenija še ni dokončno izgubila vseh možnosti, da zaščiti svoje ozemlje in državljane pred pogoltnimi in nepoštenimi nameni plinskih družb iz sosednje Italije.« Slovenija ima po besedah podpredsednice SLS Olge Franca močne argumente, s katerimi lahko Italiji dokaže, da si napačno in zelo ozko razlaga Espoo konvencijo, obenem pa krši evropsko direktivo o obvezni presoji čezmejnih vplivov, saj »espoo« postopek vodi ločeno od celovite presoje vplivov na okolje po Sevesso konvenciji. Zaradi tega mora Slovenija vztrajati na kumulativni presoji vseh vplivov na okolje na območju Tržaškega zaliva tako, da se v presojo vključijo škodljive emisije že obstoječih onesnaževalcev (TE Tržič, Železarna v Škednju, cementarna, sežigalnica smeti v Žavljah …) kakor vplivi načrtovanih plinskih terminalov, plinovoda pod morjem in na kopnem ter vseh spremljajočih objektov.

Franca še opozarja, da je Slovenija namesto celovite analize stanja in ekološke zmogljivosti okolja v Tržaškem zalivu s strani Italije prejela le novo frakcijo dokumentacije za plinovod na kopnem na odseku Gradež – Vilež, ki pa jo mora Slovenija zavrniti, saj je ta odsek plinovoda sestavni del nesprejemljivega podmorskega plinovoda Gradež – Milje. Slovenski javnosti, predvsem pa primorskim prebivalcem, je slabo poznano, da se je razgrnitev pričela pred štirinajstimi dnevi in se zaključi z 8. julijem 2010. V knjigo pripomb so tako bile na dan 29. junij 2010 vpisane le tri pripombe, in sicer s strani okoljevarstvenika Francija Malečkarja, Olge Franca in Primoža Turšiča iz Kopra.

V pogajanjih s sosednjo Italijo morajo slovenski predstavniki ob bok italijanskim megalomanskim plinskim načrtom nujno postaviti načela iz Resolucije za Jadran, s katero se je Slovenija enotno in jasno izrazila proti plinskim terminalom. Že ob bežnem pogledu na Tržaški zaliv je vsakemu nestrokovnjaku jasno, da to okolje potrebuje OČIŠČENJE, ne pa dodatne obremenitve.

Člani Strokovno operativnega odbora SLS za okolje in prostor so tudi poudarili, da študija varnosti prometa ob nameravani povečani frekvenci ladij, ki vstopajo v pristanišči Koper in Trst, ob gradnji plinskega terminala pravzaprav še ni ustrezno narejena. Po mnenju odbora javnost tudi ni dovolj seznanjena o prisotnosti tujih vojaških ali drugih oboroženih ladij, ki bi spremljale ladje s plinom pri prehodu po skupni plovni poti v teritorialnih vodah Slovenije. Ob vplovitvi takšne ladje je namreč po pomorskih varnostnih predpisih treba ustaviti ves ostali pomorski promet, nobena italijanska študija pa še ni pokazala, kako bi s pristajalnimi manevri plinskih tankerjev ovirali promet drugih ladij pri plutju v in iz pristanišča Koper.

Dimenzija medsebojnih pogajanj v zvezi s plinskimi terminali v Žavljah med Italijo in Slovenijo mora biti sedaj prenesena na tretjega posrednika, to je Evropsko komisijo. Dosledno spoštovanje mednarodnih konvencij in evropske zakonodaje ter drugih pozitivnih predpisov v prid zdravju ljudi in varstvu okolja v občutljivem in ogroženem Tržaškem zalivu pa po prepričanju članov Strokovno operativnega odbora SLS za okolje in prostor lahko odvrne Italijo od načrtovanih plinskih projektov in jo usmeri izven naseljenih predelov na nižje ležeča območja sredi Severnega Jadrana. In sicer podobno, kot je storila pri t. i. »off-shore« plinskem terminalu pri Rovigu, kjer je okolje ekološko manj občutljivo in neobremenjeno s tovrstnimi napravami.

»In prav v teh evropskih aktivnostih je priložnost za naše slovenske poslanke in poslance v Evropskem parlamentu, da s svojo prizadevnostjo in aktivnostjo ključno pripomorejo k ohranitvi slovenskih vitalnih pomorskih interesov v Tržaškem zalivu, v tem edinem majhnem koščku morja, ki ga Slovenija ima,« je dejala podpredsednica SLS Olga Franca.

* * *

V Avstriji znajo ceniti svoje narodne parke, zato so sprejeli ostrejšo strategijo skupaj z ekologi


v bitki za pravi narodni park – TNP, smo bili ekologi z strani kapitala in pohotnih županov na tem področju, ki iščejo predvolilne točke, kot tudi parlamentarne stranke, poraženi. Skoraj hkrati z degradiranjem našega edinega narodnega parka v neko drugo vrsto "zavarovanega območja", je Avstrija sprejela strategijo svojih narodnih parkov. Kako daleč od tega je "domet" razmišljanja in ukrepanja v Sloveniji – predvsem  tistih, ki naj bi odgovarjali ljudstvu za svoja dejanja. Tako pa bodo na volitvah zopet "briljirali" župani in drugi kreatorji politike na vasi (!) (pod Triglavom je kar nekaj občin takega značaja) – v naši državi pa so to hkrati kreatorji slovenske nacionalne politike in odločanja. Vsi ti* pa so zaslužni za to, da so PREBIVALCEM (kakšna farsa) priborili možnosti za RAZVOJ (tudi farsa).  Ob tem pa velja omeniti, da so si s tem, ko je bil sprejet tak zakon o TNP, ki ga sedaj poznamo tudi iz objave, nekateri visoki uradniki podaljšali bivanje v udobnih foteljih raznih ministrstev, itd.

* 53 poslancev opravlja tudi funkcijo na ravni lokalne samouprave – 24 je županov, šest podžupanov, 23 pa občinskih svetnikov – kar pomeni več kot polovica vseh poslancev je iz tega kroga – predlog Vlade, da bi to spremenili seveda NIKOLI ne more uspeti! – kdo od teh, ki so si priborili ta položaj , bo pa glasoval drugače.

Präsentation der Nationalparkstrategie

Nationalparkstrategie ֳterreich

Erstmals gibt es einen Fahrplan für die gemeinsame Weiterentwicklung der österreichischen Nationalparks, den Landwirtschafts- und Umweltminister Niki Berlakovich am 21. Juni 2010 präsentierte. 

"Nationalparks sind nicht als abgekapseltes System zu sehen: eine schöne Landschaft, die unter der Käseglocke steht:

Nationalparks sind Lebensraum für Tiere, Erholungsraum und Klassenzimmer für Menschen und Wirtschaftsmotor in der Region", so der Minister. Um die für Mensch und Natur wichtigen heimischen Nationalparks weiterzuentwicklen, wurde eine Nationalpark-Strategie von Lebensministerium, den Bundesländern und Naturschutz-NGOs (Naturschutzbund Österreich, Österreichischer Alpenverein, Österreichische Naturfreunde, Umweltdachverband und WWF Österreich) erarbeitet. "Schwerpunkt war es, eine effiziente Organisation und Koordination des Managements für die sechs Nationalparks unter der Dachmarke Nationalparks Austria festzulegen. Mit der vorliegenden Strategie zur Zukunft der österreichischen Nationalparks ziehen wirklich alle an einem Strang mit dem klaren Ziel, die Zusammenarbeit zwischen den Nationalparks unter der Dachmarke Nationalparks Austria auszubauen, signifikant zu verbessern und in vielen Bereichen durch eine enge Kooperation Effizienz und Effektivität zu steigern. Wir können mit Stolz von einem großen Wurf für die weiter Entwicklung der Nationalparks als hochrangige Schutzgebiete sprechen", so Berlakovich anlässlich der Präsentation der neuen Nationalpark-Strategie.
Österreich kann sich glücklich schätzen: Wir haben sechs Nationalparks mit einer Gesamtfläche so groß wie Vorarlberg. Diese Nationalparks zeigen die Vielfältigkeit unseres Heimatlandes – Gebirge in den Hohen Tauern, Wald im Gesäuse, Kalkalpen und Thayatal, Wasser und Auenlandschaft im Nationalpark Donauen und der Nationalpark mit der einzigartigen Steppenlandschaft. Die Nationalparks sind Zentren in den Regionen mit vielfältigen Funktionen: Vorzeigeprojekte im Naturschutz und der Artenvielfalt, Umweltbildungszentren, Forschungsstätten und Besucherattraktionen. Dadurch haben die Nationalparks auch positive Effekte auf die regionale Wirtschaft.

Dieses Engagement lässt sich auch in Zahlen belegen: Jährlich investiert das Lebensministerium für die Nationalparks etwa 11 Millionen Euro, es gibt an die 300 green jobs vor Ort, knapp 2000 geführte Exkursionen/ Wanderungen finden jährlich statt. Etwa 74.000 Schülerinnen und Schüler besuchen pro Jahr einen Nationalpark, alleine in den Nationalpark-Besucherzentren werden jährlich 400.000 Besucher gezählt. Dazu kommen noch mehrere Tausend Wanderer, Sportler, Birdwatcher etc.
Die neue Nationalpark-Strategie enthält auch Neuerungen hinsichtlich der Strukturen der Zusammenarbeit zwischen den einzelnen Nationalparks und mit den Stakeholdern. Die Koordinierungsrunden als Abstimmungsgremium aller NP-Direktoren und des Lebensministerium, mit der Aufgabe der Beratung und Beschlussfassung von Gemeinschaftsprojekten und Positionen, hat nun eine klare Aufgabenstellung. Der Nationalpark-Beirat, in den NGOs und Ländervertreter eingebunden sind, gibt künftig Empfehlungen für die Koordinierungsrunde ab und stellt damit sicher, dass auch die Naturschutz-NGOs mitgestalten können.
Wo stehen die Nationalparks in 5 bzw. 25 Jahren?
Die gemeinsame Vision ist es, dass die Nationalparks einen Teil der nationalen Identität bilden. Österreichs Natur hat im Vergleich zur Kultur nicht den gleichen Stellenwert: "Wir wollen, dass das heimische Naturerbe der Bevölkerung und den Besuchern in Zukunft ebenso ein Begriff ist wie z.B. die Staatsoper und Mozart", so Berlakovich. Die Nationalparkregionen sollen sich gemeinsam als "Regionen der Nachhaltigkeit" profilieren, in denen die Nationalparks als wichtiges Zentrum eingebettet sind. Ein strategisches Ziel ist es, dass die Bundesregierung einen "Naturkapitalreport" vorlegt: Dieser "Naturkapitalreport" soll beschreiben, wie sich das Naturerbe entwickelt hat und welche Gefährdungen bestehen und welche positiven Effekte erzielt werden konnten: Wir brauchen eine Soll und Haben-Buchführung für das österreichische Naturerbe, genauso wie für den monetären Staatshaushalt.
Um diese Entwicklung konkret anzugehen, werden spezifische Ziele in den nächsten fünf Jahren angegangen: Die Ziele im Bereich Artenvielfalt sind – gerade im heurigen Jahr der Artenvielfalt – von Bedeutung: Die Erhaltung und der Schutz der Biodiversität sind die Hauptfunktionen eines Nationalparks. Alle anderen Zielsetzungen und Nutzungsformen dürfen diese Funktion nicht beeinträchtigen. Auch die Umweltbildung wollen wir ausbauen: "Jedes Kind in Österreich soll während der Schulzeit mindestens einen Nationalpark besucht haben", so Berlakovich. Im Bereich Tourismus sollen die Besucherangebote verbessert werden: Die Nationalparks müssen ihre Rolle im regionalen Tourismus wahrnehmen: Attraktive Angebote der Nationalparks sollen von den Tourismusverbänden und der Österreichwerbung bestmöglich vermarktet werden. Die Betriebe in den Nationalparkregionen sollen u.a. die Standards des "Umweltzeichen Tourismus" anstreben. Die Nationalparks sollen eine Rolle in der regionalen Lebensmittelstrategie spielen: Die Nationalpark-Regionen sollen Lebensmittel aus den Nationalpark-Regionen gemeinsam vermarkten und mit der "Genuss Region Österreich" zusammenarbeiten. Auch im Bereich der nachhaltigen Mobilität, gibt es Vorstellungen von nachhaltigen Verkehrskonzepten: So soll jeder Nationalpark mit öffentlichen Verkehrsmitteln erreichbar sein.
Die starke Einbettung in die Region ist eine wichtige strategische Zielsetzung, die auch in der neuen Nationalpark-Strategie zum Ausdruck kommt. Nationalparks bringen einen Mehrwert für die Region. Dazu ist eine enge Zusammenarbeit mit der lokalen Wirtschaft, der Bevölkerung und Behörden notwendig und erstrebenswert. Vielfach gibt es diese Kooperationen zwischen Nationalpark und Partnerbetrieben zum beidseitigen Nutzen schon.

21.06.2010, Lebensministerium Öffentlichkeitsarbeit

Pismo g. Janezu Potočniku v zvezi z plinskimi terminali in grožnjami g. Roberrtu Giurastantageju članu UO AAG


clip_image002

GMS: +386 51 311 450, Tel: +386 4 583 6640

g. Janez Potočnik

European Commission
Rue de la Loi 200
B-1049 Brussels, Belgium

Spoštovani g. Janez Potočnik

Italijansko Kasacijsko sodišče zavrnilo pritožbo Roberrta Giurastanteja člana upravnega odbora mednarodne okoljske organizacije Alpe Adria Green.

Roberrto Giurastante se je pritožil na obsodbo, ker je izrazil osebno mnenje, kar je še vedno žal v demokratični Italiji eden najhujših zločinov, vendar je Kasakcijsko sodišče pritožbo zavrnilo. Osebno mnenje je podal pismeno kot prijavo v kateri je z dokazi navedel, da gradbena špekulacija v miljski občini naredila gradbeno špekulacijo in je po mnenju sodišča očrnil ugled občinske uprave.

To zadevo je zaradi nasprotovanja izgradnje plinskih terminalov v Tržaškem zalivu z strani mednarodne okoljske organizacije Alpe Adria Green ( v Italiji kot AAG Greenaction Transnational) je sodišče obravnavalo prednostno, verjetno zaradi pritiskov Italijanske vlade, da čim prej z Slovenskim privoljenjem prične z izgradnjo tako plinskega terminala v Žavljah ter plinskega terminala na morju z vsemi podmorskimi in kopenskimi plinovodi, kar bi uničilo del turistične ponudbe, ribolov ter zastrupilo ves živelj v tržaškem zalivu zaradi težkih kovin. V tem primeru bo prizadeta tako Slovenska kot Italijanska stran tržaškega zaliva.

Sodni stroški, ki so nastali zaradi te pritožbe znašajo okoli 40.000 evrov, kar pomeni, da bo sodna policija Roberrtu Giurastanteju po vsej verjetnosti zaplenila vse zasebno premoženje in to vse zaradi tega, ker je dokazal in še vedno vsakodnevno dokazuje, da bodo čezmejni vplivi na okolje z izgradnjo teh plinskih terminalov z dograditvijo 7 in 8 pomola v Trstu in 3. pomola v Kopru zdravstveno škodljivi za vse prebivalce, ki živijo na tem področju, ne glede na potek državne meje.

Ustrahovanja, ki jih je deležen Roberrto Giurastante in celotna organizacija AAG s strani sodnih oblasti in invistitorjev v Italiji se stopnjujejo vse od septembra lanskega leta, ko smo javno objavili dokumente o ponaredbah študije vplivov na okolje projekta Gas Natural. Posameznike so začeli tudi javno označevati za teroriste in izdajalce. Potem, ko smo objavili tudi zaupne dokumente o kršitvah zakona Seveso, kljub pritiskom predstavnikov TTRT, naj tega ne naredim, so prešli k dejanjem: ustrahovanje v mafijskem stilu (odsekana kozličja glava pred vrati stanovanja Roberrta Giurastanteja). Povedati moramo, da se je skupina TTRT čudno pojavila po naših javnih prijavah EU komisiji in komisiji za peticije pri EU parlamentu.

Glede ustrahovanja, ki ga je Roberrto Giurastante prejel, pa je dejstvo, da se preiskave niso nikoli začele, ker jih sploh niso naredili (orožniki, ki so bili za to določeni, so pod vplivom SISMI – vojaška varna služba, popustili). Tržaško sodišče je zahtevalo arhiviranje 14. maja in -glej slučaj- istega dne je kasacijsko sodišče potrdilo obsodbo za kaznivo dejanje osebnega mnenja.

Ukazi, ki so jih dobili, so zelo jasni: odstraniti Roberrta Giurastanteja, ker je destabilizirajoč element. Imajo ga namreč za tistega, ki navdihuje vse manevre v mednarodni okoljski organizaciji AAG (mislijo, da je strateg). Zelo dobro ga poznajo, ker so njegove pretekle prijave na EU (na pr. tisto o radioloških nevarnostih) povzročile velike težave Italiji. Zato menijo, da bi ga morali absolutno odstraniti iz AAG, ker bi bil zmožen usmerjati celotno organizacijo.

S tem, ko bi ga odstranili, bi zrušili tudi Greenaction in bi tako preprečili pritožbe na TAR (upravno sodišče) proti uplinjevalnikom, ki jih je v Italiji v imenu AAG podal Greenaction. Mislimo, da si bodo sedaj močno prizadevali doseči te zastavljene cilje. Pospešitev začetih procesov je neposreden dokaz tega.

Na žalost moramo priznati, da ne slovenske oblasti, ki so podlegle grožnji o zaustavitvi pričetja gradnje tretjega pomola v Kopru s strani Italije, ne EU komisija za okolje, katera odločno nasprotuje tožbi med dvema državama v EU, delujeta v korist čimprejšnje izgradnje plinskih terminalov v Tržaškem zalivu, saj zavlačuje tudi z našo pritožbo.

Od Vas g. Janez Potočnik in od celotne komisije zato pričakujemo, odnosno zahtevamo takojšno prednostno obravnavo naše pritožbe glede uplinjevalnikov v Tržaškem zalivu in ukrepanje preko EU na Italijanske oblasti v primeru Roberrta Giurastanteja.

Predsednik Alpe Adria Green

Vojko Bernard

Dostavljeno:

– naslov

– mediji

clip_image004bozza-striscione copia1

Vržena kozja mrhovina pred vrata stanovanja Roberrta Giurastanteja v Trstu, ki je opozorilni znak Italijanske MAFIJE!!!

KRAJINSKI TRIGLAVSKI PARK


Dr. Luka Omladič: Triglavski narodni park se je spremenil. Ne toliko zaradi podnebnih sprememb, ki so odplaknile Triglavski mini-ledenik, ali nezaslišane človeške neumnosti, ki ji je v zadnjih letih uspelo dve izmed sedmerih Triglavskih jezer spremeniti v smrdljivi mlaki.

Prejšnji teden sprejeti zakon o TNP prinaša temeljito redefinicijo edinega nacionalnega parka s tako daljnosežnimi posledicami, da lahko pravzaprav govorimo o koncu starega in rojstvu novega Triglavskega narodnega parka.

To bo po mnenju nevladnih okoljevarstvenikov bistveno pomanjšan, okleščen in ozemeljsko raztrgan park. Po mnenju lokalnih skupnosti in v Ljubljani sprejetega konsenza vseh političnih strank pa boljši, gospodarskemu razvoju in potrebam ljudi prilagojen park. Tako rekoč park za nove čase. In hej, kdo pa danes še hoče obiskovati smučišča, ki kakor Vogel nimajo umetnega zasneževanja? Novi zakon to omogoča. In kdo bo plaval v gorskih jezerih, če nimajo dostojnih plaž, pomolov in beach bara, v katerem srkate avtentično bohinjsko margarito? Vse to je menda preprečeval narodni park, a bo po novem omogočeno. Dolina bo vzcvetela. Enako kot druge gorske doline, do katerih ste se, groza, morali peljati po makadamu ali ovinkasti cesti, ker ni bilo mogoče zgraditi predora za poštenega avtomobiliziranega alpinca 21. stoletja. Novi zakon neposredno govori o predoru pod Vršičem.

"Zavedati se moramo, da moramo svojim naslednikom, potomcem, predati park v boljšem stanju, kot smo ga prevzeli. Srečno, Triglavski narodni park!" Tako je 15. junija v DZ izboljšanemu bodočemu parku nazdravila predsednica parlamentarnega odbora za okolje in prostor Breda Pečan, nekaj dni zatem, 18. junija, pa so poslanci tako rekoč soglasno, z 71 glasovi za in le enim vzdržanim (Matevža Frangeža), novi zakon o Triglavskem narodnem parku potrdili. Ključna beseda vseh politikov je bila kompromis. Za ministra Žarnića tako "predstavlja predlog zakona o Triglavskem narodnem parku strokovno še sprejemljiv kompromis med varstvenimi zahtevami po ohranitvi narave v narodnem parku in zahtevami občin ter lokalnih prebivalcev po dopuščenem trajnostnem razvoju".

Pustimo ob strani zabavno formulacijo, ki zoperstavlja trajnost in ohranitev narave. Resnici na ljubo je v okoljskem novoreku danes vsak razvoj trajnosten – če je kot trajnostno naložbo nedavno predsednik vlade označil celo Šoštanjsko termoelektrarno, ste lahko prepričani, da bodo trajnostni tudi plinski terminali in razširjena koprska luka. Bolj je zanimivo nekaj drugega: novi park je očitno rojen iz kompromisa. Pa je bil v tem kompromisu zastopan nacionalni interes, glede na to, da gre za inštitucijo, ki ima nacionalni značaj zapisan že v svojem imenu? Država je v vseh letih iskanja novega zakona nastopala le kot mediator, ki je blažil najhujše apetite lokalnih politikov, nikoli pa kot aktiven agent, ki bi vse jasno opozoril na prvo izhodišče: Triglavski narodni park je nacionalno bogastvo in predstavlja nacionalni interes. Opazovalcu se zdi, da je nov kompromisni park v veliki meri rezultat zahtev občin in šibkosti države. Botri novega parka so predvsem lokalne skupnosti.

Skratka, zdi se, da je vsem nekako odleglo. Kompromis je sklenjen, podprle so ga vse strani in vse politične stranke. Na koncu je zadnji glas proti zastavila koalicija nevladnih organizacij za ohranitev Triglavskega narodnega parka, čeprav je bil poskus precej neuspešen – ob zadnjih obravnavah predloga zakona na komisiji za lokalno samoupravo in odboru za okolje so bile denimo sprejete praktično vse pripombe s strani lokalnih skupnosti, a niti ena pripomba nevladnih okoljevarstvenikov. Kar pač še enkrat potrjuje, kdo je bil v konkretnem procesu oblikovanja novega TNP dejansko pripoznan kot legitimna zainteresirana stranka in kdo ne.

Da bi si onstran te tišine političnega konsenza oblikovali jasnejšo predstavo, kaj se dogaja s Triglavskim narodnim parkom, si zastavimo tri vprašanja: kaj je Triglavski narodni park, kako se spreminja z novim zakonom, in končno, je to sprememba na boljše ali na slabše?

Za odgovor na prvi dve vprašanji je pomemben razmislek o topologiji parka. Park, ki je bil v sedanji obliki in obsegu začrtan leta 1981, obsega okoli 840 kvadratnih kilometrov (83.807 hektarjev) ozemlja in je bil po starem razdeljen na dve varstveni območji. Osrednje, strožje varovano območje je obsegalo 550 kvadratnih kilometrov (55.332 hektarjev), preostanek, kjer je naselitev gostejša in so večja naselja, pa je bil določen kot tako imenovani robni pas. V robnem pasu (delno sedanjem tretjem varstvenem območju) so bile denimo vasi ob zahodnem robu Bohinjskega jezera, ne pa tudi samo jezero, ki je bilo v osrednjem območju parka, pa Pokljuka, vasi nad Tolminom, Soča do Spodnje Trente, Log pod Mangartom ali Planica v območju skakalnic. Precej stvari, ki jih je zakon iz leta 1981 predpisoval kot posebni režim za narodni park v njegovem širšem območju, je ob današnji na splošno strožji okoljski zakonodaji pravzaprav že skoraj odvečna navedba. Seveda so bile izjeme, kot recimo razvpita določba, ki je prepovedovala gradnjo individualnih počitniških hiš ali počitniških stanovanj. Za osrednje območje so bila določila strožja: od stvari, ki so jih lokalne skupnosti navajale kot najbolj omejujoče, omenimo prepoved gradnje smučarskih objektov in prog, novih gostinsko-turističnih objektov s prenočitvenimi zmogljivostmi ali prepoved gradnje novih stanovanjskih hiš.

Na tej točki se interpretacije, kaj se je zgodilo z novim zakonom, razidejo. Stari zakon je park sicer konceptualno razdelil na, pogojno rečeno, naseljena območja in območja bolj divje narave. A delitev ni bila dosledna oziroma čista. To pa predvsem iz dveh razlogov: prvič, v osrednjem območju so bili tudi stalno naseljene vasi, velike površine gospodarskih gozdov, infrastrukturni objekti (recimo smučišče Vogel), ki so bili po svoji vsebini daleč od divjine. In drugič, zakon je tudi v osrednjem območju parka dovoljeval dejavnosti, kot so lov, ribolov in gozdarstvo, ki jih v resnem strožjem naravovarstvenem režimu ne bi smelo biti.

Nova ureditev določa drugačno, trodelno razdelitev območij. Prvič je določeno pravo območje divjine in narave, v katero naj človek ne posega. To je prvo varstveno območje parka, v katerem so prepovedani lov – lovcem je žal uspelo uveljaviti izjemo, ki dopušča izlov ob tem, kar sami imenujejo "porušeno ravnovesje" -, ribolov, gozdarstvo, vodno gospodarstvo in praktično vsi drugi človeški posegi v naravo, razen pašne dejavnosti na obstoječih planinah in planinskega turizma. Območje obsega 315 kvadratnih kilometrov in je torej skoraj za polovico manjše od sedanjega osrednjega območja TNP. Novost je drugo varstveno območje – nekakšna vmesna cona, iz katere bi se območja po določenem času lahko prekvalificirala ali v območje divjine ali pa nasprotno, v bolj kultivirano tretje območje.

Prva dilema, kako ovrednotiti novo rešitev, torej zadeva vprašanje, ali se je park realno zmanjšal, ker je novo prvo varstveno območje pol manjše od starega osrednjega območja. Nekatera območja, najizrazitejši primer je Vogel, so se pod pritiskom občin iz osrednje cone premaknila celo v tretje, zunanje varstveno območje. Poleg tega je nova prva varstvena cona osiromašena tudi z vidika celovitosti: iz nje so izvzete praktično vse doline, ostajajo le območja nad gozdno mejo; kot se je slikovito izrazila poznavalka Alp in avtorica kultne hribovske oddaje Gore in ljudje Marjeta Keršič Svetel, je novi osrednji park zdaj videti kot nekakšna hobotnica, visokogorje brez alpskih dolin.

Zadnji adut nevladnih okoljevarstvenikov, ki so do konca nasprotovali zakonu, so bile definicije nacionalnega parka, kot jih postavlja mednarodna organizacija IUCN (International Union for Conservation of Nature). Gre za inštitucijo, ki je nastala na pobudo Unesca in je najbliže temu, kar bi lahko imenovali mednarodni organ za določanje standardov glede varovanih območij narave. Nanje se je sicer izdatno skliceval osnutek zakona, v sprejetem besedilu pa mednarodni standardi IUCN niso več omenjeni; najbrž so izpadli v smislu ugotovitve Brede Pečan, ki je v zadnji (14.) številki glasila Javnega zavoda TNP Svet pod Triglavom zapisala, da "bi bilo danes resnično nesmotrno, če bi državni zbor sledil nekaterim skrajnim predlogom, ki zahtevajo kar zavrnitev zakona v celoti, ker da ne sledi dovolj dosledno smernicam IUCN". No, še dobro, da je vsaj predor pod Vršičem ostal v zakonu. Kakorkoli, nevladniki so pokazali, da TNP v celoti ne more ustrezati kategoriji nacionalnega parka po kriterijih IUCN. Po teh merilih nacionalnemu parku ustrezata le prvo in drugo varstveno območje (skupaj 644 kvadratnih kilometrov) brez tretjega. Če bi jim strogo sledili, bi torej morali priznati, da se je Triglavski narodni park dejansko teritorialno skrčil.

Vendar po drugi strani drži tudi realistična ugotovitev direktorja Javnega zavoda TNP mag. Martina Šolarja, da takšnega parka, ki bi ustrezal mednarodnim kriterijem, pravzaprav nikoli nismo imeli. Staro osrednje območje temu ni ustrezalo niti zakonodajno – zakon iz leta 1981 smernic IUCN seveda ni poznal – niti vsebinsko. Šolar zato trdi, da smo, strogo rečeno, prej imeli nič kvadratnih kilometrov območja, ki bi ustrezalo mednarodnemu kriteriju zaščite za nacionalni park, sedaj pa jih imamo 640, kolikor je skupna površina prvega in drugega območja.

Zakaj mi potem na koncu vseeno ostaja nekoliko grenak okus? Kot je dejal minister Žarnić, zakon je kompromis; kar me grize, je zavest, da bi bil mogoč tudi drugačen kompromis, Triglavski narodni park, začrtan z ambicioznejšim naravovarstvenim režimom, z več območji divjine in z manjšimi koncesijami skupinam, ki jih ti režimi ovirajo. Dejstvo, da takšno ambicioznejše stališče ni dobilo svoje resne politične artikulacije (v nasprotju z 2500 prebivalci parka, katerih interesi so bili v procesu močno zastopani, kar je sicer absolutno pravično), je po svoje hecno. Alpe naj bi imele v srcih prebivalcev Slovenije posebno mesto: samo Planinska zveza je leta 2007 beležila impresivnih 55.000 članov! Ampak koliko in kako razumemo gorsko okolje? Več indicev je, da je razumevanje občutljivosti gorskih habitatov dokaj omejeno tudi med rednimi obiskovalci hribov, naša percepcija okolja pa je prevladujoče utilitarna; koncept naravnega rezervata – divjine, kjer bi delno ali v celoti omejili človekovo prisotnost – praviloma naleti na nerazumevanje.

Triglavske gore so državne ikone. Vsi poznamo podobe alpinistov, ki so ob osamosvojitvi na vrhu Triglava razvili slovensko zastavo. V zvezi s tem kulturolog Boštjan Šaver v študiji Nazaj v planinski raj – alpska kultura slovenstva in mitologija Triglava navaja zanimivo zgodbo: "Manj znano dejstvo je, da so se planinci, ki so pred dnevom osamosvojitve izobesili slovensko zastavo na vrhu Triglava (enako tudi ob ponovnem izobešanju ob deseti obletnici osamosvojitve), pripeljali na vrh gore kar s helikopterjem – na kar so opozorili nekateri posamezniki tudi v luči varstva naravnega okolja." Ja, Triglav nam dobro služi. Ampak ali smo pripravljeni, da pustimo goram malo zadihati tudi onstran te služnosti?

Dr. Luka Omladič

Vjeran Piršić: Putin je Jadranku Kosor ucijenio plinovodom Južni tok


predsjednik udruge eko-kvarner jedan je od najžešćih protivnika projekta DRUŽBA ADRIA koji bi višestruko povećao količine nafte transportirane i preko hrvatskog kopna i preko jadrana

 

image

 

Pod sloganom: Zaustavimo Družbu, očuvajmo Adriju! započelo je dugo i neizvjesno drugo poluvrijeme teške višegodišnje bitke protiv hrvatsko-ruskog projekta Družba Adria. U igri su, s jedne strane, slabašne civilne udruge, koje predvodi Udruga zelenih Eko-Kvarner, te, s druge strane, moćne naftne kompanije, koje uz novac imaju, što je još važnije, i neupitnu logistiku vladajućih i u jednoj i drugoj zemlji.

Znak za nastavak te iscrpljujuće bitke, koja se vodi još od 2002. godine, dala je premijerka Jadranka Kosor 19. lipnja u Moskvi kada je s kolegom Putinom dogovorila nastavak kontroverznog projekta Družba Adria, tvrdeći da su uklonjene sve prepreke u ekološkom smislu za realizaciju tog projekta.

– Ništa, baš ništa se nije promijenilo da bi se, poslije svega, moglo dati zeleno svjetlo Družbi Adriji. I dalje argumentirano tvrdimo da bi realizacija ovog projekta dovela do smrti Jadrana, i u civilizacijskom, i u gospodarskom, i u ekološkom smislu – tvrdi Vjeran Piršić, predsjednik Eko–Kvarnera. On u razgovoru za Spektar otkriva do sada javnosti malo ili potpuno nepoznate detalje i iskustva ovog svojevrsnog pokreta otpora nastalog kao „odgovor“ snažnom lobiju koji su zajednički 2002. godine utemeljili Putin i Mesić.

Atak na pitku vodu

– To što smo dokazali tada, stoji i danas. Protok nafte kroz Gorski kotar ugrozit će strateške rezerve pitke vode u tom krškom kraju. Balastne vode iz tankera za odvoz nafte iz Omišlja, čiji bi se broj već do 2020. godine sa 57 godišnje popeo na 410, kontaminirale bi Jadran i ugrozile ekosustav s nesagledivim posljedicama. Uopće nije upitno hoće li doći do havarije tankera s naftom. Loydova statistika kaže da se to događa na svakih 400 tankera.

Pitanje je samo kada i gdje će se to dogoditi. Dogodi li se to, recimo, kod Murtera, barem idućih 30 godina morali bismo zaboraviti na ribarstvo i turizam. Ugroženi bi bili i stanovnici Omišlja od kancerogenih plinova i para koji bi se oslobađali prilikom ukrcaja nafte u tankere.

Piršić s hvarskim ekoaktivistima

Unatoč žestokom otporu, vi ste u početku željeli definirati minimalne uvjete prihvatljivosti projekata Družbe Adria?

– Naši su zahtjevi odavno poznati. Od Siska bi trebalo rekonstruirati naftovod i ugraditi cijevi koje mogu izdržati dodatni pritisak za protok nafte prema Krku. U Omišlju izgraditi uređaje za pročišćavanje spomenutih plinova koji se oslobađaju pri prekrcaju nafte. Slično kao što je urađeno u Gdanjsku, gdje je investirano pet milijuna dolara.

Čini se da su najkrupniji problem balastne vode?

– Za njih danas još nema dovoljno kvalitetnih rješenja i, čini se, na njima pada Družba Adria. Polurješenje je da se takve vode izmjenjuju na putu prema Omišlju. Međutim, to je skupa i, za sigurnost plovidbe, riskantna operacija. Kako kontrolirati da kapetan nije falsificirao dokumente, propustio izmjenu balastnih voda i u džep stavio deset tisuća dolara. Druga je mogućnost da se vode, nakon dolaska u Omišalj, iskrcaju na kopno u posebne bazene i dekontaminiraju. Idealno bi bilo da se na brodovima naprave uređaji za dekontaminaciju, što je u eksperimentalnoj fazi i moglo bi biti u pogonu za desetak godina. Najgore od svega je što to nitko ne želi platiti.

A princip da zagađivač plaća?

– U tomu i jest kvaka. Svojevrsnim spajanjem postojećih naftovoda Družba kojom se ruska nafta iz Sibira doprema do mađarske granice, te do našeg Omišlja kroz koji nafta teče od Krka prema Sisku i dalje u srednju Europu, ruska strana dobila je besplatno novi naftni pravac. Vjerovali ili ne, Hrvatska bi po toni nafte, premda time ugrožava Jadran, dobivala 0,64 američka dolara po toni na sto kilometara, baš kao i Mađarska.

U prvoj fazi dopremalo bi se pet milijuna tona, što znači da bi naša strana uprihodila, dakle, ne zaradila, uprihodila samo deset milijuna dolara?! Istodobno, ruska strana nema ništa s ulaganjima u zaštitu, potencijalnim vrlo ozbiljnim rizicima. Za Hrvatsku to je suludi projekt koji nije moguće ničim opravdati.

‘Presica’ ZERP-u s članovima HSP-a

JANAF-ove pumpne stanice

Otvorenim pismom obra-tili ste se i premijerki?

– Prije pet godina bila je uz nas. Ništa se nije promijenilo, a sada nam je okrenula leđa i postaje glavni protagonist toga projekta. Najavljuje da će uskoro ugovor poslati na ratifikaciju u Sabor. Naše informacije govore da ju je Putin ucijenio plinovodom Južni tok.

Može li se dogoditi da ipak izgubite bitku i da nafta poteče iz Sibira u Jadran?

– To je moguća varijanta. Na žalost, takva mogućnost je izgledna do kraja godine. Ekskluzivno za Slobodnu otkrit ću jedan javnosti nepoznat, a vrlo bitan podatak. Račanov ministar Božo Kovačević je 2002. i 2003. godina JANAF-u izdao lokacijske i građevinske dozvole za gradnju četiri pumpne stanice na postojećem naftovodu, a to su Sisak, Dobra, Melnice u Gorskom kotaru i Omišalj. Stanice su izgrađene i time su stvoreni tehničko–tehnološki preduvjeti da nafta već sada poteče u pravcu Omišlja.

Niste li vi, zapravo, već izgubili bitku?

– Bez uporabnih dozvola od toga nema ništa. JANAF je godinama tvrdio da mu ne treba studija utjecaja na okoliš. Ipak ju je morao napraviti. Dva puta je išla na popravni, da bi treći put prije četiri godine pala na ispitu. Tužba JANAF-a na negativnu ocjenu Studije također je odbijena na Upravnom sudu prošle godine.

Predavanje na Pagu

Što bi bilo da vam ruku nije pružio Kaptol?

– Zahvaljujući krčkim svećenicima, došli smo do Kaptola. Bio je to jasan signal da s Družbom nešto uistinu nije u redu. Shvatio je to i Sanader, te popustio. Čak je i Mesić, koji je prvi lobirao za Ruse, ublažio stavove.

Zašto ste uvlačili Crkvu u svoju bitku?

– Ona jest odvojena od države, ali kapilarno, preko obitelji, djeluje na društvo. Mi smo iskoristili tu mogućnost, jer ni njoj nije svejedno kakva nas budućnost čeka.

Najveći protivnik vam je Slavko Linić?

– I tada, a i danas. Prije par dana je izjavio kako su te tvrdnje o ekološkoj opasnosti najobičnija izmišljotina HDZ-a.

Nisu svi u Račanovoj vladi bili na strani Družbe Adrije?

– Prvi put javno obznanjujem: ministar Pančić je bio protiv.

Nije vraga da ste samo vi „odgovorni“ za Jadran? Što je s Talijanima, Albancima, Crnogorcima?

– Hrvatska je učinila sve da se Jadransko more proglasi posebno osjetljivim morskim područjem. Italija to sabotira. Pitao sam bivšeg talijanskog ministra za okoliš zašto to čine. Nevoljko mi je priznao da ni on sam, kao ministar, ne može dobiti potrebne podatke od ministarstva prometa jer postoje preveliki interesi za Trst iz kojeg kreće TAL naftovod kojim se dio Austrije i južne Njemačke opskrbljuje naftom koja do Trsta Jadranom stiže tankerima. Godišnje do Trsta stiže 386 tankera, a uskoro bi ih bilo 560.

Albanci?

– Bili smo kod njih. Iznimno su aktivni. Oni su postali žrtva Italije koja je u Albaniji zakupila skladišta u kojima drži opasne kemikalije zabranjene u Europi koje preko Albanije izvoze u svijet. U ovom trenutku na Crnogorce ne možemo računati jer su marginalni.

Crvena linija: naftovod Družba od Samare do Jadrana

Ako sve krene u krivo, razmišljate li o referendumu?

– Spremni smo na sve legalne oblike borbe, pa i referendum. Čak i pasivan otpor. Upravo su nam se iz Slovenije vratila četvorica naših aktivista gdje su se obučavali za pasivni otpor.

SAD: Zeleni utihnuli

U Meksičkom zaljevu zeleni i nisu bogzna kako grlati. Navodno je dio njih kupljen milijunima dolara. Mrkva i batina su tu uvijek u igri. Jesu li je i vama nudili?

– U igri su veliki ulozi, premda za Ruse to i nije velika stvar. Ovim pravcem oni će dopremati tek jedan do dva posto svoje nafte namijenjen izvozu. Nuđena mi je „mrkva“, a bilo je i prijetnji. Znam da nas u najgorem scenariju mogu i pohapsiti, pa, ne daj Bože, i ubiti, ali, mi ne odustajemo. Dugo smo tražili najslabiju točku projekta. Našli smo je i udarili na najmekše. Primjenjujemo taktiku pit bulla. Zgrabimo zubima, stisnemo i držimo dok druga strana ne pukne. Nećemo popustiti. Nemamo drugog izbora.

Tko vam je prijetio?

– Bilo je bezbroj anonimnih prijetnji telefonom. U tri godine tri provale u kancelariju gdje radim. Bušili su mi gume na automobilu na vlastitom parkiralištu. Razvalili su mi poštanski ormarić i to onog jutra kada sam od anonimne osobe iz JANAF-a čekao CD-ove. Očito mi se prisluškuje telefon, pa su se željeli dokopati tih CD-ova. Provalili su mi i u vikendicu na selu.

Prijavljivali ste to policiji?

– Apsolutno. Čak sam im kazao i imena onih koji mi to čine. Na žalost, policija ne samo da nikada nije pronašla niti jednog počinitelja nego je ignorirala moje zahtjeve da mi se osigura zaštita.

AAG PRIPOROČA – RABA ENERGIJE ZEMLJE IN PODTALNICE


image

Božo Dukič – predsednik komisije za energetiko pri AAG

Pridobljeno znanje s področja hladilne tehnike je ustvarilo novo napravo, toplotno črpalko. Obratovanje le-te je vezano na stalen dotok energije iz okolja ob minimalni rabi električne energije. Interes po večji rabi obnovljivih virov energije zaradi potreb po zmanjševanju toplogrednih emisij in tudi cenovno ugodnejšega ogrevanja je pogojevalo razvoj in posledično tudi uporabo tovrstnih naprav z različnimi viri energije. Glede na vir energije se toplotne črpalke delijo na: zemlja/voda, voda/voda in zrak/voda.

clip_image002

Slika 1

Toplotna črpalka s hranilnikom ogrevalne vode in hranilnikom sanitarne tople vode.

Tabela 1 Odvzem toplote je odvisen od sestave tal

Vrsta tal Odvzem moči, W/m
Suha peščena 20
vlažna peščena 40
vlažna kamnita 60
s podtalnico 80-100

K odločitvi za ogrevanje s toplotno črpalko nas pripravijo naslednji razlogi:

• letni obratovalni stroški so bistveno nižji kot pri rabi fosilnih goriv,

• kljub višji začetni investiciji ogrevanje s toplo­tno črpalko v začetku s prihranki krijemo vlože­na sredstva, dolgoročno pa bistveno pocenimo ogrevanje,

• za obratovanje toplotne črpalke ne potrebuje­mo veliko prostora in tudi ne dimniških nape­ljav,

• obratovanje toplotne črpalke nudi udobje in tudi možnost hlajenja,

• letni vzdrževalni stroški so minimalni in prispe­vamo k varovanju našega okolja.

Energija zemlje – plitva geotermalna energija

Razvoj toplotnih črpalk se je začel z rabo ener­gije vode in nato prešel tudi na energijo zemlje, saj je ta energija stalna in ni odvisna od meteo­roloških vplivov. Energijo zemlje se zajame s to­plotnim izmenjevalcem/geosondo, vgrajenim v zemljo.

Ker površna priprava projekta ogrevanja lahko pomeni za investitorja tudi prevelike stroške, je izredno pomembno upoštevati naslednji pristop:

• natančna ugotovitev potrebne energije za po­samezni objekt; če je le mogoče, se izbere niz­kotemperaturni ogrevalni sistem,

• preučiti energetsko izdatnost posamezne loka­cije in

• izvesti projekt po navodilih stroke brez impro­vizacij.

Posebej je treba poudariti, da sistemov s to­plotno črpalko ni možno dograjevati in je zato pomembna natančnost in doslednost.

Nesporno je možno na vsaki lokaciji prido­bivati oz. rabiti energijo zemlje. Energetska iz­datnost posamezne lokacije je odvisna od vrste zemlje. Bolj so kamnine prevodne, večjo energet­sko izdatnost je pričakovati. Odvisno od lastnosti zemlje je odvzem toplotne moči na tekoči meter povprečno 50–100 W/m dolžine sonde.

Vodonosniki v posameznih plasteh obogatijo energetsko izdatnost posamezne vrtine, kamor vgrajujemo toplotni izmenjevalec/geosondo.

clip_image004Slika 2 Vrtanje vrtine za geosondo

Raba energije podzemnih voda

V Sloveniji so se pričele prve toplotne črpalke tipa voda/voda vgrajevati vezano na slovenski razvoj. Danes se ocenjuje, da je vgrajenih približno 2000 enot.

Razlika med sistemom z zemeljskim izme­njevalcem in dovodom podtalnice do toplotne črpalke je v večjih letnih obratovalnih stroških (servisiranje potopne črpalke z vrtino za vodnjak in dodatni strošek električne energije za obrato­vanje potopne črpalke).

Seveda je treba načrpano vodo po odvze­mu energije vračati nazaj v vodonosnik. Razlika je tudi v tem, da pri energiji zemlje govorimo o zaprtem sistemu, pri rabi energije podtalnice pa o odprtem sistemu. Okolju je bolj primeren in va­ren zaprti sistem.

Povprečno temperaturo podzemnih voda v Sloveniji je pričakovati med 8 in 12 °C. Za manjše potrebe je izvedba vodnjaške vrtine, upoštevajoč hidrogeološke pogoje priporočljiva do globine 20-25 m. Pri sistemih s toplotno črpalko voda/ voda je izredno pomembno izvesti kvalitetno vgradnjo potopne črpalke in opreme za izvajanje monitoringa, ki ga izvaja investitor po pogojih pridobljenega dovoljenja za odvzem energije.

clip_image006

Slika 3

Cevi nad zemljo se nato priključijo na zbiralnik za zmes voda/glikol

Upravna dovoljenja

Država želi imeti nadzor nad izvajanjem del in nadzor nad vplivom na rabo energije podzemnih voda, zato mora investitor pridobiti ustrezno do­voljenje. Za vgradnjo geosonde in izvedbo vrtine nad 30 m je treba pridobiti rudarsko dovoljenje, ki ga izda Rudarska uprava RS. Za izvedbo vrtine za vodnjak do globine 30 m upravno dovoljenje ni potrebno, medtem ko je za črpanje oz. od­vzem energije dovoljenje nujno. Za globlje vrtine je pridobitev rudarskega dovoljenja obvezna.

Pravne regulative o obeh področjih izvedbe vrtin za posamezno namensko rabo v Sloveniji še nimamo, razen posameznih določb v Rudarskem zakonu in Zakonu o vodah. Največ na tem po­dročju je naredil do sedaj Inštitut za obnovljive vire energije (IOVE) Kranj v sodelovanju z mednarodno okoljsko org. ALPE ADRIA GREEN z organizacijo dveh na­menskih strokovnih seminarjev.

Na zadnjem seminarju so predstavili avstrijski predlog pravne ureditve tega področja. Vsekakor je treba v prihodnosti to področje urediti v smeri kakovostne rabe geotermalne energije.

Posebej je treba poudariti, da ima prednost pri rabi energije podzemnih voda oskrba s pitno vodo in zato mora država nadzirati to področje.

Hlajenje

Vgradnja toplotne črpalke omogoča poleg ogrevanja tudi hlajenje objekta. Pri tem pozna­mo aktivno in pasivno hlajenje. Za aktivno hlaje­nje je treba vgraditi reverzibilno toplotno črpal­ko, pri pasivnem pa medij ohlajujemo v vrtini ali uporabimo energijo podzemne vode.

Vsekakor je to možnost, ki jo nudi sistem vgra­dnje toplotne črpalke.

Toplotna oprema

K osnovni toplotni opremi sodijo toplotna črpalka, hranilnik za ogrevalno vodo in hranilnik sanitarne tople vode.

Posebej velja poudariti, da se tehnologija rabe in tudi izdelave toplotnih črpalk izredno razvija.

Ker je sama naprava že eden izmed varčevalnih ukrepov za zmanjševanje rabe fosilnih energen­tov, gre razvoj v smeri manjše rabe električne energije.

V slovenskem prostoru so se pojavile prve duplex toplotne črpalke, pri katerih sta osnovni značilnosti dejansko dve ločeni črpalki: večja za ogrevalne namene, ki dvigne temperaturo samo do 35 °C (predvideno za talno ogrevanje), in manjša za pripravo sanitarne tople vode.

Slovensko tržišče je oskrbovano z domačo in uvoženo proizvodnjo toplotnih črpalk.

Pri sistemu geosonda gre razvoj v smer nado­meščanja medija s tekočim CO2, ker je zelo do­ber prenašalec toplotne energije. Zaenkrat ostaja povprečna globina izvedenih vrtin med 70-150 m. Pripravlja se tudi proizvodnja geosond, do 350 m globine, ki pa zaradi tehnološko zahtev­nejšega vrtanja niso perspektive.

K temu sodi zagotovo tudi informacija, da je trenutno v svetu vgrajenih približno 2 mili­jona geosond. Preteklo leto so samo v sosednji Avstriji vgradili približno 4500 enot. Doslej objekt z največ geosondami je poslovni objekt v okolici Linza, kjer so vgradili 220 geosond z globino po 100 m. S hlajenjem in ogrevanjem bo oskrbovan poslovni objekt s 15.000 m² in nazivno močjo 1,5 MW.

Ob zaključku je treba povedati, da je z rabo energije zemlje pričelo podjetje Geosonda d.o.o. iz Kranja in da je bila prva vgrajena geosonda v Kranju leta 2003. Do sedaj je bilo v Sloveniji iz­vedenih približno 200 projektov z ogrevanjem s sistemom geosonda.

Zaradi prihajajočega PURES-a, ki je zahteval od investitorjev, da najmanj 25 % potrebne to­plotne energije za posamezni objekt zagotovijo z rabo obnovljivih virov energije, in zaradi ugodne finančne vzpodbude EKO sklada RS je pričakovati povečano zanimanje za takšen način ogrevanja.

Zemeljski kolektor

V preteklem času je bilo v Sloveniji vgrajenih tudi nekaj sistemov zemeljskih kolektorjev, ki zbi­rajo uskladiščeno sončno energijo pod površino zemlje. Njihovo delovanje je odvisno tudi od zu­nanjih vremenskih pogojev ter pravilne izvedbe in projektiranja. Vgradnja zemeljskega kolektorja zahteva veliko stalno proste površine in ima za­nimivo posledico, da tam, kjer je vgrajen, prihaja pomlad s 14-dnevno zamudo zaradi ohladitve tistega dela površine.

Hidrotermalna energija

Z razvojem toplotnih črpalk se je pričelo razvi­jati tudi iskanje primernih virov konstantne ener­gije. Zato je Evropska Unija v eni izmed svojih de­klaracij poimenovala energijo površinskih voda za hidrotermalno energijo.

Največji objekt v Evropi je »Vartan Ropsten«, zgrajen za potrebe ogrevanja mesta Stockholm na Švedskem. Sistem naprav s skupno nazivno močjo 180 MW energijo zajema iz morja in jo pripravlja za ogrevanje in pokriva 60 % toplotnih potreb mesta.

V Sloveniji je pripravljen projekt ogrevanja dvorca Lanthieri v Vipavi z odvzemom energije iz reke Vipave.

Na slovenski obali že nekaj let obratuje toplo­tna črpalka, s katero grejejo in hladijo čolnarno Pomorske fakultete v Portorožu, zato ker so želeli izkoristiti naravno danost, ki je na voljo. Sistem odlično deluje in ne potrebuje posebnega vzdr­ževanja. Energijo morja bi lahko izkoriščali vsi objekti, ki so oddaljeni do 100 m od obale, a žal se predvsem hoteli za to ne odločajo.

Sedaj pa se izdeluje študija možnosti rabe energije morja z namenom, da se dokaže, da je možno na slovenski obali v celoti nadomestiti rabo fosilnih goriv z obnovljivim virom energije. V njej bodo obdelani vsi dosegljivi temperaturni podatki s slovenske obale, del nje pa je name­njen tudi emisijam hladne vode po odvzemu toplote in povratku nazaj v morje.

K temu lahko dodamo, da je možno odvze­mati konstantno energijo tudi iz odplak v večjih kanalizacijskih sistemih večjih mest.

clip_image008

Slika 4                                                

Spodnji del cevi z utežjo, ki ostane na dnu vrtine

Za vse informacije smo vam na razpolago preko e-pošte alpeadriagreen@gmail.com