Devet vetrnih elektrarn na Zajčici?


Prebivalci proti državi

RTV SLO – Senožeče

Zasebni vlagatelj načrtuje na pobočju Zajčica pod Vremščico postavitev devetih vetrnih elektrarn. Kljub podpisani pogodbi z agrarno skupnostjo se dve tretjini prebivalcev postavitvi vetrnic upirata.

Foto

Združenje civilnih iniciativ Zeleni krog se bori proti vetrnim elektrarnam kjer koli v državi.

Investitor, podjetje Amicus, ki se ukvarja z zunanjim oglaševanjem, načrtuje devet vetrnih elektrarn, končno število pa bo znano na podlagi meritve vetrnega potenciala in presoje vplivov na okolje. Energetsko dovoljenje že imajo, in sicer za skupno 30 MW. Zdaj čakajo odločbo ministrstva za okolje, pravi direktor podjetja Primož Kapus. Dodaja še: “Potem bomo pripravili predlog za vlado za sprejetje državnega prostorskega načrta in začeli meriti vpliv na okolje – na ptice, netopirje, medvede, volke … Če bo šlo vse po načrtih, pričakujemo gradbeno dovoljenje v letu 2020.”

“Z vsemi močmi bomo vztrajali, da teh vetrnic ne bo”
Prebivalci vetrnicam v okolici Senožeč nasprotujejo. Eno namreč že imajo, v Dolenji vasi, in čeprav so bili takrat vsi za postavitev, so zdaj proti, ker pravijo, da jih, ko močno piha, moti hrup. Na referendumu pred tremi leti je 68 odstotkov prebivalcev glasovalo proti vetrnicam. “Želimo ohraniti naravno dediščino, ker to je velik poseg v okolje, škodljivo je zdravju. Z vsemi svojimi močmi bomo vztrajali, da teh vetrnic ne bi bilo,” pravi predstavnik krajevne skupnosti Senožeče Jovo Ferfila in nadaljuje: “Za 200 metrov visoke vetrnice je razdalja 800 metrov, kolikor naj bi bile oddaljene od prvih hiš, premajhna.” Dodaja še, da ta projekt mlade družine odvrača, da bi v Senožečah gradile hiše.

Združenje civilnih iniciativ Zeleni krog se bori proti vetrnim elektrarnam kjer koli v državi: “Slovenija je na predzadnjem mestu po prevetrenosti v EU-ju,” pravi Diego Loredan in dodaja, da predvidena letna hitrost vetra na Zajčici ni 6,5 m/s, kot naj bi zapisali v predinvesticijski zasnovi, ampak dejansko 4 m/s. Tako izkoristek ne bo 60-odstoten, kot predvidevajo. Izkoristek dveh obstoječih vetrnic je po podatkih Agencije za okolje precej manjši – lani je bil izkoristek vetrnice pod Nanosom 21 odstotkov, v Dolenji vasi pa 19 odstotkov.

Ni res, da Evropa od nas to zahteva
Loredan nadaljuje, da ministrstvo zavaja, ko pravi, da mora Slovenija do l. 2020 106 MW proizvesti iz vetrnic – to si je naša država sama zadala. Če ji tega ne bo uspelo doseči, tudi kazni ne bo nikakršnih. Direktiva 2009/28/ES navaja: “Država članica, katere delež energije iz obnovljivih virov je bil manjši od okvirne usmeritve, Komisiji predloži spremenjen nacionalni akcijski načrt za obnovljivo energijo.”

V Zelenem krogu poudarjajo, naj se nehamo primerjati z Nemčijo: “Oni imajo resda več kot 27.000 vetrnic, ampak to pri njih predstavlja le 2 odstotka vseh virov energije.”

84 odstotkov lastnikov zemljišč je podpisalo pogodbo z investitorjem
Ni res, da so prebivalci proti, pravijo v podjetju Amicus, saj imajo 21 podpisov lastnikov zemljišč na pobočju Zajčica, od skupno 23. Pogodbe so notarsko overjene, postopek pa je vodila odvetniška pisarna Mira Senice. Lastniki zemljišč so člani agrarne skupnosti Gabrče, naselja, ki je najbližje načrtovanim vetrnicam. “In ni res, da člani nismo tukajšnji prebivalci in da nas zato vetrnice ne motijo,” zavrača očitke Anton Može, predstavnik agrarne skupnosti. “Tretjina članov živi v Gabrčah, tretjina v krajevni skupnosti Senožeče, preostali pa res drugje po Sloveniji,” je še povedal.

Može poudari, da tudi člani agrarne skupnosti niso za to, da bi bile vetrnice nameščene vse naokoli, a da je pobočje pod Vremščico eno najboljših za vetrnice v Sloveniji, saj naj bi bila tam stalna hitrost vetra, in sicer 40 km/h.

Primož Kapus je še dejal, da ne pričakujejo, da je zadeva preprosto rešljiva: “Bomo pa vse naredili, da bomo na strokoven, argumentiran način pojasnili sam poseg v prostor in na koncu projekt pripeljali do konca. Naša strategija je vodenje dialoga, mi se želimo z vsemi deležniki pogovarjati, želimo sodelovati v dobrem duhu, iskati rešitve, ne problemov.”

Dejstvo je, da si država vetrne elektrarne želi postaviti. Na eni strani imamo tako ministrstvi za okolje in infrastrukturo, investitorja in agrarno skupnost, na drugi strani pa dve tretjini prebivalcev Senožeč.

Objavljeno v Organizacije

Narava nas bo prisilila v spremembo ekonomije, vrednotenja in sistema odločanja



Avtor: Milan Malej, Inženir, naravovarstvenik, raziskovalec, pisec, prevajalec, futurist…

Narava nas bo prisilila v spremembo ekonomije, vrednotenja in sistema odločanja


Vsebina

Namesto uvoda
Poslovanje in etika
Ekonomija in narava
Ekonomija in omejitve
Primeri drugačnega vrednotenja
      Ekološka vrednost
      Socialna vrednost
Vrednost sodelovanja
Vrednost zdravja
Trajnostni razvoj
      OZN Agenda 2030 – Nekateri cilji trajnostnega razvoja
      Agenda 2030 ni uresničljiva

Kako uresničiti deklarirane cilje mednarodnih okoljskih dogovorov in ekoloških organizacij?
      Načela življenja človeka na Zemlji
      Grožnja globalne ekološke katastrofe
Metan – naravni in človekovi viri
Toplogredni potencial metana
Meritve dejanskega uhajanja metana iz morskega dna
Predvidevanje uhajanja metana
Posledice dvigovanja temperature v količini vode v atmosferi
Posledice dvigovanja temperature za življenje
Nove meritve v morju Laptevov oktobra 2016
1 Gigatona metana letno
Nujni ukrepi.

Namesto uvoda

V dobrih 25 letih te naše ljube »svobode« so nam pokradli in prodali vse, kar nam je ostalo od bivše države. Tovarne (delavcev) so postale amerikanske (Sava), ruske (železarne), egipčanske (Iskra), francoske (avtomobili). Italijani so pokupili cel kup tekstilne in čevljarske industrije in jo potem zaprli, da so se znebili konkurence. Velikim gigantom (TAM, Litostroj…) so s prikazi slabih rezultatov zbili ceno in jih potem s menežerskimi posojili (garancija bankam so bila na ta kredit kupljena podjetja !!) pokradli, npr. Kordeži v Merkurju. Kje na svetu to še obstaja, da bi se potem banke ubadale s že prikazano slabimi firmami, ko bodo dokončno  propadle. Afer v gradbenih podjetjih, vključujoč državni Dars z razdeljevanjem podkupljenih koncesij, ni konca, gradbeni magnati pa se motajo med arestom in skrivanjem. Kako morejo po odobreni koncesiji za cel kup avtocestnih odsekov tuje firme za nekajkrat povečati stroške in cene, domače crkujejo, in državljani to veselo (niti zavedajoč se ne) plačujemo, samo da se ne kuhamo več na prenatrpanih cestah… Potem so odkrili petmilijardno luknjo v bankah, ko je ves ta posojeni denar poniknil na privatnih računih v davčnih oazah – in spet, vse Slovce, plačajte… In še pranje denarja skozi naše banke, in še in še, vsakodnevno… Glavni akterji pa se le presedajo iz stolčka na stolček in volijo, določajo  ter imenujejo eden drugega… A mislite, da je to kaj boljše (oz. drugače) od ameriškega sistema, ki ga imenujejo vlada vrtečih se vrat…

.Mali delničarji iz razdeljevanja certifikatov skoraj ne obstajajo več. No, če ste imeli kakšen profit z nakupom poceni stanovanja, potem ko so vse najboljše že pokradli (polastninili) tisti pri koritu (pri informacijah), imate še srečo. Tisti ki ste ga kupili že prej, ali si zapufani prigarali hiško, je pač nimate, kakšnega poceni kupljenega pa ste kljub temu plačali… Več kot 10% Slovencev je brez dela. Zunanjih dolgov ima država skupaj s firmami za 40 milijard Evrov (vir je zanesljiv – CIA), to je približno za 8 x več, kot jih je naredila bivša država v 50 letih… Tudi znotraj smo totalno zapufani za vse sorte terencev in mnogi tudi celo za lastno preživetje. Za 200 E dolga državi ti poberejo celo parcelo ali stanovanje. Celo če ti potres podere streho, boš zaradi astronomskih obresti kredita za (ob)novo imel srečo, če bo ostala tvoja. 

Zdravstvo je na psu, akumulacije nima niti za najosnovnejše vzdrževanje, vsaka nova aparatura je darilo tega ali onega povzpetneža za svojo reklamo. Dohtarji si bašejo račune s polprivatnimi praksami, sestre pa garajo do onemoglosti. Vi pa plačujete poleg osnovnega in Vzajemne še kot buteljni, če nočete čakati v umetno zrežirani vrsti. Ker pa tako ne znajo drugega kot rezat in pisat antibiotike, ne da bi se sploh zmenili za celostno zdravljenje in še manj za preventivo pri bistvenih vzrokih bolezni, pa postaja to področje raj za alternativce vseh vrst (ki mimogrede zaslužka tudi kaj naredijo). Zdravstvene zavarovalnice in banke se zajebavajo z vašim denarjem in si gradijo palače, namesto obresti pa vam trgajo še stroške za vodenje računov…

Državni uslužbenci na vseh področjih (kjer ljudje postajajo vedno bolj življenjsko odvisni), z dohtarji na čelu, si lahko privoščijo skoraj vsakodnevne izsiljevalske štrajke. Ko se podere ena stran plačilnih lestvic, jih je treba “uravnotežit”, plačujte pa od minimalnih mezd, penzij ter od socialne, brezposelne in otroške pomoči… Državno in občinsko inkasantstvo taks in kazni se je razmahnilo od sodišč do navadnih redarjev in vsi le podeljujejo drug drugemu vedno večje pristojnosti pri ropanju državljanov. Če se pritožiš, gre tvoje pisanje za nekaj (10) mesecev pod spodnji predal birokratove mize…

En malce bolj konkreten primerček…Prepričujejo nas, da je skoraj 60 % države poraščeno z gozdom. Lesne mase naj bi bilo 340 milijonov m3 s prirastkom 2,5 % oz. 8,5 milijona m3 letno. Vendar če malo pogledamo okrog po gmajnah, ni težko povsod opaziti obsežne posekane goličave in ne moremo naredit sprehoda po kaki hribovski cesti, ne da bi srečali vsaj enega drvečega šleparja, naloženega s hlodi. Ker živim ob železnici, tudi ne morem spregledati vsaj enega ali celo več vlakov dnevno, polnih zdrave in lepe hlodovine, ki gredo ven iz države… Po državnih podatkih smo 2015 izvozili okrog 3 milijone m3 lesa (za 2016 je prišel v poročila celo podatek 6 milijonov m3). Da ne bo pomote, tujci kupujejo le zdrav les, nas pa prepričujejo, da je povečano sekanje potrebno zaradi lubadarja. Normalno sekanje bi bilo 1/2 prirastka, da še dovolj ostane za obnavljanje prsti. Če res sekamo več zaradi bolezni, potem bi morali (vsaj trenutno) zdrava drevesa pustiti pri miru. Tako pa skoraj celoten priporočljiv posek izvozimo v obliki zdravega lesa, presežna slaba kvaliteta pa vsa ostaja doma, pa imamo le še za pljunc celulozne in iverne industrije… Slovenske železnice pravijo za 2015, da so prepeljali 1 milijon ton lesa, to je okrog 1,7 milijona m3. Pri tem ne vemo, koliko so prepeljali drugi prevozniki, na primer avstrijski ÖBB, ki je s svojimi rdečimi lokomotivami reden gost na naših tirih… Za primerjavo smo vzeli še enega naših največjih odkupovalcev in preprodajalcev, kranjski Megales. Podjetje ima zaposlenih 50 ljudi, potrebne gozdne izvajalce najemajo, torej je največ šoferjev, kakih 40 in tudi toliko tovornjakov, ki se vsakodnevno valijo skozi karavanški predor. Po njihovih podatkih prepeljejo letno okrog 200.000 m3 lesa in imajo okrog 20 milijonov Eur prihodka… Z odkupno avstrijsko ceno 80 do 100 Eur/m3 gre to nekako skupaj, računovodsko… Poskusimo pa oceniti… Iz pogovora z enim tolminskim šoferjem modernega gozdarskega tovornjaka (nosilnost do 20 ton ali 30 m3) sledi letno prevoženih preko 100.000 km (400 km/dan) in večinoma po 2 vožnji, tudi če gre v Avstrijo. Megales torej ocenjeno prepelje  40(tovornjakov) x 2(vožnji) x 30(m3) x 300(dni) = 720.000 m3 lesa. Tudi če upoštevamo 10 % izpad zaradi okvar ali nezasedenosti, je to še vedno 650.000 m3. Razlika je torej tako velika, da ob očitnem državnem dopuščanju tega kriminala tudi drugi prekupčevalci ravnajo podobno in na ta način ne moremo verjeti niti enemu uradnemu podatku… To so dejanski LUBADARJI naših gozdov in ne ubogi črvi, ki so zato na tem svetu, da pomagajo čim hitreje predelat ŽE BOLNA DREVESA… Namesto, da bi se gozdarske in vremenarske inštitucije (v sodelovanju z nepodkupljeno znanostjo) posvetile raziskovanju PRAVIH VZROKOV, ki vodijo v propadanje tega naravnega (globalnega) bogastva in varnosti, služijo edino v podporo roparskemu kapitalu in zavajanju ljudi v njihovi iluziji življenja v blagostanju… Tri milijone kubikov izvoza pomeni vsaj 60 milijonov dobička za preprodajalce in za ta denar bi lahko “uradno” odprli 20.000 delovnih mest na področju kjer gre vse najbolj k hudiču – pri varovanju gozdov in narave… Pa še ves ta les bi ostal predelan in veliko več vreden doma… Kriminal na kubik

Sem ter tja se pojavijo kaki pravičniki, ki ponavadi zaradi lastnih negativnih izkušenj s sistemom začenjajo ljudi prepričevat, da nekaj ni prav in na tistih področjih ali problemih razvijat nove rešitve – ne da bi se zamislili, kako bodo le-te vplivale na druge in druga področja… Ne nazadnje je tudi Uroš Macerl dobil svetovno ekološko nagrado, ker se je uprl cementarni, ki jim je začela srat pred nosom… Ob zastrašujočih in usmiljenje vzbujajočih posnetkih umirajočih otrok v begunskih taboriščih in izsušenih afriških vaseh zahodnjaki začenjamo padat na prav tako dobičkonosno zasnovano “pravično trgovino”, ki jo podpirajo še ZN. Ampak spet popolnoma brez sledljivosti materialov, dela in izdelkov, z navidez ročno izdelanimi “bambusovimi preprogami”, samo še bolj praznijo naše žepe in polnijo račune preprodajalcev.

Pa vendar zavedanje, da je (bi bila) takšna deklarativno pravična izmenjava vsaj ena kapljica pri uravnoteževanju povsem nepravično porazdeljenih bogastev planeta, se razširja v neko gibanje, ki poskuša zagovarjati enakopravno sodelovanje tudi na drugih področjih, ne le v trgovini. Uvajanje etike v medsebojne poslovne in proizvodne, skratka najbolj roparske odnose na planetu naj bi vsaj omejevalo direktno uničevanje življenj tistih, ki se za preživetje morajo najbolj podrejati moči denarja (in vojske). V področjih, kjer pred časom denar ni bil tako agresivno prisoten (medicina, kultura, znanost, obrtništvo – kjer so se ljudje  med sabo poznali in sodelovali brez skrivanja za raznimi firmami) se je etika lažje uveljavila, vendar kapital danes prodira tudi v te “niše” in postavlja etiko v deseti plan. Pa vendar si mnogi prizadevajo še naprej…

V naslednjih odstavkih pa bom poskušal pokazati, kako je takšno prizadevanje večinoma omejeno in danes (neverjetno, vendar za določen čas) vedno bolj nesmiselno….

Poslovanje in etika

Poslovanje v ekonomskem smislu teži vedno k pridobivanju neke ugodnosti, dobička. V bolj ali manj ozki skupini se sodelujoči lahko na različne načine dogovorijo, da bodo različne koristi enakovredno porazdeljene med vse. Enakovredno poslovanje (etične) skupine poslovnežev pa pomeni, da bodo svoje (enakovredno razporejene) dobičke poskušali črpati od drugod, iz svoje okolice. Če razširimo to skupino, se razširi tudi okolica, iz katere jemljemo. Karkoli in kakorkoli hočemo mi imeti več (etično ali neetično), pomeni to manj za nekoga drugega.

“Etično” poslovanje in dogovarjanje na škodo in izkoriščanje okolice pomeni samo krepitev ekonomske moči neke skupine in povečevanje varnosti posameznih subjektov znotraj skupine. V tem smislu ima etično poslovanje podobne cilje kot kartelno dogovarjanje ali kot sprejemanje takih ali drugačnih trgovinskih in vojaških sporazumov – krepitev določene vrste moči neke skupine.

Poslovanje in dogovarjanje v bolj ali manj ozki skupini teži vedno k pridobitju neke ugodnosti, nekega dobička. Druge oblike dejavnosti ekonomija pod tem pojmom ne pozna. Ena vrsta poslovanja je, da je nekdo od poslovnih partnerjev pri poslu prikrajšan, ogoljufan, okraden, drugi pa veselo prosperira brez kazni. Takšno poslovanje je v odnosu do narave mogoče še najpravičnejše, kajti izgubi (v prvem trenutku) samo tisti, ki ga okradejo. Dobrine in denar se samo prerazporedita, brez povečanja njegove skupne količine v krogu vseh poslovnih partnerjev.

Od nekje morajo priti viri za naše dobičke in ugodnosti, tudi če so le-ti etično razporejeni. Pri tem se seveda morajo vzpostaviti neki odnosi med skupino in okolico, če ne s pogodbami pa z ponudbo nekih izdelkov ali storitev, ki jih “etična” skupina na nek način (z reklamiranjem) okolici vsili. Karkoli in kakorkoli hočemo mi imeti več (etično ali neetično), pomeni to manj za nekoga drugega. Poslovanje znotraj skupine je še vedno etično. Če razširimo to skupino, se razširi tudi okolica, iz katere jemljemo. Če bomo dosegli takšno poslovanje po celi Sloveniji, bo ta okolica (preko NATO pakta in EU) postala Afrika, Indonezija, J. Amerika… Tako ali tako je to že, samo mi tega ne vidimo, ker so vmes še nekatere bližnje okolice in vrsta posrednikov do tega sveta..

Ekonomija in narava

Predvsem naša ekonomija ne pozna nobenega mehanizma, ki bi zaviral nekontrolirano rast katerega koli elementa v njej. Vedno mora obstojati samo gospodarska rast. Ko ne moremo več vzeti nekomu drugemu, vzamemo iz narave. Tudi če za svoj dobiček vzamemo le nekomu drugemu, bo ta drugi vzel tretjemu in deseti bo vzel iz narave.

Nekontrolirano rast zavira samo propadanje poslovnih subjektov, potem ko ne morejo nič več nikomur vzeti, potem ko jih drugi toliko ovirajo, da tudi iz narave ne morejo več jemati. Vendar v večini primerov ni tako. Iz narave jemljejo največ tisti, ki ustvarjajo na ta račun velike dobičke. Surovine so pač zastonj….

Ekonomija in omejitve

Omejitve globalni ekonomiji postavljajo zunanji dejavniki – velikost planeta in količine naravnih surovin, razpoložljive površine polj. Omejitve nacionalnim gospodarstvom postavljajo druge države, omejitve poslovnim subjektom postavljajo drugi poslovni subjekti in sposobnost trga absorbirati njihove produkte.

Brez tehničnega, biološkega in ekološkega znanja, ekonomija s podporo politike in oborožene sile zna samo izkoriščati vse svoje vire in jih tudi izkoristiti do konca, do zadnjega litra, kilograma, drevesa, človeka.

Ekonomija ne zna ohranjati svojih virov v stanju, ko jih je mogoče uporabljati in živeti z njimi še v prihodnosti. Predvsem okoljske omejitve in obremenitve ter velika izčrpanost naravnih ter človeških virov postavlja ekonomijo v položaj, ko bo nujno morala spremeniti svoj pojem poslovanja in uvesti vanj še drugačne vrednosti od profita, drugačne vrednote in drugačne načine vrednotenja in povezovanja teh različnih vrednot, kot pa zgolj denarnega..

Primeri drugačnega vrednotenja

Predelava odpadkov. Danes ima večja količina zbranih odpadkov večjo ekonomsko vrednost, ker jih lahko podjetje več zbere, sortira, reciklira in material proda za ponovno proizvodnjo. Če pa pogledamo vrednost odpadkov z ekološkega stališča in še bolj s stališča narave, je njihova vrednost največja takrat, ko jih sploh ni. Torej bo neko podjetje ali dejavnost, ki danes proizvaja odpadke, imelo večjo ekološko vrednost, takrat ko odpadkov ne bo proizvajalo, ne glede na to, da bo potem ekonomska vrednost manjša, ker odpadkov ne bo moglo prodati…

V človeku obstaja nek občutek skrbi za druga bitja, pripravljenost da jim pomagamo, kadar zaidejo v težke situacije. Skozi različne situacije se oblikuje vse življenje.

Vrednost proizvoda ali dela se meri s časom. Torej je tudi 1 ura časa 10 krat bolje plačanega direktorja enako vredna, kot 1 ura kopanja jarka. Kje se skrivajo razlike. Pripravljenost delati brez zaslužka – se pokaže kot izboljšana socialna situacija tistega, ki mu pomagamo, ne glede ali se pomoč pokaže samo v finančnem prihranku. Torej ima tako delo enakovredno socialno vrednost, posebej kadar bi neopravljeno delo pomenilo neko ekonomsko ali socialno škodo,in bi nuja v tržnem smislu lahko precej dvignila ekonomsko ceno dela.Prisila opravljanja slabše plačanega dela – v socialno vrednost dela se prenese težavna socialna situacija delavca. Če taka situacija ostaja, se količina socialne vrednosti povečuje. Pri ohranjanju vrednosti dela ali izdelkov večji zaslužek pomeni večjo ekonomsko vrednost, manjši zaslužek pa večjo socialno vrednost. In ko bomo za svojo socialno vrednost lahko kupili kruh, bomo na konju….

Vrednost sodelovanja

Danes se kvaliteta izdelkov v veliki meri zagotavlja s konkurenčnim bojem za trg. Z vsake vrste izdelkom si konkurira več različnih proizvajalcev. Nekateri lahko s svojimi izvedenkami izdelka ne uspejo, mogoče so pogrešili pri kakšni malenkosti, ki kupcem ni všeč. Še huje pa je, če ne uspejo z dovolj agresivnim reklamiranjem. Če seštejemo vse razvojno delo vseh proizvajalcev, da dobijo vsak zase relativno podobne izdelke in če dodamo k temu še velike vsote za napadalno reklamiranje, je očitno, da je ogromno energije porabljene povsem zaman. Na vsak način bi se dalo enak učinek doseči z enakim vložkom dela le tistih, ki so na trgu uspeli. Če dodamo še delo konkurentov, ki niso uspeli, bi bil lahko končni učinek še veliko večji.

Podjetja, ki se bodo zanimala za izdelavo podobnih izdelkov, bodo dosegla veliko več s sodelovanjem in upoštevanjem zahtev po kvaliteti, s katero bodo izdelki lahko delovali skozi celoten predviden čas. Ker načrtovanje ne bo pogojeno s časovnimi pritiski konkurence, bo potekalo mnogo bolj umirjeno in z mnogo manj neodkritimi ali celo namerno prezrtimi napakami. Vrednost sodelovanja ne bo le v prihranku podjetij, temveč se bo pokazala skozi dolgotrajno dobro delovanje izdelkov v manjši količini odpadkov in manjši reciklaži – torej v povečani ekološki vrednosti samega izdelka in sodelujočih podjetij. S sodelovanjem bi tudi morali izločiti nesmiselne, le zaradi dobička obstoječe izdelke.

Vrednost zdravja

Industrijska pridelava in predelava hrane odvzema iz hrane veliko naravnih snovi in ji dodaja veliko nenaravnih, celo zelo strupenih ter dokazano pospešuje nastajanje številnih bolezni. Poleg tega uničuje ogromna naravna področja. Medtem ko je kvarjenje zdravja pogojeno sistemsko, tudi s slabo izobrazbo in s pogoji na delovnih mestih, je ohranjanje lastnega zdravja popolnoma prepuščeno posamezniku. Ob dodatni osebni investiciji v lastno zdravje človek od plačevanja prispevkov za zdravstvo nima popolnoma nič. Solidarnost ne pomeni 2 kratno plačevanje nekaterih in 100 kratno porabo drugih.

Imamo deklarirano človekovo pravico do življenja in zagotovilo Ustave, da živimo v zdravem okolju. Torej imamo tudi pravico do zdravja, zdravega prehranjevanja, zdravih odnosov v osebnem in družbenem življenju ter do zdravega okolja, ki ne kvari zdravja in ne ogroža življenja. Zdravje posameznikov se odraža v splošnem zdravju populacije, v zdravem razmišljanju naroda, v večji učinkovitosti pri delu, v skrbi da živimo trajno od svojega dela in od svojih virov, brez obremenjevanja ali jemanja drugim. Zdravje ljudi ima za posledico ohranjanje zdravja narave.

Upoštevanje resnične vrednosti zdravja ljudi bi moralo povzročiti prevrednotenje industrijske pridelave hrane, ki kvari predvsem naše fizično zdravje in proizvodnje nepotrebnih in škodljivih izdelkov, ki kvarijo naše mentalno zdravje. Vrednost zdravja narave zahteva enako prevrednotenje. Upoštevanje vrednosti zdravja mora zmanjšati vrednost stvari, ki zdravje človeka in narave kvarijo.

Trajnostni razvoj

Razvoj sam po sebi je napredovanje k nečemu boljšemu, lažjemu, udobnejšemu. Pomeni (tekmovanje za) pridobitev neke ugodnosti v primerjavi s tistimi, ki se ne razvijajo. Trajnostni razvoj postavlja v ospredje usihajoče vire naše materialne proizvodnje in kmetijstva. Zahteva zmanjšanje njihovega izkoriščanja, iskanje alternativ in notranjih rezerv, da bodo viri na razpolago dalj časa.

Razvoj in trajnost sta že v samem bistvu diametralna pojma. Razvoj je spreminjanje in negira trajnost. Trajnost pomeni zanesljivost in to je le sodelovanje in ne tekmovanje. Zamisel še vedno temelji na dobičku, na bogatem življenju sredi zelenega okolja. Ob manjšem izkoriščanju svojih virov pomeni to še večje črpanje iz okolice. Prevod pojma je napačen. “Sustainable development” v originalnem smislu pomeni razvoj, ki ga bo narava vzdržala. OZN je ideje potvorila in si jih prisvojila.

30 let stara opredelitev tega pojma, ki jo še danes kujemo v nebo, je to razvoj, ki bo zadovoljil trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožal zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij. Izhajanje iz obstoječih in prihodnjih potreb človeka je temeljna napaka opredelitve – v imenu teh je dovoljeno še nadaljnje ropanje narave, le na bistveno bolj prikrite in zvijačne načine.

Agenda 2030 OZN vsebuje v 17 ciljih za 15 letno obdobje sto in več pavšalnih namer brez ene same konkretne rešitve, obrazložitve vzrokov, načina izvedbe ali predvidevanja posledic. Namere so velikokrat v nasprotju celo z drugimi v istem dokumentu in večinoma v ozadju podpirajo utečene načine izkoriščanja narave in ljudi.

OZN Agenda 2030 – Nekateri cilji trajnostnega razvoja

· Politike za spodbujanje vlaganj za izkoreninjenje revščine avtomatsko dovoljujejo dobičke kapitala na račun delnega izboljšanja najslabših življenjskih pogojev človeka, ki jih je povzročil ta isti kapital.

· Podvojiti donosnost kmetijstva, omogočiti prilagajanje na podnebne spremembe in izredne vremenske pojave so rešitve, ki jih uresničuje genska biotehnologija in ki hkrati povzročajo največje onesnaževanje planeta.

· Celoten cilj 3 – poskrbeti za zdravo življenje… vsebuje samo namere, ki so v skladu z dobički farmacevtske industrije in podporne WHO. Nobene besede o povezanosti na zdravo prehrano, zdravo okolje in naravne načine ohranjanja in vračanja zdravja.

· Vsem zagotoviti dostop do cenovno sprejemljive energije, ob le nedoločenem “občutnem” povečanju obnovljive energije, pomeni še bistveno večje izkoriščanje fosilne energije. Kaj je “podvojitev energetske učinkovitosti”? Bio goriva, plinski hidrati?

· Boj proti podnebnim spremembam je v bistvu eno samo prilagajanje nanje. Podnebne spremembe so odgovor narave.Proti naravi se ne moremo boriti, lahko le sodelujemo z njo. Borimo se lahko le proti samemu sebi, da naravi ne bo treba odgovarjati na takšne načine.

· Neenakost med državami je potrebno zmanjšati v skladu s sporazumi Svetovne trgovinske organizacije, ki je danes z zahtevami po odpiranju trgov in posledičnim dostopom multinacionalk do naravnih virov največje gonilo neenakosti. .

Agenda 2030 ni uresničljiva

Cilji in namere niso pripravljeni tako, da bi predvideli in preprečili svoje negativne vplive na ostala področja (agende), ki jih skušajo urejati. Namere so samo skupek površinsko formuliranih želja, na videz v dobro človeštva, narave in planeta. Dejansko pa bodo samo, pri vsaki točki posebej in ločeno od drugih, sprožila neskončna prerekanja in pogajanja, kako jih uresničiti v korist tistih, ki imajo največjo ekonomsko moč. In s tem ciljem je bila agenda tudi pripravljena. Agenda ne določa in niti ne omenja nobenega mehanizma, kako spremeniti roparsko delovanje človeštva, da bi se vsaj približali temu spisku želja. Ker si tega niti ne želi!  Agenda 2030 omogoča samo nadaljnje bogatenje z odlogom 15 let dolge “priprave na bolj pošteno upravljanje s tem svetom”..

Kako uresničiti deklarirane cilje mednarodnih okoljskih dogovorov in ekoloških organizacij?

Nobenega cilja, niti namere ni mogoče uresničiti, če se prej ne sporazumemo o načelih življenja človeka na Zemlji in ne zagotovimo njihovega brezpogojnega spoštovanja.

Nobenega cilja ni mogoče uresničiti, če ne priznamo resničnega dolga razvitega sveta do revnih v obliki naropanih naravnih bogastev.

Nobenega cilja ne bo mogoče uresničiti v predvidenem času, brez da bi se človeštvo združeno in brezkompromisno posvetilo trenutno eni sami veliki grožnji, ki visi nad njim – Globalni ekološki katastrofi… Ne z bojem proti podnebnim spremembam, ampak s čimprejšnjo opustitvijo vseh vzrokov zanje, ki jih prispevamo sami. …In z molitvijo, da nam Zemlja prizanese…

Torej, da se bomo lažje odločili za te velike spremembe, se posvetimo sedaj tej eni sami veliki grožnji…

Metan – naravni in človekovi viri

.Človekovi viri so: uhajanje naftnega plina, akumulacijska jezera, zasuta smetišča, požiganje odpadkov, požiganje gozdov za plantaže, živinoreja, riževa polja.

Naravni viri so: močvirja, poplavljena področja, divje živali, termiti, anaerobne bakterije, naravni požari v gozdovih, vulkani, sproščanje ob potresih, propadanje življenja.

Naravni viri, ki jih je vzpodbudil človek: že več kot desetletje nastaja vedno več jasnih dokazov in opozoril, da je nastal največji naravni vir metana kot posledica človekovih dejavnosti – segrevanja vseh treh globalnih mas, atmosfere, kopnega in oceanov. V severnih območjih se temperature povečujejo mnogo hitreje, kot povprečno drugod na Zemlji. Vzrok je seveda naravni pretok odvečne energije, ki je Zemlja zaradi povečane tople grede ne more sproti izsevati, iz vročih v hladnejša področja planeta.

Tali se zamrznjena površina kopnega in morskega dna, tudi do nekaj 10 metrov globoko. Nastajajo neštevilna jezerca in iz njih se vidno dvigujejo mehurčki metana, ki ga sicer zamrznjeni pokrov permafrosta še drži pod sabo. Na kopnem so se začeli pojavljati veliki izbruhi, kraterji premera tudi do 100 in globine nekaj 10 metrov, kjer permafrost naenkrat popusti velikemu pritisku plina spodaj in skozi izbruh uide neznana količina metana. Natančnejše raziskovanje področij odkriva napihovanje površine v obliki predhodno nastajajočih gričkov, plinskih pingov, ki so jih v Sibiriji odkrili že okrog 10.000 in ki nakazujejo obseg mogoče katastrofe na kopnem. Priče so nakazale, da plin v eksploziji lahko tudi zgori, saj je bila ob oddaljenem hrupu prisotna tudi močna svetloba (kar bi bila razen porabe kisika za planet boljša varianta)…

V morju prihaja do taljenja metanskih hidratov, v sedimentih zamrznjene vode, ki vsebuje molekule in mehurčke plina. Glavni vzrok je izginjanje polarnega ledu, akumulacija svetlobne energije v vodi ter njeno prodiranje direktno do dna plitvejših morij. Lahko se zgolj stali trdna zamrznjena plast permafrosta in nastane talik, skozi katerega popusti pritisk prostega plina, ki je do sedaj zadrževal razpadanje metanskih hidratov, razpadanje in uhajanje plina pa se zato nadaljuje. Opažajo pa prav tako kot na kopnem nastajanje podmorskih pingov, ki se razvijajo v podvodne izbruhe…

Pingo…


							.

… in posledični krater izbruha metana na kopnem

Raztaljen arktični led je 1.9.2016 prišel na 200 km od severnega pola

Toplogredni potencial metana

Večina virov navaja 20 krat večjo sposobnost metana za absorpcijo toplote kot CO2 (GWP = Global Warming Potential). Vendar to velja za obdobje 100 let, ker se metan v ozračju počasi razgrajuje – oksidira v CO2 in vodo. To bi sicer tudi veljalo za enkraten porast količine plina, če se v ozračje ne bi dodajale nove in nove količine metana. Ker pa je ta pritok veliko večji od razgradnje, imamo v vsakem trenutku opraviti z novo izmerjeno koncentracijo, ki v bistvu že vsebuje zmanjšanje metana zaradi razgradnje. V vsakem trenutku torej metan deluje z vso svojo sposobnostjo sprejemanja energije.

In ekološke spremembe se dogajajo tako hitro, da ni več časa čakati na učinek metana čez 100 let. Tako torej lahko njegovo obdobje delovanja skrajšamo proti nič, proti trenutnemu delovanju. Z interpolacijo naravne krivulje skozi 20 in 100 letno točko dobimo zamanj kot 1 leto 150 krat večji toplogredni učinek metana za toploto, kot pa ga ima CO2.

Meritve dejanskega uhajanja metana iz morskega dna

V letih 2011 do 2013 so Rusi (I. Semiletov, N. Šahova) s sonarjem in globinskim vzorčenjem vode pregledali dve 6.400 in 2.500 km2 veliki območji  zahodno od Novosibirskih otokov. Prvih 6.400 km2 so dejansko posamezni segmenti v 33.000 km2 velikem pravokotniku, približno 200 km stran od izliva reke Lene v morje.

V zaznanih stebrih dvigovanja mehurčkov so izmerili tri različne povprečne intenzivnosti tokov metana iz dna proti površini morja: 31, 88 in 176 gramov na m2 v enem dnevu. V celotnem pregledanem območju je znašala minimalna skupna  količina 19.400 ton/dan. To da povprečen minimalni pretok 3,03 tone/km2, oziroma 3g/m2 v enem dnevu.

Področje ruskih meritev 2011 – 2013 in 2016 (P1 = 33.000 km2)

Sonarni posnetki izvirov metana v P1

Predvidevanje uhajanja metana

Glede na hiter in približen izračun količine izpuščenega metana ob morebitni razširitvi na večje področje ter na oceno, kaj bi takšna količina lahko pomenila v atmosferi, smo prepričani, da je takšno predvidevanje z natančnejšim izračunom in upoštevanjem tudi drugih parametrov upravičeno, legitimno in celo zelo nujno. Zavedamo se, da so mogoče precejšnje napake, vendar tudi v smeri premajhnih vrednosti. Narava je za naš razum včasih nepredvidljiva inob mogočih pogubnih posledicah za celotno naravo je zato nujno ukrepati z zadostno rezervo. Ker 3 tone/km2 predstavlja povprečje tudi na nepregledanem delu 33.000 km2 velikega območja, bi samo na tem delu zelo verjetno letno ušlo okrog 100.000 ton/dan * 365 = 36,5 Mtone. Pri vseskozi enaki količini (kar pa sicer ni verjetno), je od meritev do danes iz P1 ušlo skoraj 200 milijonov ton.

Ampak naslednja mednarodna ekspedicija SWERUS je 2014 na svojem potovanju po ruskih arktičnih morjih brez tako natančnih meritev opazila več sto, tudi kilometre velikih izbruhov metana, manjše uhajanje pa je bilo prisotno skoraj ves čas… Uhajanje se torej dogaja in se je že takrat dogajalo na veliko večjem območju od izmerjenega in to še enkrat potrjuje legitimnost predvidevanja in zahteve po zadostni časovni rezervi ukrepanja.

Navedena celotna količina sproščenega metana v testnem področju ruskih znanstvenikov je po njihovi navedbi minimalna. Minimalna je torej tudi povprečna količina na testiranem območju 3 tone/km2.Resnične količine so lahko le večje. Koliko so maksimalno mogoče? Dvakrat večje, torej 6 ton/km2 ?? Vzemimo to vrednost. In srednja vrednost, s katero bomo računali naprej, je potem 4,5 tone/km2 na dan.

Vode plitvega priobalnega območja Vzhodno-sibirskega morja so toplejše za 2 do 4 st.C nad zgodovinskim ravnovesjem. Voda v samem testiranem območju pa je bila zaradi bližnjega izliva Lene v morje toplejša le za 1 do 1,5 stopinje. Uhajanje metana v celotnem priobalnem področju je lahko zato tudi 2 krat večje od uhajanja v testnem območju – s srednjo vrednostjo 9 ton/km2 v enem dnevu.

Priobalno segreto področje Vzhodno-sibirskega morja je približno enako veliko kot podobno segreto morje nad osrednjo in zahodno Sibirijo ter nad evropskim delom Rusije. In še eno enako področje imamo nad severno obalo Aljaske in Kanade. Lahko torej računamo s skupno nevarno površino za takšne emisije metana 3 x 600.000 km2, torej približno 2 milijona km2. Nekateri ocenjujejo, da se sproščanje lahko zgodi na tako veliki površini celo v samem Vzhodno-sibirskem morju, tudi v globljih področjih.

Skupna emisija metana na tako veliki površini bi bila letno:

9 ton/km2 * 2*10^6 km2 * 365 = 6570*10^6 ton = 6,57 Gtone CH4

Z dodanim toplogrednim učinkom 72 pa to predstavlja ekvivalent 473 Gtonam CO2. Upoštevajoč trenutni toplogredni potencial metana (GWP=150) pa bi bila letno ta efektivna emisija metana celo enaka 985 Gtonam CO2.

Izračunajmo čas (N let), ko se bosta količina CO2 in toplogredni učinek metana izenačila in bomo dobili podvojeni današnji učinek.Izenačimo današnjo količino CO2 in njegov porast v N letih s toplogrednim učinkom metana danes in njegovim porastom iz arktičnih, človekovih in naravnih virov v N letih:  

3000 + N*42 = 5*72 + N*(6,57 + 0,34 + 0,34)*72 = 5*72 + N*7,25*72;                

N = 2640 / 480 = 5,50 let.

ali za GWP enako trenutni vrednosti 150:

3000 + N*42 = 5*150 + N*(6,57 + 0,34 + 0,34)*150 = 5*150 +N*7,25*150;       

N = 2250 / 1046 = 2,15 let

Vplivne parametre lahko nekoliko smiselno spreminjamo. To je v bistvu potrebno, da dobimo meje, v katerih se nevarnost najverjetneje giblje. Lahko za prvo fazo vzamemo skupno manjše področje uhajanja ali pa manjše teoretično povečanje zaradi temperature. Vendar učinek metana bo pa moral biti kar realno trenuten… Pri povprečno 5 tonah/km2 in 1 milijonu km2 bi tako dobili okrog 2 Gtone metana letno z učinkom 300 Gton CO2 ter izenačitvijo obeh toplogrednih učinkov v 6,25 letih… Še vedno nič kaj obetavno, kajne…

Posnetek kilometrskega izvira metana z ekspedicije SWERUS

Uhajanje metana iz dna

Vrenje mehurčkov na gladini

Posledice dvigovanja temperature v količini vode v atmosferi

Torej, če in kadarkoli se zgodi izenačitev toplogrednega učinka obeh plinov, se bo v obeh toplogrednih plinih zaustavilo toliko toplote, da bo povratno sevanje tople grede namesto zdajšnjih 340 W/m2 znašalo okrog 600 W/m2. Če je dvig toplogrednega sevanja od ravnovesnega stanja 230 W/m2 na današnjih 340 (110 W/m2 razlike) povzročil dvig povprečne temperature planeta za 1,5 st.C, ter še mnogo več na polih,bo dodatna razlika 260 W/m2 povzročila še nadaljnji dvig povprečne temperature planeta za okrog 3,5 st. C.

Segretje spodnjega dela troposfere za 1 stopinjo je povzročilo že izmerjeno povečanje vlage v zraku za 6 %. Dodaten dvig temperature bo pomenil skupni presežek 4,5 stopinj in možnost dodatne absorpcije vlage 1,35 grama na kg zraka. Tako lahko izračunamo dodatno absorpcijo za vso maso zraka do višine 5 km, kar znese prostorninsko 3472 km3 vode. Glede na skupno količino vode v atmosferi 12.900 km3 pomeni to za 27 % povečano kapaciteto zraka za absorpcijo vode.

Posledice dvigovanja temperature za življenje

.Povečanje izhlapevanja vode iz oceanov in nasičenost atmosfere z vodno paro in oblaki. Ta dodatna “sposobnost” atmosfere se bo iz oceanov zlahka zapolnila. Atmosfera bo prepuščala vedno manj direktnega sončnega obsevanja. Plast oblakov bo zadrževala še več toplote na površju Zemlje. Temperatura bo rasla.

Sproščalo se bo še več metana in zadrževalo še več toplote. Temperatura bo rasla. In smo spet pri še večji absorpciji, izhlapevanju, oblakih in temi… Življenje bo brez direktne svetlobe, z zelo zmanjšano količino fotosinteze, umiralo. Proizvodnja kisika se bo spiralno zmanjševala.

Proizvodnja kisika je dejansko zaradi uničevanja gozdov in oceanskega zelenega planktona že zdaj zmanjšala za okrog 1/3. Vendar čutiti tega še ni, ker ima atmosfera glede na porabo zelo velike zaloge. CO2 in metan se bosta pospešeno sproščala iz umirajoče narave in arktičnih globin. Višje temperature bodo sproščale še druge kemijske reakcije, ki bodo iz naravnih snovi in zavrženih človekovih izdelkov proizvajale nove, danes še nepoznane toplogredne ali pa strupene pline.

Atmosfera bo postajala nepropustna za toplotno sevanje. Rastoča temperatura bo še bolj povečevala količino vode v zraku. Začarani krog (pozitivna povratna zanka) se bo sklenil z vso močjo in ne bo ga več mogoče prekiniti in posledic popraviti. Kako bo to vplivalo na vreme, nevihte, poplave, suše, izgubo pitne vode, pridelavo hrane??Za človeštvo bo to aktualno le omejeno število let…

Nove meritve v morju Laptevov oktobra 2016

.Konec septembra in v oktobru 2016 je ekipa dr. Igorja Semiletova na raziskovalni ladji Politehnične univerze Tomsk ponovila opazovanja in meritve iz let 2011-2013 in delno tudi iz odprave SWERUS. Že po nekaj dneh meritev so poročali: področje razširjenosti intenzivnega uhajanja metana se je v primerjavi s podatki iz let 2011 do 2014 znatno povečalo… Kaj več natančnejših informacij do danes, kljub takojšnjemu srečanju arktičnih raziskovalcev v Tomsku, ni pricurljalo na plan.

Torej, kar smo predvidevali iz objavljenih meritev te iste ekipe, starih 4 leta, se danes res že dogaja na celotnem področju Vzhodno-sibirskega morja. In če je to posledica splošnega ogrevanja, so se ogrela še bolj tudi tista prvotna (najdena) področja z visokim uhajanjem in ti stari pretoki so se lahko le še intenzivirali. Ali moramo res čakati, da se zgodi tisto, kar je bila vsebina celotnega predvidevanja – torej razširitev uhajanja metana na vsa nevarna področja z (vsaj) izmerjeno intenzivnostjo?? Še vedno lahko upamo, da nam bo forum postregel z resničnimi in uporabnimi podatki. Upamo lahko tudi, da ne bodo tako grozljivi, in da bomo imeli možnost za delovanje, še preden se predvidevanja v celoti uresničijo.

Upoštevanje teh meritev bo resnično usodna točka v zgodovini človeštva in tudi Zemlje. Streznitev človeštva v svojem celotnem obnašanju in predvsem v delovanju in odločanju vladajočih in izkoriščevalskih struktur..

1 Gigatona metana letno

.Današnje (2017) informacije o uhajanju metana potrjujejo izsledke, kot smo jih že izračunali v predvidevanju glede na ruske meritve 2011-2013. Uresničevanje teh predvidevanj danes pomeni, da uhaja iz Arktike že približno 1 Gtona metana letno, kar je količinsko sicer 30 krat manj kot CO2 iz fosilnih goriv, vendar pa že s 5 krat večjim učinkom.

To lahko izračunamo tudi iz zelo pogosto ponavljajočih se meritev koncentracij metana nad Arktiko, ki se gibljejo okrog 2700 ppb (delcev na milijardo delcev zraka). Od povprečne koncentracije v atmosferi 1800 ppb pomeni to 50 % povečanje, oziroma 1000 delcev nad normalo. Prostornina atmosfere do 15 km visoko nad Arktiko je okrog 0,5 milijarde km3. V tej prostornini zavzema presežni metan eno milijoninko prostora, oziroma čistih 500 km3 pri enakem pritisku. Če je povprečna teža zraka v tem prostoru 0,5 kg/m3, je povprečna teža čistega  metana okrog 0,3 kg/m3 (mol. masi 29 proti 16). Iz tega dobimo celotno presežno maso metana nad Arktiko okrog 150 Mton. V času celega leta se ta masa počasi razširja v preostalo Zemljino atmosfero in jo nadomešča nova iz uhajajočega metana, tako da iz te trenutne mase lahko ocenimo, da v celem letu uide nekajkrat več plina, torej okrog 1 Gtone. Ko bo ta koncentracija prišla do merilne točke na Havajih, bo že zdavnaj prepozno…

Povečanje na to današnje uhajanje pomeni, da se podmorski permafrost tali vedno bolj in na vedno večjih površinah in to kaže tudi število in več kilometrski obsegi ogromnih izvirov metanskih mehurčkov, ki na gladini vrejo iz vode… Kako hitro bo to res šlo, ne more nihče predvidevati… Pod vodo opažajo tudi že podobne pojave, kot na kopnem – napihovanje morskega dna v obliki več 100 metrskih pingov, ki se na kopnem z eksplozijami spremenijo v kraterje…

Nujni ukrepi

Predvsem že v tem trenutku MORAMO VIDETI, da je podobne meritve potrebno narediti TAKOJ na veliko več točkah in območjih tega celotnega segretega dela Arktičnega oceana in rezultate teh meritev potem realneje razširiti na to celotno področje.

NUJNO JE PREDVIDEVATI POSLEDICE tega začetega dogajanja, pa čeprav danes mogoče izgledajo malce pretirane. Ampak tega (da posledice izgledajo pretirano) ne vemo prav dobro. In pa dobro ne vemo tudi nasprotnega. Torej mogoče posledice sploh ne izgledajo pretirane, ampak so celo zelo PODCENJENE. Odvisno, kdo in s kakšnim namenom jih opazuje…

Potrebno je omejevanje in obdavčevanje porabe fosilnih goriv, glede na škodo, ki jo povzročajo naravi s proizvodnjo in s porabo.Nujna je namenska preusmeritev vseh ekoloških davkov v izgradnjo globalnega solarnega energetskega sistema. Potreben je takojšen konsenz na globalni ravni, prepoved iskanja in izkoriščanja plinskih hidratov ter prepoved in preprečevanje uporabe nepreverjenih, dvomljivih in dokazano škodljivih človekovih tehničnih ukrepov za blažitev posledic pobega klimatskih sprememb, kot so na primer geoinženirski posegi škropljenja atmosfere za povečevanje odbojnosti, fertilizacije oceanov za rast planktona in shranjevanja CO2, ker absolutno ni najbolj kritičen izpust.

Dosledno moramo upoštevati načela pomembnosti ohranitve narave in planeta pred vsakršnim dobičkonosnim delovanjem človeka, pri vseh gospodarskih in političnih odločitvah. Potrebna je vgradnja načel, pravil in mehanizmov za zagotavljanje tega v vse nacionalne in mednarodne zakonodaje in institucije.

Obveščati je potrebno vse nivoje oblasti, zahtevati hitro in pregledno mednarodno ukrepanje in v nasprotnem primeru odpoklicati naše predstavnike in zahtevati njihovo kazensko odgovornosti.

Dolgoročno pa je potrebno spremeniti sistem odločanja na takšen način, da pravil ne bo mogoče na noben način več kršiti in se jim izogibati. Takšen sistem bo tudi omogočil začetke človekovega ozaveščenega upravljanja sveta, o katerem sanjajo mnogi, in bo v svoji vlogi postajal vedno bolj le varovalka, kot pa represivni mehanizem…

.Ena mogoča pot do takšnega upravljanja sveta je nakazana v knjigi Kaj po demokraciji?

Objavljeno v Organizacije

Arso izdal okoljevarstveno soglasje za Magnin projekt v Hočah


STA – Ljubljana, 10. avgusta – Agencija za okolje je avstrijsko-kanadskemu avtomobilskemu gigantu Magna po neuradnih informacijah STA izdala okoljevarstveno soglasje za projekt v poslovni coni Hoče. S tem je bil storjen dodaten korak do pridobitve gradbenega dovoljenja, ki ga potrebujejo za začetek uresničevanja prve faze projekta. Ta predvideva lakirnico za okoli 400 zaposlenih.

magna-steyr

Izdaja okoljevarstvenega soglasja s tem sicer še ni pravnomočna, saj se na odločitev Arsa še vedno lahko pritožijo stranski udeleženci, torej predvsem okoljevarstvene organizacije, ki so sodelovale v postopku s svojimi pripombami.

Zaradi razmeroma velikega števila organizacij, ki so izkazale interes v postopku, je pričakovati pritožbe, kdaj bo odločitev Arsa pravnomočna, pa ni mogoče napovedati. V Magni so sicer na gradbeno dovoljenje pripravljeni čakati do konca septembra.

Pritiski, grožnje, čudni sestanki, srhljive zlorabe položaja! Počivalšek in Leben osebno izsiljujeta okoljsko soglasje za Magno.

Bojan Požar, Ljubljana, 10.08.2017 06:00
Medtem ko se predsednik vlade Miro Cerar sonči v Črni goriminister za zunanje zadeve Karl Erjavec po medijih ukvarja s “facebook zapisi” Boštjana M. Zupančičaminister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan na twitterju objavlja fotografije “radovednih koz” iz Posočjaminister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek in celo državni sekretar na ministrstvu za infrastrukturo Jure Leben (sicer zadolžen za projekt drugega tira) osebno in direktno izsiljujeta okoljsko soglasje za projekt Magne Steyr v občini Hoče – Slivnica. Gre pa za grožnje in pritiske na posamezne nevladne organizacije, društva ali združenja, tako imenovane stranske udeležence ključnega postopka pred Agencijo RS za okolje (Arso) za izdajo okoljskega soglasja, kar je pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja za Magno Nukleus.

Motivi so jasni …

Motivi visokih predstavnikov Cerarjeve vlade so popolnoma jasni: tuja multinacionalka Magna Steyr od slovenske vlade zahteva pravnomočno gradbeno dovoljenje najkasneje do konca septembra, sicer se kakor umika iz Slovenije. Če bi se kdo od stranskih udeležencev pritožil na prihajajoče okoljsko soglasje, ki ga bo Arso predvidoma izdal v naslednjih dneh ali tednih, in šel s pritožbo celo na upravno sodišče, gradbenega dovoljenja za Magno Steyr morda sploh ne bo, zanesljivo pa ga ne bi bilo še nekaj mesecev. Pritožbe bi bile sicer popolnoma upravičene, saj bo Arso pozitivno okoljsko soglasje po vsem sodeč izdal kljub številnim “ekološkim luknjam” in objektivnim nevarnostim za zdravo okolje, ki jih pod Pohorje prinašajo ena ali celo tri lakirnice Magne Steyr.

… presenečenje PA neposrednost in brutalnost

Presenečata pa neposrednost in neverjetna brutalnost pritiskov ali groženj stranskim udeležencem postopka izdaje okoljskega soglasja, kar se že nekaj časa dogaja po telefonih in na spornih neuradnih sestankih, kjer gre, milo rečeno, za pranje možganov, saj je bolj ali manj evidentno, da Počivalšek in Leben zlorabljata svoj uradni položaj, kar je kaznivo dejanje, pregonljivo po uradni dolžnosti. Predmet groženj ali pritiskov in izsiljevanj pa so izrecno povedane zahteve predstavnikov Cerarjeve vlade, da se stranski udeleženci ustno zavežejo, da se ne bodo pritoževali zoper okoljsko soglasje, ki ga bo izdal Arso. Stvar gre celo tako daleč, da pri tem sodelujejo tudi predstavniki Magne Steyr in Jorg Hodalič, že precej kompromitirani direktor podjetja E-net okolje, d. o. o., ki je pripravilo del projekta Magne Nukleus. Spomnimo, Jorg Hodalič je tudi nekdanji kandidat za poslanca SMC na Vrhniki, podobno vlogo, kot jo zdaj igra pri Magni Steyr, pa je pred leti odigral tudi pri zloglasnem Kemisu! Vse, o čemer poročamo, temelji na pripovedovanjih številnih vpletenih, ki pa, verjetno zelo razumljivo, ne želijo biti citirani ali imenovani.

PRIMERI:

* Tako se je minuli ponedeljek morala pri sekretarju Lebnu na sestanku pojaviti Barbara Kvac iz društva Focus. Leben je od nje zahteval, naj se vnaprej odreče možnosti pritožbe na okoljske soglasje, ki ga bo izdal Arso.
* Prejšnji četrtek sta se morali na sestanku v prostorih Hodaličeve družbe E-net okolje prikazati Barbara Kvac (Focus) in Renata Karba iz Umanotere. Tam so jima predstavniki Magne Steyr direktno povedali, da njihovih odgovorov na postavljena vprašanja pred izdajo okoljskega soglasja ne bodo dobili, saj bi to samo podaljševalo postopek?! Toliko o slovenski (pravni) državi in integriteti Arsa!
* Za danes dopoldne pa naj bi bil na pranje možganov na ministrstvo za gospodarstvo poklican Gorazd Marinček iz društva TRS. In to menda na pogovor osebno pri ministru Počivalšku.
* Posamezne stranske udeležence v postopku izdaje okoljskega soglasja je osebno klical tudi Goran Forbici, direktor CNOVSCentra za sodelovanje, razvoj in informiranje nevladnih organizacij, ter se zanimal za to, ali se bo kdo od nevladnikov pritožil na bodoče okoljsko soglasje. Naši viri pravijo, da je to vsaj “zelo nenavadno” in da se je to “zgodilo prvič”. Forbici pa se izgovarja, da ni vršil nobenih pritiskov niti ni vabil na sestanke, je samo spraševal, kako bodo nevladniki ukrepali?! Po naših informacijah je Goran Forbici telefonaril stranskim udeležencem na podlagi svojega dogovora z Jernejem Tovšakomgeneralnim sekretarjem direktorata za internacionalizacijo, podjetništvo in tehnologijo na ministrstvu, ki ga vodi Počivalšek. Pri tem je treba še enkrat izrecno poudariti, da ministrstvo za gospodarstvo nima prav nobenih pristojnosti med postopkom izdaje okoljskega soglasja, saj Arso sodi pod ministrstvo za okolje in prostor.
No, center CNVOS, ki ga vodi Goran Forbici, kar 40 odstotkov svojih finančnih sredstev dobiva od vlade, torej iz proračuna, zato je uslužnost Gorana Forbicija do vlade bistveno bolj jasna.
Nevladnike tudi zelo čudi, da jih je klical Goran Forbici, direktor centra CNVOS, in jih spraševal, ali se mislijo pritožiti na bodoče okoljsko soglasje, ki ga bo za Magno Steyr izdal Arso. Forbici naj bi to počel na poglagi dogovora z visokim uradnikom Jernejem Tovšakom.

Nevladnike tudi zelo čudi, da jih je klical Goran Forbici, direktor centra CNVOS, in jih spraševal, ali se mislijo pritožiti na bodoče okoljsko soglasje, ki ga bo za Magno Steyr izdal Arso. Forbici naj bi to počel na poglagi dogovora z visokim uradnikom Jernejem Tovšakom.
Direktno lobiranje za Magno Steyr se gre tudi Gospodarska zbornica Slovenije oziroma novi predsednik zbornice Boštjan Gorjup, sicer direktor družbe BSH Hišni aparatiNazarje. Stranski udeleženci postopka pred Arsom kot po tekočem traku dobivajo vabila na nekakšne sestanke na temo Magne Steyr, ki jih sklicuje vodstvo zbornice. In tudi gospodarska zbornica, vemo, nima nič s postopkom izdaje okoljskega soglasja.

ARSO VEDNO NA STRANI ONESNAŽEVALCEV OKOLJA

Po navedbah naših sogovornikov se nevladniki teh sestankov in pranja možganov udeležujejo zato, da tako zmanjšujejo pritiske, češ, pridejo na sestanek in poslušajo, kako bodo ukrepali zoper bodoče okoljsko soglasje, pa menda še ne vedo. Pravijo tudi, da se Arso praviloma vedno postavi na stran onesnaževalcev okolja.
Objavljeno v Organizacije

Naredite mi to deželo enotirno!


Andrej.cufer.ml

Član UO- AAG – Andrej Čufer uni. dipl. inž. 

V Borovnici so slavili 160 letnico dvajset letne gradnje južne železnice, ob tem pa sočasno načrtujemo gradnjo enotirne proge Divača-Koper in demontažo enega tira iz železniškega predora Karavanke.
Že Franc Jožef je vedel, da se daljši predori gradijo kot dvotirni. Zato je sta bila kot dvotirni predor zgrajena Karavanški kot Bohinjski predor. Preprosto, zato ker je to omogočalo večjo varnost, večjo propustnost prometa ob konicah skozi predor, boljša statična oblika kroga je bilo pri kamnitem oboku še posebej pomembna in tudi predore so lažje vzdrževali v dvotirnem predoru.
Železniški predor Karavanke po 110 letih uporabe kaže znake popuščanja po desetletjih slabega vzdrževanja. Voda na Karavanški prelomnici izpira kamniti obok. Načrtuje se obnova, ki bi naj bi stala petdeset milijonov evrov. Dodali naj bi 25 cm sloj brizganega betona. Tako bi bilo manj prostora v preseku in bi morali iz predora odstranila enega od dveh tirov. To je dokaj nesmiselna sanacija saj bi tako za vedno izgubili možnost drugega tira. Predpisi boj zahtevali gradnjo novega drugega tira, ki pa vemo stane zopet vsaj 300 milijonov. Mnogo bolj smotrno bi bilo izvesti sanacijo v tankoslojni izvedbi z uporabo močnih armaturnih mrež in kot protikorozijsko zaščito uporabiti hidrozaporno malto.
Res je proga Ljubljana – Jesenice enotirna in Cerarjeva vlada je letos opustila tudi rezervacijo trase hitre proge, ki bi še enkrat presekala Gorenjsko severno od Letališča Lesce. Toda dvotirnost je vedno dobrodošla saj je vedno dobro imeti dvotirno progo, kar ni zastojev ob zapori, kar je pokazala tudi nedavna nesreča pri Kranjski železniški postaji, če imaš en tir in je ta zaprt ni prometa.

dvatirna železnica po Slovensko

Požarna varnost v predoru
Vstop gasilcev v predor po betonski cesti je mogoč, izotop iz predora pa ob večjem požaru v predoru z vzdolžno naravno ventilacijo nikakor ni realno nemogoč. Tudi, če bi kupili posebna vozila za dvosmerno vožnjo z dvema kabinama, kot jih imajo v Mt. Blanku je v dimu težava voziti.
Mnogo bolj primerno bi bilo ohraniti dva tira in reševati ljudi in gasiti s pomočjo drugega tira kot to počnejo Švicarji. Poleg tega pa je nujno namestiti hidrantno omrežje, varnostno razsvetljavo in antene za mednarodno brezžično sporazumevanje, ob morebitni dvojezični akciji.
Če pa bi bili v svetovnem vrhu po inovativnosti bi namestili zrakovod, ki bi v primeru požara v predoru na območju požara vpihnil zrak z nižjim odstotkom kisika, kar še vedno omogoča dihanje in preživetje ljudem, ogenj pa dobesedno usahne, se sam pogasi in je mogoče vzdrževati tako stanje do prihoda gasilcev.
Drugi tir iz Karavanškega predora so odstranili, že po drugi svetovni vojni, ker smo se obračali bolj proti jugu in nas zahod ni zanimal, kasneje smo zopet plačali vgradnjo novih tirnic.
Tako so odmontirali tudi tračnice drugega tira Maribor – Šentilj, kar močno zmanjšuje prepustnost proge. Proga Pragersko–Hodoš so obljubljali dvotirno pa je ostala samo enotirna. Največja blamaža pa je, da nima dovolj močnega energetskega vira in po njej lahko vozi hkrati samo en vlak in še ta z omejeno hitrostjo saj bi sicer prihajalo do izpadov elektrike v območju.
To je logistična stvarnost našim mednarodnih železniških povezav in zaledja našega »drugega tira«.
Obstaja pa še dobra šala na račun proge Maribor Šentilj – žal resnična.   Tako naši, kot Avstrijci so se tam v preteklosti dogovorili, da bodo podrli desni tir!  In so ga podirali! Avstrijci iz svoje smeri, naši pa iz svoje.  Toda oboji le desni tir, vendar gledano vsak iz svoje smeri !  Ko so prišli skupaj pa so ugotovili, da so eni podirali pravzaprav levi, drugi pa desni tir.  Seveda tirov niso mogli spojiti! Pa so se vendarle znašli!  Na meji so zgradili povezovalni tir v lahni obliki črke S in povezali oba  “leva”  tira in omogočili povezavo med državama. To je vidno še danes, tu vlak malce zmanjša hitrost!

Tivolski lok in obvoz
Vlak, ki pelje v Ljubljani naprej proti Jesenicam na Bavarsko mora zapeljati dvakrat skozi glavno postajo Ljubljana in v Zalogu prepeti lokomotivo na drugo stran kompozicije, da bi lahko peljal naprej proti Jesenicam to vzame skoraj urico časa in povzroča popolnoma nesmiselni dodaten hrup in delo.
Včasih v času prve svetovne vojne, ko je bila proga polno zasedena s prevozi za fronto je obstajal »Tivolski lok«, ki je omogočal direktno vožnjo na Gorenjsko progo. Ob splošnem pomanjkanju tračnic in kretnic po drugi vojni je nekdo »za pivo« prepustil prostor Pivovarni. Govori se naj bi v nekaj letih ponovno zgradili Tivolski lok med pivovarno in novo mošejo za ceno približno 20 milijonov. Morda bi bilo ob tem potrebno razmišljat o poglobitvi glavne železniške postaje ali pa še bolje o dvigu le te nad nivo, kar je tudi ena od možnosti. Energetsko varčno zasnovane železniške postaje so vedno na vzpetini, ker tako vlaki lažje zavirajo in pospešujejo in se tako prihrani pri energiji. Tako bi nastala v Ljubljani nova gradbena struktura v obliki vzpetine s parkom na strehi in urbano strukturo v nivoju, tovorni vlaki bi vozili nemoteče v poglobljenem predoru pod nivojem. Potniški vlaki pa bi ustavljali v terminalu nad nivojem.
Tudi obvoz bi zmanjšal obremenitve v centru Ljubljane. Nemci so med drugo vojno zaradi delitve Slovenije na Nemški in italijanski del v pičlih štirih mesecih zgradili severni obvoz med Črnučami in Vižmarjam in tako zaobšli Ljubljano izven italijanske cone.
Kot kaže so rešitve znane možne in mogoče.

Drugi samo enotirni tir
Dvajset let načrtujemo »drugi tir« Divača-Koper, ki naj bi bil zgrajen kot enotirni, prazne obljube o dvotirnosti, so samo pred referendumska farsa in lepotičenje PR svetovalcev ministra Gašperšiča.
Če bi gradili »drugi tir kot dvotirni« je najprej potrebno povedati da je realna cena, nekaj več kot tri milijarde in ne tik pod eno milijardo kot nas zavajajo. Drugič pa bi ob povečanem prometu imeli zelo velike zagate na progi naprej do mej, naše proge so v slabšem stanju, kot so bile ob otvoritvi, ko se je po južni železnici popeljal Cesar Franc Jožef. Edina razlika je da smo jo elektrificirali pa še to žal v enosmerni napetosti. Teslo izumitelja dvosmernega toka smo pa izgnali iz Maribora.

EU denar
Vesela novica je, da je EU namenila tri milijone EU denarja za predor načrtovanje prenove in šest milijonov za gradnjo cestnega predora Karavanke. Glede na pričakovano ceno tristo petdeset milijonov kolikor naj bi znašala gradnja cestnega predora Karavanke so pridobljena sredstva nekje okoli en procent sredstev za gradnjo, kar ne zadošča niti za stroške načrtovanja.
Kako neuspešni bi bili šele pri pridobivanju sredstev, če ne bi imeli Slovenske komisarke za promet gospe Violete Bulc v Bruslju.

Razprodaja
Država prodaja devetinštirideset procentov železniškega tovornega podjetja in vsi se čudijo, da se za nakup ne zanimajo avstrijske železnice ÖBB. Odgovor je preprost Avstrijske železnice so same zadolžene za več kot trideset milijard evrov in si nakupa pa čeprav po zelo nizki ceni ne smejo privoščiti. Kot pa povejo na ministrstvu za infrastrukturo v Mariboru pa morda preveč dobro poznajo stanje na »naši« železnici.

Poleg tega pa so vložili veliko denarja v gradnjo obvoza okoli Slovenije in bi tako bili sami sebi konkurenca z slovensko krajšo traso proge po južni železnici. Kogar zanima več o zadolženosti avstrijskih železnic si lahko prebere zanimivo knjigo v originalu »»Schwarze Löcher Rote Zahlen« Wie Österreichs Zukunft durchbohrt wird« v prevodu »»Črne luknje rdeče številke« Kako bo prevrtana Avstrijska prihodnost« Podobno knjigo lahko dobimo tudi Slovenci, če se bomo odločali za drugi enotirni tir s 37kilometri predorov ali dvotirna izvedba 41km predorov namesto za cenejši, hitreje zgrajen in samo 4,1km predor.
Trenutno gradijo predor na novi progi med Celovcem in Gradcem in bazični predor Brenner južno od Innsbrucka v skupni dolžini predorov kar 230 km predorov in so do sedaj zgradi 67 km.
Ko razprodamo železniško tovorno podjetje in morda tudi železniško infrastrukturo bomo na »svoji« zemlji brez prihodkov.

nočemo - aag

Objavljeno v Organizacije

ZAMENJAVA ELEKTRIČNEGA GRELNIKA VODE Z TOPLOTNO ČRPALKO


Zamenjava el.grelnika1

Zamenjava el.grelnika2

Zamenjava el.grelnika3

Zamenjava el.grelnika4

Objavljeno v Organizacije

Bomo razprodali tudi osnovne pravice?


Septembra bo minilo 12 let, odkar se civilna družba v Stražišču bori proti cinizmu lokalnih in državnih organov brez primere, predvsem pa proti brezvestnosti in lahkotnem igranju uradnih organov z odgovornostjo. Tisti, ki bi se morali zbujati z mislijo po ohranitvi narave, pa mirno mižijo celo ob ogroženem prebivalstvu. Vse, kar se dogaja na pogoriščih ekoloških bomb v zadnjih mesecih, je bilo moč predvideti in preprečiti tudi z ustrezno obravnavo našega primera »industrijske cone« Laze, ki ne zasluži takega imena. Najprej zato, ker je nastala v najlepšem delu Kranja, v zaščitenem območju Nature 2000, na področju opustele opekarne, na degradiranem in stalno naseljenem območju. Po že videnem vzorcu, brez minimalnih pogojev za umazano industrijo (neprimerna vaška cesta z omejitvijo hitrosti 30 km/h, celo brez kanalizacije) in z zasvinjanimi iztoki v vodovarstvenem območju, ki napajajo škofjeloško področje. Zakaj? Ker si je kranjska enotna politična elita tod omislila nelegalno pokopališče nekdanje močne industrije in priročen evropski odpad apokaliptičnih razsežnosti. Drugače pač ne moremo označiti trpljenja domačinov in delavcev iz Laz, ki izgubljajo bitko za pravico do zdravega okolja, ki jim gre po slovenski ustavi (72. člen). V vročih dneh je sredi gozdnatih planjav prebivalcem in zaposlenim težko priti do zraka, iz iztokov neprestano zaudarja, ljudem pokajo fasade in se lomijo nadstreški, cene nepremičnin strmoglavo padajo, nepregledni konvoji kamionov z odpadki pa jih delajo izobčence na lastni zemlji …

Tipična zgodba brez srečnega konca, kot jo spremljamo v Zalogu pri Novem mestu, na Vrhniki, v Ljutomeru in še kje. Vsi argumenti in svarila kvalificiranih oseb, kot je poročilo gasilske enote (priloga), se izkažejo za zaletavanja v birokratski zid brez haska, kar je neodgovorno in skregano z vsemi mednarodnimi konvencijami. Namesto spoštovanja Aarhuške konvencije pri ARSU spoštujejo zgolj kapital. Naj spomnimo, kaj pomeni ta kratica: Agencija Republike Slovenije za okolje! Torej vrhovni slovenski čuvar okolja. Žal se tam postopki spreminjajo v pravniški copy-
-paste sistem izločanja javnosti. Le po zaslugi mednarodne okoljevarstvene organizacije Alpe Adria Green smo kot njeni člani lahko skušali preprečiti sistemsko farso, ki naj bi bila namenjena zaščiti življenjskega okolja, pa je vse drugo kot to. Poročila o vplivu na okolje (ki ga plača financer in zato ne morejo biti nepristranska), sistemsko zgrešena umestitev objektov, ki lahko (in tudi res) povzročijo onesnaženja večjega obsega, neenake pravne možnosti za stranske udeležence v postopku, umestitev objektov in naprav v okolje, kjer jih nikdar ne bi smelo biti, nespoštovanje evropskih direktiv, nedelovanje okoljske inšpekcije (ki po šestih letih ob vseh podanih prijavah ni sprožila niti enega postopka), financerjem v vsem podrejena vloga državnih regulatorjev (kot je ARSO) – vse to je botrovalo izdaji okoljevarstvenega dovoljenja (OVD), ki ga je pravnomočno pridobil Ekorel. Dovoljenju za odstranjevanje 48,7 t/dan nevarnih odpadkov in predelavo 25,02 t/dan nenevarnih ter nevarnih odpadkov dnevno (kar je le šestina kapacitete IED-naprave)! Glede na dovoljeno dnevno kapaciteto to pomeni kar (med postopkom povečan) 93-odstotni delež nevarnih odpadkov! Dovoljenje pa velja kar za 300 vrst odpadkov!

V postopku pridobivanja OVD je AAG opozoril na vsa realna šokantna dejstva:
– porazna geostrateška lega objekta na vrhu vzpetine (kar je ob katastrofičnem scenariju požarov, ki jih spremljamo, klic k zdravi pameti presojevalcev);

– naselje v neposredni bližini;

– premalo prostora za take vrste dejavnosti;

– pretekli izlivi nevarnih snovi v potok in najmanj dva resna požara;

– stalna požarna grožnja brez rešitev (priloga), ki lahko mahoma ogrozi 500–1000 prebivalcev Laz in širše okolice (tudi in predvsem sosednje KS Bitnje zaradi narave vetrov);

– gradbeno dovoljenje iz leta 2002 za druge vrste dejavnosti (sortiranje odpadkov) od dejavnosti, ki tam resnično poteka (predelava odpadkov);

– neskladnost z evropsko zakonodajo (previdnostno načelo, trajnostna presoja vplivov na okolje), ki velja za naprave, ki lahko povzročijo onesnaženje večjega obsega (t. i. IED-naprave);

– alarmantna soseščina livarne aluminija in pekovskega podjetja (oba tudi že v postopkih zaradi kršitve okoljske zakonodaje);

– nedelujoče inšpekcijske službe, ki tudi po pravnomočnem OVD opravljajo zgolj stransko vlogo namesto resnega (tudi nenapovedanega) nadzora;

– po mnenju nekdanje uprave MO Kranj možna tvorba izjemno nevarnih cianidov itd.

Organi v sestavi Ministrstva za okolje in prostor so vse pomisleke zavrnili kot pavšalne in argumente kot takšne, »ki niso predmet postopka«. Med postopkom in po pustošenju ekoloških katastrof pa smo zgroženi spoznali, da za birokrate tudi mi, ki smo prisiljeni živeti z neodgovornimi in nepremišljenimi odločitvami, nismo predmet nobenega postopka. Lahko le upamo, da se nam ne zgodi še kaj mnogo hujšega, kot se je zgodilo Stražanom, Vrhničanom …

Vodenje upravnih postopkov pristojnih organov v konfliktu z interesi ljudi je vsaj neodgovorno, pomeni pa tudi kapitulacijo, klečeplazenje in inferiornost državnih organov pred lastniki kapitala in zaslužkarji. Če v tej državi res ne znamo prodajati česa drugega kot zdravje državljanov, potem smo brez prihodnosti.

Ker skupaj z AAG nočemo deliti usode avtohtonih živalskih vrst, ki so bile iz Laz iztrebljene, nam ne preostane drugega, kot da sodno prisilimo organe MOP v začetek postopka ugotavljanja okoljske škode v Lazah. Šele upravno sodišče je zaradi okoljske škode tudi po poročilu Zavoda za varstvo narave te organe prisililo v aktivnosti, ki bi jih morali opravljati sami od sebe. A po 13 mesecih od sodbe ARSO še vedno ni začel ustreznih postopkov za sanacijo okolja (vode in tal). Povsem jasno je torej, da državni organi gledajo na zdravo življenje kot na administrativno oviro za podjetnike, zato se lahko zanj (za lastno zdravje) Strašani – predvsem po zadnjih požarih v podobnih objektih –, upravičeno bojimo. AAG je tako že vložil pritožbo na postopek pridobivanja OVD na Evropsko komisijo. Vlada RS pa je šele 20. 7. letos po opominu Evropske komisije sprejela uredbo, ki precej bolje določa postopek sprejemanja presoje vplivov na okolje. A bojimo se, da bo vse to premalo in prepozno. Ekološka bomba v Lazah zaradi neodgovornosti in nestrokovnosti organov vse glasneje tiktaka. Namesto ukrepov vozijo odpadke s pogorišča na Vrhniki in iz številnih držav Evrope v – Stražišče!

Ekol, ki domuje na istem naslovu in ima iste lastnike kot Ekorel, pa celo pripravlja nove elaborate za pridobitev dovoljenja za naprave tudi za predelavo plastike. Po izkušnji v Zalogu in po navedbah dr. Gorazda Pretnarja pa vemo, kaj za življenje pomenijo emisije, ki ob nesreči v takem objektu lahko nastanejo. Državljanska (za)vest nam je zato v civilni iniciativi narekovala sprožitev še treh postopkov (pri požarni in gradbeni inšpekciji ter predlog spremembe občinskega prostorskega načrta – v prilogah). Se nam obeta nova farsa, ali nas bo končno srečala pamet?

zaradi ind. cone Laze onesnažen potok Sorška reka (Stražišče pri Kranju) - 2017-07-21 18-45-11

Zato zahtevamo:

1. Konkretno (tudi kazensko) odgovornost za nepravilno izdana okoljevarstvena dovoljenja in neodvisno revizijo (nemudoma za vse IED-
-naprave)
. Slednje v medresorskih skupinah, ki jih panično napoveduje vlada, ne morejo nastati. Strinjamo pa se s predlogi AAG, ki predlaga neodvisne (četudi tuje) strokovnjake. Do konca revizije je potrebno v teh obratih zaustaviti proizvodnjo.

2. Temeljito prevetritev strokovnih služb na ARSU in v okoljski inšpekciji ter njihovo strokovno okrepitev, saj bo le tako lahko parirala investicijskemu lobiju.
3. Konkretno odgovornost tudi za izgubljene tožbe RS v Bruslju zaradi odlokov, ki z dejanskim stanjem nimajo nič skupnega.

4. Neodvisne presoje in – tako kot AAG – varne nenaseljene objekte za predelave odpadkov z vso zahtevano infrastrukturo zlasti pri sortiranju in predelavi nevarnih odpadkov. Za to ni potrebna sprememba zakonodaje, pač pa le odločitev pristojnih oblasti, ki se lahko po 148. členu ZOV odločijo, da so nevarni odpadki domena države in ne več privatnih lovcev na profit.

Vse to zahtevamo, ker naših ognjišč nočemo spreminjati v požigališča. Nič več in nič manj od odgovornega in občutljivega ravnanja do slehernega življenja ne pričakujemo od tistih, ki zastopajo okoljske interese. Za doseganje tega bomo uporabili vsa sredstva, tudi vse oblike državljanske nepokorščine. Če nam sistem ne more zagotoviti zaščite varnega in zdravega okolja, bomo to izsilili s protesti, z jezikom ulice in vključitvijo mednarodnih institucij. Res pa je, da nam v tej nekoč ruski, danes pa očitno slovenski ruleti, v katero nas peha hlapčevstvo, kot kažejo zadnji dogodki – zmanjkuje časa. Na posmehljivo vprašanje izkoriščevalcev narave, kako bomo živeli le od čistega zraka in vode, bi moral biti odgovor vsakogar vedno enak: »Kako pa bomo živeli brez enega ali drugega?«

Civilna iniciativa za zeleno Stražišče

Zanjo: Marko Špolad

Povezava:

EKO-PATRILJI AAG–POTOKA IZPOD INDUSTRIJSKE CONE LAZE

Objavljeno v Organizacije

Anton Komat, ekološki ombudsman


anton-komat

Anton Komat

Mož, ki je postal sinonim za sobivanje z naravo. Agens movens vseh
velikih naravovarstvenih akcij zadnjih 20 let, pisec različnih knjig o
ekologiji, ki kot predavatelj, kolumnist in avtor televizijskih oddaj
vodi svoj osebni projekt ekološkega opismenjevanja.. Medtem ko sta
politika in gospodarstvo ob svetovni krizi obupana, jo on jemlje kot
priložnost za pohod simbiotskega človeka, ki bo za svojega zaveznika
na zemlji spet vzel naravo.

Zakaj kmetijstva ni mogoče ustrojiti po hiperprodukciji industrije, ki
lahko vsako leto proizvede več izdelkov?
> Njiva ni fabrika. Kmetijstvo zavezuje človeka k spoštovanju naravnih
zakonov, ti pa so močnejši od zakonov industrije. Pšenica danes potrebuje
natanko toliko dni, da dozori, kot jih je v času faraonov. A mi smo
kmetijstvo s sonca preusmerili na nafto. Dokler je bila nafta poceni, je
delovalo. Leta 1940 je pri pridelovanju hrane človek vložil 1 kilo kalorijo
fosilnih goriv in dobil 3,4 kcal hrane. Danes moramo vložiti 10 kcal
energije, da dobimo 1 kcal hrane, torej imamo izjemno požrešen energetski
sistem. Če vzamemo prehranski sistem kot celoto: požremo 20 odstotkov
nafte, hkrati pa ta sistem izloči 40 odstotkov toplogrednih plinov. V
energetski krizi se vsaka sprememba takoj reflektira v hrani. V zadnjih
nekaj mesecih se je obseg ladijskega prevoza hrane med celinami zmanjšal za
40 odstotkov. Mislim, da je že 44 držav prepovedalo izvoz vsake hrane.
Razpada globalni prehranski sistem. To je alarm. Energetsko bazo
civilizacije moramo premakniti nazaj na sonce.

Kaj to praktično pomeni?
> Pri pridelavi na njivi porabimo 20 odstotkov naftne energije, ki jo
vsebujejo kemična gnojila, pesticidi, traktorski pogon, vse drugo požrejo
transport, tehnološka priprava, skladiščenje, pakiranje. To nam govori o
nujnosti prehoda na lokalni trg in lokalno pridelavo hrane.

Pri konceptu lokalnega trga pa je nujna revolucija v miselnosti
potrošnika, ki se bo naenkrat veselil starih jabolčnih sort z
Dolenjske bolj kot izbire med mangom, papajo in ananasom.
> To je problem potrošniške družbe, ki proizvaja nekakovostno in bolj ali
manj nepotrebno kramo. John Stewart Mill je že leta 1848 pisal, da bo na
neki točki razvoja ekonomija prišla do ničte rasti. Ne bomo več povečevali
inputa naravnih virov, sledili visoki rasti kapitalskih donosov, ampak bomo
šli v recikliranje, v proizvodnjo kakovostnejših izdelkov in v
servisiranje, tako da bomo proizvedli samo toliko, kolikor narava lahko
obnovi. Na planetu ima filozofijo neomejene rasti samo rakavo tkivo, za
katero pa vemo, da gresta na koncu k vragu in rak in njegov gostitelj. Bom
povedal osebno izkušnjo. V naši družini je bila pradedova sekira, na njej
je bila še letnica 1885. Eno samo sekiro smo imeli praded, ded, oče in jaz,
bila je iz vrhunskega jekla. Meni so jo žal ukradli, tako da sem kupil
novo, a mi je v dveh urah počila na navadni grči. Kupil sem še eno, pa mi
spet ni služila.
Zdaj proizvajamo kramo, ne pa kakovostne izdelke.

Pri sekiri lahko človek praktično presodi njeno kakovost. Kako pa naj
meščan presodi kakovost zelenjave in mesa, ko ne pozna razlike med
okusi hrane iz industrijske in domače pridelave?
> Kakovost hrane lahko primerjamo, če imamo dober monitoring. Pri nas so
institucije, ki se ukvarjajo z monitoringom, popolnoma neučinkovite, saj so
razdrobljene, delujejo po različnih parametrih in med seboj tako rekoč
sploh ne sodelujejo. Potrebovali bi enotno agencijo za kemično in biološko
varnost. Brez novih zaposlitev, samo združila bi vse, ki so zdaj
nesistematično razmetani po desetih koncih. In bi sodila pod nadzor
parlamenta, ne pa pod politično opcijo, ki je trenutno na oblasti. Po
metodi agencije EPA (Environmental Protection Agency), izjemno učinkovitega
neodvisnega organa, ki ga poznajo v severni Evropi in Ameriki.

Kaj je cena industrijske pridelave hrane?
> Zdravje ljudi. Fiziologi pravijo, da bi bilo danes tako rekoč nemogoče
napisati učbenik fiziologije človeka. Izredno težko bi našli človeka, ki bi
bil absolutno zdrav. Ne rečem, da ljudje akutno obolevajo, imamo te
subklinične primere, ko nismo ne zdravi ne bolni. Tu je dobesedno zločinska
naveza v ekonomiji, kjer je cilj kapitala, da ljudje neprestano obolevajo,
da potem posegajo po zdravilih in farmakologiji. V zahodnem svetu je delež
zdravstvenih storitev med bruto stroški države okoli 15 odstotkov, to je
trikratni porast v zadnjih 30 letih.

Ko prebiramo o razlogih za obolevanje, so glavni vzroki tobak,
holesterol, stres in premalo gibanja.
> To se ponavlja že 50 let.. Zdravstveni sistem bi moral bdeti nad biološko
in kemično varnostjo hrane, saj ta danes najbolj ogroža človeka. Tu je
zanimiv podatek, da je v istem deležu, kot narašča cena zdravstvene oskrbe,
padla cena hrane. Povezava med hrano in zdravjem je merljiva.. Kmetijstvo je
naredilo napako, ko je šlo v industrijsko proizvodnjo tovarniških hal. To
je vsiljeno, navsezadnje: pšenica danes potrebuje natanko toliko dni, da
dozori, kot v dobi faraonov. Narave ne moreš oblikovati po kalupu
povečevanja industrijske proizvodnje.

Kakšna je voda v Sloveniji?
> Četrtina je prek mere kontaminirana, četrtina je kontaminirana, polovica
pa je na meji. Zdaj se je pojavil še hujši problem zaradi velikih gradbenih
posegov v okolje, ki povzročajo hude motnje v hidrorežimu pokrajin. Ogromne
parkirne površine megamarketnih in industrijskih con, avtoceste in druge
asfaltirane površine so narejene tako, da voda hitro odteka v kanale in ne
pronica več v zemljo, torej je ne namaka več. Imamo v bistvu relativno
sušo, čeprav padavin ni premalo. Od leta 1984 hidrologi v Sloveniji
ugotavljajo negativno vodno bilanco, ki se pospešeno povečuje. V državi, ki
da kaj nase, ne smejo dopustiti, da ekonomisti in sami politiki odločajo o
temeljnih razvojnih ukrepih brez sodelovanja ljudi, ki kaj vedo o
posledicah teh odločitev. Potem namreč posledice padejo kot breme na
ljudstvo.

Katera voda je boljša, iz pipe ali iz plastenke?
> Država naravnost podpira ustekleničenje vode, ker ji to prinaša zaslužek
od koncesije in DDV od prodaje. Toda za liter vode v plastenki se zlije
mimo pet litrov, porabi četrt litra nafte, nato pa še plastenka konča na
deponiji. Zraven se iz plastenke emitirajo v vodo še nevarne kemikalije, ki
so hormonski motilci. Zato sem bolj naklonjen vodi iz pipe, če upoštevamo
sedanji evropski standard 0,1 mikrograma kemičnih substanc na liter. Če bi
se propagirala voda iz pipe, če bi država dala trdnejša jamstva, da je
nadzor res dober, da bi javljala, kdaj se pojavljajo kontaminacije, da bi
ljudje dobili nazaj zaupanje v vodo iz pipe, bi prek tega varovali primarne
vodne vire. Vsak pomik v smeri ustekleničene vode pomeni, da smo se odrekli
vodnim virom. Vprašanje vodne varnosti je vprašanje nacionalne varnosti.
Nacionalna varnost niso samo vojska, policija, tanki in patrie, ampak
predvsem pitna voda, rodnost prsti in genski viri.

Vaš naravni zaveznik bi moralo biti torej prav ministrstvo za obrambo?
> Pred leti smo poskušali najti stik z njimi, ko smo razmišljali o
monitoringu pitne vode. Rekli smo, da bi naredili karto naravnih izvirov,
ki še niso vključeni v vodovodne sisteme, da bi pri sto takih izvirih redno
opravljali biološko testiranje. To ni interes samo vojske, ki bi imela
rezerve, če bi izbruhnila vojna, ampak tudi, če bi zaradi kontaminacije
upadla oskrba z vodo delujočih vodovodov in bi brez vode ostala cela
naselja. Vojski smo predlagali, da bi naredili kataster teh vodnih virov.
Najprej so rekli, da jih zanima, potem pa nič več.

Zakaj se nikoli ne pojavi minister, ki bi rekel: v mojem mandatu bo
voda tako čista, da bodo ljudje lahko plavali v njej in jo pili?
> Točno takšen stavek je izrekla švedska sekretarka za okolje. Pri nas je
bizarno, da ministrstvo za zdravje propagira zdravo življenje, tiska
plakate, kako naj jemo več sadja, hkrati pa vemo, da je 70 odstotkov sadja
in zelenjave kontaminiranih s strupi in tega ne bi smeli jesti. Namesto da
bi delovali preventivno in rekli, da bomo vsaj v šolah in vrtcih zagotovili
biotsko hrano, saj imamo nekaj tisoč sonaravnih kmetij, je kmetijsko
ministrstvo naredilo vse, da bi jih ne bilo več. To je tragedija. Če bi z
delom subvencij podpirali ekološko pridelano hrano! Zadnji ukrep Tonyja
Blaira, preden je odstopil, je bila vpeljava sonaravno pridelane hrane v
vrtcih. Zakaj pri nas ni podobnega? Mislim, da je naša oblast dovolj dobra
preslikava razpoloženja med ljudstvom. Pri nas je jasna bipolarizacija na
skupino ljudi, ki narašča in ki stavi na kakovost življenja, in večino, ki
se gre potrošništvo ter roma v megamarkete in na razprodaje.

Kaj lahko stori manjšina, denimo na Celjskem, kjer je izmerjena visoka
kontaminacija zemlje?
> Mislim, da je na evropskem sodišču vloženih že 140 tožb zoper državo,
kajti nihče ne zavaruje teh ljudi. Brez uspehov so pisali inšpekcijskim
službam, se obrnili na župana. Teh primerov je v Sloveniji veliko. Blizu Dobrne, v kraju Socka, so domačini množično umirali za rakom, ker so škropili hmelj pod
njihovimi okni. V dolini so pridelovalci hmelja po 18-krat na leto škropili
s pesticidi in vsaka hiša je imela po enega mrtvega ali enega s karcinomom.
Potem sta mi pisala lokalni župnik in zdravnik, ki sta bila nemočna. Za
župnika še razumem, da je nemočen, samo da lokalnemu dohtarju ni uspelo
prepričati nikogar nad seboj? Z aktivisti smo dosegli, da so morali
plantaže hmelja umakniti stran od hiš, toda tamkajšnja zemlja je še vedno
kontaminirana.

Kakšno je torej pivo, ki ga pridelujejo iz tega hmelja?
> To je problem. Pred desetletjem sva v Mladini z Jako Elikanom naredila
članek o tem, da smo v Sloveniji prvič testirali, koliko ostankov
pesticidov je v vinih. Našli smo krepke številke in smo jih objavili.
Vinarji so vložili tožbo zoper časopis. Z Botterijem smo se takrat
dogovarjali, kaj narediti. Spravili smo kontra vzorce za neodvisno tretjo
preiskavo. Hrvatje so takrat odpovedali veliko pošiljko vin, česar naj bi
bili krivi mi. Iz vsega ni bilo nič, zakaj vsaka neodvisna preiskava bi
pokazala točno toliko strupa, kot smo ga bili našli mi. Vprašanje vina je v
Sloveniji problem, saj je trta toliko škropljena, da večina mošta sploh ne
povre. Dodajati morajo umetne kvasovke, ker s fungicidi pomorijo naravne
kvasovke.
Problem je tudi z medom. Koruzno seme se nataplja v klotianidinu in
potem, ko koruza kali, je vsa rastlina strupena, v cvetu pa je strup
petkratno koncentriran. Priletijo čebele in klotianidin konča v medu,
z njim pa v človeku, ki ta med je.

Zakaj torej na etiketah za pivo, vino in med ni podatkov o količini
vsebovanih pesticidov?
> Rešitev je postavljena na glavo. Ko bo osveščenost v družbi večja, bo to
postala tržna niša za kmetovalce, ki pesticidov ne uporabljajo. Potem si
bodo oni dali ponosno napisati, da v njihovih izdelkih niso našli nič
strupenega.

Vprašanje potrošnika: katere ribe so bolj neoporečne, morske ali
rečne?
> Načelno so reke veliko bolj kontaminirane kot morje. Reka, ki je
kontaminirana, je zelo kontaminirana. Bi pa opozoril na nekaj, kar ljudje
navadno ne vedo. Grem v ribarnico in imam na izbiro sardelo, osliča in
tuna. V prehranski verigi oslič je sardelo, tun pa osliča. Če je v sardeli
enota toksina, jih je v osliču desetkrat več, v tunu pa stokrat. Kadarkoli
izbiramo hrano, moramo biti pozorni, na kateri stopnji prehranske verige
je. Vedeti moramo, da je tun najmanj stokrat bolj kontaminiran od sardele,
najmanj toliko, ker ima sardela kratko življenjsko dobo, tun pa živi od 20
do 30 let.

Če izbiram manjše zlo, je torej bolje, da se hranim s pesticidno
koruzo kot z mesom prašiča, ki so ga krmili s to koruzo?
> Še bolj banalen primer, če damo v verigo še človeka. Imamo njivo koruze,
kravo in žensko, ki doji. Če se ženska hrani z mesom kontaminirane krave,
bo v njenem mleku desetkrat večji odmerek, kot je v kravjem mleku. Tu se
postavi vprašljivost koristnosti dojenja, vendar teh raziskav pri nas ne
delajo.

Nekatera velika mesta na čelu z Ljubljano imajo težave s čezmerno
onesnaženostjo zraka s trdnimi delci. Kakšni so koncepti reševanja teh
težav?
> V Ljubljani poznamo sistematičen izgon vrtičkarjev. V svetu so močne
težnje, da se mesta, tudi velemesta, spreminjajo v eco-cities. To so tudi
mesta, kot so London, Montreal in Chicago, ki se ne ukvarjajo samo s
samooskrbo s hrano, ampak tudi z izgonom avtomobilov. V Ljubljani se dogaja
prav nasprotno. Namesto da bi postavili garažne hiše na štirih vpadnicah,
ki jih preči obvoznica, in napeljali tramvaj v središče, rinemo z avti v
mesto, kjer v središču postavljamo garažne hiše. Promet je eden glavnih
emitorjev trdnih delcev v zrak. Sedanji koncept mesta je gradbeno profitno
navdahnjen za nekatere sloje, ne bomo pa govorili o problemih, ki jih bomo
umaknili pred javnostjo. O tem ni zaželeno govoriti. Čedalje pogosteje se
dogaja, da politika sama odloča, kaj je problem, kdo ga bo reševal in kako
ga bo reševal. Zato uporablja ekspertokracijo, tisti del znanosti in
stroke, ki je malce skorumpiran in svoj doktorat proda za dobro šumenje na
računu in napiše ekspertizo, kakršnokoli naročnik želi. V Sloveniji sploh
nimamo neodvisnih okoljskih institucij, niti nihče ne razmišlja, da bi jih
finančno podprli.

Ko je minister Pogačnik spet dovolil uporabo prej prepovedanih
pesticidov, ni bilo opaziti nobenih strokovnih protestov.
> Sprožili bomo upravni spor, s katerim mislim, da nam bo uspelo spodbiti
ministrovo odločbo. Zraven pa bomo vložili še kakšno kazensko ovadbo.
Zbiramo podatke o nevrotoksinih, o katerih že obstajajo študije, ki
govorijo o rakotvornosti teh snovi pri človeku. Pri nas ministrstvo straši
kmete, da ne bodo mogli več sejati koruze, če jim ne ponudijo teh spornih
pesticidov. Kaj pa Kanadčani, Francozi in Nemci, ki so prepovedali te
strupe in imajo ogromno hektarov koruze? Če lahko oni nemoteno sejejo
koruzo, zakaj bi je naši kmetje ne mogli?

Polja in njive se zdijo kot ideja sicer večni, toda kakšna je zdaj
rodnost zemlje?
> Če vzameva biozofski pogled na prst. V njej imamo tri elemente:
producente, konzumente in razgrajevalce. Producenti so kulturne rastline in
tiste, ki so ob nepravem času na nepravem mestu, to je plevel. Plevel
moramo eliminirati in udarimo s herbicidi. Herbicid uniči vse producente
razen ciljnega pridelka, uniči pa na ravni prsti vse mikroorganizme. Zdaj
gledamo drugi člen, to so konzumenti, torej vsa živalska bitja. Če ta
udarimo z insekticidi, bomo potolkli vse živali, ki razgrajujejo ostanke v
prsti. Če pa udarimo še s fungicidi, uničimo še vse gljive v prsti.
Deževniki so izjemno občutljivi za fungicide. Kmet, ki bo zaradi večjega
pridelka uporabljal herbicide, insekticide in fungicide, si bo zagotovo
pokončal rodnost prsti. Nazadnje bo dobil prst, ki je samo še mineralna
struktura, mehanična opora brez življenja.

Potem si na nizozemskem sistemu paradižnikov in rož, ki jih gojiš v
vodi, v katero samo dodajaš minerale in umetna gnojila.
> Oni so šli v to, ker imajo prst tako uničeno, da je tako rekoč
nerodovitna.

Ali obstaja postopek oživljanja mrtve prsti?
> Pokojni slovenski biolog dr. Nastis Mršić, eden glavnih avtorjev temeljne
knjige o slovenski biološki pestrosti, je razvil zamisel, da bi izvažali
živo prst. Da bi v polja mrtve prsti injicirali kubuse žive prsti, iz
katere bi se širilo življenje. Enkrat je šel v Bochum, kjer so imeli
popolnoma uničeno prst, tam injiciral živo prst in čez mesece so ga
klicali, da je začela prst oživljati. Lahko bi imeli čudovit posel z
oživljanjem neplodnega sveta v severni Evropi. Pred več kot desetimi leti
sem parlamentu predlagal, naj bi Slovenijo razglasili za biotski park
Evrope. V ograjo bi dali tehnosfero človeka, ne pa parke. Rekli bi: tule
bomo imeli obrtne cone, tam mesto Ljubljano, tod avtoceste, drugo pa je
narava. Nekaj mesecev pred smrtjo je pokojni predsednik iskal stik z menoj,
kako bi to zamisel obnovili. Toda takrat, ko je bil predsednik vlade, tega
ni razumel, je imel pa vso moč, da bi kaj naredili iz tega.
Značilnost Slovenije niso samo množica skritih morišč, ki jih zadnja
leta odkrivajo, ampak tudi množične deponije nevarnih odpadkov, ki so
skrite pod travniki.

Kakšna je usoda teh podzemskih odlagališč?
> Za Mladino sem na Dravskem polju nekoč igral raziskovalnega novinarja in
odkrili smo odlagališča nevarnih odpadkov v gramoznicah. Pričakovali smo,
da jih bo država sanirala, saj smo podpisniki stock-holmske konvencije, ki
predpisuje izkopavanje starih grehov. Do danes se ni zgodilo nič. Celoten
akvatorij Dravskega polja je za nekaj stoletij kontaminiran, če strupi iz
starih sodov pronicajo v podtalnico. Ne morem dojeti, da ministri ne nekoč
ne danes nič ne ukrenejo.

Zgled pasivnega okoljskega kriminala?
> To je opustitev preprečitve kriminalnega dejanja. Lani je začel veljati
nov kazenski zakonik. V javnosti ga poznamo bolj po polemiki o dosmrtni
ječi, prinaša pa tudi umestitev uničevanja okolja med kazniva dejanja.
Začeli ga bomo uporabljati, predvideva namreč tudi zaporne kazni.
Danes je brezupno. Name se obrača na stotine ljudi iz vse Slovenije,
kaj narediti. So v popolnem brezpravju.

Zakaj se ljudje obračajo na vas in ne na ministrstvo za okolje, ki po
funkciji varuje naravo? Ste nekakšen okoljski ombudsman?
> Ja, ha ha. Rad pomagam, ampak včasih sem tako zasut, da ne zmorem. Ljudje
potrebujejo predvsem pravne nasvete. Pri nas ni odvetnikov, ki bi bili
specializirani za okoljsko pravo, čeprav bi bilo tudi to donosno. Ko sem
hodil po Pomurju zaradi onesnažene vode, sem se pogovarjal z župani, ki so
mi kazali, da analize vzorcev ne kažejo nič alarmantnega. Vzorec je bil
seveda ničen, ko pa analiza ni merila najpomembnejšega – vsebnosti atrazina
in nitratov! Bili so presenečeni in so mi rekli, da tega niso vedeli. To je
vprašanje ekološke pismenosti. Velika večina politikov je ekološko
popolnoma nepismena, da o zdravstvu ne govorim. To je nacionalna
katastrofa, saj se zdravniki sploh ne zavedajo, da je zlo v okolju, ne samo
v bakterijah. Tudi splošna ekološka pismenost prebivalstva je obupna.

Kakšni so učinki vašega opismenjevanja?
> Ko predavam po Sloveniji, mi daje dober občutek to, da je odziv ljudi
vedno večji. Čedalje več ljudi prihaja na predavanja. Vsak poslušalec, ki
pride, potem vsaj še dva zastrupi z ekoidejami. Mislim, da že 12 do 15
odstotkov Slovencev krepko razmišlja o kakovosti življenja. Ko jih bo več
kot 20 odstotkov, bodo dobili vpliv na javnomnenjske voditelje in začelo se
bo spreminjati tudi javno mnenje.

V njem danes vlada mit čistoče, kuhinje in kopalnice so polne plastenk
s čistili.
> Američani so naredili eksperiment in so več kot 200 stanovanj 14 dni
pustili brez čiščenja. Potem so vzeli mikrobiološke vzorce. In kje so našli
največ bakterij? Na tipkovnicah računalnika jih je bilo 200-krat več kot v
straniščni školjki, ki so jo medtem splakovali samo z vodo. V istem razredu
sta še mobitel in daljinec. Vse zlivanje čistil in razkužil je posledica
reklamne obsesije s sterilnostjo stanovanj. V stranišče bo ekolog od časa
do časa vsul nekaj sode, da očisti vodni kamen, in sol. Absurd potrošništva
je, da danes prodajajo zelo nevarna čistila z učinkom sode, ki so petkrat
dražja od iste količine sode.

Ali ni ta potrošniški absurd možen zato, ker človek nima več primarnih
znanj in ni več sposoben sam karkoli izdelati. Za vsem, kar potrebuje,
teka po trgovinah?

> Stara znanja, ki so jih imele še naše babice, izginjajo. Moja mama je
celo stanovanje očistila s soljo, sodo, kisom, limono in vodo.. In je sijalo
in dišalo.

Večina ljudi danes sploh ne zna gojiti zelenjave. Brez dvoma prihaja
prehranska kriza. V Sloveniji uvažamo dve tretjini hrane, Kitajska ima
strahovito erozijo prsti, reke so spremenili v greznice in kanale. In
ker razmišljajo strateško, vdirajo v Afriko, tam kupujejo cele
pokrajine plodne zemlje. Tomo Križnar mi je pravil, kako postajajo
lastniki zemljišč po Sudanu. Ne le ekonomska kriza, prihaja tudi
sprememba podnebja. Leta 2005 je bil sončni minimum. Zadnja velika
suša je bila leta 2003. Obdobje suš se je končalo, začela so se
neurja. Vstopamo v čas ohladitve za približno 2 stopinji. Začeli se
bomo prilagajati mrazu.

Kako se kot ekolog prilagajate delovanju v državi?
> S prijatelji Pretnarjem, Kodermacem in Firbasom smo v jedru povezani v
elektronski mreži. Zraven obstaja še mreža aktivistov; reševali smo plinske
terminale, ustavili gradnjo pomurskih elektrarn, omejujemo delovanje
Lafargea, ustavili smo neumne načrte na Savi Dolinki. Nimamo nobenega
sedeža, nobene formalne organizacije, nismo društvo, nič nas ni, toda ko je
problem, gremo vsi tja pomagat; to se je izkazalo za izjemno uspešno.
Hkrati to mobilizira ljudi. Poglejte, zdaj me kličejo ljudje izpod Potoške
gore. Neki avstrijski baron je dobil z denacionalizacijo nazaj gozd in v
njem so opravili golosek, nekaj tudi pod pretvezo boja proti lubadarju. S
tem se je razsul hidrorežim in teren se je začel premikati, tako da jim
hiše pokajo. Najprej stare, letos že nove. Inšpekcija se ne odzove, občine
se to ne tiče, zdaj kličejo mene. Drugi primer so Železniki. Ko je bila
ujma, so vsi drveli snemat, jaz pa sem šel s prijateljem in posnela sva
stanje na vrhu, pri izviru Selške Sore. Našla sva dizaster, serijo napak,
ki vsaka zase ne bi povzročila te tragedije. Iz tega delam dokumentarec.
Tam je potencialna bomba. Naslednjič, ko udari ujma, lahko pride še v
Škofjo Loko. Reka ni nič kriva, zadaj so človeške napake.

Pri načrtu gradnje pomurskih elektrarn nam je avstrijski Greenpeace
sporočil, da je zadaj nemški jedrski lobi, ki ima by-pass podjetje v
Avstriji, da bi prikril denar; kupuje namreč energetske inštalacije.
Ti Avstrijci so naredili tretjo firmo z Dravskimi elektrarnami, ki naj
bi postavila šest elektrarn na Muri. Vsa elektrika iz njih bi šla v
Nemčijo.

V Kidričevem so hoteli delati ogromno plinsko elektrarno. Najprej so
hoteli speljati ogromne daljnovode prek Kozjaka. Ljudje so se
postavili, ker so jim hoteli posekati najlepše gozdove, ki so zadnji
habitat za planinskega zajca in jerebico, zadnje ostanke alpske favne.
Da bi naredili največje daljnovode v Evropi. Skupaj smo gruntali,
zakaj nameravajo delati te daljnovode. Seveda, ideja je bila zgraditi
plinsko elektrarno, ki bi zadovoljevala potrebe po elektriki v
Avstriji. Kmetje niso hoteli prodati gozda, v enem tednu so zbrali
15.000 podpisov in zadeva je ustavljena.

V Trzinu je hotela imeti gospoda elitno sosesko, da ne bo živela med
rajo. Postaviti so jo hoteli v zadnji ostanek gozda, ki ga imajo
domačini za sprehode. Rob so hoteli posekati in postaviti elitne vile,
ljudstvo pa je bilo proti. Legalno ni šlo, potem so se spomnili trika,
da bi sredi gozda naredili lepo pokopališče za naše pokojnike. Do
pokopališča mora jasno peljati cesta, druga bi peljala ven. Ob
zgrajeni cesti bi nato naklestili vile. Dobil sem se z domačini in jim
predlagal referendum za pokopališče ali proti njemu ter jim svetoval,
naj poprej povedo ljudem, za kaj sploh gre. Rezultat je bil, da 85
odstotkov ljudi ni hotelo pokopališča!

Pobuda vedno pride od ljudi, mi pa imamo mrežo. Z državo sem imel hude
težave. Ko smo pred leti vložili kazenske ovadbe proti ministru Kebru,
smo vsi trije akterji dobili na glavo davkarijo. To je zdaj namesto
Udbe. Zato od tedaj ne maram več imeti nobene uradne organizacije.

Kakšno je zdravje Slovencev?
> Američani so imeli pred tremi leti blazno akcijo, zbrali so 200
prostovoljcev in jim v krvi iskali različne kemikalije. Stvar so objavili
na spletu, ob vsaki fotografiji so navedli količino kemičnih substanc, ki
so jo v človeku našli, in zapisali še, kaj to lahko pomeni za zdravje. V
Sloveniji bi bilo pomembno narediti tak monitoring, da bi sploh videli,
kakšen je realen vpliv okolja in prehrane. Kot hudič žegnane vode se bojijo
narediti to. Ko sem na Radiu Študent imel kontaktno oddajo o hormonskih
motilcih, sem dobil sto prostovoljcev za pregled sperme. Rezultat bo dobil
osebno posameznik, mi pa smo dobili samo skupno sliko. Ko sem dobil
rezultate, sem z njimi odhitel k direktorici Inštituta za varovanje
zdravja. Z vseh koncev nabrana in seksualno aktivna populacija. Pa mi je
rekla, daj no, saj veva, da je četrtina funkcionalno neplodnih. Zakaj bi
vznemirjali javnost? To je odnos zdravstva.

Ali pa fantki s hipospadijo, z defektnimi lulčki. Lani sem govoril s
kirurgom, ki mi je rekel, da operira samo še te defektne lulčke,
toliko je tega. Prav bentil je. Ko sem ga vprašal, ali ve, zakaj je
tako, ni vedel. Mlad kirurg ni vedel za problem hormonskih motilcev,
ker mu tega ni nihče predaval na faksu.

Vseh pet obrazov krize, podnebna, prehranska, zdravstvena, energetska
in finančna, je rešljivih s prehodom na samooskrbo in lokalni trg.
Zadnjič se peljem z mojo šjoro v hribe in naletiva na kmetijo odprtih
vrat in sva se ustavila. Dobila sva tri gajbe hrane za 7 evrov: repe,
kolerabe, vsega živega.

Kakšen je učinkovit način, ko izbiraš hrano?
> Enostavno, izključiti moraš pogled. Sit sem bil prerekanja z otrokoma, ki
nista marala starih sort jabolk, ker so bila pikčasta, onadva sta rekla, da
so krastava. Pa smo se šli igrico: zavezal sem jima oči in sta ugibala,
katero jabolko ima najboljši okus in vonj. Izbirala sta med petimi,
najboljša so bila seveda najbolj krastava. Od takrat sem ju navadil na
visokodebelna jabolka. Takšno vajo delamo z otroki v ekošolah. Trgovci
nategujejo rajo ravno s tem, da je vse v bleščečih in umetnih lampah.
Bodite pozorni v trgovini na lampe, boste videli, kakšne so žarnice. To je
naštudirano v nulo. Pred leti sem debatiral s tehničnim direktorjem
Maximarketa, ki se mu je blazno mudilo v Hongkong nakupovat najnovejši
model lamp za osvetljevanje hrane. Pod njimi hrana prav žari, bodite
pozorni na zelenjavo, sadje in meso.

In pri nas mesta ne spodbujajo zunanjih tržnic.
> Trdim, da bodo v dveh do treh letih police v megamarketih precej prazne.
Sistem transportov hrane bo razpadel. Vsaka država bo začela skrbeti samo
zase. V Ameriki poteka blazna akcija ťGardens of VictoryŤ. Med drugo
svetovno vojno so morali oskrbeti ne samo svojo vojsko, ki je bila v Evropi
in na Pacifiku, ampak so s hrano oskrbovali tudi druge države, kjer so bili
lačni. Zagnali so projekt 25 milijonov večjih vrtov, od koder so vso
pridelano hrano pošiljali v Evropo. Danes ta projekt množično obnavljajo,
velika mesta zdaj odstopajo cele kvarte za vrtičkarje. Ljudje hodijo na
tečaje vrtičkarstva in kuhanja hrane, ker ne zanjo več kuhati iz osnovnih
surovin. Chicago ima blazen program vrtičkarstva, vsem težko zaposljivim in
brezposelnim ljudem daje mesto priložnost, da si vsaj hrano pridelajo sami.

Če poleg krize upoštevamo še napovedi klimatologov o ohladitvi, ki naj
bi leta 2012 znašala nekaj stopinj, bo motena tudi pridelava rastlin.
Pri nas imamo v skladu kmetijskih zemljišč ogromne količine zemlje, ki
stoji. Več kot pol milijona hektarov, nekaj špekulirajo s stavbnimi
zemljišči. Ta sklad bi lahko bil vir za samopomoč, ko bo treba
reševati prehransko vprašanje Slovenije. Imamo samo tretjinsko
samooskrbo s hrano. Če pa bi šli v sonaravno kmetovanje, dobimo takoj
na desettisoče delovnih mest. S prodajo biohrane pa sploh ni problem,
mi še enega Milana ne moremo prehraniti. Ni mi jasna rigidnost
oblasti, ki varčuje pri kavi in se gre traparije, vitalne, osnovne
stvari pa stojijo povsem nedotaknjene. Globalizacije je konec, vsaka
država bo iskala svoje načine preživetja. V Južni Ameriki mora vsak,
ki hoče postaviti market, zraven odpreti še lokalno tržnico.

Objavljeno v Organizacije