Plezalci moteči za ptice pri gnezdenju


Mateja Rant – Gorenjski Glas

Napisi, s katerimi plezalce opozarjajo na ptice, ki gnezdijo v skalovju / Foto: Primož Pičulin

Eko patrulja okoljske organizacije Alpe Adria Green (AAG) si je v aprilu ogledala območje plezališča na Bohinjski Beli, in kot opozarjajo v svojem poročilu, naj bi plezalci vznemirjali ptice, ki gnezdijo v skalovju, oziroma so jih nekaj celo odgnali od njihovih gnezdišč.

Bohinjska Bela – Na območju skalnega masiva Iglice v vasi Bohinjska Bela obstaja več kot dvajset plezalnih smeri, v steni pa je po trditvah AAG dnevno v konicah prisotnih tudi po petdeset plezalcev hkrati. Kot opozarjajo v AAG, s tem motijo ptice, ki gnezdijo na tem območju, to so postovke, krokarji in velike uharice. Plezalne smeri se obnavljajo in širijo še danes, so še dodali, glavno vlogo pri tem pa naj bi imel odsek za prosto plezanje pri Planinski zvezi Slovenije. Pri PZS so zavrnili te navedbe in pojasnili, da niso upravljavci nobenega plezališča v državi, skrbijo pa za strokovno usposobljenost opremljevalcev in za nabavo materiala za varovanje v plezalnih smereh.

V okviru projekta Opremimo slovenska plezališča želijo plezališča ohraniti varna, dostopna in urejena. Pri tem projektu povezujejo plezalce in lastnike tudi pri obveščanju o težavah v plezališčih, delijo informacije o gnezdenju ptic in obiskovalce plezališč pozivajo k upoštevanju naravnega okolja živali.

Plezalno smer lahko uredi kdorkoli

»Nastajanja plezalnih smeri PZS nikakor ne more v celoti nadzorovati, saj plezalno smer v plezališču lahko v bistvu uredi kdorkoli. PZS lahko samo nadzoruje, komu in za kakšne namene razdeli prej omenjeni material za varovanje,« je razložil strokovni sodelavec komisije za športno plezanje pri PZS Tomo Česen in pojasnil, da so bili prvi plezalci na omenjenem območju domačini, za svoja usposabljanja pa je plezališče v preteklosti uporabljala nekdanja Jugoslovanska ljudska armada (JLA), zdaj pa tudi Slovenska vojska. Ob tem so v AAG navedli, da so vojaki JLA po vsakem obisku in uporabi tega zemljišča za seboj odstranili kline in območje vrnili v prvotno stanje, Slovenska vojska pa je po njihovih navedbah v skalovje namestila stalne kline, vendar samo v treh smereh. »Sočasno se je začelo množično širjenje prostega plezanja, kar je privedlo do tega, da je vsak po svoje razvijal nove plezalne smeri z nameščanjem stalnih klinov, oponk in verig.« Vse to naj bi zelo vznemirjalo ptice na tamkajšnjem območju, opozarjajo pri AAG. »V skalovju redno poskušata gnezditi dva para postovk, vendar pa je v zadnjih dveh letih preživel en sam mladič.« Krokarji in velike uharice, ki jih prav tako opažajo na tem območju, naj bi si za gnezdenje že izbrali drugo lokacijo. Pri tem plezališče, še dodajajo pri AAG, leži v varovanem območju Nature 2000. Kot je pojasnil Tomo Česen, Natura 2000 za plezališča in smeri, urejene pred letom 2004, ne določa sprememb, dovoljuje pa obnavljanje oziroma novo opremljanje obstoječih smeri. »Komisija za športno plezanje je začela sistematično obnovo plezališč z vstavljanjem kakovostnih materialov za varovanje leta 1999, velika večina plezalnih smeri na Bohinjski Beli pa je bila urejena do leta 1989.«

Skrbijo za varnost

Zavedajo se, ob tem dodaja Česen, da je slovenska plezalna skupnost iz leta v leto večja, zato so lani začeli s projektom Opremimo slovenska plezališča, s katerim želijo plezališča ohraniti varna, dostopna in urejena. Pri tem projektu povezujejo plezalce in lastnike tudi pri obveščanju o težavah v plezališčih, delijo informacije o gnezdenju ptic in obiskovalce plezališč pozivajo k upoštevanju naravnega okolja živali. Na Bohinjski Beli razen tega zaradi neposredne bližine stanovanjskih objektov svoje člane opozarjajo, da spoštujejo dogovorjena pravila glede parkiranja ter vedenja in ravnanja v plezališčih.

Ne načrtujejo večjih posegov

V zvezi s plezališčem Bohinjska Bela so v AAG še navedli, da naj bi v Turističnem društvu Bohinjska Bela v sodelovanju z blejsko občino načrtovali tudi gradnjo pomožnega objekta na tem območju, ki bi služil kot garderoba in okrepčevalnica, pa tudi ureditev platoja za skoke z elastiko in celo napeljave za spuste po jeklenici. Predsednica turističnega društva Francka Gregorc je zatrdila, da za to sliši prvič in da vsekakor ne načrtujejo nobenih večjih investicij na tem območju. »Plezanja ne moremo prepovedati, lahko pa poskrbimo, da bo okolica čistejša in lepše urejena,« je razložila in dodala, da so v sodelovanju z občino že lani postavili premična stranišča, poskrbeli so tudi za reden odvoz smeti. »Kakšnih večjih posegov v prostor pa to območje niti ne bi preneslo,« je poudarila tudi Francka Gregorc.

Povezava:

EKO PATRULJA AAG na območju plezališča na Bohinjski Beli

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRASTHrastov list in plod - želod

Advertisements
Objavljeno v Organizacije

Magna: V Miklavžu zahtevajo obljubljeno


Andreja Kutin Lednik – Večer

Če ostane kanalizacija iz Hoč skozi Miklavž nespremenjena, ne bo vzdržala dodatnih obremenitev.

Dogovorili so se, da bo država poskrbela za prilagoditve kanalizacijskega sistema, na katerega se bo priključila Magnina lakirnica, a se to še ni zgodilo. Še več, upravljavec sistema Nigrad je aprila postavil sedem pogojev, ki jih je treba izpolniti, da bi kanalizacija kljub dodatnim obremenitvam delovala nemoteno, a nič ne kaže, da bodo tehnične zahteve tudi izpolnjene oziroma zavezujočega zagotovila države za to ni.

Nigrad pa je dodal med zahteve tudi določilo, da se Magna lahko priklopi na obstoječi sistemi, kot je, in se tehnične omejitve prezrejo, če se bodo s tem strinjale tri občine na tem območju: Hoče-Slivnica, Maribor in Miklavž na Dravskem polju. “Občini Maribor in Hoče sta soglasje podpisali. Verjetno takrat, še preden sta ga dobili na mizo,” pravi župan občine Miklavž na Dravskem polju Leo Kremžar, ki soglasja ne želi podpisati brez zagotovila, da bo kanalizacija urejena tako, da bo prenesla dodatne obremenitve. V postopku umeščanja lakirnice je bilo namreč že dokazano, da tolikšne dodatne obremenitve sistem ne bi prenesel, posledica bi bile poplave v Miklavžu.

image

FOTO: ANDREJ PETELINŠEK Leo Kremžar: ”Vztrajal bom pri tem, da država izpolni svoj del dogovora.”

Zakaj poplave? Vse tri omenjene občine so priključene na centralno čistilno napravo v Dogošah. Zbiralnik, ki pelje iz Hoč mimo obrata Magne, je speljan skozi občino Miklavž na Dravskem polju do čistilne naprave v Dogošah. Da bi priklop lakirnice na obstoječe kanalizacijsko omrežje preveč obremenil sistem, je bilo znano že pri izdaji okoljskega soglasja za izgradnjo lakirnice. Le pred nekaj leti dograjena kanalizacija je bila namreč zasnovana za obstoječa stanovanjska naselja, poleg tega je v močnih nalivih leta 2016 v Miklavžu že poplavila in občina Miklavž je bila novo kanalizacijsko omrežje primorana nadgraditi. V postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za gradnjo lakirnice, torej v času hudih časovnih, političnih in drugih pritiskov, se je država obvezala, da bo potrebne prilagoditve kanalizacije v Miklavžu krila iz državnega proračuna. “Podpisan je bil memorandum z državo,” pravi Kremžar. Za ta namen so na mariborski univerzi izdelali posebno študijo, ki je prav tako potrdila poddimenzioniranost sistema, “sedaj je na vrsti študija, ki bo zadeve rešila tudi projektantsko”, pravi Kremžar.

Ob vseh teh ugotovitvah je Nigrad izdal soglasje z omejitvenimi pogoji za izdajo dovoljenja. Poenostavljeno – v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za nov obrat morajo soglasja podati tudi upravljavci javne infrastrukture. “Nigrad je postavil sedem pogojev, in če bodo izpolnjeni, je priklop tehnično izvedljiv,” pravi Matjaž Krevelj, direktor Nigrada. Med drugim je treba povečati premer vodov, dodati črpalke, predelati gravitacijski kanal … Kaj se lahko zgodi, če prilagoditve ne bodo izvedene? “Poveča se možnost poplavljanja v Miklavžu,” pove Krevelj. Kremžar dodaja, da bo “vztrajal pri tem, da država izpolni svoj del dogovora”, ne nazadnje se bodo na iste kanalizacijske vode priklopila še hoška naselja, ki se doslej niso priključena na čistilno napravo.

“Vlada kapital, politika pa mu služi”

Ali lahko gospodarski razvoj in kvalitetno življenjsko okolje z zdravjem na čelu sobivata, so se spraševali ta teden na okrogli mizi v občini Miklavž na Dravskem polju. In ugotovili, da glede na sedanje metode kapitala in politike bolj težko. Zbrali so se težkokategorniki slovenskega okoljevarstva: Dušan Plut, geograf, ekolog in zgodovinar, Mihael Toman, biolog in profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, in Uroš Macerl, prvoborec za čisto okolje v Zasavju.

Pritiski na okolje so v trikotniku Maribor-Hoče-Miklavž številni in na tem območju se snujejo še novi investicijski projekti, pri tem pa ne vemo, kakšna je okoljska podlaga, torej izhodiščno stanje okolja, poudarja Leo Kremžar, župan občine Miklavž. Ti kraji so že obremenjeni z avtocesto, nekaj je industrije, za sabo imajo leta intenzivnega kmetijstva. “Tukajšnja podtalnica je že obremenjena do zgornje meje zaradi kmetijstva,” je opozoril Toman in dodal še slikovit primer, kako oblast kroji predpise po meri kapitala: “Ko smo člani toksikološke komisije nasprotovali dovoljenju za prodajo nekega fitofarmacevtskega sredstva pri nas, so komisijo razpustili. Ko se je ugotovilo, da bo težko spraviti nitrate v podtalnici pod 10 mikrogramov na liter, so dvignili mejo na 50.”

Macerl je med drugim krajanom svetoval previdnost, saj je lažje “sodelovati in ukrepati v procesu nastajanja projekta, kot ko je ta že umeščen”. “V Sloveniji vlada kapital, politika pa mu služi. Strokovne institucije ne reagirajo ali pa so na strani kapitala. Velik problem v Sloveniji je, da izvajalca ocene vplivov na okolje izbere in plača investitor. Enako je nato z izvajanjem monitoringa. To so zasebne družbe, ki morajo preživeti na trgu, in če naročnik ne bo zadovoljen z meritvami, bo pač izbral drugo družbo,” je pripovedoval Macerl. Dokaz za to, da politika služi predvsem kapitalu, je po mnenju Dušana Pluta poseben zakon, spisan zaradi ene tuje investicije: “Nato pa tiste, ki proti temu povzdignejo glas, minister zmerja z ekoteroristi. V vsaki urejeni državi bi moral zaradi take izjave minister odstopiti.”

Iz polne dvorane je bilo slišati največ vprašanj na temo letališča. Načrtovana širitev in promet, ki naj bi tam zaživel, bi v primeru, da se načrti uresničijo, pomenila zelo spremenjeno okolje v številnih občinah – obremenitve. “Vplivi bodo v Rušah, Mariboru, Lenartu, Hočah in širše. Tako velik je namreč šolski krog letal, ki pri vzletanju pokurijo 3000 kilogramov kerozina na en motor,” je dejal Darko Kralj iz Letalskega centra Maribor. Tudi centra, ki je najstarejši letalski center v Sloveniji, ob morebitni širitvi letališča najverjetneje ne bo več, pa pravi Filip Tobias predsednik Športnega društva Letalski center Maribor, in obenem meni, da bi toliko potnikov na mariborskem letališču lahko pomenilo le, da bo to vstopna točka za kitajske turiste, ki jih bodo od tod z manjšimi letali razvažali po Evropi. “Maribor od tega ne bo imel nič,” meni Tobias.

Povezava:

Zahteva za vključitev AAG v postopek izdaje okoljevarstvenega soglasja za poseg Industrijski obrat Magna Nukleus

IZJAVA ZA JAVNOST – ODLOČITEV UPRAVNEGA ODBORA AAG GLEDE OKOLOLJEVARSTVENEGA SOGLASJA »MAGNA«

Alpe Adria Green se ne bo pritožila na okoljevarstveno soglasje v primeru Magna Nukleus

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRASTHrastov list in plod - želod

Objavljeno v Organizacije

Baterije dobile tekmeca: hranilnik energije na utekočinjen zrak


 

avtor

BORUT HOČEVAR- Finance

V mestu Bury pri Manchestru so odprli prvo napravo na svetu za hranjenje energije s skladiščenjem utekočinjenega zraka v večjem obsegu.

Baterije dobile tekmeca: hranilnik energije na utekočinjen zrak

Družba Highview Power je razvila napravo LAES oziroma Liquid Air Energy Storage, poroča več tujih medijev, med njimi tudi Financial Times. Tehnologija bo tekmovala z baterijami in s tudi črpalnimi elektrarnami, napovedujejo lastniki naprave.

Kako deluje? Povedano zelo poenostavljeno, ohladijo zrak na minus 196 stopinj Celzija, pri tem se utekočini, tekočino pa shranijo. Ko potrebujejo energijo, tekočino segrejejo in pridobijo plin, s katerim ženejo električne turbine. Kapaciteta naprave je pet megavatov / 15 megavatnih ur, kar zadošča za triurno oskrbo pet tisoč povprečnih gospodinjstev z elektriko.

Angleški hranilnik je edina velika naprava s takšno tehnologijo, ki je na voljo po sprejemljivi ceni. Njena življenjska doba je 40 let, razvili so jo skupaj z univerzo iz Birminghama, njen razvoj pa je podprt s 33 patenti. Naprava je pol cenejša od litij ionskih baterij, trdijo njeni snovalci. Potrebuje pa manj prostora, kot naprave na stisnjen zrak. Veliko več podatkov o tehnologiji prve informacije niso vključevale.

Naprava je brezogljična in primerna za podporo obnovljivim virom energije. Ko je dovolj sonca ali vetra, lahko s takšno energijo ohlajajo zrak, ko sonce zaide pa porabijo shranjeno energijo. Učinkovitost naprave lahko povečajo z uporabo odvečne toplote in hladu. Hranilniki pa so namenjeni tudi za balansiranje elektroenergetskega omrežja.

Avtorji se že pogovarjajo o prodaji takšnih naprav. Med prvimi se zanje zanima italijanska energetska družba Enel. Po ocenah bi lahko na leto globalno prodali za 15 milijard dolarjev hranilnikov energije na utekočinjen zrak.

Na trgu bodo predvidoma ponujali 50-megavatne naprave, na spletni strani podjetja pa zatrjujejo, da lahko naredijo hranilnik, ki bo zagotavljal elektriko 200 tisoč gospodinjstvom ves dan.

Screenshot-2-5b16ffc79e4bd-5b16ffc7a43ba.png

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRASTHrastov list in plod - želod

Objavljeno v Organizacije

Celjski odpadki dokazano v velenjski pregradi


Rozmari Petek – VEČER

Dvomov, kje so končali odpadki, izkopani pri sanaciji celjskega vrtca Hudinja, ni več. Podjetje Toming inženiring jih je vgradilo v nasip med šoštanjskim in velenjskim jezerom.

MESTNA OBČINA VELENJE Celjska zemlja je končala v pregradi med velenjskim in šoštanjskim jezerom.

Pred tednom dni smo v Večeru na podlagi našega vira prvi in prvič zapisali, da zna biti, da so odpadki, ki so nastali pri sanaciji vrtca Hudinja, v veliki meri končali v pregradi med velenjskim in šoštanjskim jezerom. Dokazov za to še nismo imeli. Dan kasneje so na občini vendarle razkrili, kako sta romala kupa odpadkov, ki sta bila začasno deponirana na stari cinkarni – nevarni del, ki ga je prevzelo podjetje Cep, je po podatkih občine končal na lokaciji Zalog 21 (gre za območje, kjer so lani poleti zagorele smeti), drug kup, ki je po Uredbi o odpadkih definiran kot nenevaren odpadek (a še vedno odpadek!), pa je prevzelo podjetje Voc in ga predalo podjetju Toming inženiring, to pa ga je deponiralo na “začasni lokaciji parcele Gaberke 153”. Zastopnik podjetja Tomaž Ročnik v sredo ni vedel, kje je zdaj ta zemljina, saj je na naslovu Gaberke 153 ni bilo najti. Preusmeril nas je na vodjo gradbišča Petra Štefaneca. Ta pa je dejal, da so zemljino predali “firmi, ki je registrirana, da lahko izvrši takšno predelavo odpadkov”. Na vprašanje, kateri firmi konkretno, pa je odvrnil, da tega pa ne more povedati.

Po skrivanjih zavajanja

To je sprožilo prve odzive v Šaleški dolini. Velenjski župan Bojan Kontič je takoj zahteval od pristojnih, naj povedo, kje je zemlja, k ukrepanju je pozval tudi okoljske inšpekcijske službe. Dan zatem so se odzvali tudi v Premogovniku Velenje in zatrdili, da podjetje Toming inženiring na območje zapolnjevanja ugreznin v pridobivalnem prostoru Premogovnika Velenje navaža dodatni zemeljski izkop z območja gradnje v Arnovskem gozdu, za katerega je pridobil tudi okoljevarstveno dovoljenje. In še, da so zaradi navedb v Večeru, da pripeljani zemeljski izkop ne izvira izključno z območja gradnje Logističnega centra Arja vas v Arnovskem gozdu, pri pooblaščeni instituciji že naročili kemijske analize določenih vzorcev pripeljanih zemeljskih izkopov na območje sanacije ugreznin v pridobivalnem prostoru. “V primeru, da pripeljani zemeljski izkopi odstopajo od predhodne ocene kakovosti zemljine in izdanega okoljevarstvenega dovoljenja, bomo seveda ustrezno ukrepali, saj smo tudi sami zainteresirani za to, da je zemljina, s katero zapolnjujemo nasip med jezeroma, ustrezna in predvsem da ni škodljiva za zdravje ljudi in okolja,” so zapisali.

image

ANDREJ PETELINŠEK Kup nenevarnih odpadkov, ki bi ga morali deponirati na posebnih odlagališčih, zna težave povzročati Šaleški dolini.

Dejansko so pa prav sami lahko najbolje vedeli, da Gaberke 153 niso naslov, kot smo mi zmotno mislili, temveč parcela, ki leži ravno na pregradi med jezeroma. Odpadki so torej dokazano končali tam, saj je ta lokacija navedena na evidenčnih listih. Nove analize so tako metanje peska v oči, saj te zavoljo velike količine na novo nasutega materiala ne bi pokazale/dokazale nič. Tudi Štefanec je s pojasnilom, da so zemljino predali firmi, ki je registrirana za takšno predelavo odpadkov, zavajal. In kako lahko to končno povsem mirno zatrdimo? Iz pojasnila Agencije RS za okolje: “Družbi Toming inženiring, Šaleška cesta 21, 3320 Velenje, je bilo izdano okoljevarstveno dovoljenje za namen sanacije pridobivalnega prostora in zapolnitve ugreznin na zemljišču v k.o. 958 Gaberke s parcelno številko 153 le za zemeljski izkop, ki je nastal na območju gradnje Logističnega centra Arja vas,” je pojasnil Andrej Vuga ter s tem nevede, a hkrati nedvoumno potrdil domneve, da je celjska zemlja končala v pregradi.

Kronologija iskanja celjske zemlje:
1. Konec maja izvemo, da je sredi maja izginil kup hudinjske zemlje.
2. V začetku junija na občini ne vedo, kje zemlja sedaj je; Voc podatek zamolči, Cep trdi, da je to poslovna skrivnost.
3. Z ministrstva za okolje in prostor na naša vprašanja, ali se smejo takšni podatki zamolčati, zatrdijo, da ne in da jih lahko občina razbere iz evidenčnih listov.
4. Občina sporoči lokaciji odpeljanih kupov odpadkov.
5. Zastopnik Toming inženiringa Tomaž Ročnik ne ve, kje naj bi njegovo podjetje zemljo deponiralo, njegov zaposleni pa doda, da tega ne sme povedati.
6. Na sum, da je zemlja v pregradi med jezeroma, odločno reagirata velenjska občina in Premogovnik Velenje.
7. Arso pojasni, da je lokacija, navedena v evidenčnih listih, praktično deponija.

Kaj sedaj s promoviranjem velenjske plaže?

Kaj sedaj? Inšpekcijske službe, kot gre razumeti pojasnilo ministrstva za okolje in prostor, s pregledom ne bodo hitele. Zapisali namreč so, da “bo inšpekcijski pregled opravljen v skladu s prioriteto dela inšpekcije za okolje in naravo”.

image

Medtem pa bo, trdijo okoljevarstveniki, ki dobro poznajo celjsko zemljo, ta Šaleški povzročala nemalo preglavic.

Boris

“Dr. Franc Lobnik je že leta 2009 izjavil, da je gradnja nasipov iz tega materiala neodgovorno, škandalozno in skrajno nedopustno ravnanje, saj se bodo nevarne kovine izluževale v vodo,” opozarja koordinator Civilnih iniciativ Celja Boris Šuštar in član AAG.

“Tak odpadek, ki ima sicer klasifikacijo nenevaren odpadek, se mora vseeno odložiti zgolj na temu namenjenih deponijah (deponije za nenevarne odpadke), ki imajo denimo nepropustno podlago in so vzdrževane po predpisih. Eno takšnih ima denimo celjski Simbio,” doda dr. Cvetka Ribarič Lasnik. Na velenjski občini pa ravno za sredo napovedujejo veliko tiskovno konferenco z naslovom Predstavitev projektov in investicij ob Velenjskem jezeru, na kateri bodo predstavili vse svoje velikopotezne načrte, ki jih imajo z jezerom in plažo …

Tudi Cep odpadke predal naprej

Na ministrstvu za okolje in prostor so nam pojasnili, da so medtem že opravili pregled na lokaciji skladišča odpadkov podjetja Cep v Zalogu pri Novem mestu. Zapisali so, da je iz evidenčnih listov razbrati, da je Cep onesnaženo zemljino, prevzeto od Mestne občine Celje, v količini 50.260 kilogramov predal odstranjevalcu Saubermacher Slovenija v njegovem centru za ravnanje z odpadki Kidričevo. Zakaj je torej občina, čeprav bi lahko zemljino začasno deponirala na istem mestu vsaj do avgusta, odpadke predala dvema podjetjema, ti dve pa sta jih preprodali naprej, namesto da bi jih predelali na mestu samem, je za dr. Cvetko Ribarič Lasnik še vedno velika uganka. “Stonex, ki je pred leti že predelal del celjske onesnažene zemlje, ravno sedaj predeluje odpadek, ki je nastal pri rekonstrukciji železniške proge na območju stare cinkarne. To bi bil zanje mačji kašelj,” doda sogovornica.

Rezman: Ljudje v Šaleški imajo pravico vedeti!

Rezman: Ljudje v Šaleški imajo pravico vedeti!Rezman: Ljudje v Šaleški imajo pravico vedeti!Rezman: Ljudje v Šaleški imajo pravico vedeti!

Otroci so se v Celju igrali na onesnaženi zemlji z težkimi kovinami!

Rezman: Ljudje v Šaleški imajo pravico vedeti!

V svojem pismu nekdanji okoljski aktivist opozarja tudi na prisotnost urana v Šaleški dolini. Gaberke 153, kamor so brez okoljskih dovoljenj odložili celjsko zemljo, so uradno v lasti države.

Na dejstvo, da je večji del zemlje, izkopane pri sanaciji celjskega vrtca na Hudinji (zemljino so morali zamenjati, ker je presegala dovoljene vrednosti težkih kovin) končal na parcelni številki Gaberke 153, ki leži ravno na pregradi med šoštanjskim in velenjskim jezerom, se je odzval tudi velenjski pisatelj Peter Rezman. Takole opozarja v svojem, kot ga je sam poimenoval, dodatnem gradivu za jutri napovedano tiskovno konferenco Mestne občine Velenje. “Mestna občina Velenje je za sredo, 20. junija, ob 10. uri napovedala tiskovno konferenco o investicijah, ki jih izvaja ali jih namerava izvajati na območju pridobivanja premoga na stroške davkoplačevalcev. Odločil sem se za pripravo ‘dodatnega gradiva’ za to konferenco, saj vrsta ‘logičnih neumnosti’, ki jih pristojni in odgovorni imenujejo ‘investicije’, dolgo kličejo po reakciji kmečke pameti in drugačnih pogledov, kot jih s ‘piarom’ prikazuje (tudi moja!!!) Mestna občina Velenje,”pismo začenja Rezman.

Pepel vsebuje uran

“Ljudje, ki se gibljejo, uporabljajo in nameravajo investirati v območje pridobivanja premoga, imajo pravico vedeti, Mestna občina Velenje pa bi jih morala seznaniti s potencialnimi nevarnostmi, za katere navadne občanke in občani, rekreativci, plavalci, čolnarji, jadralci, … ne morejo vedeti, kaj šele, da bi to vedeli investitorji iz drugih držav. Glavni problem je (že desetletja in še vedno) elektro-filtrski pepel iz Termoelektrarne Šoštanj, o katerem povprečna rekreacijska obiskovalka ali obiskovalec območja pridobivanja premoga ne ve nič. Nujno bi pa morali vedeti, da je ta pepel bolj radioaktiven kot naravno ozadje, ker vsebuje element uran,” opozarja pisatelj in ob tem navaja dr. Petra Stegnarja, ki je že leta 1985 podpisal Poročilo o nekaterih preliminarnih fizikalno-kemijskih in radioloških meritvah vode in sedimentov iz Velenjskega jezera. “V njem je navedel oceno, da se je že do takrat v sediment jezera s pepelom odložilo okoli 600 ton urana. Gre za izračun na podlagi upoštevanja podatka, da je v 1 toni pepela 20 gramov urana. To zaradi slabega izluževanja pepela v vodi naj ne bi bil problem. Vprašanje pa je, kaj bo z izluževanjem pepela z nižanjem vrednosti ph vode proti dnu akumulacije. Pepel se je po letu 1985 zaradi oživitve vode v akumulaciji pričel odlagati na deponijo, ki ji danes rečemo nasip med Velenjskim in Šoštanjskim jezerom. Iz tega lahko ocenimo, da je na deponiji odloženo (oz. z uradno terminologijo, vgrajeno v nasip) tudi naslednjih, več kot 500 ton urana.

Raziskave po letu 1985 so pokazale, da ta uran povzroča povečano izhajanje radioaktivnega plina radona in večje gama sevanje, kot velja za naravnem ozadju. Tudi za ta problem je stroka predvidela rešitev in sicer prekritje pepela s zemljo. Zmotno bi pa bilo misliti, da se zdaj pepel prekriva z zemljo iz občine Žalec (Arnovski gozd). Prvič – gre samo za ozek pas deponije pepela, kjer gradijo nekakšen obrambni nasip zaradi preprečitve prelitja Velenjskega jezera v Družmirsko jezero in drugič – še bolj bizarno: očitno so v ta nasip že vgradili t.i. hudinjsko zemljo, obremenjeno s težkimi kovinami, kot posledica delovanja celjske cinkarne.

Celjsko zemljo pripeljali brez dovoljenj

Tako je v tem obdobju, junija 2018, stanje na deponiji daleč od tega, da bi bil pepel prekrit s polmetrskim nasutjem zemlje. Z obale akumulacije se to seveda ne vidi, nam pa Google takoj omogoča pogled iz ptičje perspektive. Lepo je razvidno, da je nepokriti del deponije na zahodni obali velik vsaj za pet površin prostora v primerjavi s tistim, kjer je urejeno rekreacijsko – kopališko območje na južni obali, kakšnih 800 metrov stran.”

Ob tem je na dan prišel še podatek, da je lastnik zemljišča Gaberke 153 pravzaprav država, z njim pa upravlja Sklad RS kmetijskih zemljišč. Znano in s strani Agencije RS za okolje potrjeno dejstvo pa je tudi, da podjetje Toming inženiring za vgradnjo zemlje, pripeljane iz Celja, ni imelo prav nobenih potrebnih dovoljenj.

Brezskrbni

Ob prijetnem vetru, ki je prinašal značilen vonj po lignitu, smo včeraj na obrežju Velenjskega jezera novinarji poslušali, kako je z velenjsko kopalno sezono še vse v redu. Tuji investitorji, ki bodo gradili hotel na jezeru, kljub preplahu s celjsko zemljo v pregradi tik ob jezeru ne odhajajo. Enako velja za občinske oziroma evropske naložbe v gradnjo 7,5 milijona evrov vrednega prireditvenega prostora in odra, ki bosta na breg jezera pritegnila še več obiskovalcev. Delati začnejo jeseni. Saj z zemljo ni nič narobe, je bilo slišati. Celjani so jo menda le zavoljo ljubega miru odstranili z dvorišča vrtca. Narobe je le to, da so jo v pregrado pripeljali na črno.

Res pa je, da četudi bi kdo 1500 kubičnih metrov hudinjske zemlje želel spet odpeljati kam drugam, je ne bi več mogel. Kako vendar bo pod 200 tisoč kubičnimi metri navozov iz nespornega Arnovskega gozda našel celjski odpadek? In če smo že pri tem, kako in zakaj neki bo Premogovnik Velenje, ki bi edini moral bedeti nad tem, kaj jim v pregrado dovažajo, sedaj z analizami poskušal dokazati, ali ta zemlja tam je ali je ni? No, sploh sedaj, ko je sam Tomaž Ročnik nesporno priznal, da celjska zemlja tam je.

A spet, kdo lahko z gotovostjo trdi, da navožena zemlja dolini in njihovim prebivalcem, kopalcem nikoli in nikdar ne bo škodila? Se res lahko vsi zanašajo na stavke v stilu celjskega župana Bojana Šrota, “saj včasih smo vsi gor rasli v hišah, ki so bile zgrajene iz leša (odpadni cinkarniški material, op. p.)”? Ali pa na stavke velenjskega župana Bojana Kontiča v skorajda enakem stilu: “Nekateri smo s tem pepelom gor rasli. Naj povem, da smo se otroci že takrat, ko so vanj spuščali pepel, veselo kopali v tem jezeru in tudi hodili po pepelu, ker nismo vedeli, da je radioaktiven.”

Včasih je veljalo in se toleriralo marsikaj. Kurjenje čarovnic, denimo, ljudožerstvo, pravo po sistemu zob za zob … Je res vedno pametno ob okoljskih problematikah debato začeti z “nekoč …”? Ker včasih ljudje res niso vedeli, da so cinkarniški ogorki strupeni. Niso vedeli, da je vsa zemlja z območja stare cinkarne, ki je še in ki je bila po skorajda celem Celju razvožena, preobremenjena s težkimi kovinami in kot taka škodljiva. A zadnjih nekaj let se na nevednost ne more nihče več izgovarjati. Tudi okoljski inšpektorat in policija ne, ki v primeru iskanja povzročiteljev onesnaženja Bukovžlaka kljub kopici dokazov nista našla nikogar. Sanacijo, ki jo je naložila Evropska komisija, bomo tako plačali kar davkoplačevalci.

Po drugi strani pa je slišati, da je tako ali tako bolje ne vedeti, kaj vse nam lahko škodi. Kot novinarji stremimo k temu, da ljudem z vsemi možnimi in verodostojnimi podatki damo možnost izbire. Tako kot ima strasten kadilec možnost spregledati (ali ne) vsa dramatična sporočila na cigaretnih škatlah. Tako kot jo voznik, ki kljub omejitvi hitrosti stopi na plin. Na koncu se vsak odloči sam. Pa naj gre za celjske kovine ali uran.

Na nevednost se ne more nihče več izgovarjati

 

VIDEO RTV SLOVENIJA:

https://4d.rtvslo.si/arhiv/slovenska-kronika/174546991

STA 23.06.2018

Nadzor potrdil nepravilno odlaganje onesnažene celjske zemlje

HudinjaFoto: STA

Inšpekcijski nadzor je potrdil, da so zemljo z otroškega igrišča vrtca na celjski Hudiniji, ki jo je celjska občina lani zaradi onesnaženosti odstranila, na črno vgradil v pregrado med Velenjem in Šoštanjem. Navedbe je za časnik potrdil okoljska inšpektorica, sledile pa bodo kazni za vpletene.

Odstranitev zemlje z vrtčevskega igrišča so zahtevali starši, Mestna občina Celje pa jo je čez zimo shranila na območju stare Cinkarne. Zemlja je konec maja izginila, večji del zemlje pa je brez ustreznih dovoljenj končal v nasipu med Velenjskim jezerom in Šaleškim jezerom, je Delu potrdila okoljska inšpektorica.

Zemlja je onesnažena s svincem in kovinami

Po poročanju časnika direktor velenjskega podjetja Toming inženiring Tomaž Ročnik prejšnji teden ni želel potrditi, da so celjsko zemljo prevzeli, podjetji VOC Celje in CEP Celje pa ne razkriti, kam sta po naročilu celjske občine odpeljali 1355,6 kubičnega metra nenevarne odpadne zemlje in 50,7 kubičnega metra s težkimi kovinami onesnažene nevarne odpadne zemlje.

Vodja celjske območne enote Inšpektorata RS za okolje in prostor Aleksander Bukanovsky je za časnik strnil ugotovitve inšpektorice in dejal, da je bila zemlja iz Celja med 10. in 20. majem predelana in postopno vgrajena na nasip, inšpekcija pa bo zaradi kršitev zakona o varstvu okolja in uredbe o tleh ukrepala proti kršiteljem.

Del zemlje, ki je onesnažen predvsem s svincem in tudi drugimi težkimi kovinami, je medtem CEP Celje 24. maja odpeljal na svoje parcele v Zalogu v Straži pri Novem mestu pri podjetju Ekosistemi, ki so lani pogoreli. A ker tam CEP nima dovoljenja za skladiščenje nevarnih odpadkov, je 7. junija odpadke prepeljal v začasno skladišče nevarnih odpadkov podjetja Saubermacher v Kidričevem, še poroča časnik.

 

POVEZAVE:

OBSTRUKCIJA SDS, SD in DeSUS ODPIHNILA ZAKON O SANACIJI CELJSKE KOTLINE

V Celje po zdravje?

Območje Cinkarne Celje je močno onesnaženo z arzenom, kadmijem, kobaltom in svincem

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRASTHrastov list in plod - želod

Objavljeno v Organizacije

PREJELI SMO: Vpliv nizkofrekvenčnega hrupa na zdravje in počutje ljudi


V petek, 25. maja, se je v Hiši Evropske unije odvil javni posvet na temo vpliva nizkofrekvenčnega hrupa na zdravje in počutje ljudi. Šest civilnih iniciativ se je povezalo v združenje Zeleni krog. Z namenom ozaveščanja strokovne in širše javnosti je povabilo na predavanje portugalsko strokovnjakinjo, dr. Mariano Alves Pereiro.

maria

Dr Maria Alves-Pereira: pojasnjuje, zakaj je nizkofrekvenčni hrup, ki ga povzroča turbina, tako nadležen znotraj domov.

Gospod Diego Loredan, koordinator združenja Zeleni krog je povedal, da se na prvi pogled zdi, da so ena od rešitev za naše rastoče podnebne in energetske krize prav vetrne elektrarne. Vendar vetrna energija ni tako popolna, kakor bi pričakovali. Kot vemo ima delovanje VE za posledico vrtinčenje velikih zračnih mas, kar dokazano ustvarja nizkofrekvenčni (NF) in infrazvok (IZV). Zaradi tega bi morali posvetiti veliko pozornosti načrtovanju VE in njihovemu umeščanju v prostor, kar pa se pri nas žal še ne dogaja. Tako smo v Sloveniji priča načrtovanju in postavitvi večjega števila VE, ne da bi odgovorni predhodno poskrbeli za primerne študije in seznanili prebivalce z morebitnimi nevarnostmi in negativnimi vplivi, katerim so oz. bodo zaradi njih izpostavljeni. Slovenija gradi svoj razvoj in svojo uspešnost na osnovi posebnosti svoje narave – svoje biološke pestrosti, naravnih parkov, zaščitenih z nacionalnim in mednarodnim pravom. Prihodnost Slovenije na podeželju je v trajnostnem in kulturnem turizmu in vzdržnem kmetijstvu, vse z namenom najbolje zaščititi svoj naravni potencial. Za Slovenijo obstajajo drugi, mnogo bolj primerni viri energije in predvsem učinkovita raba energije ter zmanjšanje njene porabe, s čimer lahko zadostimo % evropske direktive. V Sloveniji moramo biti dovolj odločni, pogumni in potrpežljivi, da uvedemo načine pridobivanja elektrike, ki jih lahko po meri uporabimo v urbanem okolju, in s tem direktno, predvsem pa brez škode za ljudi in naravo pripomoremo k zmanjšanju CO2.

V nadaljevanju je, dr. Igor Šoltes izpostavil, da je v Sloveniji pomembno, da problem izbire obnovljivih virov energije osvetlimo iz različnih zornih kotov, in sicer na način, da se soočimo z vsemi argumenti, tudi negativnimi, ter da se začne konsultivna diskusija, ki bo osvetlila problem nizkofrekvenčnega hrupa na zdravje in počutje ljudi pri umeščanju vetrnih elektrarn v prostor. Izrazil je podporo, da Slovenija sprejme zakonodajo na podlagi raziskav nizkofrekvenčnega hrupa doma in v tujini. Pozval je, da ta dan izkoristimo za to, da izmenjamo konkretne izkušnje in podatke ter da na tej osnovi posredujemo predloge vladi oz. ministrstvom, da ti pripravijo mnenja in predloge, ki jih bodo nato umestili v širši pravni okvir.

S predavanjem je nadaljevala osrednja gostja, portugalska dr. znanosti, Mariana Alves Pereira, ki vpliv infrazvoka ter nizkofrekvenčnega hrupa proučuje že več kot trideset let. Pred tridesetimi leti je bila del pobude raziskovanja vpliva nizkofrekvenčnega hrupa na zdravje letaliških delavcev dr. Castela Branca na Portugalskem in vse od takrat tej problematiki posveča svoja znanstvena dognanja. O njih predava po vsem svetu. Dr. Pereira je poudarila, da gre pri nizkofrekvenčnem hrupu za hrup, ki vpliva na celo človeško telo in ne zgolj na slušni organ, kar je sicer dobro prepoznano pri hrupu višjih frekvenc, da prehaja vse stene in ovire ter se spreminja s časom. Čeprav ga naše uho ne zazna, se nanj odziva celo telo, kar pomeni, da lahko povzroči simptome več organskih sistemov hkrati. Številni ljudje zmotno menijo, da če nečesa ne slišiš, te to ne more poškodovati. Izpostavila je, da nizkofrekvenčni hrup merimo povsod – ne samo pri vetrnih elektrarnah, ampak tudi na npr. letališčih, industrijskih kompleksih. Poudarila je problematiko meritev hrupa zgolj z dBa metodo, ki meri zgolj slišni del zvoka oz. omejen spekter zvoka/valovanja in povedala, da bi bilo potrebno meriti izpostavljenost hrupu z dB linearno metodo, ki pri raziskavah pokaže večjo natančnost in zanesljivost in ki seveda zazna tudi nizkofrekvenčni hrup. Zakonodaje po vsem svetu imajo uzakonjene zgolj meritve na podlagi dBa metode, ki pa meri zgolj slišni zvok. Prav tako je poudarila, da je potrebno meritve hrupa opravljati v hišah in ne zunaj, kot to narekuje zakonodaja. V hišah zato, ker tam živimo ljudje, tam se zadržujemo, jemo, spimo, se družimo – in ker ta zvok znotraj hiš še resonira, kar dodatno vpliva na človekovo telo. V nadaljevanju je slušateljem na šokantnih primerih raziskav, opazovanj, obdukcij pokazala, kaj nizkofrekvenčen hrup povzroči pri ljudeh in živalih. Predavateljica je pokazala tudi izsledke študij na podganah, ki so jih v laboratorijskem okolju izpostavili nizkofrekvenčemu hrupu. Preiskave tkivnih struktur teh živali so namreč pokazale podobne rezultate kot patohistološke preiskave tkiv pridobljenih na obdukcijah ljudi, ki so bili dolga leta med delom izpostavljeni hrupu nizkih frekvenc. Oboje kaže, da se tkiva na nizkofrekvenčni hrup odzovejo s hiperplazijo (povečanim tvorjenjem) elementov vezivnega tkiva oz. izginjanja in zlepljanja struktur v migetalčnih epitelijih. To privede do pomembnih zadebelitev sten krvnih žil v srcu, pljučne fibroze, sprememb v epiteliju sapnika, senzoričnem delu slušnega aparata.

Izpostavila je še nekaj primerov: kmetija za vzrejo kuncev Munk na Danskem, kjer se fetusi kuncev niso razvili, o konjih, ki so se skotili z boksarskimi nogami, o deformiranih kopitih pri govedu. Pri ljudeh so prvi simptomi, da se ti zbujajo utrujeni – imajo občutek, kot da ne bi spali in to se dogaja vsak dan. Lahko se pojavijo bolečine v mišicah in težave z dihanjem (pljučna fibroza), pojavljajo se kardiovaskularne težave, težave s prebavili. To so simptomi t.i. vibroakustične bolezni. Ljudje, ki živijo poleg vetrnih elektrarn iz obupa postavljajo zaščitne stene (a te ne pomagajo, saj bi morala biti stena debela 343 metrov, da bi se zaščitili pred zvokom 1Hz), prestavljajo svoje spalnice, ker ne morejo spati – primer nemškega para, ki si je postavil čudovito hišo v naravi s pogledom na jezero, ki je po postavitvi vetrnih elektrarn postala neuporabna. Za to da zakonca lažje zaspita sta si naredila v kleti »bunker«. Prav tako je izpostavila stransko dejstvo, da nepremičnine na območju, kjer stojijo vetrne elektrarne, izgubijo na vrednosti takoj, ko poleg njih stoji prva vetrna elektrarna. Omenila je tudi, da v tujini banke kupujejo zapuščene hiše, zato da bi prikrile devalvacijo. Dr. Pereira je dejala, da ni proti vetrnim turbinam, vendarle pa je nujno potrebno vedeti za in posledično tudi upoštevati znanstvena raziskovanja in dognanja o škodljivosti nizkofrekvenčnega hrupa za zdravje ljudi. Poudarila je, da so zanjo vetrne elektrarne otročja rešitev in hkrati brutalna sila. Kot fizičarka je seznanjena z mnogimi znanstvenimi – tehnološkimi pridobitvami, preko katerih bi človeštvo lahko oskrbovalo sebe z električno energijo, ampak da te niso dobičkonosne! Dr. Pereira je zaključila, da četudi želimo napredovati kot rasa, še ne pomeni, da iz tega naslova lahko prizadanemo in poškodujemo ljudi in naravo.

Vse trditve dr. Pereira in njeni zaključki o vplivih nizkofrekvenčnega hrupa in infrazvoka temeljijo na konkretnih meritvah, poskusih, zdravniških pregledih, obdukcijah – torej na konkretnih znanstvenih dokazih.

Posvet se je zaključil z mnogimi mnenji in vprašanji dr. Pereiri. Delili so jih tudi ljudje, ki ob vetrnici v Sloveniji živijo in dejali, da se soočajo z nespečnostjo, saj je, kadar vetrna turbina v Dolenji vasi obratuje, tako kot da bi spali na letališču. Prav tako je bilo izpostavljeno, da je Slovenija predzadnja država v Evropi po potencialu prevetrenosti.

Zeleni krog je za zaključek izrazil željo, da se glede smiselnosti vetrnih elektrarn v Sloveniji temeljito kritično premisli in preudarno odloči. Po vsem slišanem nikakor ne moremo več govoriti o oddaljenosti, ampak predvsem o tveganju za ohranitev zdravja ljudi in državljanov ter drugih živih bitij!

Po mnenju združenja Zeleni krog Slovenija ni primerna za vetrne elektrarne, saj je tveganje za ogroženost zdravja in življenja ljudi in drugih živih bitij prevelika.

Zeleni krog

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRASTHrastov list in plod - želod

 

Objavljeno v Organizacije

Pečečnik dobil novega nasprotnika – OKS naj izstopi iz družbe BŠP


Vanja Brkić – Dnevnik

Pečečnik dobil novega nasprotnika

Poleg stanovalcev Fondovih blokov bo kot stranski udeleženec v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za prenovo Plečnikovega stadiona po novem lahko sodelovala tudi nevladna organizacija Alpe Adria Green.

V postopku odločanja o izdaji okoljevarstvenega soglasja za projekt na območju Plečnikovega stadiona bo lahko kot stranski...

V postopku odločanja o izdaji okoljevarstvenega soglasja za projekt na območju Plečnikovega stadiona bo lahko kot stranski udeleženec v postopku sodeloval tudi Mednarodni okoljski center Alpe Adria Green. (Foto: Jaka Gasar)

V ponovljenem postopku odločanja o izdaji okoljevarstvenega soglasja za projekt poslovneža Jožeta Pečečnika na območju Plečnikovega stadiona bo lahko kot stranski udeleženec v postopku sodelovala tudi nevladna organizacija Mednarodni okoljski center Alpe Adria Green, je v začetku tega meseca odločila agencija za okolje. To pomeni, da bo Pečečnikov projekt v postopku odločanja poleg stanovalcev Fondovih blokov in državnega odvetništva imel še enega nasprotnika, ki bo lahko aktivno sodeloval in tudi vlagal pritožbe na odločitve agencije za okolje, ki jih v preteklih letih ni manjkalo.

Opozarjajo na hrup, promet in varstvo kulturne dediščine

Alpe Adria Green je na svoji spletni strani zavzela jasno stališče o Pečečnikovem projektu in izdaji okoljevarstvenega soglasja nasprotovala iz več razlogov. »Ugotavljamo, da bi nameravana gradnja uničila spomenik, vključno z vplivnim območjem,« so prepričani na okoljski organizaciji, ki tako kot stanovalci Fondovih blokov in državno odvetništvo meni, da projekt ni skladen z odlokom o razglasitvi Plečnikovih del v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena. Ob tem so v Alpe Adria Green opozorili še, da projekt s seboj nosi prekomeren hrup in povečanje prometa, ki da bosta negativno vplivala na zdravje tam živečih občanov.

Za komentar te odločitve agencije za okolje, ki o izdaji okoljevarstvenega soglasja za projekt Bežigrajski športni park odloča že petič, smo vprašali Pečečnika, vendar njegovih odgovorov nismo dobili. Velja spomniti, projektna družba Bežigrajski športni park si okoljevarstveno soglasje prizadeva dobiti že od decembra 2010. V teh letih je agencija za okolje sicer že štirikrat odločila (dvakrat je soglasje izdala, dvakrat pa je izdajo soglasja zavrnila), a nobena od odločitev zaradi pritožb bodisi nasprotnikov projekta bodisi investitorja ni bila pravnomočna.

Proti plinskemu terminalu, oprezni do Magne

Alpe Adria Green je svojo zahtevo po sodelovanju pri postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja utemeljila s pojasnilom, da je mednarodno društvo za varstvo okolja in narave. Poudarili so tudi, da so nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju varstva okolja in da bodo zastopali interese svojih članov. Alpe Adria Green se »vključuje v postopke pridobivanja okoljevarstvenih dovoljenj in soglasij, če je zato zaprošena bodisi od svojih članov ali društev in civilnih iniciativ, ki delujejo znotraj asociacije Alpe Adria Green«, pojasnjuje organizacija na svoji spletni strani.

Alpe Adria Green je bila v preteklosti pomembno vpeta predvsem pri dveh velikih projektih. Kar 14 let se je borila proti gradnji plinskega terminala v Žavljah pri Trstu. Velja spomniti, družba Gas Natural, ki je vodila ta projekt, je ravno maja letos sporočila, da odstopa od vseh postopkov, ki so bili povezani s tem projektom, kar pomeni, da vsaj za zdaj v Žavljah ne bo plinskega terminala. Na domačih tleh je organizacija Alpe Adria Green kot stranski udeleženec sodelovala tudi pri postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za gradnjo lakirnice Magne Steyr v občini Hoče – Slivnica.

 

OKS naj izstopi iz družbe BŠP

Janez Petkovšek – DELO

Alpe Adria Green v boju za ohranitev originalnega Plečnikovega stadiona podprla fondovce

OKS naj izstopi iz družbe BŠP

Plečnikov stadion. FOTO: Jožže Suhadolnik

Ljubljana – Pridobivanje okoljevarstvenega soglasja za prenovo Plečnikovega stadiona, ki se vleče že od leta 2010, dobiva novo razsežnost. V postopek se je namreč vključila okoljska organizacija Alpe Adria Green (AAG).
Stanovalci Fondovih blokov, ki se že leta borijo proti projektu Bežigrajskega športnega parka, češ da bi uničil večino Plečnikovega spomenika, njim pa odvzel zelenico z vrtički in poslabšal bivanjske razmere (hrup, promet, izpuhi), so tako dobili močnega zaveznika v boju proti občini, Olimpijskemu komiteju Slovenije in Jocu Pečečniku. AAG namreč nastopa z enakimi argumenti kot »fondovci«.
Zadnji so nam poslali tudi zanimiv komentar izjave Janeza Kocijančiča, nekdanjega predsednika OKS, da je komite izstopil iz lastništva Plečnikovega stadiona, ki smo jo objavili v Delu.

Karmen Stariha, ena od članic civilne iniciative Fondovih blokov, je dejala, da jih je izjava presenetila, a so hitro ugotovili, da je OKS še vedno solastnik podjetja Bežigrajski športni park (BŠP) v istem deležu kot ob ustanovitvi. Se jim pa zdi prav, da bi OKS iz lastništva izstopil.
Za fondovce je sporno, da OKS sodeluje v projektu, ki je v nasprotju z okoljskimi zavezami v več aktih OKS. Projekt BŠP, ki bi pomenil nedopustno dolgoročno obremenjevanje okolja, ogrožanje zdravja bližnjih prebivalcev (in obiskovalcev) in dramatično poslabšanje kakovosti njihovega bivanja, je, pravi Starihova, v nasprotju s temeljnim aktom OKS (poslanstvom, vizijo, vrednotami), neposredno pa krši tudi okoljevarstveni in naravovarstveni kodeks OKS – Združenja športnih zvez.

OKS očitajo dvoličnost

Zanje je dvolično, da se OKS v svojih dokumentih izreka za varovanje okolja, trajnostni razvoj, omejevanje vseh vrst škodljivih vplivov na okolje in naravo, izogibanje nepotrebnim posegom v prostor, ustrezno prostorsko načrtovanje ter to zahteva tudi od včlanjenih organizacij na vseh ravneh, kot partner pa sodeluje v projektu, s katerim zavestno krši lastna okoljska načela.
Drugi vzrok za takojšen izstop OKS iz projekta BŠP je njegova komercialna narava, ki je neskladna z enim temeljnih načel delovanja OKS, to je načelom nepridobitnosti. Sodelovanje v njem je problematično tudi zato, ker je podjetje BŠP registrirano celo za trgovino na drobno z alkoholnimi pijačami in tobačnimi izdelki. To je za OKS sporno vsaj z moralnega vidika, meni Starihova.
Za ugled OKS pa je najbolj problematično sodelovanje v projektu, ki bi pomenil dokončno uničenje Plečnikove dediščine, ki je spomenik državnega pomena. Ta na stadionu predvideva obsežna rušenja izvirnega Plečnikovega spomenika ter gradnjo masivnih novogradenj, v katerih bi po oceni dr. Prelovška ostalo le še pet odstotkov izvirnega Plečnika. Po mnenju domačih in tujih strokovnjakov bi to pomenilo dokončno uničenje avtentičnosti in integritete kulturnega spomenika, s tem pa tudi možnosti, da bi stadion kadar koli uvrstili na seznam svetovne dediščine Unesca.
Karmen Stariha odziv končuje z namigom, da bi OKS lahko imel pomembno vlogo pri reševanju stadiona, saj ima kot solastnik po družbeni pogodbi možnost, da ustavi projekt BŠP in reši Plečnika brez odškodnin. To lahko naredi tako, da ne podaljša družbene pogodbe BŠP ali svoj delež v družbi prenese na državo. S tem bi omogočil Slovencem ohraniti edinstven kulturni spomenik v izvirni obliki ter ga uvrstiti na nominacijski seznam Unesca. Hkrati bi se otresel neprimernega sodelovanja v komercialnem ter spomeniško in okoljsko spornem projektu oziroma se dokončno rešil vseh drugih skrbi, povezanih z BŠP.

Komentar OKS

OKS–ZŠZ izjavo svojega nekdanjega predsednika razume tako, »da je OKS iz lastništva bežigrajskega stadiona izstopil tako, da je lastništvo prenesel v družbo BŠP, kjer še ima solastniški delež«. Izjav in pobud fondovcev pa niso hoteli komentirati. Dejali so le, da je treba projekt izpeljati v korist slovenskega športa, za kar se kot krovna športna organizacija tudi ves čas zavzemajo.

Objavljeno v Organizacije

PLINSKA POŠAST JE IZPLAHNELA V NIČ – CAPITOLO FINALE


A.KOMAT

Anton Komat: MOŽNO JE IZBOJEVATI NA PRVI POGLED VNAPREJ IZGUBLJENO BITKO PROTI CENTROM MOČI.

Po štirinajstih letih neprestane borbe, hudih preizkušenj in velikih naporov je ljudstvo z obeh straneh meje doseglo, da se je družba Gas Natural odpovedala gradnji plinskega terminala v Tržaškem zalivu.

protest AAG

To je velika zmaga organizirane civilne družbe, ki se je na slovenski strani strnila okrog mednarodnega društva za varstvo okolja in narave AAG (AlpeAdriaGreen) pod vodstvom neutrudnega Vojka Bernarda. Ta uspeh je neprecenljiv, ker je izjemen primer samoorganizacije ljudstva proti politično-korporativni navezi, ki jo vodi zgolj motiv profita, ne glede na posledice. Hkrati pa je dokaz, da je možno izbojevati na prvi pogled vnaprej izgubljeno bitko proti centrom moči. V resnici je bila to izčrpavajoča pozicijska vojna, saj je trajala dolgih štirinajst let.

Ko je konec maja 2018 multinacionalka Gas Natural z uradnim pismom, ki ga je podpisal sam predsednik upravnega sveta, sporočila, da se odpoveduje gradnji plinskega terminala pri Žavljah, je bila Slovenija sredi predvolilne histerije. Tržaška občinska odbornica za urbanizem Luisa Polli je izjavila: »Za Trst je to velik dan.« Pri nas se ni oglasil nobeden od politikov niti noben kandidat za poslanski sedež, so se raje šopirili na svojem karnevalu ničevosti, ljudstvu pa namenjali obljube na ravni všečnega horoskopa. Mediji so objavili zgolj kratke notice, da plinskega terminala v Tržaškem zalivu pač ne bo. Vendar se državljanom Slovenije niti ne sanja, kako pomembna je ta novica. Morda bo k spoznanju pripomogel opis, kako bi bil videti Tržaški zaliv, če bi ta plinska pošast tam živela.

Tankerji z vojaškim spremstvom

Ko sva z dr. Gorazdom Pretnarjem maja leta 2006 predavala na obeh straneh meje proti španski verziji terminalov off shore, je v javnosti zavrelo. V Trstu so bile že 1. 6. 2006 množične demonstracije, pri nas pa zbranih več kot 50.000 protestnih podpisov. Vzrok je bila mednarodna študija geologov in biologov, ki sva jo k sreči našla v arhivih in predstavila javnosti. Idrijca in naprej Soča tovorita velike količine živega srebra (Hg), letno okrog 1780 kg, ki se večinoma varno deponira v morskem sedimentu. Vsakršno kopanje po morskem dnu bi v vodo sproščalo zadostne količine strupa, da bi bila morska hrana iz zaliva neužitna. Dvigovanje sedimenta pa bi sprožilo tako polaganje cevi kot plovba tankerjev, ki imajo ugrez 12 m v morju, globokem le okrog 20 m. Zaradi izparevanja Hg (sublimacija) bi bilo tvegano celo plavanje. Zaradi Hg bi bilo ogroženo zdravje več kot enega milijona ljudi, ki gravitirajo v Tržaški zaliv. Da ne omenjam velikih količin varekine, ki bi jo uporabljali za »razkuževanje« podmorskega plinovoda. To je zadostovalo, da je bila umaknjena varianta of shore in ponujen terminal na kopnem v Žavljah. Ta pa je predstavljal večje varnostno tveganje. Septembra 2013 sem na straneh te revije objavil opis varnostnih ukrepov (Sandia Report), ki jih predpisuje vodilna organizacija za to področje Sandia National Laboratories. Tankerji za prevoz utekočinjenega plina so kolosi dolžine treh nogometnih igrišč in v ozkem zalivu z gosto poseljenimi obalami predstavljajo visoko tveganje eksplozij, ki lahko nastanejo ob nesrečah ali terorističnem napadu. Temu primerni so tudi izjemni varnostni ukrepi, ki prinašajo popolno militarizacijo akvatorija in obale Tržaškega zaliva. Tanker morajo ščititi vojaška patruljna ladja dolžine od 30 do 40 m z vso bojno opremo, dva spremljevalna bojna čolna s hitrostrelnim topom in strojnicami na palubi, širše pa policijski čolni in helikopterji. Sem spada še gasilsko plovilo in 6 vlačilcev. Globinsko je zavarovana obalna linija, s poostrenimi policijskimi patruljami in zaporami posameznih cest ter z ostrostrelci na strehah stavb. Nujni so tudi potapljači za pregled pristaniških nasipov, pomolov in priveza. Vsako vplutje tankerja povzroči prepoved prometa vseh plovil do razdalje ene milje od tankerja. Prepovedani so tudi vsi preleti športnih letal. Za izvajanje teh ukrepov so potrebna velika finančna sredstva, ki gredo iz proračuna lokalne skupnosti. Za vsako vplutje tankerja znašajo okrog 80.000 evrov. Kaj bi taka militarizacija pomenila za turizem, cene nepremičnin in kakovost bivanja prebivalcev, si lahko mislimo. Militarizacija bi bila enaka razglasitvi vojaškega območja. Tu ne bom navajal obširnih podatkov, ki obravnavajo posledice požarov ali eksplozij na tankerju. Zaradi multifaznega oziroma kaskadnega učinka bi bili ljudje na prostem opečeni v razdalji do 3300 m. Varnostni strokovnjaki Sandie svarijo: »Postavitev terminala v urbanizirano okolje je norost!« Zato so Američani vse svoje plinske terminale premaknili stran od obal, daleč na odprti ocean.

Politiki pobegnili

Poglejmo, kako so se tej norosti zoperstavili slovenski politiki. Ko smo na začetku leta 2006 zvedeli za gradnjo terminalov v Tržaškem zalivu, so Koprčani sklicali kakovostno in odmevno problemsko konferenco. Tam smo spoznali, da imamo nevladne organizacije in civilna gibanja več informacij in znanja kot slovenski državni organi in priležni ekspertokrati. Konferenca je zahtevala od vlade RS, da zaščiti interese državljanov ter vključi Slovenijo v presojo čezmejnega vpliva. Toda oblast je lagala, da smo verjetno vse zamudili (MOP), hkrati pa se sprenevedala, da se še nič ne dogaja (MZZ). Ta čudna dihotomija je prihajala iz dveh ministrstev iste vlade! Izdajalsko vedenje oblasti nas je prisililo, da smo internacionalizirali problem in se povezali z okoljevarstvenimi organizacijami v Italiji. Obenem smo s pomočjo tednika Mladine začeli zbirati protestne podpise in številke so se hitro zavrtele v desettisoče. Ko sva z dr. Gorazdom Pretnarjem predavala v Italiji, sva ugotovila, da je italijanska javnost neobveščena, toda temperamentni Italijani so hitro priredili množične demonstracije. Pridružile so se ugledne mednarodne organizacije, kot sta WWF in Friends of the Earth. Nagovorili smo državni svet, da je 10. 07. 2007 organiziral posvet »Plinski terminali – da ali ne?« Oblast je poslala svoje govorce, da utišajo javnost. Predsednik uprave Luke Koper R. Časar je izjavil, da bi bili plinski terminali dober posel, obenem pa nas podučil: »Romantični aktivizem okoljevarstvenikov lahko zgolj opozarja na probleme. Reševati pa jih je možno le s celovitim in visoko strokovnim pristopom …« Dodal je rešitev: »Zakon o urejanju prostora vendarle omogoča, da se z državnimi lokacijskimi načrti uveljavi javni interes pri umeščanju za državo pomembne infrastrukture v prostor.« Oho, možakar je interes ljudstva izenačil s posebnim interesom, interes kapitala pa predstavil kot javni interes! Sledili so še drugi naročeni govorci, ko pa je predsedujoči napovedal prva dva udeleženca javne razprave (Anton Komat, dr. Gorazd Pretnar), je okoljski minister Janez Podobnik pograbil svoje papirje in pobegnil iz dvorane. Sledili so mu podrepniki in uradniki po službeni dolžnosti. Poniglavo vedenje slovenske oblasti okrog terminalov se je nadaljevalo. Še marca 2015 je direktor plinovodov Marjan Eberlinc govoričil o stališču, ki bi ga morala sprejeti Slovenija: »Jaz menim, da mora biti spravljivo, fleksibilno, ambiciozno. Energije v svetu primanjkuje in za vsak vir, ki ga odkloniš, moraš imeti dobre argumente, zakaj si ga odklonil.«

Solidarni Slovenci

Prebivalstvo in aktivisti z obeh strani meje smo imeli najmočnejše argumente, ki so temeljili na prvovrstnem znanju in podatkih, ter dovolj močno voljo, da preprečimo uničenje Tržaškega zaliva in opustošenje življenja prebivalcev. To je bila zmaga prebujene ljudske volje, ki je ne more zlomiti nobena oblast. V jedru slovenskega upora je bila organizacija AlpeAdriaGreen, ki je poslala vse pritožbe v rokih, organizirala javna nasprotovanja, obveščala javnost in vztrajno nadaljevala naš boj do končne zmage. Plinska pošast terminalov je izpuhtela v nič. Ob tem se je porodila tudi solidarnost Slovencev. V Kopru sem med javno tribuno večkrat slišal: »Pa saj tudi tisti iz Pomurja prihajajo sem na morje! To naše malo morje si delimo vsi Slovenci! Tudi Mura je naša reka, in če bo treba, jim pridemo pomagat!« Naslednji dan po vrnitvi domov me je čakalo mnogo e-pošte. Bral sem številna sporočila pomurskih aktivistov: »Mi Pomurci smo proti uničevanju našega morja, pripravljeni smo pomagati Primorcem! To je morje vseh Slovencev!« Tako se to dela!

 

Roberto Girustante

Roberto Giurastante- AAG

RIGASSIFICATORE NEL PORTO FRANCO INTERNAZIONALE DI TRIESTE: CAPITOLO FINALE

IMG_0666

Una delle conferenze stampa di Alpe Adria Green (AAG) a Lubiana per presentare le azioni contro il progetto del rigassificatore della Gas Natural. Da sinistra Franc Malečkar, Roberto Giurastante, Vojko Bernard (presidente AAG). Alpe Adria Green ha avviato fin dal 2009 una azione di denuncia europea contro l’insostenibile progetto della Gas Natural interessando Commissione Europea e Parlamento Europeo, oltre al Governo sloveno. E’ stata questa l’azione determinante per bloccare i progetti dei due terminali di rigassificazione sostenuti dall’Italia nel Golfo di Trieste.

La recente decisione della società spagnola Gas Natural di rinunciare alla realizzazione di un terminale di rigassificazione nel golfo di Trieste è un altro segnale positivo per il futuro del Porto Franco Internazionale del Territorio Libero di Trieste. Dopo 15 anni la Gas Natural ha gettato la spugna, arrendendosi alla fine di fronte alla impossibilità di portare a termine un progetto tanto contestato. Adesso tutti si dichiarano da sempre contrari al rigassificatore, ma la realtà è molto diversa.

La Gas Natural ha avuto tutti gli appoggi possibili dalla politica italiana per realizzare questo impianto che sarebbe stato la fine del Porto Franco di Trieste trasformato in un porto combustibili nella parte meridionale (Porto Franco Nuovo) con la contemporanea cessazione del Porto Franco Nord (il cosiddetto “porto vecchio”) convertito in area urbana per dare il via libera ad una maxi speculazione immobiliare.

Se questo rigassificatore non è passato lo si deve all’opposizione convinta e determinata della gente, ed al ruolo non certo trascurabile avuto da Alpe Adria Green, movimento ambientalista sloveno che è riuscito a coinvolgere l’opinione pubblica portando il Governo Sloveno ad esprimere una netta contrarietà ad ogni progetto di terminale (all’inizio erano due) nel Golfo di Trieste. Il ruolo della Slovenia è stato poi determinante anche in sede di Unione Europea dove il contrasto al progetto ha determinato uno dei primi contenziosi transfrontalieri tra Stati membri.

Come componente di AAG ho avuto un ruolo diretto in questa lunga azione a difesa dell’ambiente e dei cittadini. Sono stato il proponente di alcune delle petizioni poi discusse al Parlamento Europeo sulle violazioni sia del diritto comunitario che internazionale. Il terminale veniva proposto infatti nel Porto Franco Internazionale di Trieste che è al di fuori della sovranità dello Stato italiano e territorio extra U.E. essendo un ente di Stato dell’attuale Territorio Libero di Trieste.

E che il ruolo di AAG sia stato così importante in questa dura battaglia di legalità è dimostrato anche dalle querele indirizzate dalla Gas Natural. Tre dirigenti di AAG (Franc Malečkar, Roberto Giurastante, Paolo G. Parovel) si sono trovati accusati di avere leso l’onore della multinazionale spagnola dell’energia per avere denunciato pubblicamente le falsificazioni contenute nello studio di impatto ambientale approvato dal Ministero dell’Ambiente italiano. Falsificazioni nemmeno contestate dalle autorità pubbliche (Regione FVG, Comuni) locali.

Le accuse nei confronti dei tre rappresentanti di AAG si sono poi sciolte come neve al sole portando alla completa assoluzione degli ambientalisti che non avevano avuto alcuna paura, nonostante intimidazioni di stampo mafioso (personalmente mi sono trovato una testa di capretto davanti alla porta di casa), a rendere pubblico uno scandalo del sistema di corruzione europeo.

trieste_libera_manifestazione_antirigassificatore-19-11-20123

ENA IZMED SKUPNIH TISKOVNIH KONFERENC ITALIJANSKEGA IN SLOVENSKEGA DELA ALPE ADRIA GREEN ( LETO 2016)

PRIJAVI SE NA E-NOVICE AAG-HRASTHrastov list in plod - želod

Objavljeno v Organizacije