Milan Krek: Zvečer drogo naročiš, zjutraj ti jo poštar prinese na dom


Zdravnik Milan Krek je eden najboljših poznavalcev problematike zlorabe drog pri nas. Danes je predstojnik območne enote NIJZ Koper, v preteklosti pa je bil tudi direktor Urada za droge Vlade RS. Urad so ukinili, Krek je prepričan, da zato, ker so bile ideje, ki so jih zagovarjali, preveč napredne za tisti čas. Ker do uresničitve nekaterih rešitev, ki v svetu dobro delujejo, nikakor ne pride, se zdi, da so preveč napredne tudi za današnji čas.

Kot specialist za javno zdravje, ki do podrobnosti pozna tematiko obravnave in zdravljenja bolezni odvisnosti, svetuje, naj država dobro premisli o tem, ali je smiselno sprostiti nadzor nad rekreativnim uživanjem konoplje. Družba si prizadeva zmanjšati škodljive posledice uporabe tobaka in alkohola, zato se sprašuje, ali res potrebujemo še tretjo »legalno« drogo.

Kaj kažejo zadnji trendi uporabe prepovedanih drog v Sloveniji?

Od klasičnih drog se k nam vrača heroin, saj se proizvodnja heroina v Afganistanu povečuje. Zagotovo bodo v večjem obsegu prišli k nam sintetični opioidi fentanili; te že imamo in tudi že hospitalizirane zaradi zastrupitev z njimi. Drugi fenomen je zloraba opioidnih zdravil. Če ta zdravila vstopijo na črni trg, jih pojmujemo kot drogo. Te droge obsegajo pomemben delež umrljivosti pri odvisnikih tudi pri nas. Pojav, ki se iz severne Evrope počasi seli v južno, je uporaba novih psihoaktivnih snovi. Naslednji trend je vse večja uporaba konoplje. Ostajata seveda klasični drogi alkohol in tobak. Globalno pa smo pri problematiki drog vraščeni v evropski prostor in primerljivi s sosednjimi državami. Po zadnjih podatkih je pri nas 5172 uporabnikov opioidov, ki droge uživajo na tvegan način. V obravnavo v centrih za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti je vključenih 3719 ljudi, večina se zdravi z metadonom ali drugimi substitucijskimi zdravili. V zaporih je v substitucijsko zdravljenje vključenih 642 oseb.

Evropska agencija za droge v zadnjem poročilu izpostavlja trend naraščanja števila oseb, ki so umrle zaradi prepovedanih drog. Število smrti narašča tudi pri nas: leta 2015 je umrlo 32 ljudi, polovica zaradi heroina. Zanimivo je, da narašča tudi starost umrlih: ljudje, ki predozirajo drogo, niso novi, pač pa izkušeni uživalci. Kaj se dogaja?

Pri smrtih zaradi drog imamo običajno v mislih nenadne smrti zaradi zastrupitev in običajno so povezane z opiati, kokainom, amfetamini in novimi psihoaktivnimi snovmi. Posredne smrti pa so smrti, ko ljudje umrejo zaradi uporabe drog v prometnih nesrečah, zaradi infarkta… Teh smrti ne spremljamo, a jih je še več kot neposrednih. Smrti zaradi drog je v resnici veliko več, kot kaže statistika. Nekdo je na primer umrl za hepatitisom C, ki ga je dobil kot odvisnik od heroina. Statistika ga ne bo štela za žrtev drog, ampak za žrtev hepatitisa C. Cena, ki jo človeštvo plačuje zaradi drog, je zelo velika.

Zakaj so torej uporabniki drog, ki drogo predozirajo, vse starejši in zakaj je predoziranja vse več?

Praviloma imamo v Evropi v programih zdravljenja odvisnosti vse več ostarelih uporabnikov drog. Generacija, ki smo jo zajeli pred 20 leti ali več, se je postarala, ker so ji programi pomoči omogočili preživetje. Zelo redke države pa vzpostavljajo programe za ostarele uporabnike, ki imajo bistveno drugačne potrebe, kot jih imajo mladi uporabniki drog. So zelo marginalizirani, ker jih tudi mladi odvisniki izločijo iz svoje skupine. Nimajo več domov, financ, mam, očetov, tet… Velikokrat so brezdomci in živijo v nemogočih razmerah. Zato prej umrejo, saj njihov organizem manj prenese. Smrt je pogosto tudi posledica tega, da ljudje ne vedo, kaj vzamejo. Problem je nihanje koncentracije heroina. Uporabnik nikoli ne ve, kaj je kupil. Prav tako je bil včasih heroin heroin, danes pa ti lahko kot heroin prodajo amfetamin, ali misliš, da si kupil kokain, dobil pa si heroin. Danes se veliko drog prodaja prek interneta: zvečer naročiš, zjutraj ti poštar prinese na dom.

Evropska agencija za droge za preprečevanje smrti zaradi prepovedanih drog priporoča varne sobe in razdeljevanje protistrupa naloxona, ki ga odvisniki vzamejo s sabo domov. Kako pristojni pri nas sprejemajo te ukrepe?

Ukrepov je še več, med njimi so metadon in druga substitucijska zdravila. Ko uporabnik drog vstopi v substitucijski program, ga počasi začnejo usmerjati. Ključna je mreža programov: programi zmanjševanja škode, v katere lahko uporabniki drog vstopijo vsak trenutek, in potem bolj zahtevni, vse do abstinenčnih programov. Najslabše je, če je uporabnik drog na cesti. Dogaja se nam, da imamo v Ljubljani na Taboru »špric plac«, območje na prostem, kjer si odvisniki vbrizgavajo droge, čeprav se nam je v preteklosti temu uspelo nekako izogniti. To pomeni, da lokalne skupnosti nimajo ustreznih odgovorov na pojav odvisnosti. Naslednji pomemben ukrep so varne sobe, ki nimajo samo funkcije varnega injiciranja – tam odvisnik dobi sterilen pribor, s katerim se preprečuje širjenje okužb – temveč tam tudi dobi pomoč, če drogo predozira, saj sta vedno prisotna dva strokovna delavca. V varni sobi ima vedno stik z nekom, ki mu lahko svetuje. Na cesti tega nima.

Tisti, ki poznamo bolezni odvisnosti, vemo, da so pri zdravljenju in obvladovanju odvisnosti zelo pomembni ravno takšni majhni koraki. Vsa večja slovenska mesta bi morala imeti varne sobe. Tudi zato, ker uporabniki drog danes veliko potujejo. Ali ni bolje, da neki Nizozemec, ki je okužen s HIV in pride v Ljubljano, uporabi drogo v varni sobi, kot pa na domači zabavi zvečer, kjer se z njegovo iglo zadene še pet ljudi in še kdo umre?

Varne sobe so strokovno sprejete, saj je ustanovitev pilotne varne sobe predvidel že akcijski načrt za področje drog za obdobje 2015–2016. Zakaj so v Ljubljani prizadevanja za vzpostavitev varne sobe že leto dni na mrtvi točki?

Problem je v tem, kako v lokalni skupnosti dobiti prostor za varno sobo. Vendar če bi imeli sredstva, bi se tudi prostor našel. Pri teh odločitvah nismo racionalni. Če damo 120.000 evrov za zdravljenje hepatitisa C pri dveh odvisnikih in če damo 120.000 evrov za uvedbo varne sobe, v naslednjih letih pa so stroški njenega vzdrževanja bistveno nižji, je finančno popolnoma jasno, da je to vložek države, ki ima na koncu profit. Ta se vidi v manjšem deležu denarja za zdravljenje okužb in na koncu manjši umrljivosti ljudi v najbolj plodovitem obdobju življenja.

V Rotterdamu nam je župan povedal, da je imel vsako jutro na mizi nekaj poročil o majhnih tatvinah. Zaradi ene ukradene ure so bili aktivirani policija, gasilci, jezil se je lastnik trgovine… Ko je strokovnjake vprašal, kaj naj naredijo za preprečitev takih tatvin, so rekli, naj odvisnikom dajo heroin. Mestni svet je potem podprl poskusni program predpisovanja heroina. Prejema ga 60 odvisnikov, jutranjih map na županovi mizi pa ni več. Od 60 ljudi so jih 12 invalidsko upokojili, imajo pokojnino in nimajo več potrebe po tem, da bi kradli, saj heroin dobijo. Vsi drugi pa so se zaposlili in vračajo družbi s plačevanjem davkov.

Pri predpisovanju heroina na recept pridemo do zelo problematične točke, mednarodnih konvencij, ki urejajo nadzor nad prepovedanimi drogami. A nobena konvencija na tem svetu ne prepoveduje uporabe katerekoli droge v zdravstvene namene! Tudi heroina in konoplje ne. Države implementirajo določila mednarodnih konvencij samostojno, v skladu z oceno tveganja glede posamezne droge in v skladu s svojimi zmožnostmi. Zato se sistemi regulacije prepovedanih drog med državami običajno razlikujejo in zato več kot 70 odstotkov prebivalcev sveta nima dostopa do protibolečinskih opiatnih zdravil, še več pa jih nima dostopa do medicinske konoplje.

V ZDA so imeli zaradi opiatnih zdravil 17.000 smrti na leto…

V ZDA so imeli slab nadzor nad predpisovanjem opiatnih zdravil. Število mrtvih zdaj, ko so uvedli bolj restriktivne ukrepe, upada.

Tudi pri nas prihaja do zlorab opiatnih zdravil in metadona, saj je navsezadnje leta 2015 pet ljudi umrlo zaradi predoziranja z metadonom.

Tudi druga zdravila se zlorabljajo, metadon ni nikakršna izjema. Nona pri zdravniku jamra, da ima težave s spanjem, zato dobi zdravilo, ki ga vnuk potem proda naprej. Tako dobi nona dodatnih 50 evrov na mesec, kar zanjo, ki ima skromno pokojnino, ni malo, vnuk pa tudi nekaj zasluži. Pri metadonski terapiji veljajo zelo stroga pravila razdeljevanja. Kljub temu metadon sem ter tja pride na črni trg. Pri smrtih, pri katerih se kot vzrok navaja metadon, je treba pojasniti, da do njih nikoli ne pride samo zaradi metadona, ampak zaradi mešanja drog. Rečejo pa, da je človek umrl zaradi metadona, ker ga je bilo v tej mešanici največ. Metadon in debata o njem v javnosti sta stvar političnega diskurza, strokovno metadonska terapija ni več vprašljiva in so jo sprejeli tako Rusi kot Kitajci, ki so jo dolgo zavračali. O metodi so narejene jasne farmakološke študije in ve se, zakaj dajemo pacientom metadon.

Kakšno je pri nas stališče do uvedbe terapije s heroinom in naloxonom, ki ga odvisniki vzamejo domov?

Za uvedbo heroina ni razen mene in redkih posameznikov nihče posebno zavzet in imam težavo s tem, da sem spet petelin, ki je prezgodaj zapel. Bil sem v centrih za zdravljenje odvisnosti na Nizozemskem, kjer imajo okence, kjer razdeljujejo metadon, sobo, kjer kadijo heroin, in sobo, kjer heroin injicirajo. To deluje in Nizozemska je država, ki ji je uspelo zelo znižati število smrti zaradi drog.

V zadnjih letih se v mnogih državah odnos do medicinske rabe konoplje spreminja. Ali je fascinacija s konopljo utemeljena?

Uvedba konoplje v medicinske namene je zahteven proces – če želiš pacienta dobro zdraviti, moraš delati z njim vsaj mesec dni, da ugotoviš terapevtsko dozo: da substanca človeka ne zadene, deluje pa zdravilno. Konoplja deluje na nekatere simptome, podobno kot nekatera druga zdravila, in seveda je za zdravnika veliko lažje, da predpiše zdravila. Tudi zato je konoplja šla iz medicine. Zdaj se ponovno vrača, ker pri nekaterih boleznih dobro pomaga: pri nevropatski bolečini, pri simptomih multiple skleroze, pri bolnikih z rakom… Konoplja dobro blokira bolečino v perifernem živčevju, opiati pa v osrednjem, in s kombinacijo obojega lahko bolniki kakovostno živijo do svoje zadnje ure.

A vrača se počasi, kajti medicina je zelo konservativna veda: novosti vpelje po več letih, ko se naberejo izkušnje. Tako je tudi v Sloveniji: imamo nekaj zdravnikov, ki občasno predpišejo ta zdravila, imamo kanabinoide, ki jih lahko predpišejo na recept, in počasi bomo tudi konopljo pripeljali v terapevtske okvire, na področjih zdravljenja, na katerih bo to potrebno. Na drugi strani pa ljudje na črnem trgu dobijo konopljino smolo, za katero ne vedo, kaj vsebuje, in zanjo veliko plačajo, na koncu pa kljub temu umrejo. Najbolj žalostne so zgodbe bolnikov, ki zbolijo za skoraj popolnoma ozdravljivimi boleznimi, a se odločijo za konopljo namesto za klasično zdravljenje in končajo v preranem grobu.

V tem trenutku ljudem svetujemo, naj uporabljajo klasično medicino, če pa poleg te uporabljajo tudi konopljo, naj to zdravniku povejo. Konoplja namreč vpliva na presnovo nekaterih zdravil – uspaval in analgetikov – in zdravnik mora terapijo prilagoditi. Poznam pacienta, ki mu zdravnik predpiše konopljo na bel recept, on pa gre na Nizozemsko, si v lekarni kupi pol kilograma konoplje in jo prinese domov.

Vendar od bolnikov ne morete pričakovati, da bodo hodili po zdravila na Nizozemsko!

Reči hočem, da ima zdravnik nekaj možnosti. Druga pot je interventni uvoz zdravil, ki jih ni na našem tržišču, na primer konoplje…

… ki pa še ni uporabljena, saj javna agencija za zdravila pojasnjuje, da ni bilo še nobene vloge za interventni uvoz medicinske konoplje ali zdravila iz konoplje sativex. Bolniki, ki zdaj na črnem trgu kupujejo hašiševo olje, bi zagotovo raje šli v lekarno po standardiziran pripravek, če bi bila ta zdravila res dostopna.

Ne vem, ali to res drži za vse bolnike. Tudi črni trg ima svoj marketinški učinek. Res si želim, da bi neki zdravnik končno interventno uvozil konopljo, saj bi bil to jasen znak, da naši zdravniki potrebujejo konopljo v sistemu.

Za to, da bi bila medicinska konoplja širše dostopna, je treba narediti še nekaj korakov. Do konca lanskega leta bi se morala o indikacijah, pri katerih je smiselna uporaba zdravil iz konoplje, izreči strokovna združenja medicinskih strok. Koliko jih je mnenja že pripravilo?

Štiri, najbolj natančno so to naredili onkologi in pediatri. Tako pač je. Zdaj bomo prek agencije za zdravila to vpeljali v prakso, druge stroke pa bodo lahko k temu pristopile naknadno.

Kaj trenutno počnete v delovni skupini pri zdravniški zbornici za uvedbo zdravljenja z medicinsko konopljo pri nas?

Dogovarjamo se z javno agencijo za zdravila, da uredi knjigo o konoplji, v kateri bodo opredeljene indikacije in kontraindikacije za zdravljenje. Z nevrologi pripravljamo seminar o uporabi konoplje pri nevroloških boleznih. Upamo, da bo kdo uvozil zdravilo sativex. Tudi nevladne organizacije organizirajo izobraževanja o medicinski konoplji. Če bi želeli medicinsko konopljo tudi saditi, pa bi morali spremeniti zakonodajo.

Pridelava in predelava konoplje v medicinske namene ostajata prepovedani. Naj tako tudi ostane?

Vsekakor ne. Kot razvita država moramo našim ljudem dati možnost, da se vključijo v to proizvodnjo. To je zahteven trg in produkcija konoplje je vedno bolj standardizirana. Če imamo ljudi, ki so strokovno dovolj močni, naj to delajo, saj je to pomembno za gospodarstvo.

Kaj pa menite o tem, da bi si vsak pridelal konopljo za svoje potrebe sam?

Država se mora odločiti, ali bo na novo regulirala tudi konopljo zunaj medicinskega področja. Imamo industrijsko, medicinsko in rekreativno konopljo. Industrijska konoplja ima vse možnosti za razvoj. Medicinska konoplja tudi. Pri rekreativni rabi pa regulacija na ta način ni mogoča, temveč je odvisna od odločitve politike in parlamenta o tem, ali bomo lahko sadili konopljo, in če da, koliko sadik bomo lahko sadili. Potem bodo rekli, da smo legalizirali konopljo. Vendar je nismo legalizirali, če ne bomo mogli posaditi neomejenega števila sadik. Beseda legalizacija se zelo zlorablja, saj trenutno nihče na svetu ni popolnoma legaliziral konoplje, ne Kolorado in ne Urugvaj. Države poskušajo vzpostaviti neko regulativno normo, ki bo imela čim manj posledic za prebivalstvo in s katero bodo čim bolj izkoristile dobre lastnosti te rastline.

Kakšne so izkušnje z legalizacijo konoplje v ameriški zvezni državi Kolorado, kjer je dovoljeno, da lahko starejši od 21 let kupijo in posedujejo 28 gramov konoplje za rekreativno uporabo?

V Koloradu gre dejansko za spremembo regulacije tega področja, in ne za legalizacijo. Ta rastlina je v Koloradu v določenih primerih še vedno prepovedana, ne smeš je na primer na črno gojiti in prodajati. Je veliko bolj dostopna kot v preteklosti. Pri tem bi poudaril, da ima nova regulacija konoplje v Koloradu dobre in slabe strani in videti je treba ene in druge. Tako so se povečali število smrti v prometnih nesrečah, ki so povezane s predhodno uporabo konoplje, uporaba konoplje med odraslimi, sprejem v urgentne centre zaradi zastrupitev s konopljo in število oseb, ki so hospitalizirane zaradi uporabe konoplje. Dobivajo pa nekaj sredstev iz davka, ki jih namenjajo tudi za preventivo.

Katere so še druge negativne strani manj stroge regulacije konoplje?

V primeru nove regulacije v Sloveniji bi se verjetno zgodilo podobno kot v Koloradu. Oseba, ki je odgovorna za izvedbo programa sprostitve dostopa do konoplje v Koloradu, mi je povedala, da vsak teden sprejmejo neki nov ukrep, da uredijo probleme, ki se sproti pojavljajo zaradi »legalizacije«. Podobno je v Urugvaju. V teh državah gre v bistvu za eksperiment, tako gleda stroka na to.

Vedeti pa moramo, da se za legalizacijo konoplje ne navija zato, ker bi bila zdravilo za vse. Zadaj je koristoljubje, ki računa na to, da bo legalizacija konoplje prinesla velike dobičke. To je razumljivo, saj snovi, ki povzroča ugodje in odvisnost, ni težko prodati in tudi uporabnikov nikoli ne zmanjka. Trg konoplje je idealen trg, saj na njem nastaja dobiček, ki ga poberejo trgovci z novci, težave pa ostanejo posamezniku in državi ter zdravstvenemu zavarovanju.

Kaj potem svetujete ob pobudah za sprostitev rekreativne uporabe konoplje tudi pri nas?

Preden bi začeli uvajati takšne spremembe, bi morali zelo dobro premisliti in proučiti izkušnje v državah, ki so izvedle ta eksperiment. Strokovnjaki nismo veseli, da se poskuša na trg uvesti še ena droga, poleg alkohola in cigaret, saj, kot veste, ti drogi naredita veliko škode. Zagovorniki pravijo, da so posledice pri kajenju konoplje manjše kot pri tobaku. S tem sicer priznajo, da posledice so. In če zdaj nastopamo proti kajenju tobaka, ker je dim škodljiv in ker na leto zaradi cigaret umre 3.000 Slovencev, potem težko razumem, zakaj bi hiteli z legalizacijo konoplje, ki ima skoraj enako sestavo dima. Potrebujemo tudi dolgoročne študije. Kakšne bodo posledice nove regulacije konoplje čez deset let in več? Zato počakajmo, da vidimo, kaj bo s Koloradom in drugimi redkimi državami, ki so do neke mere sprostile nadzor nad konopljo.

Pri tem obstaja še neki drugi vidik. Vsi, ki želijo v Urugvaju uživati konopljo, se morajo registrirati v bazi uživalcev konoplje in dobijo kartonček. To bo lahko v nekaterih primerih imelo posledice: če bo katera od teh oseb na primer hotela postati pilot, ji bodo prijazno povedali, da pri uživalcih konoplje to ni mogoče. Zamislimo si, da pozneje neka druga politična opcija, ko pride na oblast, dobi podatke o uživalcih konoplje in le-te zlorabi, kar se danes dogaja na Filipinih.

Vendar pa tudi represija ni zmanjšala uživanja drog.

To ni čisto res, saj je uživalcev prepovedanih drog bistveno manj kot uživalcev tobaka in alkohola, ki nista »prepovedana«. Sam se že od leta 1999 zavzemam za alternativno kaznovanje, o čemer smo tedaj napisali amandma k zakonu o drogah. Pri nas se lahko za nekoga, ki ima pri sebi le nekaj gramov droge, zelo hitro sproži kazenski postopek. Z amandmajem smo uvedli možnost, da se tega posameznika – namesto da se mu naloži plačilo globe – napoti na posvet s skupino strokovnjakov. Ti ga lahko usmerijo v zdravljenje ali nadaljnje posvetovanje, in ne v zapor. Toda ta del zakona je po vseh teh letih še vedno mrtva črka na papirju, ker politiki in tudi strokovnjaki še ne vejo dobro, za kaj gre. Na Portugalskem so imeli s podobnim alternativnim kaznovanjem 70-odstotni uspeh – tak delež ljudi, ki so jih dobili z majhno količino droge, je izstopil iz sveta drog. To je torej velika priložnost za to, da zmanjšamo število uživalcev drog in število zaprtih uporabnikov drog, za kar država nameni kar veliko denarja. Odvisnost je huda bolezen, ki se jo lahko zdravi, zato odvisniki ne sodijo v zapor ampak v programe obravnave in zdravljenja.

Kaj pa preventiva?

Zavedati se moramo, da je trenutna družbena klima zelo spodbudna za uživanje drog. Konoplja deluje proti stresu, podobno nove psihoaktivne snovi, ki so mimogrede še zelo poceni in dostopne tudi prek interneta. Človek trdo dela ves teden za majhno plačilo in konec tedna se ga zadene z ekstazijem ali drugo drogo, da se pod vplivom drog končno počuti od vseh sprejetega, potem ko so ga drugi ves teden šikanirali. Ljudje jemljejo droge tudi kot samoterapijo. Ena ura ugodja poplača vse težave čez teden. Droge so sestavni del družbe, v kateri živimo. Zato se jih ne moremo popolnoma rešiti. Lahko zmanjšamo škodo, število ljudi, ki jemljejo droge. Ne moremo pa – za zdaj – drog odpraviti. Droge so tudi neki hiter in lažji izhod, zlasti za nekoga, ki je v stiskah in brez socialne opore.

Nujen preventivni ukrep je, da s posegi v lokalno skupnost dosežemo, da se otrok in odrasel človek v svojem okolju počutita dobro in varno. Islandcem je uspelo delež uporabnikov konoplje med mladimi s 17 odstotkov znižati na 7 odstotkov. To so dosegli zato, ker so na podlagi temeljite predhodne študije potreb celovito nastopili proti družbenim tveganjem, ki povzročajo uporabo drog, tako na državni ravni kot na ravni lokalne skupnosti. Gre za to, da življenjsko okolje mladostnika in tudi odraslih tako spremeniš, da nihče ne potrebuje izhoda v droge, ampak je prebivalcem omogočeno zadovoljstvo.

Kakšna preventiva deluje pri mladih?

Mladostnikom smo dolžni pojasniti, kakšne posledice imajo droge za telo, in to na pravilen način, ne tako, da še povečamo njihovo zanimanje. Najstnike, ki odhajajo na nočne zabave, bi morali poučiti o tem, kakšno je manj nevarno uživanje drog. Mladostnika starši običajno spustijo na zabavo, kjer se jemlje različne droge, ne da bi ga o tem poučili. Brez vozniškega izpita pa jim ne dovolijo voziti avtomobila. Ali je otrok manj dragocen kot avto? Prepričani so, da ne bo posegel po drogah, kar je velika zmota. Možnost, da najstnik ne bo užival drog, je namreč zelo majhna. Tako prihaja do nevarnih prevelikih odmerkov. Mladi ne poznajo tehnike uporabe drog, ne vedo, da bo tabletka delovala šele čez eno uro, zato vsake toliko časa vzamejo novo, ko pa začnejo tabletke delovati, pride do zapletov, ki se lahko končajo tudi s smrtjo. Poleg tega pa je vsaj 40 odstotkov drog druge vrste, kot so jo kupili. Zato posledic tako rekoč ni mogoče predvideti.

Pri evropski agenciji za droge ugotavljajo, da uporaba kanabisa povzroča vse večje težave, saj kar 45 odstotkov ljudi, ki prvič poiščejo pomoč v programih za zdravljenje odvisnosti, to stori zaradi težav s konopljo. Pri nas je bilo leta 2015 takih 39 odstotkov primerov. Kakšne težave imajo uporabniki konoplje?

Nekateri postanejo odvisni. Težave imajo s koncentracijo pri učenju. Ne hodijo v šolo. Poleg konoplje uporabljajo še druge droge, vključno z alkoholom. Potrebujejo zelo veliko podpore, da se utirijo nazaj v normalen ritem. Dodatna težava je v tem, da ima šola danes visoke zahteve. In če nekdo ni v polni psihofizični kondiciji, te zahteve težko izpolni. Dilerji velikokrat obljubljajo, da droge omogočajo boljše učenje, zato mladostniki poskušajo preseči težave tudi na ta način. Nekateri potem, ko začnejo s konopljo, nadaljujejo s heroinom in drugimi drogami, kar stanje samo še poslabša.

Vsaka droga, tudi konoplja, ima svoj potencial odvisnosti. Pri tistih, ki razvijejo odvisnost od drog, velja pravilo tretjin. Ena tretjina bo ozdravela in bo čas odvisnosti le še slab spomin. Druga tretjina odvisnih bo občasno vzpostavila abstinenco in jo nekaj časa vzdrževala, na koncu pa bodo ponovno začeli uporabljati drogo in bodo ponovno postali odvisni od nje. Zadnja tretjina odvisnih pa nikoli več ne vzpostavi abstinence in vse življenje uporablja droge zaradi bolezni odvisnosti. V času odvisnosti imajo velike težave v šoli, pri iskanju zaposlitve, pri delu, običajno končajo kot brezdomci, odvisni od socialnih transferjev.

Noben program obravnave odvisnosti ne more biti tako odličen, da vsem zagotovi izhod iz sveta drog. Vsak, ki stopi na pot uporabe drog, mora vedeti, da bo padel v eno od treh skupin. V katero, tega ne more vedeti vnaprej. Lahko pa to ugotovi za nazaj po desetih letih, ko je za marsikoga že prepozno.

Leta 2015 smo prvič zabeležili dve smrti zaradi konoplje. Kaj se je zgodilo?

Gre za smrti, ki sta povezani z uporabo konoplje, in ne za smrti zaradi konoplje. Obe smrti sta neposredni posledici odpovedi srca po kajenju konoplje, kar je v literaturi dobro opisana posledica kajenja konoplje. Podobno smrt so zabeležili in opisali v članku tudi Nemci. Možno je, da je bilo še veliko več takih smrti, pa niso bile zabeležene.

Že več kot 30 let se srečujete z odvisniki. Koliko od tistih, s katerimi ste imeli stik na začetku, je danes še z nami?

Veliko. Predvsem zato, ker smo imeli dobre programe za obravnavo odvisnih oseb. Brez programov bi jih veliko več umrlo. S programi in s požrtvovalnim delom številnih strokovnjakov smo preprečili, da bi se okužili s HIV. Pri tem je bila pomembna metadonska terapija, ki sva jo z Branko Čelan uvedla v Sloveniji leta 1991. Tedaj so imeli Italijani 14 odstotkov odvisnikov od heroina okuženih s HIV, v Španiji celo 60 odstotkov. Mi nobenega in še danes le enega ali dva. Metadonska terapija ima več pozitivnih plati: uživalec heroina vstopi v sistem in ga lahko usmerjamo v druge programe. Če je na cesti, pa se z njim dogaja marsikaj, kar njega in družbo drago stane: okuži se lahko s HIV, s tuberkulozo… V te programe moramo vlagati ravno zato, da bomo omogočili večje preživetje uporabnikov drog in da bo v zdravstvu ostalo več denarja. Res pa je, da je bilo politike zelo težko prepričati v financiranje metadonske terapije, saj niso razumeli, zakaj bi se med uživalci heroina borili proti HIV, če pa ga le-ti nimajo.

Pomemben preventivni ukrep je tudi razdeljevanje sterilnega pribora. V Sloveniji na leto razdelimo pol milijona igel za varnejše injiciranje drog. Razdeljevanje sterilnega pribora bi morali uvesti tudi v zaporih, o tem govorim že več kot deset let, pa ni premika. V Sloveniji danes deluje mreža centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti, na Koroškem pa centra še vedno ni in tamkajšnji uporabniki se morajo na terapijo z metadonom voziti tudi 60 kilometrov daleč, kar ni dobro. Skratka, vlaganje v preventivo in zdravljenje je dobičkonosna in dolgoročna investicija družbe. Trenutno imamo problem s tem, da v kombiju, s katerim razdeljujemo igle, ne moremo zaposliti medicinske sestre, da bi lahko na terenu oskrbela odvisnike, ki imajo rane in različne bolezni.

Zakaj ne morete zaposliti terenske medicinske sestre?

Pravijo, da gledam preveč naprej. Zdaj bomo medicinsko sestro mogoče dobili prek evropskega projekta, toda zakaj to ni del rednega programa? Včasih razmišljam, da me preprosto ne razumejo, ker sem prehiter, zato me ne podprejo. Preveč je strahu. Zato se ne uveljavijo varne sobe, heroin na recept, naloxon za uporabo na terenu kot antidot za zastrupitve z opijati, alternativno kaznovanje, terensko delo z mladimi kot zgodnja intervencija, ki prepreči razvoj odvisnosti pri mladostniku, sterilni pribor za injiciranje v zaporih, zatočišča za ostarele osebe, odvisne od drog, testiranje drog na terenu…

Naš urad za droge je bil eden najbolj naprednih v Evropi. Zaprli so ga, ker je bil preveč napreden in ker smo hoteli stanje spreminjati, ne pa ga samo spremljati. Velikokrat smo prišli v konflikt, ker smo bili prehitri v razvoju in nam ni uspelo prepričati še preostalih. O industrijski in medicinski konoplji smo razmišljali že leta 2000. Leta 2002 smo izvedli celodnevno izobraževanje zdravnikov o zdravljenju z medicinsko konopljo v UKC Ljubljana. Zdaj smo po več kot 15 letih končno omogočili uporabo medicinske konoplje v Sloveniji. Več bi se morali poslušati in si zaupati, zaupati bi morali stroki in dobrim praksam ter upoštevati tudi velikokrat dobre pobude nevladnega sektorja. Treba bo vpeljati skupnostni pristop k zdravju, da se torej deluje v lokalni skupnosti. To je spet pomembna vizija in korak naprej in znotraj tega bo treba reševati tudi probleme odvisnosti.

VIR: DNEVNIK (Mojca Lorenčič, Mihael Šorl)

Objavljeno v Organizacije

“Biorazgradljiv” je pridevnik, s katerim nismo še nikoli prej opisali avtomobila


Vsi se zavedamo pomembnosti skrbi za okolje, prav tako vemo, da so eni pomembnejših krivcev za globalno ogrevanje naši ljubi avtomobili. Zato lahko v zadnjih letih vidimo velik napredek na področju hibridnih, še posebej pa električnih vozil. Ti bodo namreč v nekaj desetletjih predstavljali večino naših prevoznih sredstev.

Razgradljiv električni avtomobil so razvili študenti na Nizozemskem.

Pomembno je, da so nova vozila varna in prijazna do okolja. Kaj pa se zgodi z njimi, ko srečajo svoj konec?

Študenti z Nizozemske so razmišljali tudi o tem, ko so začeli ustvarjati svoj projekt, imenovan Lina. Gre za električno vozilo, ki lahko prevaža štiri osebe in potuje s hitrostjo 80 km/h. Študenti pravijo, da bi lahko njihov izum predstavljal nov korak na področju okolju prijaznega avtomobilizma.

Kako je lahko avtomobil biorazgradljiv? Narejen je iz smole, ki so jo pridobili iz sladkorne pese, in prekrit s plastmi nizozemskega lanu. Zaradi tega je vozilo zelo lahko, tehta namreč zgolj 310 kilogramov, a ima podobno razmerje med trdnostjo in težo kot steklena vlakna. Karoserija je torej narejena iz zanimivih materialov, avtorji projekta pa so povedali, da kolesa in sistem vzmetenja še niso narejeni iz bioloških materialov.

Lina je pretežno sestavljena iz smole iz sladkorne pese in ploskev lanu.

Izumitelji so veseli, da jim je uspelo ustvariti delujoče zeleno vozilo, a se bodo morali še potruditi na področju varnosti. Prototip namreč še ni prestal preskusov trka, ravno zaradi materiala, ki so ga uporabili. Ta se namreč ob trku zlomi, ne zvije kot kovina. Če jim bo uspelo doseči tudi zadostno varnostno stopnjo vozila, bodo lahko resno napovedovali nove trende zelenega razvoja avtomobilizma, podobno kot Michelin, ki predstavil svojo Vision Tire – brezzračno pnevmatiko oziroma kar celotno kolo za vozila, narejeno iz razgradljivih materialov.

Na prvi pogled izgleda Vision Tire kot rastlina ali žival, ki so jo potegnili iz globin morja. K temu izgledu prispeva 3D-tiskan material, ki sestavlja celotno kolo. Česa takšnega še nismo videli. Kolesa ni potrebno polniti z zrakom, saj na njem sploh ni pnevmatike. Vision Tire pa je vseeno dovolj trden, da zdrži težo vozila, a dovolj fleksibilen, da absorbira udarce in pritiske ceste.

Kolo nima zračnice, zato ni dovzetno za težave, ki pestijo običajne pnevmatike. Tekalno površino pa je moč hitro prilagoditi voznikovim zahtevam. Vir: Engadget

Kolo je narejeno iz gume, ki jo mešajo iz organskih in reciklažnih materialov. Smolo pridelujejo iz pomarančne lupine namesto iz nafte, prav tako lahko uporabijo melaso, kot zanimive materiale pa dodajajo tudi seno, papir in kovino. V podjetju so dejali, da tradicionalnih materialov ne morejo kar naenkrat nadomestiti z novimi, a jih bodo vztrajno vpeljevali v proizvodnjo.

Materiali, ki jih bodo uporabljali vedno več tudi v obstoječi proizvodnji, so razgradljivi in seveda reciklirani. Vir: Engadget

Ena glavnih prednosti kolesa, ki je 3D-tiskan, je, da se lahko njegovo tekalno površino zelo enostavno obnovi, poleg tega pa lahko s pomočjo senzorjev spremlja diagnostične podatke za voznika. Michelin pa ima prav posebno vizijo glede tekalne površine na kolesu. V njihovih mislih bi lahko voznik ustavil na bencinski črpalki ali servisu, kjer bi mu lahko s 3D tiskalnikom preprosto in hitro na kolesa njegovega vozila natisnili novo tekalno površino.

To bi vozniku prišlo zelo prav, če bi se odpravljal recimo na območje s hudimi zimskimi razmerami, saj bi se lahko ustavil na določeni lokaciji, kjer bi mu na kolesa natisnili bolj primerno površino. Michelin razmišlja celo o sistemu, ki bi bil povezan z navigacijo. Sistem bi tako vedel, kam se odpravljate, in vam priporočil najbolj primeren profil kolesa in materiale za tisto območje.

Michelin ima vizijo o enostavnem nanašanju nove tekalne površine s primernejšim profilom, kar bi lahko opravili kar na bencinski črpalki v zelo kratkem času. Vir: Engadget

Seveda tehnologije v taki obliki še nekaj let ne bomo videli na naših cestah. Zaenkrat bo Michelin (in zagotovo še kak drug proizvajalec) skušal nove sposobnosti in materiale uporabljati v obstoječi proizvodnji, čez 5 do 10 let pa naj bi dosegli še boljši in predvsem uporaben razvoj na tem področju.

POVZETO PO GAMBIT TRADE d.o.o.

Objavljeno v Organizacije

Devet vetrnih elektrarn na Zajčici?


Prebivalci proti državi

RTV SLO – Senožeče

Zasebni vlagatelj načrtuje na pobočju Zajčica pod Vremščico postavitev devetih vetrnih elektrarn. Kljub podpisani pogodbi z agrarno skupnostjo se dve tretjini prebivalcev postavitvi vetrnic upirata.

Foto

Združenje civilnih iniciativ Zeleni krog se bori proti vetrnim elektrarnam kjer koli v državi.

Investitor, podjetje Amicus, ki se ukvarja z zunanjim oglaševanjem, načrtuje devet vetrnih elektrarn, končno število pa bo znano na podlagi meritve vetrnega potenciala in presoje vplivov na okolje. Energetsko dovoljenje že imajo, in sicer za skupno 30 MW. Zdaj čakajo odločbo ministrstva za okolje, pravi direktor podjetja Primož Kapus. Dodaja še: “Potem bomo pripravili predlog za vlado za sprejetje državnega prostorskega načrta in začeli meriti vpliv na okolje – na ptice, netopirje, medvede, volke … Če bo šlo vse po načrtih, pričakujemo gradbeno dovoljenje v letu 2020.”

“Z vsemi močmi bomo vztrajali, da teh vetrnic ne bo”
Prebivalci vetrnicam v okolici Senožeč nasprotujejo. Eno namreč že imajo, v Dolenji vasi, in čeprav so bili takrat vsi za postavitev, so zdaj proti, ker pravijo, da jih, ko močno piha, moti hrup. Na referendumu pred tremi leti je 68 odstotkov prebivalcev glasovalo proti vetrnicam. “Želimo ohraniti naravno dediščino, ker to je velik poseg v okolje, škodljivo je zdravju. Z vsemi svojimi močmi bomo vztrajali, da teh vetrnic ne bi bilo,” pravi predstavnik krajevne skupnosti Senožeče Jovo Ferfila in nadaljuje: “Za 200 metrov visoke vetrnice je razdalja 800 metrov, kolikor naj bi bile oddaljene od prvih hiš, premajhna.” Dodaja še, da ta projekt mlade družine odvrača, da bi v Senožečah gradile hiše.

Združenje civilnih iniciativ Zeleni krog se bori proti vetrnim elektrarnam kjer koli v državi: “Slovenija je na predzadnjem mestu po prevetrenosti v EU-ju,” pravi Diego Loredan in dodaja, da predvidena letna hitrost vetra na Zajčici ni 6,5 m/s, kot naj bi zapisali v predinvesticijski zasnovi, ampak dejansko 4 m/s. Tako izkoristek ne bo 60-odstoten, kot predvidevajo. Izkoristek dveh obstoječih vetrnic je po podatkih Agencije za okolje precej manjši – lani je bil izkoristek vetrnice pod Nanosom 21 odstotkov, v Dolenji vasi pa 19 odstotkov.

Ni res, da Evropa od nas to zahteva
Loredan nadaljuje, da ministrstvo zavaja, ko pravi, da mora Slovenija do l. 2020 106 MW proizvesti iz vetrnic – to si je naša država sama zadala. Če ji tega ne bo uspelo doseči, tudi kazni ne bo nikakršnih. Direktiva 2009/28/ES navaja: “Država članica, katere delež energije iz obnovljivih virov je bil manjši od okvirne usmeritve, Komisiji predloži spremenjen nacionalni akcijski načrt za obnovljivo energijo.”

V Zelenem krogu poudarjajo, naj se nehamo primerjati z Nemčijo: “Oni imajo resda več kot 27.000 vetrnic, ampak to pri njih predstavlja le 2 odstotka vseh virov energije.”

84 odstotkov lastnikov zemljišč je podpisalo pogodbo z investitorjem
Ni res, da so prebivalci proti, pravijo v podjetju Amicus, saj imajo 21 podpisov lastnikov zemljišč na pobočju Zajčica, od skupno 23. Pogodbe so notarsko overjene, postopek pa je vodila odvetniška pisarna Mira Senice. Lastniki zemljišč so člani agrarne skupnosti Gabrče, naselja, ki je najbližje načrtovanim vetrnicam. “In ni res, da člani nismo tukajšnji prebivalci in da nas zato vetrnice ne motijo,” zavrača očitke Anton Može, predstavnik agrarne skupnosti. “Tretjina članov živi v Gabrčah, tretjina v krajevni skupnosti Senožeče, preostali pa res drugje po Sloveniji,” je še povedal.

Može poudari, da tudi člani agrarne skupnosti niso za to, da bi bile vetrnice nameščene vse naokoli, a da je pobočje pod Vremščico eno najboljših za vetrnice v Sloveniji, saj naj bi bila tam stalna hitrost vetra, in sicer 40 km/h.

Primož Kapus je še dejal, da ne pričakujejo, da je zadeva preprosto rešljiva: “Bomo pa vse naredili, da bomo na strokoven, argumentiran način pojasnili sam poseg v prostor in na koncu projekt pripeljali do konca. Naša strategija je vodenje dialoga, mi se želimo z vsemi deležniki pogovarjati, želimo sodelovati v dobrem duhu, iskati rešitve, ne problemov.”

Dejstvo je, da si država vetrne elektrarne želi postaviti. Na eni strani imamo tako ministrstvi za okolje in infrastrukturo, investitorja in agrarno skupnost, na drugi strani pa dve tretjini prebivalcev Senožeč.

Objavljeno v Organizacije

Narava nas bo prisilila v spremembo ekonomije, vrednotenja in sistema odločanja



Avtor: Milan Malej, Inženir, naravovarstvenik, raziskovalec, pisec, prevajalec, futurist…

Narava nas bo prisilila v spremembo ekonomije, vrednotenja in sistema odločanja


Vsebina

Namesto uvoda
Poslovanje in etika
Ekonomija in narava
Ekonomija in omejitve
Primeri drugačnega vrednotenja
      Ekološka vrednost
      Socialna vrednost
Vrednost sodelovanja
Vrednost zdravja
Trajnostni razvoj
      OZN Agenda 2030 – Nekateri cilji trajnostnega razvoja
      Agenda 2030 ni uresničljiva

Kako uresničiti deklarirane cilje mednarodnih okoljskih dogovorov in ekoloških organizacij?
      Načela življenja človeka na Zemlji
      Grožnja globalne ekološke katastrofe
Metan – naravni in človekovi viri
Toplogredni potencial metana
Meritve dejanskega uhajanja metana iz morskega dna
Predvidevanje uhajanja metana
Posledice dvigovanja temperature v količini vode v atmosferi
Posledice dvigovanja temperature za življenje
Nove meritve v morju Laptevov oktobra 2016
1 Gigatona metana letno
Nujni ukrepi.

Namesto uvoda

V dobrih 25 letih te naše ljube »svobode« so nam pokradli in prodali vse, kar nam je ostalo od bivše države. Tovarne (delavcev) so postale amerikanske (Sava), ruske (železarne), egipčanske (Iskra), francoske (avtomobili). Italijani so pokupili cel kup tekstilne in čevljarske industrije in jo potem zaprli, da so se znebili konkurence. Velikim gigantom (TAM, Litostroj…) so s prikazi slabih rezultatov zbili ceno in jih potem s menežerskimi posojili (garancija bankam so bila na ta kredit kupljena podjetja !!) pokradli, npr. Kordeži v Merkurju. Kje na svetu to še obstaja, da bi se potem banke ubadale s že prikazano slabimi firmami, ko bodo dokončno  propadle. Afer v gradbenih podjetjih, vključujoč državni Dars z razdeljevanjem podkupljenih koncesij, ni konca, gradbeni magnati pa se motajo med arestom in skrivanjem. Kako morejo po odobreni koncesiji za cel kup avtocestnih odsekov tuje firme za nekajkrat povečati stroške in cene, domače crkujejo, in državljani to veselo (niti zavedajoč se ne) plačujemo, samo da se ne kuhamo več na prenatrpanih cestah… Potem so odkrili petmilijardno luknjo v bankah, ko je ves ta posojeni denar poniknil na privatnih računih v davčnih oazah – in spet, vse Slovce, plačajte… In še pranje denarja skozi naše banke, in še in še, vsakodnevno… Glavni akterji pa se le presedajo iz stolčka na stolček in volijo, določajo  ter imenujejo eden drugega… A mislite, da je to kaj boljše (oz. drugače) od ameriškega sistema, ki ga imenujejo vlada vrtečih se vrat…

.Mali delničarji iz razdeljevanja certifikatov skoraj ne obstajajo več. No, če ste imeli kakšen profit z nakupom poceni stanovanja, potem ko so vse najboljše že pokradli (polastninili) tisti pri koritu (pri informacijah), imate še srečo. Tisti ki ste ga kupili že prej, ali si zapufani prigarali hiško, je pač nimate, kakšnega poceni kupljenega pa ste kljub temu plačali… Več kot 10% Slovencev je brez dela. Zunanjih dolgov ima država skupaj s firmami za 40 milijard Evrov (vir je zanesljiv – CIA), to je približno za 8 x več, kot jih je naredila bivša država v 50 letih… Tudi znotraj smo totalno zapufani za vse sorte terencev in mnogi tudi celo za lastno preživetje. Za 200 E dolga državi ti poberejo celo parcelo ali stanovanje. Celo če ti potres podere streho, boš zaradi astronomskih obresti kredita za (ob)novo imel srečo, če bo ostala tvoja. 

Zdravstvo je na psu, akumulacije nima niti za najosnovnejše vzdrževanje, vsaka nova aparatura je darilo tega ali onega povzpetneža za svojo reklamo. Dohtarji si bašejo račune s polprivatnimi praksami, sestre pa garajo do onemoglosti. Vi pa plačujete poleg osnovnega in Vzajemne še kot buteljni, če nočete čakati v umetno zrežirani vrsti. Ker pa tako ne znajo drugega kot rezat in pisat antibiotike, ne da bi se sploh zmenili za celostno zdravljenje in še manj za preventivo pri bistvenih vzrokih bolezni, pa postaja to področje raj za alternativce vseh vrst (ki mimogrede zaslužka tudi kaj naredijo). Zdravstvene zavarovalnice in banke se zajebavajo z vašim denarjem in si gradijo palače, namesto obresti pa vam trgajo še stroške za vodenje računov…

Državni uslužbenci na vseh področjih (kjer ljudje postajajo vedno bolj življenjsko odvisni), z dohtarji na čelu, si lahko privoščijo skoraj vsakodnevne izsiljevalske štrajke. Ko se podere ena stran plačilnih lestvic, jih je treba “uravnotežit”, plačujte pa od minimalnih mezd, penzij ter od socialne, brezposelne in otroške pomoči… Državno in občinsko inkasantstvo taks in kazni se je razmahnilo od sodišč do navadnih redarjev in vsi le podeljujejo drug drugemu vedno večje pristojnosti pri ropanju državljanov. Če se pritožiš, gre tvoje pisanje za nekaj (10) mesecev pod spodnji predal birokratove mize…

En malce bolj konkreten primerček…Prepričujejo nas, da je skoraj 60 % države poraščeno z gozdom. Lesne mase naj bi bilo 340 milijonov m3 s prirastkom 2,5 % oz. 8,5 milijona m3 letno. Vendar če malo pogledamo okrog po gmajnah, ni težko povsod opaziti obsežne posekane goličave in ne moremo naredit sprehoda po kaki hribovski cesti, ne da bi srečali vsaj enega drvečega šleparja, naloženega s hlodi. Ker živim ob železnici, tudi ne morem spregledati vsaj enega ali celo več vlakov dnevno, polnih zdrave in lepe hlodovine, ki gredo ven iz države… Po državnih podatkih smo 2015 izvozili okrog 3 milijone m3 lesa (za 2016 je prišel v poročila celo podatek 6 milijonov m3). Da ne bo pomote, tujci kupujejo le zdrav les, nas pa prepričujejo, da je povečano sekanje potrebno zaradi lubadarja. Normalno sekanje bi bilo 1/2 prirastka, da še dovolj ostane za obnavljanje prsti. Če res sekamo več zaradi bolezni, potem bi morali (vsaj trenutno) zdrava drevesa pustiti pri miru. Tako pa skoraj celoten priporočljiv posek izvozimo v obliki zdravega lesa, presežna slaba kvaliteta pa vsa ostaja doma, pa imamo le še za pljunc celulozne in iverne industrije… Slovenske železnice pravijo za 2015, da so prepeljali 1 milijon ton lesa, to je okrog 1,7 milijona m3. Pri tem ne vemo, koliko so prepeljali drugi prevozniki, na primer avstrijski ÖBB, ki je s svojimi rdečimi lokomotivami reden gost na naših tirih… Za primerjavo smo vzeli še enega naših največjih odkupovalcev in preprodajalcev, kranjski Megales. Podjetje ima zaposlenih 50 ljudi, potrebne gozdne izvajalce najemajo, torej je največ šoferjev, kakih 40 in tudi toliko tovornjakov, ki se vsakodnevno valijo skozi karavanški predor. Po njihovih podatkih prepeljejo letno okrog 200.000 m3 lesa in imajo okrog 20 milijonov Eur prihodka… Z odkupno avstrijsko ceno 80 do 100 Eur/m3 gre to nekako skupaj, računovodsko… Poskusimo pa oceniti… Iz pogovora z enim tolminskim šoferjem modernega gozdarskega tovornjaka (nosilnost do 20 ton ali 30 m3) sledi letno prevoženih preko 100.000 km (400 km/dan) in večinoma po 2 vožnji, tudi če gre v Avstrijo. Megales torej ocenjeno prepelje  40(tovornjakov) x 2(vožnji) x 30(m3) x 300(dni) = 720.000 m3 lesa. Tudi če upoštevamo 10 % izpad zaradi okvar ali nezasedenosti, je to še vedno 650.000 m3. Razlika je torej tako velika, da ob očitnem državnem dopuščanju tega kriminala tudi drugi prekupčevalci ravnajo podobno in na ta način ne moremo verjeti niti enemu uradnemu podatku… To so dejanski LUBADARJI naših gozdov in ne ubogi črvi, ki so zato na tem svetu, da pomagajo čim hitreje predelat ŽE BOLNA DREVESA… Namesto, da bi se gozdarske in vremenarske inštitucije (v sodelovanju z nepodkupljeno znanostjo) posvetile raziskovanju PRAVIH VZROKOV, ki vodijo v propadanje tega naravnega (globalnega) bogastva in varnosti, služijo edino v podporo roparskemu kapitalu in zavajanju ljudi v njihovi iluziji življenja v blagostanju… Tri milijone kubikov izvoza pomeni vsaj 60 milijonov dobička za preprodajalce in za ta denar bi lahko “uradno” odprli 20.000 delovnih mest na področju kjer gre vse najbolj k hudiču – pri varovanju gozdov in narave… Pa še ves ta les bi ostal predelan in veliko več vreden doma… Kriminal na kubik

Sem ter tja se pojavijo kaki pravičniki, ki ponavadi zaradi lastnih negativnih izkušenj s sistemom začenjajo ljudi prepričevat, da nekaj ni prav in na tistih področjih ali problemih razvijat nove rešitve – ne da bi se zamislili, kako bodo le-te vplivale na druge in druga področja… Ne nazadnje je tudi Uroš Macerl dobil svetovno ekološko nagrado, ker se je uprl cementarni, ki jim je začela srat pred nosom… Ob zastrašujočih in usmiljenje vzbujajočih posnetkih umirajočih otrok v begunskih taboriščih in izsušenih afriških vaseh zahodnjaki začenjamo padat na prav tako dobičkonosno zasnovano “pravično trgovino”, ki jo podpirajo še ZN. Ampak spet popolnoma brez sledljivosti materialov, dela in izdelkov, z navidez ročno izdelanimi “bambusovimi preprogami”, samo še bolj praznijo naše žepe in polnijo račune preprodajalcev.

Pa vendar zavedanje, da je (bi bila) takšna deklarativno pravična izmenjava vsaj ena kapljica pri uravnoteževanju povsem nepravično porazdeljenih bogastev planeta, se razširja v neko gibanje, ki poskuša zagovarjati enakopravno sodelovanje tudi na drugih področjih, ne le v trgovini. Uvajanje etike v medsebojne poslovne in proizvodne, skratka najbolj roparske odnose na planetu naj bi vsaj omejevalo direktno uničevanje življenj tistih, ki se za preživetje morajo najbolj podrejati moči denarja (in vojske). V področjih, kjer pred časom denar ni bil tako agresivno prisoten (medicina, kultura, znanost, obrtništvo – kjer so se ljudje  med sabo poznali in sodelovali brez skrivanja za raznimi firmami) se je etika lažje uveljavila, vendar kapital danes prodira tudi v te “niše” in postavlja etiko v deseti plan. Pa vendar si mnogi prizadevajo še naprej…

V naslednjih odstavkih pa bom poskušal pokazati, kako je takšno prizadevanje večinoma omejeno in danes (neverjetno, vendar za določen čas) vedno bolj nesmiselno….

Poslovanje in etika

Poslovanje v ekonomskem smislu teži vedno k pridobivanju neke ugodnosti, dobička. V bolj ali manj ozki skupini se sodelujoči lahko na različne načine dogovorijo, da bodo različne koristi enakovredno porazdeljene med vse. Enakovredno poslovanje (etične) skupine poslovnežev pa pomeni, da bodo svoje (enakovredno razporejene) dobičke poskušali črpati od drugod, iz svoje okolice. Če razširimo to skupino, se razširi tudi okolica, iz katere jemljemo. Karkoli in kakorkoli hočemo mi imeti več (etično ali neetično), pomeni to manj za nekoga drugega.

“Etično” poslovanje in dogovarjanje na škodo in izkoriščanje okolice pomeni samo krepitev ekonomske moči neke skupine in povečevanje varnosti posameznih subjektov znotraj skupine. V tem smislu ima etično poslovanje podobne cilje kot kartelno dogovarjanje ali kot sprejemanje takih ali drugačnih trgovinskih in vojaških sporazumov – krepitev določene vrste moči neke skupine.

Poslovanje in dogovarjanje v bolj ali manj ozki skupini teži vedno k pridobitju neke ugodnosti, nekega dobička. Druge oblike dejavnosti ekonomija pod tem pojmom ne pozna. Ena vrsta poslovanja je, da je nekdo od poslovnih partnerjev pri poslu prikrajšan, ogoljufan, okraden, drugi pa veselo prosperira brez kazni. Takšno poslovanje je v odnosu do narave mogoče še najpravičnejše, kajti izgubi (v prvem trenutku) samo tisti, ki ga okradejo. Dobrine in denar se samo prerazporedita, brez povečanja njegove skupne količine v krogu vseh poslovnih partnerjev.

Od nekje morajo priti viri za naše dobičke in ugodnosti, tudi če so le-ti etično razporejeni. Pri tem se seveda morajo vzpostaviti neki odnosi med skupino in okolico, če ne s pogodbami pa z ponudbo nekih izdelkov ali storitev, ki jih “etična” skupina na nek način (z reklamiranjem) okolici vsili. Karkoli in kakorkoli hočemo mi imeti več (etično ali neetično), pomeni to manj za nekoga drugega. Poslovanje znotraj skupine je še vedno etično. Če razširimo to skupino, se razširi tudi okolica, iz katere jemljemo. Če bomo dosegli takšno poslovanje po celi Sloveniji, bo ta okolica (preko NATO pakta in EU) postala Afrika, Indonezija, J. Amerika… Tako ali tako je to že, samo mi tega ne vidimo, ker so vmes še nekatere bližnje okolice in vrsta posrednikov do tega sveta..

Ekonomija in narava

Predvsem naša ekonomija ne pozna nobenega mehanizma, ki bi zaviral nekontrolirano rast katerega koli elementa v njej. Vedno mora obstojati samo gospodarska rast. Ko ne moremo več vzeti nekomu drugemu, vzamemo iz narave. Tudi če za svoj dobiček vzamemo le nekomu drugemu, bo ta drugi vzel tretjemu in deseti bo vzel iz narave.

Nekontrolirano rast zavira samo propadanje poslovnih subjektov, potem ko ne morejo nič več nikomur vzeti, potem ko jih drugi toliko ovirajo, da tudi iz narave ne morejo več jemati. Vendar v večini primerov ni tako. Iz narave jemljejo največ tisti, ki ustvarjajo na ta račun velike dobičke. Surovine so pač zastonj….

Ekonomija in omejitve

Omejitve globalni ekonomiji postavljajo zunanji dejavniki – velikost planeta in količine naravnih surovin, razpoložljive površine polj. Omejitve nacionalnim gospodarstvom postavljajo druge države, omejitve poslovnim subjektom postavljajo drugi poslovni subjekti in sposobnost trga absorbirati njihove produkte.

Brez tehničnega, biološkega in ekološkega znanja, ekonomija s podporo politike in oborožene sile zna samo izkoriščati vse svoje vire in jih tudi izkoristiti do konca, do zadnjega litra, kilograma, drevesa, človeka.

Ekonomija ne zna ohranjati svojih virov v stanju, ko jih je mogoče uporabljati in živeti z njimi še v prihodnosti. Predvsem okoljske omejitve in obremenitve ter velika izčrpanost naravnih ter človeških virov postavlja ekonomijo v položaj, ko bo nujno morala spremeniti svoj pojem poslovanja in uvesti vanj še drugačne vrednosti od profita, drugačne vrednote in drugačne načine vrednotenja in povezovanja teh različnih vrednot, kot pa zgolj denarnega..

Primeri drugačnega vrednotenja

Predelava odpadkov. Danes ima večja količina zbranih odpadkov večjo ekonomsko vrednost, ker jih lahko podjetje več zbere, sortira, reciklira in material proda za ponovno proizvodnjo. Če pa pogledamo vrednost odpadkov z ekološkega stališča in še bolj s stališča narave, je njihova vrednost največja takrat, ko jih sploh ni. Torej bo neko podjetje ali dejavnost, ki danes proizvaja odpadke, imelo večjo ekološko vrednost, takrat ko odpadkov ne bo proizvajalo, ne glede na to, da bo potem ekonomska vrednost manjša, ker odpadkov ne bo moglo prodati…

V človeku obstaja nek občutek skrbi za druga bitja, pripravljenost da jim pomagamo, kadar zaidejo v težke situacije. Skozi različne situacije se oblikuje vse življenje.

Vrednost proizvoda ali dela se meri s časom. Torej je tudi 1 ura časa 10 krat bolje plačanega direktorja enako vredna, kot 1 ura kopanja jarka. Kje se skrivajo razlike. Pripravljenost delati brez zaslužka – se pokaže kot izboljšana socialna situacija tistega, ki mu pomagamo, ne glede ali se pomoč pokaže samo v finančnem prihranku. Torej ima tako delo enakovredno socialno vrednost, posebej kadar bi neopravljeno delo pomenilo neko ekonomsko ali socialno škodo,in bi nuja v tržnem smislu lahko precej dvignila ekonomsko ceno dela.Prisila opravljanja slabše plačanega dela – v socialno vrednost dela se prenese težavna socialna situacija delavca. Če taka situacija ostaja, se količina socialne vrednosti povečuje. Pri ohranjanju vrednosti dela ali izdelkov večji zaslužek pomeni večjo ekonomsko vrednost, manjši zaslužek pa večjo socialno vrednost. In ko bomo za svojo socialno vrednost lahko kupili kruh, bomo na konju….

Vrednost sodelovanja

Danes se kvaliteta izdelkov v veliki meri zagotavlja s konkurenčnim bojem za trg. Z vsake vrste izdelkom si konkurira več različnih proizvajalcev. Nekateri lahko s svojimi izvedenkami izdelka ne uspejo, mogoče so pogrešili pri kakšni malenkosti, ki kupcem ni všeč. Še huje pa je, če ne uspejo z dovolj agresivnim reklamiranjem. Če seštejemo vse razvojno delo vseh proizvajalcev, da dobijo vsak zase relativno podobne izdelke in če dodamo k temu še velike vsote za napadalno reklamiranje, je očitno, da je ogromno energije porabljene povsem zaman. Na vsak način bi se dalo enak učinek doseči z enakim vložkom dela le tistih, ki so na trgu uspeli. Če dodamo še delo konkurentov, ki niso uspeli, bi bil lahko končni učinek še veliko večji.

Podjetja, ki se bodo zanimala za izdelavo podobnih izdelkov, bodo dosegla veliko več s sodelovanjem in upoštevanjem zahtev po kvaliteti, s katero bodo izdelki lahko delovali skozi celoten predviden čas. Ker načrtovanje ne bo pogojeno s časovnimi pritiski konkurence, bo potekalo mnogo bolj umirjeno in z mnogo manj neodkritimi ali celo namerno prezrtimi napakami. Vrednost sodelovanja ne bo le v prihranku podjetij, temveč se bo pokazala skozi dolgotrajno dobro delovanje izdelkov v manjši količini odpadkov in manjši reciklaži – torej v povečani ekološki vrednosti samega izdelka in sodelujočih podjetij. S sodelovanjem bi tudi morali izločiti nesmiselne, le zaradi dobička obstoječe izdelke.

Vrednost zdravja

Industrijska pridelava in predelava hrane odvzema iz hrane veliko naravnih snovi in ji dodaja veliko nenaravnih, celo zelo strupenih ter dokazano pospešuje nastajanje številnih bolezni. Poleg tega uničuje ogromna naravna področja. Medtem ko je kvarjenje zdravja pogojeno sistemsko, tudi s slabo izobrazbo in s pogoji na delovnih mestih, je ohranjanje lastnega zdravja popolnoma prepuščeno posamezniku. Ob dodatni osebni investiciji v lastno zdravje človek od plačevanja prispevkov za zdravstvo nima popolnoma nič. Solidarnost ne pomeni 2 kratno plačevanje nekaterih in 100 kratno porabo drugih.

Imamo deklarirano človekovo pravico do življenja in zagotovilo Ustave, da živimo v zdravem okolju. Torej imamo tudi pravico do zdravja, zdravega prehranjevanja, zdravih odnosov v osebnem in družbenem življenju ter do zdravega okolja, ki ne kvari zdravja in ne ogroža življenja. Zdravje posameznikov se odraža v splošnem zdravju populacije, v zdravem razmišljanju naroda, v večji učinkovitosti pri delu, v skrbi da živimo trajno od svojega dela in od svojih virov, brez obremenjevanja ali jemanja drugim. Zdravje ljudi ima za posledico ohranjanje zdravja narave.

Upoštevanje resnične vrednosti zdravja ljudi bi moralo povzročiti prevrednotenje industrijske pridelave hrane, ki kvari predvsem naše fizično zdravje in proizvodnje nepotrebnih in škodljivih izdelkov, ki kvarijo naše mentalno zdravje. Vrednost zdravja narave zahteva enako prevrednotenje. Upoštevanje vrednosti zdravja mora zmanjšati vrednost stvari, ki zdravje človeka in narave kvarijo.

Trajnostni razvoj

Razvoj sam po sebi je napredovanje k nečemu boljšemu, lažjemu, udobnejšemu. Pomeni (tekmovanje za) pridobitev neke ugodnosti v primerjavi s tistimi, ki se ne razvijajo. Trajnostni razvoj postavlja v ospredje usihajoče vire naše materialne proizvodnje in kmetijstva. Zahteva zmanjšanje njihovega izkoriščanja, iskanje alternativ in notranjih rezerv, da bodo viri na razpolago dalj časa.

Razvoj in trajnost sta že v samem bistvu diametralna pojma. Razvoj je spreminjanje in negira trajnost. Trajnost pomeni zanesljivost in to je le sodelovanje in ne tekmovanje. Zamisel še vedno temelji na dobičku, na bogatem življenju sredi zelenega okolja. Ob manjšem izkoriščanju svojih virov pomeni to še večje črpanje iz okolice. Prevod pojma je napačen. “Sustainable development” v originalnem smislu pomeni razvoj, ki ga bo narava vzdržala. OZN je ideje potvorila in si jih prisvojila.

30 let stara opredelitev tega pojma, ki jo še danes kujemo v nebo, je to razvoj, ki bo zadovoljil trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožal zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij. Izhajanje iz obstoječih in prihodnjih potreb človeka je temeljna napaka opredelitve – v imenu teh je dovoljeno še nadaljnje ropanje narave, le na bistveno bolj prikrite in zvijačne načine.

Agenda 2030 OZN vsebuje v 17 ciljih za 15 letno obdobje sto in več pavšalnih namer brez ene same konkretne rešitve, obrazložitve vzrokov, načina izvedbe ali predvidevanja posledic. Namere so velikokrat v nasprotju celo z drugimi v istem dokumentu in večinoma v ozadju podpirajo utečene načine izkoriščanja narave in ljudi.

OZN Agenda 2030 – Nekateri cilji trajnostnega razvoja

· Politike za spodbujanje vlaganj za izkoreninjenje revščine avtomatsko dovoljujejo dobičke kapitala na račun delnega izboljšanja najslabših življenjskih pogojev človeka, ki jih je povzročil ta isti kapital.

· Podvojiti donosnost kmetijstva, omogočiti prilagajanje na podnebne spremembe in izredne vremenske pojave so rešitve, ki jih uresničuje genska biotehnologija in ki hkrati povzročajo največje onesnaževanje planeta.

· Celoten cilj 3 – poskrbeti za zdravo življenje… vsebuje samo namere, ki so v skladu z dobički farmacevtske industrije in podporne WHO. Nobene besede o povezanosti na zdravo prehrano, zdravo okolje in naravne načine ohranjanja in vračanja zdravja.

· Vsem zagotoviti dostop do cenovno sprejemljive energije, ob le nedoločenem “občutnem” povečanju obnovljive energije, pomeni še bistveno večje izkoriščanje fosilne energije. Kaj je “podvojitev energetske učinkovitosti”? Bio goriva, plinski hidrati?

· Boj proti podnebnim spremembam je v bistvu eno samo prilagajanje nanje. Podnebne spremembe so odgovor narave.Proti naravi se ne moremo boriti, lahko le sodelujemo z njo. Borimo se lahko le proti samemu sebi, da naravi ne bo treba odgovarjati na takšne načine.

· Neenakost med državami je potrebno zmanjšati v skladu s sporazumi Svetovne trgovinske organizacije, ki je danes z zahtevami po odpiranju trgov in posledičnim dostopom multinacionalk do naravnih virov največje gonilo neenakosti. .

Agenda 2030 ni uresničljiva

Cilji in namere niso pripravljeni tako, da bi predvideli in preprečili svoje negativne vplive na ostala področja (agende), ki jih skušajo urejati. Namere so samo skupek površinsko formuliranih želja, na videz v dobro človeštva, narave in planeta. Dejansko pa bodo samo, pri vsaki točki posebej in ločeno od drugih, sprožila neskončna prerekanja in pogajanja, kako jih uresničiti v korist tistih, ki imajo največjo ekonomsko moč. In s tem ciljem je bila agenda tudi pripravljena. Agenda ne določa in niti ne omenja nobenega mehanizma, kako spremeniti roparsko delovanje človeštva, da bi se vsaj približali temu spisku želja. Ker si tega niti ne želi!  Agenda 2030 omogoča samo nadaljnje bogatenje z odlogom 15 let dolge “priprave na bolj pošteno upravljanje s tem svetom”..

Kako uresničiti deklarirane cilje mednarodnih okoljskih dogovorov in ekoloških organizacij?

Nobenega cilja, niti namere ni mogoče uresničiti, če se prej ne sporazumemo o načelih življenja človeka na Zemlji in ne zagotovimo njihovega brezpogojnega spoštovanja.

Nobenega cilja ni mogoče uresničiti, če ne priznamo resničnega dolga razvitega sveta do revnih v obliki naropanih naravnih bogastev.

Nobenega cilja ne bo mogoče uresničiti v predvidenem času, brez da bi se človeštvo združeno in brezkompromisno posvetilo trenutno eni sami veliki grožnji, ki visi nad njim – Globalni ekološki katastrofi… Ne z bojem proti podnebnim spremembam, ampak s čimprejšnjo opustitvijo vseh vzrokov zanje, ki jih prispevamo sami. …In z molitvijo, da nam Zemlja prizanese…

Torej, da se bomo lažje odločili za te velike spremembe, se posvetimo sedaj tej eni sami veliki grožnji…

Metan – naravni in človekovi viri

.Človekovi viri so: uhajanje naftnega plina, akumulacijska jezera, zasuta smetišča, požiganje odpadkov, požiganje gozdov za plantaže, živinoreja, riževa polja.

Naravni viri so: močvirja, poplavljena področja, divje živali, termiti, anaerobne bakterije, naravni požari v gozdovih, vulkani, sproščanje ob potresih, propadanje življenja.

Naravni viri, ki jih je vzpodbudil človek: že več kot desetletje nastaja vedno več jasnih dokazov in opozoril, da je nastal največji naravni vir metana kot posledica človekovih dejavnosti – segrevanja vseh treh globalnih mas, atmosfere, kopnega in oceanov. V severnih območjih se temperature povečujejo mnogo hitreje, kot povprečno drugod na Zemlji. Vzrok je seveda naravni pretok odvečne energije, ki je Zemlja zaradi povečane tople grede ne more sproti izsevati, iz vročih v hladnejša področja planeta.

Tali se zamrznjena površina kopnega in morskega dna, tudi do nekaj 10 metrov globoko. Nastajajo neštevilna jezerca in iz njih se vidno dvigujejo mehurčki metana, ki ga sicer zamrznjeni pokrov permafrosta še drži pod sabo. Na kopnem so se začeli pojavljati veliki izbruhi, kraterji premera tudi do 100 in globine nekaj 10 metrov, kjer permafrost naenkrat popusti velikemu pritisku plina spodaj in skozi izbruh uide neznana količina metana. Natančnejše raziskovanje področij odkriva napihovanje površine v obliki predhodno nastajajočih gričkov, plinskih pingov, ki so jih v Sibiriji odkrili že okrog 10.000 in ki nakazujejo obseg mogoče katastrofe na kopnem. Priče so nakazale, da plin v eksploziji lahko tudi zgori, saj je bila ob oddaljenem hrupu prisotna tudi močna svetloba (kar bi bila razen porabe kisika za planet boljša varianta)…

V morju prihaja do taljenja metanskih hidratov, v sedimentih zamrznjene vode, ki vsebuje molekule in mehurčke plina. Glavni vzrok je izginjanje polarnega ledu, akumulacija svetlobne energije v vodi ter njeno prodiranje direktno do dna plitvejših morij. Lahko se zgolj stali trdna zamrznjena plast permafrosta in nastane talik, skozi katerega popusti pritisk prostega plina, ki je do sedaj zadrževal razpadanje metanskih hidratov, razpadanje in uhajanje plina pa se zato nadaljuje. Opažajo pa prav tako kot na kopnem nastajanje podmorskih pingov, ki se razvijajo v podvodne izbruhe…

Pingo…


							.

… in posledični krater izbruha metana na kopnem

Raztaljen arktični led je 1.9.2016 prišel na 200 km od severnega pola

Toplogredni potencial metana

Večina virov navaja 20 krat večjo sposobnost metana za absorpcijo toplote kot CO2 (GWP = Global Warming Potential). Vendar to velja za obdobje 100 let, ker se metan v ozračju počasi razgrajuje – oksidira v CO2 in vodo. To bi sicer tudi veljalo za enkraten porast količine plina, če se v ozračje ne bi dodajale nove in nove količine metana. Ker pa je ta pritok veliko večji od razgradnje, imamo v vsakem trenutku opraviti z novo izmerjeno koncentracijo, ki v bistvu že vsebuje zmanjšanje metana zaradi razgradnje. V vsakem trenutku torej metan deluje z vso svojo sposobnostjo sprejemanja energije.

In ekološke spremembe se dogajajo tako hitro, da ni več časa čakati na učinek metana čez 100 let. Tako torej lahko njegovo obdobje delovanja skrajšamo proti nič, proti trenutnemu delovanju. Z interpolacijo naravne krivulje skozi 20 in 100 letno točko dobimo zamanj kot 1 leto 150 krat večji toplogredni učinek metana za toploto, kot pa ga ima CO2.

Meritve dejanskega uhajanja metana iz morskega dna

V letih 2011 do 2013 so Rusi (I. Semiletov, N. Šahova) s sonarjem in globinskim vzorčenjem vode pregledali dve 6.400 in 2.500 km2 veliki območji  zahodno od Novosibirskih otokov. Prvih 6.400 km2 so dejansko posamezni segmenti v 33.000 km2 velikem pravokotniku, približno 200 km stran od izliva reke Lene v morje.

V zaznanih stebrih dvigovanja mehurčkov so izmerili tri različne povprečne intenzivnosti tokov metana iz dna proti površini morja: 31, 88 in 176 gramov na m2 v enem dnevu. V celotnem pregledanem območju je znašala minimalna skupna  količina 19.400 ton/dan. To da povprečen minimalni pretok 3,03 tone/km2, oziroma 3g/m2 v enem dnevu.

Področje ruskih meritev 2011 – 2013 in 2016 (P1 = 33.000 km2)

Sonarni posnetki izvirov metana v P1

Predvidevanje uhajanja metana

Glede na hiter in približen izračun količine izpuščenega metana ob morebitni razširitvi na večje področje ter na oceno, kaj bi takšna količina lahko pomenila v atmosferi, smo prepričani, da je takšno predvidevanje z natančnejšim izračunom in upoštevanjem tudi drugih parametrov upravičeno, legitimno in celo zelo nujno. Zavedamo se, da so mogoče precejšnje napake, vendar tudi v smeri premajhnih vrednosti. Narava je za naš razum včasih nepredvidljiva inob mogočih pogubnih posledicah za celotno naravo je zato nujno ukrepati z zadostno rezervo. Ker 3 tone/km2 predstavlja povprečje tudi na nepregledanem delu 33.000 km2 velikega območja, bi samo na tem delu zelo verjetno letno ušlo okrog 100.000 ton/dan * 365 = 36,5 Mtone. Pri vseskozi enaki količini (kar pa sicer ni verjetno), je od meritev do danes iz P1 ušlo skoraj 200 milijonov ton.

Ampak naslednja mednarodna ekspedicija SWERUS je 2014 na svojem potovanju po ruskih arktičnih morjih brez tako natančnih meritev opazila več sto, tudi kilometre velikih izbruhov metana, manjše uhajanje pa je bilo prisotno skoraj ves čas… Uhajanje se torej dogaja in se je že takrat dogajalo na veliko večjem območju od izmerjenega in to še enkrat potrjuje legitimnost predvidevanja in zahteve po zadostni časovni rezervi ukrepanja.

Navedena celotna količina sproščenega metana v testnem področju ruskih znanstvenikov je po njihovi navedbi minimalna. Minimalna je torej tudi povprečna količina na testiranem območju 3 tone/km2.Resnične količine so lahko le večje. Koliko so maksimalno mogoče? Dvakrat večje, torej 6 ton/km2 ?? Vzemimo to vrednost. In srednja vrednost, s katero bomo računali naprej, je potem 4,5 tone/km2 na dan.

Vode plitvega priobalnega območja Vzhodno-sibirskega morja so toplejše za 2 do 4 st.C nad zgodovinskim ravnovesjem. Voda v samem testiranem območju pa je bila zaradi bližnjega izliva Lene v morje toplejša le za 1 do 1,5 stopinje. Uhajanje metana v celotnem priobalnem področju je lahko zato tudi 2 krat večje od uhajanja v testnem območju – s srednjo vrednostjo 9 ton/km2 v enem dnevu.

Priobalno segreto področje Vzhodno-sibirskega morja je približno enako veliko kot podobno segreto morje nad osrednjo in zahodno Sibirijo ter nad evropskim delom Rusije. In še eno enako področje imamo nad severno obalo Aljaske in Kanade. Lahko torej računamo s skupno nevarno površino za takšne emisije metana 3 x 600.000 km2, torej približno 2 milijona km2. Nekateri ocenjujejo, da se sproščanje lahko zgodi na tako veliki površini celo v samem Vzhodno-sibirskem morju, tudi v globljih področjih.

Skupna emisija metana na tako veliki površini bi bila letno:

9 ton/km2 * 2*10^6 km2 * 365 = 6570*10^6 ton = 6,57 Gtone CH4

Z dodanim toplogrednim učinkom 72 pa to predstavlja ekvivalent 473 Gtonam CO2. Upoštevajoč trenutni toplogredni potencial metana (GWP=150) pa bi bila letno ta efektivna emisija metana celo enaka 985 Gtonam CO2.

Izračunajmo čas (N let), ko se bosta količina CO2 in toplogredni učinek metana izenačila in bomo dobili podvojeni današnji učinek.Izenačimo današnjo količino CO2 in njegov porast v N letih s toplogrednim učinkom metana danes in njegovim porastom iz arktičnih, človekovih in naravnih virov v N letih:  

3000 + N*42 = 5*72 + N*(6,57 + 0,34 + 0,34)*72 = 5*72 + N*7,25*72;                

N = 2640 / 480 = 5,50 let.

ali za GWP enako trenutni vrednosti 150:

3000 + N*42 = 5*150 + N*(6,57 + 0,34 + 0,34)*150 = 5*150 +N*7,25*150;       

N = 2250 / 1046 = 2,15 let

Vplivne parametre lahko nekoliko smiselno spreminjamo. To je v bistvu potrebno, da dobimo meje, v katerih se nevarnost najverjetneje giblje. Lahko za prvo fazo vzamemo skupno manjše področje uhajanja ali pa manjše teoretično povečanje zaradi temperature. Vendar učinek metana bo pa moral biti kar realno trenuten… Pri povprečno 5 tonah/km2 in 1 milijonu km2 bi tako dobili okrog 2 Gtone metana letno z učinkom 300 Gton CO2 ter izenačitvijo obeh toplogrednih učinkov v 6,25 letih… Še vedno nič kaj obetavno, kajne…

Posnetek kilometrskega izvira metana z ekspedicije SWERUS

Uhajanje metana iz dna

Vrenje mehurčkov na gladini

Posledice dvigovanja temperature v količini vode v atmosferi

Torej, če in kadarkoli se zgodi izenačitev toplogrednega učinka obeh plinov, se bo v obeh toplogrednih plinih zaustavilo toliko toplote, da bo povratno sevanje tople grede namesto zdajšnjih 340 W/m2 znašalo okrog 600 W/m2. Če je dvig toplogrednega sevanja od ravnovesnega stanja 230 W/m2 na današnjih 340 (110 W/m2 razlike) povzročil dvig povprečne temperature planeta za 1,5 st.C, ter še mnogo več na polih,bo dodatna razlika 260 W/m2 povzročila še nadaljnji dvig povprečne temperature planeta za okrog 3,5 st. C.

Segretje spodnjega dela troposfere za 1 stopinjo je povzročilo že izmerjeno povečanje vlage v zraku za 6 %. Dodaten dvig temperature bo pomenil skupni presežek 4,5 stopinj in možnost dodatne absorpcije vlage 1,35 grama na kg zraka. Tako lahko izračunamo dodatno absorpcijo za vso maso zraka do višine 5 km, kar znese prostorninsko 3472 km3 vode. Glede na skupno količino vode v atmosferi 12.900 km3 pomeni to za 27 % povečano kapaciteto zraka za absorpcijo vode.

Posledice dvigovanja temperature za življenje

.Povečanje izhlapevanja vode iz oceanov in nasičenost atmosfere z vodno paro in oblaki. Ta dodatna “sposobnost” atmosfere se bo iz oceanov zlahka zapolnila. Atmosfera bo prepuščala vedno manj direktnega sončnega obsevanja. Plast oblakov bo zadrževala še več toplote na površju Zemlje. Temperatura bo rasla.

Sproščalo se bo še več metana in zadrževalo še več toplote. Temperatura bo rasla. In smo spet pri še večji absorpciji, izhlapevanju, oblakih in temi… Življenje bo brez direktne svetlobe, z zelo zmanjšano količino fotosinteze, umiralo. Proizvodnja kisika se bo spiralno zmanjševala.

Proizvodnja kisika je dejansko zaradi uničevanja gozdov in oceanskega zelenega planktona že zdaj zmanjšala za okrog 1/3. Vendar čutiti tega še ni, ker ima atmosfera glede na porabo zelo velike zaloge. CO2 in metan se bosta pospešeno sproščala iz umirajoče narave in arktičnih globin. Višje temperature bodo sproščale še druge kemijske reakcije, ki bodo iz naravnih snovi in zavrženih človekovih izdelkov proizvajale nove, danes še nepoznane toplogredne ali pa strupene pline.

Atmosfera bo postajala nepropustna za toplotno sevanje. Rastoča temperatura bo še bolj povečevala količino vode v zraku. Začarani krog (pozitivna povratna zanka) se bo sklenil z vso močjo in ne bo ga več mogoče prekiniti in posledic popraviti. Kako bo to vplivalo na vreme, nevihte, poplave, suše, izgubo pitne vode, pridelavo hrane??Za človeštvo bo to aktualno le omejeno število let…

Nove meritve v morju Laptevov oktobra 2016

.Konec septembra in v oktobru 2016 je ekipa dr. Igorja Semiletova na raziskovalni ladji Politehnične univerze Tomsk ponovila opazovanja in meritve iz let 2011-2013 in delno tudi iz odprave SWERUS. Že po nekaj dneh meritev so poročali: področje razširjenosti intenzivnega uhajanja metana se je v primerjavi s podatki iz let 2011 do 2014 znatno povečalo… Kaj več natančnejših informacij do danes, kljub takojšnjemu srečanju arktičnih raziskovalcev v Tomsku, ni pricurljalo na plan.

Torej, kar smo predvidevali iz objavljenih meritev te iste ekipe, starih 4 leta, se danes res že dogaja na celotnem področju Vzhodno-sibirskega morja. In če je to posledica splošnega ogrevanja, so se ogrela še bolj tudi tista prvotna (najdena) področja z visokim uhajanjem in ti stari pretoki so se lahko le še intenzivirali. Ali moramo res čakati, da se zgodi tisto, kar je bila vsebina celotnega predvidevanja – torej razširitev uhajanja metana na vsa nevarna področja z (vsaj) izmerjeno intenzivnostjo?? Še vedno lahko upamo, da nam bo forum postregel z resničnimi in uporabnimi podatki. Upamo lahko tudi, da ne bodo tako grozljivi, in da bomo imeli možnost za delovanje, še preden se predvidevanja v celoti uresničijo.

Upoštevanje teh meritev bo resnično usodna točka v zgodovini človeštva in tudi Zemlje. Streznitev človeštva v svojem celotnem obnašanju in predvsem v delovanju in odločanju vladajočih in izkoriščevalskih struktur..

1 Gigatona metana letno

.Današnje (2017) informacije o uhajanju metana potrjujejo izsledke, kot smo jih že izračunali v predvidevanju glede na ruske meritve 2011-2013. Uresničevanje teh predvidevanj danes pomeni, da uhaja iz Arktike že približno 1 Gtona metana letno, kar je količinsko sicer 30 krat manj kot CO2 iz fosilnih goriv, vendar pa že s 5 krat večjim učinkom.

To lahko izračunamo tudi iz zelo pogosto ponavljajočih se meritev koncentracij metana nad Arktiko, ki se gibljejo okrog 2700 ppb (delcev na milijardo delcev zraka). Od povprečne koncentracije v atmosferi 1800 ppb pomeni to 50 % povečanje, oziroma 1000 delcev nad normalo. Prostornina atmosfere do 15 km visoko nad Arktiko je okrog 0,5 milijarde km3. V tej prostornini zavzema presežni metan eno milijoninko prostora, oziroma čistih 500 km3 pri enakem pritisku. Če je povprečna teža zraka v tem prostoru 0,5 kg/m3, je povprečna teža čistega  metana okrog 0,3 kg/m3 (mol. masi 29 proti 16). Iz tega dobimo celotno presežno maso metana nad Arktiko okrog 150 Mton. V času celega leta se ta masa počasi razširja v preostalo Zemljino atmosfero in jo nadomešča nova iz uhajajočega metana, tako da iz te trenutne mase lahko ocenimo, da v celem letu uide nekajkrat več plina, torej okrog 1 Gtone. Ko bo ta koncentracija prišla do merilne točke na Havajih, bo že zdavnaj prepozno…

Povečanje na to današnje uhajanje pomeni, da se podmorski permafrost tali vedno bolj in na vedno večjih površinah in to kaže tudi število in več kilometrski obsegi ogromnih izvirov metanskih mehurčkov, ki na gladini vrejo iz vode… Kako hitro bo to res šlo, ne more nihče predvidevati… Pod vodo opažajo tudi že podobne pojave, kot na kopnem – napihovanje morskega dna v obliki več 100 metrskih pingov, ki se na kopnem z eksplozijami spremenijo v kraterje…

Nujni ukrepi

Predvsem že v tem trenutku MORAMO VIDETI, da je podobne meritve potrebno narediti TAKOJ na veliko več točkah in območjih tega celotnega segretega dela Arktičnega oceana in rezultate teh meritev potem realneje razširiti na to celotno področje.

NUJNO JE PREDVIDEVATI POSLEDICE tega začetega dogajanja, pa čeprav danes mogoče izgledajo malce pretirane. Ampak tega (da posledice izgledajo pretirano) ne vemo prav dobro. In pa dobro ne vemo tudi nasprotnega. Torej mogoče posledice sploh ne izgledajo pretirane, ampak so celo zelo PODCENJENE. Odvisno, kdo in s kakšnim namenom jih opazuje…

Potrebno je omejevanje in obdavčevanje porabe fosilnih goriv, glede na škodo, ki jo povzročajo naravi s proizvodnjo in s porabo.Nujna je namenska preusmeritev vseh ekoloških davkov v izgradnjo globalnega solarnega energetskega sistema. Potreben je takojšen konsenz na globalni ravni, prepoved iskanja in izkoriščanja plinskih hidratov ter prepoved in preprečevanje uporabe nepreverjenih, dvomljivih in dokazano škodljivih človekovih tehničnih ukrepov za blažitev posledic pobega klimatskih sprememb, kot so na primer geoinženirski posegi škropljenja atmosfere za povečevanje odbojnosti, fertilizacije oceanov za rast planktona in shranjevanja CO2, ker absolutno ni najbolj kritičen izpust.

Dosledno moramo upoštevati načela pomembnosti ohranitve narave in planeta pred vsakršnim dobičkonosnim delovanjem človeka, pri vseh gospodarskih in političnih odločitvah. Potrebna je vgradnja načel, pravil in mehanizmov za zagotavljanje tega v vse nacionalne in mednarodne zakonodaje in institucije.

Obveščati je potrebno vse nivoje oblasti, zahtevati hitro in pregledno mednarodno ukrepanje in v nasprotnem primeru odpoklicati naše predstavnike in zahtevati njihovo kazensko odgovornosti.

Dolgoročno pa je potrebno spremeniti sistem odločanja na takšen način, da pravil ne bo mogoče na noben način več kršiti in se jim izogibati. Takšen sistem bo tudi omogočil začetke človekovega ozaveščenega upravljanja sveta, o katerem sanjajo mnogi, in bo v svoji vlogi postajal vedno bolj le varovalka, kot pa represivni mehanizem…

.Ena mogoča pot do takšnega upravljanja sveta je nakazana v knjigi Kaj po demokraciji?

Objavljeno v Organizacije

Arso izdal okoljevarstveno soglasje za Magnin projekt v Hočah


STA – Ljubljana, 10. avgusta – Agencija za okolje je avstrijsko-kanadskemu avtomobilskemu gigantu Magna po neuradnih informacijah STA izdala okoljevarstveno soglasje za projekt v poslovni coni Hoče. S tem je bil storjen dodaten korak do pridobitve gradbenega dovoljenja, ki ga potrebujejo za začetek uresničevanja prve faze projekta. Ta predvideva lakirnico za okoli 400 zaposlenih.

magna-steyr

Izdaja okoljevarstvenega soglasja s tem sicer še ni pravnomočna, saj se na odločitev Arsa še vedno lahko pritožijo stranski udeleženci, torej predvsem okoljevarstvene organizacije, ki so sodelovale v postopku s svojimi pripombami.

Zaradi razmeroma velikega števila organizacij, ki so izkazale interes v postopku, je pričakovati pritožbe, kdaj bo odločitev Arsa pravnomočna, pa ni mogoče napovedati. V Magni so sicer na gradbeno dovoljenje pripravljeni čakati do konca septembra.

Pritiski, grožnje, čudni sestanki, srhljive zlorabe položaja! Počivalšek in Leben osebno izsiljujeta okoljsko soglasje za Magno.

Bojan Požar, Ljubljana, 10.08.2017 06:00
Medtem ko se predsednik vlade Miro Cerar sonči v Črni goriminister za zunanje zadeve Karl Erjavec po medijih ukvarja s “facebook zapisi” Boštjana M. Zupančičaminister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan na twitterju objavlja fotografije “radovednih koz” iz Posočjaminister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in celo državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo Jure Leben (sicer zadolžen za projekt drugega tira) osebno in direktno izsiljujeta okoljsko soglasje za projekt Magne Steyr v občini Hoče – Slivnica. Gre pa za grožnje in pritiske na posamezne nevladne organizacije, društva ali združenja, tako imenovane stranske udeležence ključnega postopka pred Agencijo RS za okolje (Arso) za izdajo okoljskega soglasja, kar je pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja za Magno Nukleus.

Motivi so jasni …

Motivi visokih predstavnikov Cerarjeve vlade so popolnoma jasni: tuja multinacionalka Magna Steyr od slovenske vlade zahteva pravnomočno gradbeno dovoljenje najkasneje do konca septembra, sicer se kakor umika iz Slovenije. Če bi se kdo od stranskih udeležencev pritožil na prihajajoče okoljsko soglasje, ki ga bo Arso predvidoma izdal v naslednjih dneh ali tednih, in šel s pritožbo celo na upravno sodišče, gradbenega dovoljenja za Magno Steyr morda sploh ne bo, zanesljivo pa ga ne bi bilo še nekaj mesecev. Pritožbe bi bile sicer popolnoma upravičene, saj bo Arso pozitivno okoljsko soglasje po vsem sodeč izdal kljub številnim “ekološkim luknjam” in objektivnim nevarnostim za zdravo okolje, ki jih pod Pohorje prinašajo ena ali celo tri lakirnice Magne Steyr.

… presenečenje PA neposrednost in brutalnost

Presenečata pa neposrednost in neverjetna brutalnost pritiskov ali groženj stranskim udeležencem postopka izdaje okoljskega soglasja, kar se že nekaj časa dogaja po telefonih in na spornih neuradnih sestankih, kjer gre, milo rečeno, za pranje možganov, saj je bolj ali manj evidentno, da Počivalšek in Leben zlorabljata svoj uradni položaj, kar je kaznivo dejanje, pregonljivo po uradni dolžnosti. Predmet groženj ali pritiskov in izsiljevanj pa so izrecno povedane zahteve predstavnikov Cerarjeve vlade, da se stranski udeleženci ustno zavežejo, da se ne bodo pritoževali zoper okoljsko soglasje, ki ga bo izdal Arso. Stvar gre celo tako daleč, da pri tem sodelujejo tudi predstavniki Magne Steyr in Jorg Hodalič, že precej kompromitirani direktor podjetja E-net okolje, d. o. o., ki je pripravilo del projekta Magne Nukleus. Spomnimo, Jorg Hodalič je tudi nekdanji kandidat za poslanca SMC na Vrhniki, podobno vlogo, kot jo zdaj igra pri Magni Steyr, pa je pred leti odigral tudi pri zloglasnem Kemisu! Vse, o čemer poročamo, temelji na pripovedovanjih številnih vpletenih, ki pa, verjetno zelo razumljivo, ne želijo biti citirani ali imenovani.

PRIMERI:

* Tako se je minuli ponedeljek morala pri sekretarju Lebnu na sestanku pojaviti Barbara Kvac iz društva Focus. Leben je od nje zahteval, naj se vnaprej odreče možnosti pritožbe na okoljske soglasje, ki ga bo izdal Arso.
* Prejšnji četrtek sta se morali na sestanku v prostorih Hodaličeve družbe E-net okolje prikazati Barbara Kvac (Focus) in Renata Karba iz Umanotere. Tam so jima predstavniki Magne Steyr direktno povedali, da njihovih odgovorov na postavljena vprašanja pred izdajo okoljskega soglasja ne bodo dobili, saj bi to samo podaljševalo postopek?! Toliko o slovenski (pravni) državi in integriteti Arsa!
* Za danes dopoldne pa naj bi bil na pranje možganov na ministrstvo za gospodarstvo poklican Gorazd Marinček iz društva TRS. In to menda na pogovor osebno pri ministru Počivalšku.
* Posamezne stranske udeležence v postopku izdaje okoljskega soglasja je osebno klical tudi Goran Forbici, direktor CNOVSCentra za sodelovanje, razvoj in informiranje nevladnih organizacij, ter se zanimal za to, ali se bo kdo od nevladnikov pritožil na bodoče okoljsko soglasje. Naši viri pravijo, da je to vsaj “zelo nenavadno” in da se je to “zgodilo prvič”. Forbici pa se izgovarja, da ni vršil nobenih pritiskov niti ni vabil na sestanke, je samo spraševal, kako bodo nevladniki ukrepali?! Po naših informacijah je Goran Forbici telefonaril stranskim udeležencem na podlagi svojega dogovora z Jernejem Tovšakomgeneralnim sekretarjem direktorata za internacionalizacijo, podjetništvo in tehnologijo na ministrstvu, ki ga vodi Počivalšek. Pri tem je treba še enkrat izrecno poudariti, da ministrstvo za gospodarstvo nima prav nobenih pristojnosti med postopkom izdaje okoljskega soglasja, saj Arso sodi pod ministrstvo za okolje in prostor.
No, center CNVOS, ki ga vodi Goran Forbici, kar 40 odstotkov svojih finančnih sredstev dobiva od vlade, torej iz proračuna, zato je uslužnost Gorana Forbicija do vlade bistveno bolj jasna.
Nevladnike tudi zelo čudi, da jih je klical Goran Forbici, direktor centra CNVOS, in jih spraševal, ali se mislijo pritožiti na bodoče okoljsko soglasje, ki ga bo za Magno Steyr izdal Arso. Forbici naj bi to počel na poglagi dogovora z visokim uradnikom Jernejem Tovšakom.

Nevladnike tudi zelo čudi, da jih je klical Goran Forbici, direktor centra CNVOS, in jih spraševal, ali se mislijo pritožiti na bodoče okoljsko soglasje, ki ga bo za Magno Steyr izdal Arso. Forbici naj bi to počel na poglagi dogovora z visokim uradnikom Jernejem Tovšakom.
Direktno lobiranje za Magno Steyr se gre tudi Gospodarska zbornica Slovenije oziroma novi predsednik zbornice Boštjan Gorjup, sicer direktor družbe BSH Hišni aparatiNazarje. Stranski udeleženci postopka pred Arsom kot po tekočem traku dobivajo vabila na nekakšne sestanke na temo Magne Steyr, ki jih sklicuje vodstvo zbornice. In tudi gospodarska zbornica, vemo, nima nič s postopkom izdaje okoljskega soglasja.

ARSO VEDNO NA STRANI ONESNAŽEVALCEV OKOLJA

Po navedbah naših sogovornikov se nevladniki teh sestankov in pranja možganov udeležujejo zato, da tako zmanjšujejo pritiske, češ, pridejo na sestanek in poslušajo, kako bodo ukrepali zoper bodoče okoljsko soglasje, pa menda še ne vedo. Pravijo tudi, da se Arso praviloma vedno postavi na stran onesnaževalcev okolja.
Objavljeno v Organizacije

Naredite mi to deželo enotirno!


Andrej.cufer.ml

Član UO- AAG – Andrej Čufer uni. dipl. inž. 

V Borovnici so slavili 160 letnico dvajset letne gradnje južne železnice, ob tem pa sočasno načrtujemo gradnjo enotirne proge Divača-Koper in demontažo enega tira iz železniškega predora Karavanke.
Že Franc Jožef je vedel, da se daljši predori gradijo kot dvotirni. Zato je sta bila kot dvotirni predor zgrajena Karavanški kot Bohinjski predor. Preprosto, zato ker je to omogočalo večjo varnost, večjo propustnost prometa ob konicah skozi predor, boljša statična oblika kroga je bilo pri kamnitem oboku še posebej pomembna in tudi predore so lažje vzdrževali v dvotirnem predoru.
Železniški predor Karavanke po 110 letih uporabe kaže znake popuščanja po desetletjih slabega vzdrževanja. Voda na Karavanški prelomnici izpira kamniti obok. Načrtuje se obnova, ki bi naj bi stala petdeset milijonov evrov. Dodali naj bi 25 cm sloj brizganega betona. Tako bi bilo manj prostora v preseku in bi morali iz predora odstranila enega od dveh tirov. To je dokaj nesmiselna sanacija saj bi tako za vedno izgubili možnost drugega tira. Predpisi boj zahtevali gradnjo novega drugega tira, ki pa vemo stane zopet vsaj 300 milijonov. Mnogo bolj smotrno bi bilo izvesti sanacijo v tankoslojni izvedbi z uporabo močnih armaturnih mrež in kot protikorozijsko zaščito uporabiti hidrozaporno malto.
Res je proga Ljubljana – Jesenice enotirna in Cerarjeva vlada je letos opustila tudi rezervacijo trase hitre proge, ki bi še enkrat presekala Gorenjsko severno od Letališča Lesce. Toda dvotirnost je vedno dobrodošla saj je vedno dobro imeti dvotirno progo, kar ni zastojev ob zapori, kar je pokazala tudi nedavna nesreča pri Kranjski železniški postaji, če imaš en tir in je ta zaprt ni prometa.

dvatirna železnica po Slovensko

Požarna varnost v predoru
Vstop gasilcev v predor po betonski cesti je mogoč, izotop iz predora pa ob večjem požaru v predoru z vzdolžno naravno ventilacijo nikakor ni realno nemogoč. Tudi, če bi kupili posebna vozila za dvosmerno vožnjo z dvema kabinama, kot jih imajo v Mt. Blanku je v dimu težava voziti.
Mnogo bolj primerno bi bilo ohraniti dva tira in reševati ljudi in gasiti s pomočjo drugega tira kot to počnejo Švicarji. Poleg tega pa je nujno namestiti hidrantno omrežje, varnostno razsvetljavo in antene za mednarodno brezžično sporazumevanje, ob morebitni dvojezični akciji.
Če pa bi bili v svetovnem vrhu po inovativnosti bi namestili zrakovod, ki bi v primeru požara v predoru na območju požara vpihnil zrak z nižjim odstotkom kisika, kar še vedno omogoča dihanje in preživetje ljudem, ogenj pa dobesedno usahne, se sam pogasi in je mogoče vzdrževati tako stanje do prihoda gasilcev.
Drugi tir iz Karavanškega predora so odstranili, že po drugi svetovni vojni, ker smo se obračali bolj proti jugu in nas zahod ni zanimal, kasneje smo zopet plačali vgradnjo novih tirnic.
Tako so odmontirali tudi tračnice drugega tira Maribor – Šentilj, kar močno zmanjšuje prepustnost proge. Proga Pragersko–Hodoš so obljubljali dvotirno pa je ostala samo enotirna. Največja blamaža pa je, da nima dovolj močnega energetskega vira in po njej lahko vozi hkrati samo en vlak in še ta z omejeno hitrostjo saj bi sicer prihajalo do izpadov elektrike v območju.
To je logistična stvarnost našim mednarodnih železniških povezav in zaledja našega »drugega tira«.
Obstaja pa še dobra šala na račun proge Maribor Šentilj – žal resnična.   Tako naši, kot Avstrijci so se tam v preteklosti dogovorili, da bodo podrli desni tir!  In so ga podirali! Avstrijci iz svoje smeri, naši pa iz svoje.  Toda oboji le desni tir, vendar gledano vsak iz svoje smeri !  Ko so prišli skupaj pa so ugotovili, da so eni podirali pravzaprav levi, drugi pa desni tir.  Seveda tirov niso mogli spojiti! Pa so se vendarle znašli!  Na meji so zgradili povezovalni tir v lahni obliki črke S in povezali oba  “leva”  tira in omogočili povezavo med državama. To je vidno še danes, tu vlak malce zmanjša hitrost!

Tivolski lok in obvoz
Vlak, ki pelje v Ljubljani naprej proti Jesenicam na Bavarsko mora zapeljati dvakrat skozi glavno postajo Ljubljana in v Zalogu prepeti lokomotivo na drugo stran kompozicije, da bi lahko peljal naprej proti Jesenicam to vzame skoraj urico časa in povzroča popolnoma nesmiselni dodaten hrup in delo.
Včasih v času prve svetovne vojne, ko je bila proga polno zasedena s prevozi za fronto je obstajal »Tivolski lok«, ki je omogočal direktno vožnjo na Gorenjsko progo. Ob splošnem pomanjkanju tračnic in kretnic po drugi vojni je nekdo »za pivo« prepustil prostor Pivovarni. Govori se naj bi v nekaj letih ponovno zgradili Tivolski lok med pivovarno in novo mošejo za ceno približno 20 milijonov. Morda bi bilo ob tem potrebno razmišljat o poglobitvi glavne železniške postaje ali pa še bolje o dvigu le te nad nivo, kar je tudi ena od možnosti. Energetsko varčno zasnovane železniške postaje so vedno na vzpetini, ker tako vlaki lažje zavirajo in pospešujejo in se tako prihrani pri energiji. Tako bi nastala v Ljubljani nova gradbena struktura v obliki vzpetine s parkom na strehi in urbano strukturo v nivoju, tovorni vlaki bi vozili nemoteče v poglobljenem predoru pod nivojem. Potniški vlaki pa bi ustavljali v terminalu nad nivojem.
Tudi obvoz bi zmanjšal obremenitve v centru Ljubljane. Nemci so med drugo vojno zaradi delitve Slovenije na Nemški in italijanski del v pičlih štirih mesecih zgradili severni obvoz med Črnučami in Vižmarjam in tako zaobšli Ljubljano izven italijanske cone.
Kot kaže so rešitve znane možne in mogoče.

Drugi samo enotirni tir
Dvajset let načrtujemo »drugi tir« Divača-Koper, ki naj bi bil zgrajen kot enotirni, prazne obljube o dvotirnosti, so samo pred referendumska farsa in lepotičenje PR svetovalcev ministra Gašperšiča.
Če bi gradili »drugi tir kot dvotirni« je najprej potrebno povedati da je realna cena, nekaj več kot tri milijarde in ne tik pod eno milijardo kot nas zavajajo. Drugič pa bi ob povečanem prometu imeli zelo velike zagate na progi naprej do mej, naše proge so v slabšem stanju, kot so bile ob otvoritvi, ko se je po južni železnici popeljal Cesar Franc Jožef. Edina razlika je da smo jo elektrificirali pa še to žal v enosmerni napetosti. Teslo izumitelja dvosmernega toka smo pa izgnali iz Maribora.

EU denar
Vesela novica je, da je EU namenila tri milijone EU denarja za predor načrtovanje prenove in šest milijonov za gradnjo cestnega predora Karavanke. Glede na pričakovano ceno tristo petdeset milijonov kolikor naj bi znašala gradnja cestnega predora Karavanke so pridobljena sredstva nekje okoli en procent sredstev za gradnjo, kar ne zadošča niti za stroške načrtovanja.
Kako neuspešni bi bili šele pri pridobivanju sredstev, če ne bi imeli Slovenske komisarke za promet gospe Violete Bulc v Bruslju.

Razprodaja
Država prodaja devetinštirideset procentov železniškega tovornega podjetja in vsi se čudijo, da se za nakup ne zanimajo avstrijske železnice ÖBB. Odgovor je preprost Avstrijske železnice so same zadolžene za več kot trideset milijard evrov in si nakupa pa čeprav po zelo nizki ceni ne smejo privoščiti. Kot pa povejo na ministrstvu za infrastrukturo v Mariboru pa morda preveč dobro poznajo stanje na »naši« železnici.

Poleg tega pa so vložili veliko denarja v gradnjo obvoza okoli Slovenije in bi tako bili sami sebi konkurenca z slovensko krajšo traso proge po južni železnici. Kogar zanima več o zadolženosti avstrijskih železnic si lahko prebere zanimivo knjigo v originalu »»Schwarze Löcher Rote Zahlen« Wie Österreichs Zukunft durchbohrt wird« v prevodu »»Črne luknje rdeče številke« Kako bo prevrtana Avstrijska prihodnost« Podobno knjigo lahko dobimo tudi Slovenci, če se bomo odločali za drugi enotirni tir s 37kilometri predorov ali dvotirna izvedba 41km predorov namesto za cenejši, hitreje zgrajen in samo 4,1km predor.
Trenutno gradijo predor na novi progi med Celovcem in Gradcem in bazični predor Brenner južno od Innsbrucka v skupni dolžini predorov kar 230 km predorov in so do sedaj zgradi 67 km.
Ko razprodamo železniško tovorno podjetje in morda tudi železniško infrastrukturo bomo na »svoji« zemlji brez prihodkov.

nočemo - aag

Objavljeno v Organizacije

ZAMENJAVA ELEKTRIČNEGA GRELNIKA VODE Z TOPLOTNO ČRPALKO


Zamenjava el.grelnika1

Zamenjava el.grelnika2

Zamenjava el.grelnika3

Zamenjava el.grelnika4

Objavljeno v Organizacije