AAG JE RAVNAL PRAVILNO, KO JE g.LAHOVNIKA “PRIBIL” NA ČRNO TABLO ČETRTLETJA


 

energetska politika

Dnevnikov objektiv – sobota, 17.04.2010 Tekst: Dr. Ivo Banič

Po definiciji, ki jo uporablja stroka, je gospodarska politika definirana kot realizacija vizije v okvirih danih civilizacijskih vrednot. Če so že Rimljani definirali, da sta premoženje in človeško življenje nedotakljiva ter da so pogodbe izvršljive (Pacta sunt servanda), so sočasno sužnje, kristjane ali gladiatorje izpostavljali kruti smrti v arenah za zabavo rimskega plebsa in s tem razdvojili svoja civilizacijska merila. Dvojna merila so, kot vidimo, iznajdba plemenitih rimskih patricijev, ki so včasih za lastno zabavo, večinoma pa za "pridobivanje političnih točk" ponujali, kar so "volilci" želeli. Zveni pač znano, metoda je v rabi še danes.

Sama gospodarska (ekonomska) politika pa je sestavljanka poslanstva (misije = kaj bomo delali, s čim se bomo ukvarjali, "what business are we in") in kvantificiranih ciljev (denimo rast 10 odstotkov letno, EBIT in podobno) znotraj danega časovnega intervala (denimo pet let, deset let…). Drugače rečeno, če smo definirali nabor veljavnih civilizacijskih vrednot in opredelili naš končni cilj (vizijo), ki ga želimo doseči, imamo dober temelj za učinkovito in izvršljivo gospodarsko politiko. Vse nadaljnje nižje ravni, kot so strategija, taktika in operativna izvedba, so samo še stvar rutine in seveda stisnjenih zob, saj vsak tak projekt nekoga potiska iz blaženega, že doseženega položaja, ki ga bo branil z zobmi in kremplji. Osupljivo je, da dostikrat beremo in poslušamo o razvojni ali tehnološki strategiji, medtem ko o politiki nad to strategijo ne slišimo nič.

Če govorimo o energetski politiki, je treba takoj poudariti, da je energetska politika zgolj in samo modul, del gospodarske politike neke države ali manjše entitete (denimo pokrajine ali občine, podjetja ali česa podobnega) in ne samostojen, od vseh stvari neodvisen načrt. Smotrne energetske politike brez poprej natančno definirane gospodarske politike (znotraj socialne politike) ni in je ne more biti, saj bo po naravi stvari takšna energetska politika obvisela v zraku kot napol izpraznjen zračni balon, ki po malem pušča in pada. Če skušamo smotrno definirati to trditev, potem je treba reči, da je gospodarska politika edini okvir, v katerem se lahko oblikuje smotrna, smiselna energetska politika. Obratna definicija, da se gospodarska politika definira znotraj okvira energetske politike, zveni tako, kot da se denimo energetska politika in zatem na tej osnovi gospodarska politika definirata zaradi potreb nekega rudnika (da bi še obratoval) in ne obratno. No, če odmislimo ta nesprejemljivi način stratifikacije, potem je vrstni red problemov lahko razvrščen nekako tako:

– Kakšni so cilji naše gospodarske in socialne politike?

– Kaj so prioritete (bruto domači proizvod, bruto dodana vrednost, izvozna intenzivnost, varstvo okolja…)?

– Kakšne misije ima to gospodarstvo (kaj je naš proizvod)?

– Kakšne so naše energetske potrebe za realizacijo teh ciljev?

– Kakšne vrste energije potrebujemo (električno, plinsko, premogovno, vodno, jedrsko, sončno, vetrno…) za dosego tega cilja?

– Kdaj potrebujemo to energijo (podnevi in ponoči, 0-24h, samo določen čas…)?

– Kakšna so pravila igre na območju EU glede energetske preskrbe?

Seveda je mogoče postaviti še veliko dodatnih vprašanj, kriterijev ali omejitev, vsi pa so odvisni od izhodišč v gospodarski politiki. Omejevalni dejavnik je seveda tudi socialna politika, ki jo želimo izvajati.

Šele sedaj bi lahko bili tako daleč, da za potrebe zanesljive realizacije in gladke izvedbe gospodarske politike definiramo kot segment (poleg izobraževalne, infrastrukturne, kmetijske, zdravstvene in veliko drugih) tudi nujno energetsko politiko.

Tudi v tem primeru se nam zastavlja veliko kritičnih vprašanj, ki pa so vsa tesno vezana na oblikovane politike višjega reda (gospodarsko, izobraževalno, socialno…).

Vprašanja ali del teh vprašanj lahko oblikujemo kot:

– Kakšno energetsko prenosno/distribucijsko omrežje potrebujemo za realizacijo načrtovane in potrebne energetske politike?

– Kakšne so potrebne energetske povezave na domače in tuje vire?

– Kakšno stopnjo varnosti obratovanja prenosnih omrežij načrtujemo/zahtevamo (kakšna je zahtevana redundanca)?

– Katere domače vire imamo in katere nove načrtujemo?

– Ali imamo dovolj virov (denimo finančnih, kadrovskih, tehnoloških, ekoloških…) na razpolago?

– S kakšnimi časovnimi viri razpolagamo? Ali je načrt izvedljiv v razpoložljivem času?

– Katere probleme lahko pričakujemo na področju zakonskih omejitev (izpusti SO2, CO2, NOx, prašni delci ipd.)? Ali omejitvam lahko zadostimo z viri, s katerimi razpolagamo? Ali je "cena" previsoka in kaj so v tem primeru alternativne rešitve?

– Kakšna je časovna porazdelitev energetskih zahtevkov (dan/noč/vikendi)?

– Kakšna je zahtevana kakovost energetskih virov (enakomernost dotokov, brez primesi ali harmonskih nihanj)?

– Kakšne omejitve lahko pričakujemo pri gradnji energetske infrastrukture (naravovarstvene omejitve, civilne iniciative, zakonodaja EU)?

Če sedaj pregledamo zahteve in omejitve, presenečeni ugotovimo, da energetski viri niti ne igrajo tako pomembne vloge, kot ponavadi mislimo, in da se morajo prilagoditi omejitvam ali drugim zakonskim zahtevkom, na katere nimajo velikega vpliva. Ne želimo odpirati vseh mučnih procesov pri gradnji plinovodov, daljnovodov, hidroelektrarn, da o termoelektrarnah niti ne govorimo! Vendar ima vse to praviloma večji vpliv kot želje investitorjev, lokalnih in republiških politikov ter formalnih oblastnih struktur. Tega ne moremo in ne smemo pozabiti niti za trenutek.

Če še pogledamo trenutno stanje energetike ali celo energetske politike v Sloveniji, moramo z nejevoljo ugotoviti, da neke spoznavne in kompetentno oblikovane gospodarsko-energetske politike ni na obzorju. Vidni so drobci take politike, ki so bolj vezani na pretirane ambicije lokalnih veljakov, ki jih politiki spremljajo večinoma zaradi bojazni, da ne bi dobili naslednjega mandata na lokalni ali na republiški ravni.

Poglejmo nekaj teh projektov:

– Gradnja izjemno drage termoelektrarne, ki naj bi zagotovila obratovanje rudnika lignita v podzemnem kopu.

– Druga termoelektrarna na premog (tudi lignit), pri čemer se njen rudnik lignita zapira, elektrarna pa bo brez goriva.

– Načrtovanje nove jedrske elektrarne, za katero nihče ne ve, od kod bodo pridobljena investicijska sredstva.

– Obstoj jedrske elektrarne brez dokončno urejenih lastniških in drugih vprašanj (npr. razgradnja).

– Gradnja hidroelektrarn na spodnji Savi brez načrta eksploatacije celotne reke. Poleg tega je projekt razdeljen lastniško na dve med seboj tekmovalni skupini.

– Zaključek gradnje prečrpovalne elektrarne brez ustreznih prenosnih daljnovodov.

– Načrtovanje še ene velike prečrpovalne elektrarne.

– Spogledovanje z gradnjo hidroelektrarn na Muri, čeprav okoljevarstveni problemi niso rešeni niti pri nas niti v Avstriji.

– Gradnja plinovoda Južni tok, pri katerem ostaja cela vrsta odprtih vprašanj, vključno z vprašanjem, ali bo projekt sploh realiziran.

– Blokada gradnje hitre plinske elektrarne v Kidričevem, čeprav je to edini kratkoročno razpoložljivi vir energije!

– Odprta vprašanja prenosnega in distribucijskih omrežij.

Takšnih vprašanj bi lahko našteli še precej, vendar osnovno vprašanje ostaja: kakšen je generalni načrt (gospodarska/energetska politika)?

Upam, da vsaj nekdo pozna točen odgovor. Jaz ga žal ne! Ga morda vi?