VSAKOLETNI tabor OTROCI V NARAVI v letu 2010


ALPE ADRIA GREEN

Ekipa tabora Otroci v naravi 2010

VSAKOLETNI tabor

OTROCI V NARAVI v letu 2010

Otroci v starosti od 3-12 let, ki bi radi bivali na planini, raziskovali in se učili o pomeni narave in vse njene pestrosti, jedli jedi iz domače koruze in nabirali zelišča ter slastne gozdne sadeže,vabimo vas, da se nam pridružite od petka 23.07.2010 do nedelje 25.07.2010 na planini Vogar.

Več informacij o taboru najdete v priloženem programu tabora ter na spletni strani http://alpeadriagreen.bravehost.com/. Prijave v obliki izpolnjene prijavnice sprejemamo do 17.7.2010.

Lepo vas pozdravljamo in se veselimo druženja z vami.

 

 

 

 

ALPE ADRIA GREEN

Organizira VSAKOLETNI tabor

OTROCI V NARAVI v letu 2010

Leto 2010 je leto namenjeno biotski raznovrstnosti. Biotska raznovrstnost je vir življenja in naše bogastvo.

Ker nam narava skozi svojo pestrost zagotavlja hrano, kurivo, kisik, daje zavetje in nas oskrbuje z gradbenim materialom, čisti zrak in vodo in še bi naštevali,  smo se v letošnjem letu odločili  otrokom približati raznolikost narave skozi igro, nabiranjem užitnih rastlin in poslušanjem planšarskih zgodb iz Bohinja.

Na letošnjem taboru bomo izdelovali loke in puščice (pred tem bomo našli primeren les), nabirali užitne rastline (zelišča in gozdne sadeže) ter jih pripravili za sušenje in čaj, ter poslušali planšarjevo zgodbo o koruznih žgancih.

 

Program:

Petek 23.7.2010

17.00 – zbor na parkirišču na Vogarju

– nastanitev v planinskem stanu in priprava tabornega ognja

19.00 – večerja, prosto

21.00 – 21.30 druženje ob ognju, pogovor o biotski raznovrstnosti, kot jo vidijo otroci

 

Sobota 24.7.2010

8.00 – zajtrk, pospravljanje postelj

9.00 – 12.00 – izdelava loka in puščic (iskanje ustreznega lesa in ugotavljanje pomembnosti leske)

– tekmovanje v streljanju z lokom – katera puščica leti najdlje

12-14- kosilo, počitek

14.30 – obisk Mame Mihelce in lov za užitnimi rastlinami na Vogarju

17.00 – malica ob mokrišču na Hebedu (naravni čistilec vode)

18.00 – 19.00 prihod do stanu, pogovor o najdenih rastlinah

19.00 – večerja

20.00 – 21.00  – priprava rastlin za sušenje in čaj

21.00 – druženje ob ognju

 

Nedelja 25.7.2010

8.00 – zajtrk, pospravljanje postelj

9.00 – obisk planšarja, zgodba o koruznih žgancih iz Bohinja, kruhek iz koruzne                         moke, ogled sena v brani, zgodbe o povezanosti Bohinjcev z naravo

12.00 – 14.00 kosilo, prosto

14.00 – 15.00 pospravljanje

15.00 – prihod staršev, pogostitev s koruznimi kruhki in čajem, druženje, streljanje z lokom

17.00 zaključek in odhod domov.

OTROCI V NARAVI – VOGAR 2010-07-28

POROČILO

Letošnji tabor Otroci v naravi na Vogarju je bil namenjen spoznavanju biotske raznovrstnosti, seveda v skladu z mednarodnim letom biotske raznovrstnosti. Otrokom smo približali naravo in njeno harmonično delovanje skozi igro, nabiranje zelišč in gozdnih sadežev in tudi skozi poslušanje pristnih zgodb planšarja in pokušanju lokalnih jedi.

Tabor smo imeli od popoldanskih ur petka 23.7.2010, zaključili smo ga v nedeljo 25.7.2010 z pogostitvijo staršev.

Na taboru je bilo 6 otrok in dva voditelja ter dva gosta. Ker se starši 4 otrok niso strinjali s fotografiranjem otrok in objavljanjem slik, smo se osredotočili bolj na fotografiranje narave in situacij.

 

 

Stan na Vogarju

Petek 23.7.2010:  zbrali smo se ob 17.00 uri na parkirišču na Vogarju. Poslovili smo se od staršev in odšli do stanu, kjer smo bivali tri dni. Namestili smo se, razdelili postelje. Pripravili smo prostor za ogenj in nabrali dračje in les v okolici stanu.

Medtem, ko so otroci raziskovali okolico stanu smo pripravili večerjo.

Večerno druženje ob ognju smo izkoristili za napovednik naslednjega dne. Občudovali smo tudi rimsko cesto, in locirali sever s pomočjo velikega in malega voza. Ugotovili smo, da se zvezde in rimska cesta z Vogarja prav dobro vidijo, ker ni pretiranega svetlobnega onesnaženja, čeprav nam je  nebo razsvetljevala sicer ne cela luna. Ugotovili smo, da v mestu nimamo takega nočnega razgleda.

 

Sobota 24.07.2010:

Po zajtrku smo se odpravili v bližnjo okolico stanu. Iskali smo primeren les, šibovje za izdelavo lokov in puščic. Ugotovili smo, da je najbolj gibek in prožen les leske. Otroci so ugotovili, da leska raste na robu med travnikom in gozdom. Pobliže smo si pogledali ta rob in hitro ugotovili, da tam raste še veliko drugih, nam znanih rastlin. Najedli smo se borovnic in našli nekaj gozdnih jagod. Otroci so hiteli ugotavljati, da leska ni dobra samo za izdelavo lokov in puščic. Opazili so sicer še zelene lešnike in ugotovili, da bi bilo lepo v jeseni opazovati veverice in njihovo gostijo.

Sredi dopoldneva smo se ukvarjali z izdelavo lokov, napenjanjem vrvic in ukrivljanjem leskovih vej ter z izdelavo puščic. Sledilo je tekmovanje: katera puščica gre najdlje in ugotovili, da niti ni tako preprosto streljati z lokom.

Po kosilu in počitku nas je obiskala Mama Mihelca. To je bila starejša gospa, ki je veliko vedela o užitnih rastlinah, ki jih najdemo na travnikih in po robu gozdov in v gozdovih.

Najprej nas je opozorila na divjo češnjo, ki  raste nedaleč od stanu in je ponujala sicer bolj kisle sadeže, kot smo jih vajeni, pa zato nič manj slastne. Ker češnja ni bila daleč od gozdnega roba smo še prej nabrali slastnih gozdnih jagod in nekaj borovnic. Potem smo se sprehodili po opuščenih kosnih travnikih. Ugotovili smo, da grmičevje hitro zavzema svoj prostor, pa tudi, da je še vedno veliko prostora za materino dušico (ki jo poznamo v kuhinji kot timijan), za šentjanževke s svojim značilnim vonjem in velike marjetice. Našli smo tudi veliko že odcvetelih travniških lilij in koprc, ki je dober za želodec. Nabrali smo tudi veliko rmana. Razveselili smo se malinovja, vendar ugotovili, da maline še niso zrele. Bile so suhe, majhne in še popolnoma zelene. Ob gozdni cesti smo našli tudi najdišče polaja in mete. Oboje smo nabrali. Iz mete pa smo kasneje skuhali zelo dober čaj (malo smo ga poboljšali s sladkorjem). Polnih vrečk zelišč nas je pot zanesla tudi na Hebed. Prišli smo do izvira vode, ki napaja celotno planino Vogar ter malo naprej do mokrišča – močvare. Tu smo opazili polje lepene, pod njo pa sta se skrivala blato in voda. Ugotavljali smo, da takih mokrišč ne opazimo veliko in poudarili, da so to naravne čistilne naprave za vodo. Spomnili smo se tudi Zelencev pri Ratečah. Otroci so ugotovili, da je pomembno čuvati te zaklade, da bomo imeli čisto pitno vodo – mi in živali.

Polni dobrih vtisov smo se vračali proti stani in se spomnili še vseh gozdnih živali, ki živijo na planinah. Omenili smo divjo mačko, divjo svinjo, srne in jelene, zajce polhe in miške ter ujede, šoje in druge ptice. Otroci so opozorili tudi na vsemogoče žuželke in kače (opazili smo samo slepca, ki sicer samo izgleda kot kača).

Po večerji smo očistili nabrana zelišča in jih pripravili za sušenje.  Mama Mihelca nas je po večerji zapustila, mi pa smo pripravili ogenj in se pogovarjali o dnevu in pripravljali za naslednji dan.

Nedelja 25.7.2010:

Po zajtrku in pospravljanju postelj nas je obiskal planšar Brane. Z njim smo preživeli večino dneva:

Planšar nam je sprva pripovedoval o košnji na Vogarju, Povedal je da je to planina, namenjena košnji in spravilu sena za zimo. Skupaj smo ugotovili, da se košnja vseh travnikov opušča in, da nekatere že zarašča grmičevje (ugotovitev iz prejšnjega dne). Povedal je, da so včasih spravljali seno v dolino s samotežnimi sankami. Otroci so se kar zaiskrili ob misli na sanke.

Nato smo prešli na drugo temo. Iz torbe je vzel papirnato vrečo, v njej pa se je zlatila domača koruzna moka. Pripravili smo testo za kruhke, ki smo jih potem spekli na paličicah na odprtem ognju. Ob tem pa nam je pripovedoval o kroženju naravnih dobrin oziroma zgodbo o koruznih žgancih.

Najprej je opozoril na travnik okoli stanu, Povedal je, da vsako leto ročno kosijo travo, jo posušijo in spravijo v hlev za zimo. Seno na zimo odpeljejo v dolino in ga dajo sosedu, ki ima v hlevu še vedno krave. Pravi, da krave zelo rade jejo seno iz Vogarja saj je še polno raznovrstnih zeli in rožic in ni sestavljeno samo iz puste trave. Poleg tega je opozoril, da krave jedo naravno sušeno seno rajši, kot pa skoraj svežo travo iz bal.
Pomladi planšar Brane od soseda dobi pravi hlevski gnoj, ki ga raztrese po njivi, kje nato okoli prvega maja posadi koruzo, katere seme vsako leto shrani in dobesedno prihaja iz roda v rod. Ko je koruza zrela, jo poberejo in shranijo na suho. Ko pa je čas kuhe koruznih žgancev, pa osmukano koruzo odnese k drugemu sosedu v mlin in tako dobi moko. Prav to moko smo tisti dan skuhali in pripravili okusne koruzne žgance, dodali pa smo jim še domače kislo mleko.
S to zgodbo nas Je planšar Brane opozoril na povezanost ljudi z naravo in na moment kroženja in spoštovanja  narave same. O tem kako ročno kosijo travo, sušijo in spravijo seno, ga potem dajo kmetu za krave in od njega dobijo hlevski gnoj za njivo s koruzo je govoril resno in z veliko mero spoštovanja. Otroci pa so zgodbo poslušali z odprtimi usti. Veliko so se naučili.

Po kosilu in počitku smo pripravili prtljago za odhod in počakali starše. Pričakali smo jih s čajem iz šentjanževk, rmana, materine dušice in nekaj smrekovih vršičkov in še njim spekli koruzne kruhke na paličici. Okrog 18.00 smo se skupaj vrnili v dolino in se dobre volje razšli.